Rojstvo podalpskih oligarhov

Skorajda ni dela Slovenije, v katerem se v zadnjih mesecih ne bi dvigal prah zaradi bolj ali manj javnega boja nastajajočih kapitalskih elit za prevlado. Magični besedi, za katerima stojijo prevzemi, odkupi delnic s strani menedžerjev, ki se borijo proti z zunanjim zavojevalcem, sta "konsolidacija lastništva". Tako si poskuša na Primorskem lastništvo konsolidirati Igor Bavčar, ki bi rad, kot vse kaže, Istrabenz povezal s Petrolom, da bi postal pomemben igralec na energetskem trgu. Na Dolenjskem je temperatura višja zaradi Term Čatež, za katere se borijo podjetja, očitno povezana z gospodarskim ministrom Andrejem Vizjakom, ki tudi čuti izjemen zgodovinski trenutek, proti Bojanu Petanu oziroma DZS. Na Gorenjskem nastaja bančno-turistična mešanica okrog Holdinga Sava, kjer poskuša "konsolidirati" njen prvi mož Janez Bohorič. Na Štajerskem se z anonimnim podjetjem za Pivovarno Laško utrjuje Boško Šrot. A na trgu so še drugi: na primer KD Group z Matjažem Gantarjem, ki pri konsolidaciji sodeluje enkrat z enim, enkrat z drugim. Na koncu pa je tukaj še Mirko Tuš, ki v različnih zgoraj omenjenih igrah nastopa kot suvereni financer.

Nova slovenska gospodarska elita, vse bolj osamosvojena od politike, dobiva vse bolj prepoznavne obraze. Kdo so ti ljudje? S čim se je pravzaprav Matjaž Gantar, prvi človek KD Group (borzna cena delnic KD Group in KD Holdinga znaša 580 milijonov evrov), v zadnjih 10 letih izkazal? Ali pa Darko Horvat, lastnik Aktive Holdings, katerega osebno premoženje je ocenjeno na 190 milijonov evrov? Ali pa drugi pidovski igralec, Igor Lah, katerega premoženje naj bi bilo vredno 145 milijonov evrov? Kaj pa Janez Bohorič (vrednost delnic Save znaša 963 milijonov evrov), Boško Šrot (borzna cena delnic Pivovarne Laško znaša 820 milijonov evrov), Mirko Tuš (njegovo premoženje je ocenjeno na 240 milijonov evrov) ali pa Igor Bavčar (cena delnic Istrabenza znaša 670 milijonov evrov)? Ali so to tisti ljudje, ki so se v Sloveniji ob zagonu kapitalizma, med vsemi prejemniki privatizacijskih certifikatov, izkazali za izbrance z najboljšimi organizacijskimi in voditeljskimi sposobnostmi? Ali pa so bili predvsem ob pravem času na pravem mestu?

Peterle proti Mencingerju

O loteriji kot načinu razdelitve dotlej družbenih podjetij sicer na začetku, takoj po demokratičnem prelomu, nihče ni razmišljal. Edini, ki se je resno ukvarjal s problemom, kako izvesti privatizacijo podjetij, je bil ekonomist dr. Ivan Ribnikar z ljubljanske Ekonomske fakultete. Že v izhodišču je zagovarjal tezo, naj država ne razdeli premoženja, saj lahko prihranke in naložbe povečata le varčevanje in ustvarjanje nove vrednosti. Predlagal je, da bi vse premoženje prenesli v pokojninski sklad, ki bi na dolgi rok zagotavljal tudi stabilnost pokojninskega sistema. Predlog, po katerem ljudske množice ne bi v roke dobile nič otipljivega, politikom ni bil všeč.

Prva demokratična slovenska vlada je nato pripravo privatizacije podjetij zaupala takratnemu podpredsedniku vlade za gospodarstvo dr. Jožetu Mencingerju. A tudi Mencinger ni hotel premoženja kar razdeliti. Bistvo njegovega zakona je bila odplačnost: za deleže v podjetjih bi morali kupci plačati, kupovati pa bi jih bilo mogoče s popustom. Toda tudi Mencingerjev model ni bil všeč koalicijskim strankam tedanje Demosove vlade, saj naj bi po njihovem mnenju dal prevelike možnosti dotakratnim direktorjem oziroma bivšim komunistom. Tedanji predsednik vlade Lojze Peterle, sedanji kandidat za predsednika države, je zato sredi zakonske procedure mimo Mencingerja povabil v parlament ameriškega ekonomista Jeffreyja Sachsa, ki je poslancem predstavil model hitre, množične razdelitvene privatizacije, kakršnega je Zahod takrat priporočal vsem socialističnim državam. Precej poslancev je bilo navdušenih, slovenski ekonomisti pa so protestirali.

Na koncu je nato leta 1992 vlada sprejela kompromisni predlog, dejansko kombinacijo Sachsove razdelitve certifikatov, Mencingerjevega notranjega odkupa in Ribnikarjevega predloga o prenosu delnic na Kapitalski sklad, ki naj bi skrbel za pokojnine. Kdo od teh treh je imel najbolj prav? No, Sachs, ki se je pred nekaj leti vzhodnoevropskim državam, predvsem Rusiji, ki mu je najbolj zvesto sledila, zaradi svojega zrešenega in tudi škodljivega modela opravičil, prav gotovo ne. Po letu 1994, ko je država razdelila približno 4 milijarde evrov certifikatov (petino premoženja družbenih podjetij), je večina teh, gre za lastnino okoli 1,3 milijonov delničarjev, pristala v rokah pooblaščenih investicijskih družb, ljubkovalno imenovanih pidi. Njihovi upravljavci so na sivem trgu prek akviziterjev ali kako drugače za svoja ali slamnata podjetja po bagatelni ceni pokupili vsaj 40 odstotkov delnic teh skladov. Sicer zakonito - a ne zato, ker ni bil to namen zakonov, ampak ker jih zakoni niso dohajali. "Zakonodaja ni bila dorečena, sodni sistem in kontrolni organi niso bili kos tem procesom. Mi smo že v fazi tajkunstva. Kaj pa je to drugega? Z eno razliko, da je pri nas vse to legalno. Jaz sem vedno razumel, da je to nekaj ilegalnega. Na Hrvaškem so denimo nekateri bogataši v zaporih. Pri nas pa so enostavno legalizirani," pravi ekonomist dr. Maks Tajnikar danes.

Pri tem izstopata dva, nič kaj slučajno najbogatejša Slovenca na lestvici revije Manager, Igor Lah in Darko Horvat. Horvat je danes eden najbogatejših predvsem zato, ker je v pravem trenutku ljudem obljubljal "Tisoč mark za certifikat". Vsem, ki bi certifikat vložili v njegove sklade Avant, je javno obljubil odkup delnic v mesecu dni po uvrstitvi na borzo po vrednosti 30 odstotkov od nominalne. Horvatu je zaradi zaveze o odkupu uspelo zbrati za približno 33,4 milijona evrov (okoli osem milijard tolarjev) certifikatov. Danes živi v Londonu, svoje premoženje je prenesel na Nizozemsko, davke plačuje v tujini, je nedosegljiv za novinarje in se za mnenje v domovini nasploh posebej ne zanima, še manj pa za odpiranje novih delovnih mest in dolgoročno upravljanje z naložbami. Zadnjič si ga je njegovih 70 tisoč še preostalih malih delničarjev zapomnilo, ko jih je hotel izbrisati iz Aktive Investa.

Podobno pa tudi Igor Lah večino davkov plačuje tujim državam. In tudi on med malimi delničarji ni posebej priljubljen. Zaradi nezakonitega delovanja mu je bilo pred leti odvzeto dovoljenje za upravljanje s skladi Divida, vendar se je pozneje brez težav začel ukvarjati z enakimi posli na enak način pri podjetju Megafin. Lah je največji lastnik družbe KS2 Naložbe, ki je nastala iz nekdanjih pidov Kompas. Njegova nizozemska družba Muntalto ima poleg tega neposredno v lasti še celotno Gradbeno podjetje Grosuplje in večinski delež v Steklarni Hrastnik. Svoje premoženje obvladuje prek več družb na Nizozemskem, v Luksemburgu in na Cipru. Pod koalicijo Janeza Janše sta se njegov primer "izvoza kapitala" in pa primer Horvat pogosto omenjala kot argument, zakaj je treba zmanjšati davek na kapitalske dobičke. A ko se je to res zgodilo, nobeden tega premoženja ni pripeljal nazaj v Slovenijo.

Parkiranje kot nateg

Na podlagi certifikatnega kopičenja je vzniknil tudi tretji močan igralec, KD Group z Matjažem Gantarjem na čelu. Njegov uspeh temelji na zbiranju in odkupu certifikatov s pomočjo močne mreže kmetijskih zadrug. Zadružna zveza Slovenije je namreč tedaj ugotovila, da jim zakon prepoveduje zbiranje certifikatov, a se je dalo določilo obiti z ustanovitvijo družbe za upravljanje. Enako je iz pidov Infond (ID, ID1, Infond holding, Infond holding 1) nastala lastniška povezave okrog Laške Pivovarne.

Ob pidovski zgodbi pa so nastajajoči oligarhi našli še druge vire oplemenitenja. Poceni delnice podjetij so namreč kupovali predvsem tisti, ki so imeli sami denar, menedžerji pa tudi kot donosno naložbo, ki je bila vedno po znižanih cenah. "V večini podjetij ni bilo aktivnih lastnikov, zato so imeli možnost upravljanja z denarnimi tokovi direktorji, ki so lahko denar parkirali izven podjetja in na različne načine," opisuje dr. Matej Lahovnik (Zares). Eden izmed večjih "nategov" drugih notranjih lastnikov, pravi Lahovnik, je bilo ustanavljanje družb pooblaščenk. Bivši zaposleni in zaposleni so ustanovili po zakonu o prevzemih družbo pooblaščenko, predvsem zato, da ne bi prodali že kar takoj vseh delnic. V statutu so imeli določeno, da lahko z delnicami upravlja pooblaščenka oziroma so bile prenosljive le s soglasjem uprave. Delnica pooblaščenke je zato vredna manj. In nenadoma so menedžerji dobili po nizkih cenah velike deleže, male delničarje pa so iztisnili.

Menedžerski odkupi in koncentracije lastništva, ki smo jim priča zdaj, so še zadnji korak pri rojstvu drugih dveh oligarhičnih združbah, pri holdingu Sava in Istrabenzu. Njuna močna pozicija je povezana s prodajo osnovne dejavnosti tujcem. Istrabenz, sedaj z Bavčarjem na čelu, je postal močan igralec s prodajo naftne industrije avstrijski OMV. Ta denar so nato naložili v različne dejavnosti, denimo v energetiko. Istrabenz na primer skupaj z Gorenjem trži energijo iz nuklearne elektrarne Krško, kar je svojevrstna privatizacija. In tudi kapitalska osnova Save holdinga z Janezem Bohoričem na čelu je zaživela s prodajo deleža Goodyearu. Denar iz tega posla so začeli vlagati v različne dejavnosti, od turizma do bančništva. Sedaj so denimo pomemben lastnik Gorenjske banke. V obeh skupinah sicer še ni pravega lastnika, a se menedžerji očitno pripravljajo na odkup. Tukaj jim za zdaj ne gre vse po načrtih: Bavčarju se je cena lastnih delnic nerodno dvignila, ko je postalo jasno, da poskuša "osvajati severni tečaj na ruski način", ko je torej na tiho, korak za korakom kupoval delnice Petrola. Bohorič pa se na drugi strani očitno ni mogel dogovoriti za tih menedžerski odkup z vodjem NFD Stanetom Valantom. Njun boj sedaj obema dviguje ceno.

Je pravzaprav kdo na začetku slovenske privatizacijske zgodbe pričakoval drugačen konec te "naravne" koncentracije lastništva? Tajnikar je pričakoval večjo pluralizacijo in vstop tujcev. Mencingerja je presenetilo, da sta se pod sedanjo vlado KAD in SOD izkazala za mehanizem vmešavanja politike v gospodarstvo, kar naj bi prejšnje vlade spregledale ali tega niso tako ekstenzivno uporabljale. Menedžerski odkupi so se v Sloveniji pravzaprav začeli že zelo zgodaj. "To je bila politika, ki je bila v Sloveniji dogovorjena," pravi Tajnikar. Že od vsega začetka je v Sloveniji veljal nekakšen tihi, neizrečeni dogovor, da naj, če je le mogoče in smotrno, lastnina ostane v slovenskih rokah. In menedžerji so bili tej politiki najbližje. Kasneje pa so, uporabljajoč teze izvorne ideje, moč v gospodarstvu po njegovem dobile tudi nekatere stranke. Ta val se sedaj z vlado Janeza Janše zgolj nadaljuje, čeprav postajajo lastninski krogi vse bolj tisti, ki v vsej večji meri diktirajo politiko. "Prepričan sem, da gospodarstvo vlada nad politiko. Dokazov je toliko, da je kar groza in moraš biti slep, če misliš drugače," pravi Tajnikar.

Sedanje oligarhične skupine, razen velikega družbenega vpliva, pa bistveno h gospodarski rasti države ne prispevajo. "Kaj prispeva Istrabenz? Kaj prispeva Laško? Krog okrog Bohoriča? Gantar? Boste videli, da prispevajo nič ali zelo malo. Za gospodarsko rast države so odgovorna večinoma srednje velika podjetja, pri katerih mi niti ne vemo, kdo je lastnik in kaj delajo," pravi Tajnikar. Tudi "oče" notranjega odkupa, ekonomist Jože Mencinger, ne skriva razočaranja nad novimi direktorji, ki smo jih zaradi zaščite nacionalnega interesa dobili namesto tujih: "Direktorji, ki sem jih zagovarjal, da so zaslužni za uspešno Slovenijo, so se sedaj razglasili, da so delodajalci in da jih skrbijo previsoke plače delavcev. Njihove plače pa jih ne skrbijo. Kar počneta Bavčar in Šrot, je narodnogospodarsko popolnoma nekoristno in škodljivo. Gre le za prerazdeljevanje bogastva med bogatimi."

To je en velik Dadas

Na splošno sicer velja, da je bilo drastičnih anomalij v Sloveniji manj kot v drugih tranzicijskih državah. Rusijo so in jo deloma še vedno obvladujejo oligarhi, kot so poimenovali ljudi, ki so si skozi vavčersko privatizacijo prisvojili dotedanje državno premoženje - na koncu je velik del tega kapitala končal na njihovih računih v tujini. Slovenska privatizacijska zgodba še ni končana. Do zadnje, odločilne faze prihajamo prav zdaj. Nastopil je odločilni trenutek, opaža Tajnikar, da se ustvarijo oligarhi, ker pozneje to več ne bo mogoče. In če bo ta "konsolidacija" uspela, bo zgodba končana. Prav ti lastniki bodo namreč na koncu dovolj močni, da pokupijo še preostale pomembne deleže, denimo v zavarovalnicah ali bankah, ocenjuje Tajnikar.

Pozitivna plat menedžerskih odkupov je v večji motivaciji novih voditeljev - lastnikov za uspešno poslovanje podjetja. Toda v Sloveniji gre ta pot pogosto prek velikega zadolževanja in posledično finančnega izčrpavanja podjetij. Do konsolidacije namreč v veliki meri prihaja z najemanjem kreditov, in sicer tako, da menedžerji pri precej liberalni politiki bank za nakup zastavijo delnice podjetja, ki ga kupujejo. Prejšnja vlada je denimo takšen način menedžerskega odkupa preprečila dolgoletnemu vodstvu Zavarovalnice Triglav, sedanja pa ga je nasprotno - uzakonila. "Problem, ki ga sam vidim, tako pri Pivovarni Laško kot pri Istrabenzu, je, da oboji podetja kupujejo s krediti. Dokler je obrestna mera nizka in dokler te vrednosti naraščajo, še gre. Ko pa se začne obrestna mera dvigati in ko se pojavi nezaupanje v cene delnic, lahko to pomeni nevarnost za gospodarstvo in ves bančni sistem. To ni nič drugega kot en velik Dadas," pravi Mencinger. Kako drugače sicer namerava 65 vodilnih delavcev Merkurja vrniti približno 75 milijonov evrov za kupljeni 15-odstotni delež Merkurja? Seveda, če bo kriza, lahko deleže takoj prodajo tujim lastnikom. Poleg tega pa vsi opozarjajo, da je to stranski učinek napihovanje borznega balona - in ko bo ta počil, bo to spet prizadelo predvsem male investitorje.