Poračun pri Mercatorju

Če bi konec leta 2005 imeli 174,7 milijona evrov in bi jih naložili v Zlati evro depozit Nove Ljubljanske banke, bi po dveh letih poleg glavnice imeli še približno 13 milijonov evrov obresti, kaže izračun na spletni strani NLB. Okoli sedem odstotkov, za kolikor bi se vam v tem času povečala glavnica, je približno merilo, ki velja za navadne državljane. Če pa bi bili konec leta 2005 Igor Bavčar, predsednik uprave Istrabenza, bi lahko za ta znesek od države kupili delnice Mercatorja, po dveh letih, torej ta mesec, pa bi jih spet prodali Infondu Holdingu in s tem zaslužili precej več; skoraj sto milijonov evrov. Vaš vložek bi se povečal za 133 odstotkov. Pa ne samo to. Za takšno transakcijo "glavnice" niti ne bi potrebovali, ampak bi za delnice vzeli kar kredit pri Banki Koper. Vse, kar torej potrebujete, da bi prišli do sto milijonov evrov, sta dve leti in dobra "notranja" informacija.

Ta mesec minevata dve leti od izbruha afere, povezane s prodajo državnih deležev v Mercatorju. Je šlo pri tem zgolj za bolj zapleteno finančno pomoč političnim prijateljem? Je šlo za nakup usluge? Ali pa je bila poteza konec koncev v prid slovenskemu narodnemu gospodarstvu? Datum "D", ki morda ponuja odgovor na eno od postavljenih vprašanj, je 12. avgust 2005. Tedaj so se v vladni palači pri predsedniku vlade sestali predsednik uprave Istrabenza Igor Bavčar, predsednik uprave Pivovarne Laško Boško Šrot, na sestanku je sodelovala tedanja sekretarka na gospodarskem ministrstvu Andrijana Starina Kosem, čez čas pa je v palačo vstopil še Matjaž Gantar iz KD Groupa. Že čez nekaj tednov je država oziroma sta paradržavna sklada Kad in Sod brez javnega razpisa in prevzemne premije Istrabenzu in Pivovarni Laško prodala svoj skoraj 30-odstotni delež v Mercatorju. Razsežnosti opravljenega posla so bile izjemne, vreden je bil več kot 35 milijard nekdanjih tolarjev, Mercator je pač največje slovensko podjetje. Vzporedno s tem pa je potekala še "mehkejša" zgodba v Delu, kjer so izpeljali upravne in uredniške spremembe.

Kosilo v restavraciji Maksim

Povezavo med sestankom, poslom z Mercatorjem in uredniškimi spremembami v časniku Delu še danes vsi akterji zanikajo. Po uradni, vladni razlagi se na sestanku menda niso pogovarjali o Mercatorju, ampak o različnih težavah Istrabenza in Pivovarne Laško pri vstopu na trge jugovzhodne Evrope. Kosmova, ki je bila tedaj predsednica nadzornega sveta Kada, je denimo v intervjuju za Delo konec leta 2005 dejala, da 12. avgusta pogovor ni tekel o Mercatorju. "Ti očitki so le zavajajoče špekulacije," je trdila. Tudi predsednik vlade je vztrajno zanikal, da naj bi se bila vlada tako grobo vpletala v gospodarstvo in novinarstvo. "Nikoli pa ta vlada ali jaz osebno o konkretnih poslovnih aktivnostih ni odločala, ni sklepala, ni se pogovarjala, ni določala cene delnic ali kakšnih drugih transakcij, kot je bilo sedaj in mnogokrat prej očitano. Za to so organi, ki so ustanovljeni, da za to odgovarjajo," je Janša novembra 2005 odgovoril na vprašanje poslanca Mateja Lahovnika o tem, koliko je avgusta vedel o poslu z Mercatorjem.

A če se Bavčar, Šrot in Gantar z Janšo in s Kosmovo tisti dan res niso pogovarjali o Mercatorju, zakaj so se potem isti dan kar dvakrat sešli z Jankovićem, kot sedaj razkriva ljubljanski župan v intervjuju za Mladino? Janković trdi, da za to obstaja neizpodbiten dokaz. Dokaz, da so se tisti dan najmočnejši slovenski gospodarstveniki skupaj s predsednikom vlade in z državno sekretarko iz gospodarskega ministrstva ubadali predvsem z največjim slovenskim podjetjem, Mercatorjem, naj bi bila naročilnica za kosilo ob 17.30 v restavraciji Maksim, ki jo je lastnoročno podpisal Janković. To naročilnico hranijo v Mercatorju. Popoldne naj bi bila z njim jedla Gantar in Bavčar, dopoldne tistega dne pa naj bi bila pri njem Bavčar in Šrot, trdi Janković. "Bi rekel, da se gredo ljudje pred sestankom s predsednikom vlade usklajevat in potem še na kosilo. Gotovo so se uskladili, če so Janšo prepričali, naj jim da 200 milijonov evrov. Za eno kosilo pa bodo že dali," meni o srečanju Milan M. Cvikl.

Kaj pa Gantar, ki je doslej vztrajal, da se je 12. avgusta s Šrotom in z Bavčarjem zgolj po naključju srečal pri izhodu iz vladne stavbe, kamor je šel na obisk k Janši v zvezi z vladnim strateškim svetom? Se danes spominja tega kosila? Takole odgovarja: "Možno je, ne bom rekel, da ne, čeprav se tega tako natančno ne spominjam. Spomnim se, da sem gospode srečal pri izhodu iz vladne palače, in če se ne motim, smo šli potem v Bruc Bar na pijačo. Res je, da smo bili z Jankovićem in Bavčarjem v Maksimu na kosilu, a ne bi mogel potrditi, da je bilo to ravno tisti dan. V zvezi z zadevo Mercator smo se večkrat dobili v različnih sestavah."

Da se je scenarij za posel, povezan z Mercatorjem, začel pisati že zgodaj poleti, potrjuje sedaj tudi Janković. Dan pred sestankom pri Janši je nekdanji prvi mož Laškega Tone Turnšek Jankoviću pokazal dogovor med Pivovarno Laško, Istrabenzom in KD Groupom iz 29. junija 2005, s katerim so se Šrot, Bavčar in Gantar obvezali, da se pri potezah, povezanih z Abanko, Mercatorjem in Delom, "uskladijo." A čeprav naj bi bil dokument nastal v prostorih KD Groupa, kjer ga je menda na računalnik napisal Bavčar, kot trdi Janković, se Gantar danes tega ne spominja. Kaj pa Turnšek? No, tudi on o kosilu ne želi govoriti.

Za sedanjo oblast verjetno najspornejša dimenzija posla z Mercatorjem pa je vladni "prevzem" Dela. Na naše vprašanje je Andrijana Starina Kosem sicer zanikala, da bi obstajal kakršenkoli formaliziran dokument, s katerim bi vlada prevzela upravljanje lastniškega deleža Pivovarne Laško. Da pa je dogovor obstajal, pričajo že imenovanja nadzornikov na vrh Dela; teh niti Pivovarna Laško niti Matjaž Gantar, ki sta bila glavna lastnika Dela, nista dobro poznala. Poleg tega je Kosmova v javnem pismu, ki ga je nekaterim politikom poslala junija letos, zapisala, da ji je bilo naloženo, "naj po tem, ko bo Pivovarna Laško pridobila pomemben kapitalski delež v časopisni hiši Delo, uredim tako, da bomo imeli zagotovljen večletni vpliv na imenovanje nadzornega sveta Dela in s tem na uredniško politiko". S tem je seveda mislila na Janeza Janšo.

Da je dogovor o prenosu dejanskega upravljanja Dela med lastniki Dela in državo obstajal, priča tudi tokratni odgovor Matjaža Gantarja na vprašanje, ali drži, da je bilo sprva dogovorjeno, naj bi prav on postal predsednik nadzornega sveta, nato pa je, preden je bila sklicana skupščina Dela, k njemu prišla Andrijana Starina Kosem in mu pokazala nov seznam nadzornikov. "Tako natančno se tega ne spominjam. Je pa bilo zelo podobno, kot ste povedali. Glede Dela smo bili v dogovorih, da bi povečali lastništvo prek 50 odstotkov, kar je seveda vključevalo tudi nadzornike. Naši nameni so bili nedvoumni," odgovarja Gantar.

Kaj je izgubil Gantar?

Sprva je bilo torej predvideno, da dobi časopis Delo KD Group. Novembra 2005 je zato Gantarjev KD začel vstopati v Delo, iz njega pa se je začela umikati Pivovarna Laško. Gantar je tedaj Šrotu prodal za približno 5 milijard tolarjev delnic Mercatorja, Šrot pa je Gantarju prodal za isto vrednost delnic Dela. Toda Gantar je v intervjuju za Mladino že priznal, da je nasprotoval nakupu Maga in imenovanju Danila Slivnika za predsednika uprave družbe. "Nerazumljivo se mi je zdelo," je dejal Gantar, "da je postal Slivnik kar nenadoma tako velik in dober menedžer. Zame je bilo to preveč." To je očitno nezadovoljnega Gantarja spodbudilo, da je Delo zapustil in svoj delež odprodal nazaj Pivovarni Laško.

Morda se v tej točki zdi, da je Gantar potegnil kratko. Prvič zato, ker je delnice prodal nazaj po nižji ceni, kot jih je bil kupil - samo zaradi te preprodaje je izguba KD Groupa znašala okrog 3 milijone evrov. Poleg tega je KD v času državne razprodaje delnic Mercatorja svoj delež v tej družbi ravno tako prodal Istrabenzu in Pivovarni Laško po ceni 37.910 tolarjev za delnico. Spomnimo se, da je računsko sodišče pred nekaj meseci ugotovilo, da je bila tedaj že cena 38.000 tolarjev, po kateri je Mercatorjevo delnico prodajala država, nizka. Kad in Sod naj bi bila s tem "oškodovala državno premoženje", so zapisali državni revizorji. Je torej tudi KD naredil slab posel ali pa se je zmotilo računsko sodišče, kajti tako izkušen finančnik, kot je Matjaž Gantar, že ne bi zavestno oškodoval premoženja svoje družbe.

Če verjamemo računskemu sodišču, je Gantar res naredil slab posel. Vendar pa je v tistih mesecih naredil tudi nekaj zelo dobrih poslov z državo. Decembra 2005 mu je denimo uspelo državi oziroma Holdingu Slovenskih elektrarn (HSE) prodati 18,27-odstotni delež v Termoelektrarni Šoštanj in 19,47-odstotni delež v Termoelektrarni Brestrnica. Gre za deleža, ki ju je bil KD dobil konec devetdesetih let od države, da bi s tem zapolnil tako imenovano privatizacijsko luknjo. Celoten posel, ki je vključeval še nekaj drugih delničarjev, je bil vreden kar 11,5 milijarde tolarjev. Marsikateri poznavalec slovenskega trga električne energije je tedaj ugotovil, da je država s tem naredila Gantarju uslugo: da mu je za deleža plačala bistveno več, kot pa sta bila dejansko vredna. Prvi mož HSE Jože Zagožen se je pred takšnimi očitki branil, češ da je cenitev opravilo neodvisno podjetje, in sicer podjetje P & S svetovanje. Toda tega vodi Dean Mikolič, ki pa ni tako neodvisen od Gantarja, saj je leta 2002 skupaj s KD Holdingom ustanovil sorodno podjetje KD P & S. Spletna stran podjetja KD P & S nas denimo samodejno preusmeri na spletno stran podjetja P & S. Gantar danes priznava, da je šlo pri tem za res "dober posel", vendar povezave z Mercatorjem in Delom ne priznava. "Posel je bil narejen na enak način, kot je prejšnja vlada kupovala Dravske elektrarne - pogoj za sklenitev posla je bil, da vsi lastniki prodajo svoje deleže in da država pridobi stoodstotno lastništvo," pravi Gantar.

S čim je zaslužil Bavčar?

Prvi konkretni zaslužek, ki je posledica preprodaje državnih deležev v Mercatorju, pa je ta mesec dobil Istrabenz. Leta 2005 je državni Kad Bavčarjevemu Istrabenzu prodal skupaj 16,33 odstotka delnic Mercatorja po ceni 158,6 evra (tedanjih 38.000 tolarjev, skupaj 18,7 milijarde tolarjev). Ta mesec pa je Istrabenz del tega deleža prodal naprej Laškemu oziroma Infondu Holdingu po ceni 369,45 evra. (Istrabenz ima v Mercatorju še 11,91-odstotni delež). S tem je Bavčarju na računu ostalo malce manj kot sto milijonov evrov razlike, od katere je nekaj milijonov sicer plačal Banki Koper za obresti. Naredil je odličen posel s preprodajo, toda sedaj se spomnimo, kaj vse je prvi mož Istrabenza zadnji dve leti na tiskovnih konferencah in v izjavah za javnost govoril o Istrabenzovi naložbi v Mercator. Istrabenz "v poslovni sistem Mercator vstopa kot dolgoročni finančni investitor", so iz družbe denimo sporočili septembra 2005. Istrabenz si želi v Mercatorju "delež, ki nas bo uvrščal med pomembne lastnike Mercatorja, in ga ne prodajamo. Podpiramo načrte uprave, da iz Mercatorja naredi enega večjih trgovcev v JV Evropi ..." smo prebrali v sporočilu za javnost iz začetka leta 2006 ... ipd.

Podobno je ponavljala država. Uradni razlog, zakaj se je država odločila prodati Mercator Istrabenzu in Laškemu, seveda ni bil odstavitev Zorana Jankovića in nastavitev Danila Slivnika za predsednika uprave Dela. Kot je septembra 2005 trdila Kosmova, naj bi bila največjemu slovenskemu trgovcu grozila diskonta Hofer in Lidl. Ker ima Mercator težave s širitvijo na južne trge, bodo morali "novi lastniki vložiti veliko truda v poslovanje Mercatorja", je dejala na tiskovni konferenci. Kad in Sod sta isti mesec sporočila, da sta deleže Laškemu in Istrabenzu prodala zaradi ekonomskih učinkov. Predvsem zato, ker bi "spremembe v lastniški strukturi Mercatorja omogočale nadaljnji razvoj družbe v skladu z zastavljeno strategijo".

Bavčar se danes pred očitki, da je kot eden od akterjev posla z Mercatorjem pri preprodaji delnic predvsem dobro zaslužil, to pa sedaj vlaga v Petrol, brani, češ da zaslužek konec koncev le ni bil tolikšen. Kot je dejal v intervjuju za Finance, je v teh dveh letih vrednost delnice Mercatorja na borzi zrasla za 133 odstotkov, slovenski borzni indeks (SBI) je zrasel za 162 odstotkov, vrednost Petrolovih delnic pa kar za 271 odstotkov. "To pomeni, da bi ta dobiček podvojili, če bi dali denar v katerikoli drug papir," odgovarja Bavčar. Če torej pri preprodaji Mercatorjevih delnic ni šlo zgolj za zaslužek, s čim si je Istrabenz, pomembni lastnik Mercatorja zadnji dve leti, potem zaslužil omenjenih sto milijonov evrov?

Na to vprašanje smo želeli iz Istrabenza in Kada dobiti čim konkretnejši odgovor. "Mercator je v dveh letih, ko je Istrabenz lastnik 24,5-odstotnega deleža delnic družbe, z novo upravo izboljšal poslovne rezultate in bistveno povečal vrednost sredstev in kapitala družb," pravijo v Istrabenzu. "Svojo drobnoprodajno mrežo je tudi s pomočjo razvejenih in uspešnih Istrabenzovih povezav in ugleda razširil v povezavi s strateškimi partnerji na trge JV Evrope (partnerstvo z družbo Rodić v Srbiji in družbo Plodine na Hrvaškem). Istrabenz je naložbo upravljal aktivno, v skladu z zakonodajnimi možnostmi participacije v nadzornih organih družbe, in ob tem podpiral odločitve nove uprave in soodločal o bistvenih strateških in razvojnih vprašanjih. Sprejete in implementirane odločitve so botrovale tako razvojnim kot finančnim rezultatom družbe." Tudi iz Kada so odgovorili, da je bil eden izmed najkonkretnejših pozitivnih učinkov zamenjava Zorana Jankovića: "Novi finančni investitorji so uspešno prevzeli tveganja, povezana z zagotavljanjem nadaljnje rasti Mercatorja, tudi s tem, ko so izvedli zamenjave v upravi družbe. Da so spremembe v lastniški strukturi Mercatorja pozitivno vplivale na poslovanje družbe, nedvomno odraža tudi vrednost delnice na borzi, ki ima seveda podlago v dobrem poslovanju družbe in uspešnem vstopanju na nove trge." Istrabenz je sicer imel v nadzornem svetu, ki je postavil na vrh Mercatorja novo vodstvo, le enega od desetih nadzornikov.

Ani Klemenčič iz Gorenjske borznoposredniške družbe ima precej preprostejšo razlago. Po njenem k rasti vrednosti delnic Mercatorja nista prispevala ne Istrabenz ne odstavitev Zorana Jankovića, ampak je rast enostavno posledica tržnih razmer. "Če pogledate katerikoli papir, boste videli, kako so zadeve rasle," pravi. Strinja se z ugotovitvijo računskega sodišča, da je ta posel moral biti izpeljan dogovorno in da bi Kad in Sod z javno dražbo iztržila veliko višjo ceno. "Vendar pa sklepam, da za kaj takšnega ni bilo nacionalnega interesa. Verjetno je politika hotela, da stvar ostane v slovenskih rokah. Sama se s tem strinjam. Kajti zaslužijo lahko tudi Slovenci. Mercator in Laško ne potrebujeta posebnega know howa. Recept za pivo je znan, vprašanje je le, h komu se steka dobiček."

Istrabenz je prvo bencinsko črpalko postavil leta 1947. Počasi jih je zraslo več, dokler jih ni leta 2002 vseh 220, ki jih je tedaj imel v skupnem podjetju z družbo OMV, temu družbeniku prodal za 95 milijonov evrov. Zdaj pa je Igorju Bavčarju uspelo v dveh letih zaslužiti toliko, kolikor je prej uspelo Istrabenzu, če poenostavimo, v 60 letih. Jasno je, da gre za dva popolnoma različna načina dela. Se bo sedaj, ko se Istrabenz spušča v navezo s Petrolom, nadaljevala tista prva in dolga Istrabenzova zgodba z mukotrpnim grajenjem sistema ali tista druga in hitrejša, ki je povezana s finančnimi špekulacijami in z visokimi dobički?

Pri slovenskem Petrolu je uspeh poslovanja odvisen predvsem od vlade, ki določa maržo na prodano gorivo, in manj od menedžerskih spretnosti aktualnega menedžerja. Zgodba s špekulacijami se torej nadaljuje, razmere v gospodarstvu pa so očitno na drugem mestu. Tudi pred dvema letoma se je vlada za prodajo Mercatorja Istrabenzu in Pivovarni Laško očitno odločila iz povsem oportunih razlogov. Želela se je znebiti politično neprilagojenega Jankovića in spremeniti uredniško politiko Dela. Pri tem je nastala škoda v Delu, milijone evrov pa je izgubila tudi država. Niti Janši se oportunost ni izplačala: dobil je politično še močnejšega Jankovića na položaju župana Ljubljane, sam pa je izgubil javnomnenjsko podporo. Za zdaj sta edina profiterja te zgodbe Igor Bavčar, že tako rekoč z gotovino, in Pivovarna Laško, zdaj eden najmočnejših sistemov.