Narava? Ne, minister Podobnik.

Zdravilišče Laško je zalila voda. Iz bližnje Savinje se je razlila po skladiščih in zdraviliškem parku, prekrila je bazensko tehniko, savne in notranji bazen, pa tudi kletne in garažne prostore v novem delu objekta, ki ga še gradijo. Manjkalo je le nekaj centimetrov do poplave celotnega pritličja, s čimer bi se ponovile katastrofe iz prejšnjih let. Ko je vodstvo ta teden seštelo škodo, je prišlo do impozantne številke. Poplave so odplavile kar 1,8 milijona evrov (122 povprečnih letnih plač), ki bi jih lahko nazaj v blagajne z vstopnino prineslo šele 205.000 obiskovalcev. Popolnoma nemogoče. A k sreči bo poleg zavarovalnice pomagala tudi država. Škodo na starem in novem zdravilišču si je že ogledal gospodarski minister Andrej Vizjak, ki je novinarjem dejal: "Kar zadeva državo, bomo naredili vse, da bomo po svoji moči pri tem pomagali. Danes bomo na vladi spregovorili o možnih ukrepih."

Toda nesreča, ki se je zgodila laškemu zdravilišču, le ni bila tako nepredvidljiva. Prav nasprotno, v resnici so jo pristojne ustanove celo pričakovale, tako da niti ne bi smeli govoriti o katastrofi. Janez Polajnar iz agencije za okolje, ki se ukvarja s hidrološkimi prognozami, denimo pravi, da je bila narasla Savinja v Laškem po pretoku statistično normalen in celo pogost pojav, ki se redno ponavlja. "S podnebnimi spremembami tega pojava gotovo ne gre povezovati," dodaja. Do kje naravno poplavlja Savinja, je jasno tudi ministrstvu za okolje, ki ima za območje Laškega na poplavni karti v razmerju 1 : 25.000 meje "katastrofalnih poplav" lepo vrisane. Konec koncev pa je tudi direktor zdravilišča Laško Roman Matek točno vedel, da bo njegov novi objekt prej ali slej pod vodo. Malce nad njim je denimo trgovina Tuš zato postavljena na pilotih.

Primer laškega zdravilišča je nazoren, ker lepo pokaže, kako politika in stroka v zadnjih letih popuščata pod pritiski investitorjev, potem ko pride do "katastrofe", pa naj bi solidarnostno pomoč ponudili tudi iz državnega proračuna. Ko je leta 2002 parlament sprejel zakon o vodah, smo v državi poleg poplavnih območij dobili tudi natančno določen 15-metrski obrežni pas ob vseh pomembnejših rekah, kjer je gradnja strogo prepovedana. Razlog ni samo v naravnem gibanju rek, še sploh Savinje, povečevanju tako imenovanega škodnega potenciala, ampak tudi v dostopu do struge zaradi čiščenja. Obstaja le en način, da se kdo obrežnemu pasu rek izogne: tako, da ministri v vladi z uredbo ta pas zožijo. V nekaterih primerih je to seveda edini način, da se rešijo določene življenjske situacije, nikakor pa na tem pasu ne bi smeli dopuščati novogradenj. To je tudi nova politika EU, ki nastaja v okviru poplavne direktive: ne z utrjevanjem brežin povečevati pretoka rek, ampak rekam dovoliti poplave na določenih območjih.

Nekje v času sprejema zakona o vodah je začel direktor zdravilišča Laško Roman Matek pritiskati na vlado in na tedanjega okoljskega ministra Janeza Kopača, da mu dovolita širitev zdravilišča in gradnjo novega turistično-trgovskega in kongresnega centra na priobalnem pasu reke Savinje. "Na to temo smo imeli neskončno veliko sestankov. Naši vodarji so imeli zadržke, Zdravilišče Laško pa je pritiskalo. Klicali so me vsi, od gospodarskega ministra do predsednika vlade," se spominja Kopač. Pravi, da si je sam želel kompromis, po katerem bi nekaj metrov obrežnega pasu ostalo za interventni dostop, a to zdravilišču ni bilo dovolj. Ministrstvo v teh letih vendarle ni popustilo, ker bi lahko bil to v z rekami razvejani Sloveniji nevaren precedens, na katerega bi se potem sklicevali vsi ostali novograditelji.

Potem pa je prišla nova vlada in na ministrstvu za okolje je razmeroma hitro prišlo do sestanka, na katerega je skupaj z Matkom prišla tudi bivša sekretarka z gospodarskega ministrstva Andrijana Starina Kosem. Kljub nasprotovanju in nestrinjanju agencije za okolje je okoljsko ministrstvo pritiskom popustilo in vlada je sprejela uredbo, ki je zdravilišču dovoljevala gradnjo novega centra. Pa ne tik ob reki, ampak kar 7 metrov v reko. Reko so gradbeniki dobesedno prestavili, in to na račun račun države, saj je predvsem občina na drugi strani strugo razširila za približno 15 metrov. Kljub temu pa so hidrologi vedeli, da je to zgolj kozmetični popravek, s katerimi poplav na tem mestu ni mogoče preprečiti. "Pri Zdravilišču Laško je vlada ukinila priobalno zemljišče. To je storila vlada. Poznamo situacijo. Mi smo svoje povedali in tega nismo dovolili," pravi direktorica urada za upravljanje z vodami z agencije za okolje Stanka Koren.

Medtem ko je za hidrologe to ena izmed najbolj grenkih zgodb in lep primer nizke odgovornosti države, pa se je na posvetu o hudournikih v državnem svetu minister Janez Podobnik januarja 2006 s to "svojo" izkušnjo celo pohvalil: "Upam, da smo ravnali modro. Šlo je za vlogo gostinskega turističnega sistema zdravilišča Laško, ki je vpeto med strugo Savinje in zelo zapleteno geomorfološko strukturo pritokov, ki v bližini zdravilišča Laško pač pritekajo v reko Savinjo. Potrebno je bilo veliko strokovnega, tudi postopkovnega, torej formalnega dela, da smo uspeli v lanskem letu, mislim, ali v prvih tednih tega leta, doseči, da bo projekt, ki bo pač odprl številna nova delovna mesta, uspešno zaživel, ker mi s tem tudi rešujemo poplavno varnost Savinje seveda proti Celju in nato še višje navzgor. Samo želim in upam, da smo tudi v okviru nekaterih drugih poplavnih projektov na vodni infrastrukturi v sami bližini mesta Laško našli tako rešitev, da tudi če se bodo zgodile večje vode reke Savinje, da le-ta ne bo prizadela novega turističnega kompleksa v zdravilišču Laško. To je bilo pač zapleteno strokovno vprašanje in upam, da smo ga uspešno razrešili."

Da ga nikakor niso uspešno rešili, so v resnici vedeli že na začetku. Avtor projekta, hidrolog Rok Fazarinc, priznava, da širitev Savinje na tem območju "niti slučajno" ne zagotavlja poplavne varnosti. "Laško bo plavalo, dokler ne bo zadrževanja visokih vod v Savinjski dolini," dodaja. Novi turistični kompleks naj bi bil celo zgrajen tako, da se ob visokih vodah načrtno poplavijo garaže. "Koliko se to splača, je sicer stvar investitorja, ki v to vlaga," dodaja Fazarinc. A kot postaja jasno, je moč računati tudi na pomoč države. Vlada, ki je pred dvema letoma povozila strokovna mnenja hidrologov, sedaj obljublja zdravilišču državno pomoč zaradi naravne nesreče. Vlada lahko zdravilišču takoj nakaže 200 tisoč evrov, če pa bo številka večja, bodo morali pomoč prijaviti Evropski komisiji. V nasprotnem primeru pa bi lahko občina Laško, ki je večinska lastnica zdravilišča, državo celo tožila, ker ni poskrbela za poplavno varnost, kar je leta 2001 storila sosednja občina Celje. Odškodninski zahtevek v višini 4,3 milijone evrov zaradi poplav iz leta 1998 je Celje vložilo tudi zato, ker država "ni pravilno usmerjala gradnje vodnogospodarskih objektov in naprav, ki vplivajo na režim visokih voda".

Takšnih uredb, kot je bila ta z Zdraviliščem Laško, pa je v zadnjih letih vse več. Leta 2003 je vlada sprejela eno, leta 2004 že šest, leta 2005 osem in potem od leta 2006 do danes kar 22. Kljub temu da naj bi bila ob rekah dovoljena le gradnja javne infrastrukture, smo lahko v preteklih mesecih iz tedna v teden brali naslednja sporočila iz vlade: "Vlada je izdala uredbo o določitvi zunanje meje priobalnega zemljišča na nekaterih zemljiških parcelah ob potoku na zemljišču v mestni občini Velenje. Pobuda ... je bila podana s strani občanke zaradi omogočanja legalizacije garaže z nadzidanim objektom." (4. julij). "Vlada je na današnji seji sprejela uredbo o določitvi zunanje meje priobalnega zemljišča na nekaterih zemljiških parcelah ob reki Dravi ... Podjetje MTB, d. o. o., je namreč konec maja lani podalo pobudo za določitev drugačne meje priobalnega zemljišča zaradi gradnje novega poslovno stanovanjskega objekta." (29. junij) "Pobudo za določitev drugačne meje priobalne zemljišča ob reki Mislinji v Slovenj Gradcu zaradi omogočanja obnove in razširitve gospodarske dejavnosti je bila podana s strani mestne občine." (29. marec) "Vlada je izdala uredbo o določitvi zunanje meje priobalnega zemljišča na nekaterih zemljiških parcelah ob potoku Struga v Polzeli, pobuda zaradi omogočanja realizacije novogradnje je bila podana s strani podjetja Dat-Con d. o. o." (24. maj)

V vseh teh primerih se agencija za okolje s posegom ne strinja ali ima resne zadržke, a jo potem ministri preglasujejo. Kot tam opažajo, so poplavna območja v Sloveniji vse bolj poseljena. Stanka Koren priznava, da je pritisk na 74 zaposlenih na agenciji, kjer vsako leto izdajo že kar 1600 soglasij za posege v prostor, kjer obstaja vpliv na vodni režim, ogromen. Vlada pa poleg tega vse pogosteje dovoljuje še gradnjo na rečnih brežinah. Četudi investitorji pri tem utrdijo strugo in zgradijo nasipe, gre za dvorezen meč. "Stoodstotne varnosti na teh mestih ni," pravi Fazarinc, "visoki nasipi zagotavljajo tiho varnost, ko pa reka nato le prestopi bregove, je katastrofa še večja."

Štirinajsti člen zakona o vodah pravi, da lahko vlada določi drugačno zunanjo mejo priobalnih zemljišč, če je to potrebno zaradi varstva voda, vodnih in obvodnih ekosistemov, urejanja voda, izvajanja javnih služb in omogočanja splošne rabe vodnega in morskega dobra. Gradnje turistično-trgovskih in kongresnih centrov v rekah in poslovno-stanovanjskih objektov ali novogradenj tik ob rekah niso predvidene, ampak prepovedane. V 37. členu zakona namreč piše, da v priobalno zemljišče ni dovoljeno posegati razen za: gradnjo objektov javne infrastrukture, gradnjo objektov javnega dobra, ki se nanašajo na izboljšanje hidromorfoloških in bioloških lastnosti površinskih voda, če gre za ohranjanje narave, zagotovitev varnosti plovbe, varstva pred utopitvami ali varstvu voda pred onesnaženjem in gradnjo objektov, namenjenih obrambi države. Minister Podobnik je ravnal očitno nezakonito, kriv pa je tudi za nevaren precedens. Zadnje poplave so dokazale, da se niso zmotili strokovnjaki, ki so opozarjali ministra, pač pa minister, ki jih ni poslušal. To je njegova politična odgovornost.