Dirigenti naše sreče

Kdo izmed predsedniških kandidatov ima najboljšo reklamo? Katerega geslo je bolj udarno? Prepričljivo? Kako se kandidati izkažejo na medijskih soočenjih? Koliko kilometrov so naredili po Sloveniji? Zakaj eni obiskujejo gasilske veselice, drugi pa centre za zapuščene živali? Kako to, da je eden ravno te dni izdal svojo knjigo, drugi se je pojavil na ustanovnem kongresu nove stranke, spet tretji pa je plesal salso? Vprašanj, ki te dni polnijo slovenski politični prostor, je še mnogo več. Ali je Danilo Türk s svojim nastopom prevzel podobo Boruta Pahorja? Se zdi Mitji Gaspariju predvolilni šov odveč in zato velikokrat zgleda anemičen? So ambicije Monike Piberl res nekajkrat večje od njenih sposobnosti? Kakšni so cilji Elene Pečarič? Kdo bo volili nacionalista Zmaga Jelinčiča? Je Darko Kranjc politik nove generacije? Je Lojze Peterle res spremenil svoje vrednote ali pa je njegov pomik na sredino samo marketinški trik?

Temeljno vprašanje letošnjega predvolilnega oktobra je seveda, kdo se bo poleg Lojzeta Peterleta prebil v drugi krog volitev. In ali bo lahko v drugem krogu ogrozil kandidata vladnih strank. Vse ankete javnega mnenja v prvem krogu napovedujejo Peterletovo zmago, kdo bo v drugi njegov izzivalec, pa teden dni pred volitvami ni jasno. Gaspari ali Türk? Vsak od njiju bi bil lahko, kot nakazujejo ankete, novembra tudi dovolj močan, da bi ogrozil favorita. Prava tekma se po nekajtedenski predvolilni kampanji šele začenja. Kakšen je torej pravi obraz favorita in kaj skrivata njegova tekmeca?

Kandidat ljudskih src

Uradna, dejansko bleščeča podoba Peterleta, tista, ki nam jo ponuja njegov volilni štab, je znana. Kandidat pod zaporedno število sedem je politik evropskega formata. Je Evropejec leta, ki je sodeloval pri pisanju evropske ustave. Prvi predsednik slovenske demokratične vlade, nekajkratni zunanji minister, predsednik nekoč zelo uspešne stranke. Peterle ni samo politik, nam sporočajo, je tudi glasbenik, čebelar, pilot, poliglot. In človek, ki je premagal raka. Nekoč je bil v politiki malo neroden, danes pa je suveren in prepričljiv, pač "pravi za predsednika". Ljudski in kozmopolitski hkrati.

Če bi kakšen predvolilni štab v času predvolilne kampanje protikandidatu oponesel, da je prebolel težko bolezen, bi bilo to neokusno. To se je ne nazadnje izkazalo ob kandidaturi Janeza Drnovška. A o Peterletovi bolezni danes ne govorijo njegovi nasprotniki - o tem govori sam, je del njegove kampanje. A če je uporaba bolezni kot orodja negativne kampanje sporna, ali ne velja tudi obratno - mar ni sporno tudi nabiranje političnih točk z boleznijo? Peterle se v oglasih hvali, da je borec. "Življenje je boj. Nekoč sem že zmagal v boju za življenje, danes želim zmagati in postati predsednik republike Slovenije," pove v promocijskem spotu, ki ga vrtijo po televizijah.

V imenu gozdov in pidov

Najodgovornejša funkcija, ki jo je do sedaj opravljal Peterle, je bila premierska. Leta 1990 je SKD postala največja stranka zmagovitega Demosa in njenega predsednika je zato takratni predsednik Milan Kučan predlagal za predsednika vlade. V njegovem mandatu se je v Sloveniji zgodila vojna, država je postala mednarodno priznana, Peterletova vlada pa je pripravila nekaj prelomnih osamosvojitvenih zakonov. A v času tiste vlade so bili sprejeti tudi nekateri drugi zakoni. Peterle je tako vidnejše sodeloval pri pripravi zakona o denacionalizaciji in privatizaciji. Osnovni namen zakona o denacionalizaciji je bila vrnitev po vojni nacionaliziranega premoženja. Podobne zakone so sprejele tudi druge države nekdanjega komunističnega bloka, vendar je imel slovenski eno posebnost. Brez večjih omejitev je dopuščal vračilo odvzetega premoženja v naravi, kar pomeni, da je praviloma upošteval zgolj pravno načelo dolžnosti povrnitve škode, na možnost povzročanja novih krivic pa je "pozabil". Takšne velikodušnosti podobni zakoni v Evropi ne poznajo. Zaradi novih krivic so se pojavile težave najemnikov denacionaliziranih stanovanj, zaradi slabo domišljenih pravil so se postopki na sodiščih vlekli desetletja, denacionalizacija pa je nekaterim omogočila enormne zaslužke. Največji zmagovalec denacionalizacije je tako postala rimskokatoliška cerkev. In to ji je omogočila vlada, ki ji je poveljeval Peterle. To priznava tudi sama. Slovenska škofovska konferenca je že nekoč v izhodiščih za reševanje gmotnih temeljev zapisala, da je Demosov denacionalizacijski zakon "edini, ki ščiti cerkveno lastnino, zato se Cerkev v sili zelo trdo naslanja nanj, saj ji pomeni edino zeleno luč za pridobitev nujnih možnosti za delovanje". Po nekaterih ocenah je cerkev dobila vrnjeno premoženje v vrednosti okoli 220 milijonov evrov, posledično pa se ji je zaradi ekonomskega kapitala dvignila njena politična moč. Poslanec SD Miran Potrč danes o tem zakonu pravi, da je "sprejem zakona o denacionalizaciji izsilila Demosova vlada. Namenjen je predvsem povračilu premoženja cerkvi in veleposestnikom, pa tudi slovenskim državljanom, katerih potomci danes prebivajo v tujini. Ob tem je bila Slovenija edina država, ki je z denacionalizacijo predvidela vrnitev v naravi in vsega odvzetega premoženja, ne pa le delno in to degresivno odškodovanje, kar so predvidele druge države. Zato pomeni denacionalizacija ne le vzpostavljanje nove lastniške strukture, temveč je, predvsem glede najemnikov stanovanj in poslovnih prostorov, povzročila veliko novih krivic". Denacionalizacija tudi danes kot Damoklejev meč visi nad slovenskimi financami, saj Slovenska odškodninska družba, ki je zadolžena za izplačilo zahtevkov, nima dovolj premoženja.

Drugi veliki projekt vlade Lojzeta Peterleta je bila privatizacija družbenega premoženja, lastništvo države naj bi se podelilo državljanom. Peterle je bil najprej naklonjen rešitvi, ki jo je predlagal ameriški ekonomist Jeffrey Sachs. Šlo je za model hitre privatizacije, ki ga je "kapitalistični" zahod priporočal "socialističnemu" vzhodu in ki se je uveljavil v nekaterih državah vzhodno od Slovenije. Politika je to rešitev zavrnila in na koncu sprejela kompromis med predlogi Peterletovih svetovalcev in tistimi, ki sta jih predlagala Jože Mencinger in Ivan Ribnikar. A v praksi se je tudi ta kompromis izkazal za slabega. Večino certifikatov so pokupile posamezna podjetja, rodili so se pidovski tajkuni. A kljub temu ni mogoče izreči enoznačne ocene. "Nekoč sem rekel, da so certifikati ničvredni, moral bi pa reči, da so vredni zelo malo. Velika večina državljanov je certifikate vložilo v pide - niso jih vložili v Krko, ker pač nimamo toliko Krk - in na koncu so iz pidov dobil zelo malo. Peterle je imel sicer na začetku drugačne načrte, a sprejeti kompromis je bil vseeno najboljši izmed vseh v vzhodnih državah, naša privatizacija je naredila najmanj škode. Drži pa, da sam nisem pričakoval, da se bosta KAD in SOD še leta zlorabljala za politične interese, to se danes sicer dogaja še bolj intenzivno, kot se je nekoč," se tistega časa spominja Jože Mencinger, ki je takrat tudi zaradi spora s Peterletom odstopil z mesta ministra.

Politik modrega duha

Sij Peterletove krone je slepeč. In pogosto zakrije pravo vsebino, ki se skriva za evropsko podobo predsedniškega kandidata. Res je, da si je Peterle pridobil veliko evropskih zaveznikov, res je tudi, da so njegove evropske in krščanske povezave veliko pripomogle k uveljavljanju Slovenije v svetu. Pred leti je Peterletu tednik European Voice podeli nagrado Evropejec leta. Nagrada je v Sloveniji sprožila veliko pozornosti, pa čeprav je bil nagrajen v eni izmed enajstih kategorij, izbrali pa so ga bralci časopisa z razmeroma nizko naklado. Bralci tednika iz Bruslja bi se morda odločali drugače, če bi vedeli, da se je njihov lavreat v Sloveniji podpisal pod zahtevo za razpis referenduma o izbrisanih, ki je onemogočil, da bi država popravila krivico množici ljudem. Kalvarija izbrisanih se tudi zaradi referendumskega podpisa evropskega Peterleta še vedno vleče v neskončnost.

Podobno je z njegovim evropskim angažmajem. Peterle je kot poslanec v evropskem parlamentu med vsemi Slovenci najmanj aktiven. Postavil je recimo samo dve poslanski vprašanji, enkrat manj od politično neizkušene Ljudmile Novak. Na očitke o svoji nedejavnosti je Peterle v intervjuju za nacionalno televizijo odgovoril, da je bil na predlog "slovenske vlade eno leto angažiran tudi v imenu OVSE pri gašenji konflikta v srednji Aziji, v Kirgistanu, takrat sem seveda spet manj delal v parlamentu. Zdaj ko sem kandidat, sem malo več doma, ampak osnovno delo ne trpi". Za posredniško vlogo v srednji Aziji je Peterle od slovenske vlade prejel plačilo. Mimogrede, na začetku kampanje za predsednika republike je Peterle po arharjevsko skrival višino svojih prihodkov, govoril je le o višini plače evroposlanca, pa čeprav je lansko leto samo iz drugih virov, tudi od slovenskega zunanjega ministrstva, dobil skupno 31.000 evrov.

O Peterletu je v času kampanje pozitivno spregovorila nemška kanclerka Angela Merkel, pa predsednik evropskega parlamenta Hans-Gert Poettering, med drugimi pa se je v Sloveniji z njim srečala evropska komisarka za informacijsko družbo Viviane Reding. Vsi trije so pomembni evropski politiki, katerih beseda ima evropski zven, vendar so hkrati tudi pripadniki Evropske ljudske stranke, v kateri Peterle opravlja funkcijo enega izmed podpredsednikov. Njihova simpatija do predsedniškega kandidata je torej razumljiva.

Spremenjena stališča

Neskladja med nekdanjimi in aktualnimi stališči vodilnega predsedniškega kandidata niso zanemarljiva. Leta 1989 je Peterle ob ustanavljanju Slovenskih krščanskih demokratov v Mladini dejal, da je visoko število splavov "za biološko in psihično zdravje naroda vsekakor prehuda grožnja" ter da je "naša zakonodaja o splavu ena najbolj liberalnih na svetu". Tudi v času politične debate o oploditvi samskih žensk je trdil, da moramo o človeku govoriti "od spočetja naprej, od takrat naprej moramo ravnati s spočetim bitjem kot s človeško osebo". Danes je stališča omilil. Leta 2007 je Peterle "za življenje", a hkrati se zaveda, kot je recimo dejal za Objektiv, "da lahko ženska pride v okoliščine, ko ne vidi druge rešitve kot splav. In take osebne, intimne odločitve je treba razumeti". Svoja stališča je omili tudi ob vprašanju obračuna s komunističnim režimom. Leta 1997 je v parlamentu skupaj z Janezom Janšo predlagal zakon o lustraciji in takrat z govorniškega odra ob zavrnitvi zakona in deklaracije obžaloval, "da slovenska demokracija ni premogla toliko moči in zrelosti, da bi opravila temeljno moralno dejanje in rekla jasni 'ne' totalitarizmu". Njun zakon o lustraciji je vseboval odločbe o posebnih lustracijskih sodiščih. Danes, deset let pozneje, pravi, da je čas za takšno resolucijo zamujen, nova razprava o lustraciji pa nepotrebna.

Druga velika sprememba je Peterletov domnevni razhod s cerkvijo. Domnevni zato, ker Peterle v zadnjem času pač ni (več) ljubljenec cerkvene hierarhije. Vsaj takšen je vtis. Na začetku njegove politične poti je bilo drugače. Leta 1989 je Peterle od predsednika predhodnice SKD Petra Kovačiča Peršina zahteval, naj se umakne. "Šlo je za to, da je Peterle prišel z zahtevo škofije, da cerkev ne bo podprla gibanja na volitvah, če bom predsednik jaz. Zahteval je zamenjavo vodstva. Odgovoril sem, da gre za klerikalizacijo politike in da pri tem ne želim sodelovati," je o Peterletovih povezavah s cerkvijo pred leti za Mladino spregovoril iz aktivne politike umaknjeni Peršin. Kasneje se je ljubezen med cerkvijo in Peterletom ohladila. Pred pol ducata let, v času neuspešnega združevanja SKD in SLS, je Peterle tedanjemu konkurentu za prevzem vodstva nastajajoče stranke Francetu Arharju poslal pismo, v katerem je zapisal, "da so nekateri cerkveni ljudje dobesedno pozivali naše občinske odbore, naj se odločajo proti Peterletu in izrazijo podporo dr. Arharju". Peterle danes trdi, da mora biti cerkev ločena od države.

Kljub zadržanim simpatijam, razhajanjem in srečevanjem je Peterle član NSi, stranke, ki ima v svojem imenu besedico krščanska. Velja tudi, da se je Peterle nekoč zavzemal, da se v preambulo evropske ustave zapišejo besede o krščanskih koreninah Evrope. NSi je članica Evropske ljudske stranke, politične grupacije, ki združuje katoliške in konzervativne evropske stranke. Kljub prenovljenemu imidžu je Peterle politik tradicije, katoliški konservativec, ki volilno bazo prepričuje z orglicami, čebelami in domovino. Peterle sporoča, da za njimi stojijo množice običajnih volivcev. Morda drži. A Peterle je kandidat vladnih strank, svojo neposredno povezanost z vladajočo politiko le zelo uspešno skriva.

Nenačelno rezervirani diplomat

Vse napisano pa ne pomeni, da sta Danilo Türk in Mitja Gaspari brezmadežna politika. Nasprotno. Pri nastopu Danila Türka tako po tednih kampanje še vedno ni najbolj jasno, ali ta predsedniški kandidat sploh ve, kakšna je politična realnost v Sloveniji - ali pa se zaradi kampanje zgolj ne želi izrekati. Njegovo ime se je sicer pojavljalo v različnih političnih špekulacijah. Najprej so ga iz Zbora za Ljubljano prosili, če bi kandidiral za ljubljanskega župana. Ponudbo je zavrnil, ker je zanj funkcija župana bolj menedžerska kot pa politična. O programskih vzrokih in razhajanjih ni govoril. Ko je Pahor po nekajmesečnem cincanju javnosti sporočil, da ne bo kandidiral za predsednika republike, se je Türk odločil, da bo vskočil na njegovo mesto. Pahorjeve priljubljenosti ni dosegel. Ustvaril pa se je vtis, da bi lahko Türk kandiral na listi katerekoli stranke, ki bi mu kandidaturo ponudila.

Grenak priokus nenačelnosti diplomata je ostal in ostaja še danes. Türk se pri vprašanjih izogiba neposrednim odgovorom, njegova stališča na nastopih niso pretresljiva, pač pa so zelo natančna in posledično za nepozorne volivce medla. Türk je na vprašanje Mladine o tem, ali bi vendarle kandidiral s podporo s SDS, rekel, da ne ve. "To mi ni bilo ponujeno, zato tega ne morem vedeti." Rupel ni dober ali slab minister, pač pa je ocena njegovega dela "kompleksno vprašanje", za Türka je aktualna vlada samo "morebiti" avtoritativnejša od prejšnje, o tem, ali si zasluži nov mandat, pa nimam mnenja, ker je "to vprašanje za volilvce". Türk se na predsedniških volitvah predstavlja kot diplomat, ki si ne želi konfliktov, ki ni niti desni niti levi, posledično pa ni od nikogar. Pri tem pa je vseeno treba priznati, da neprimerno bolj kot Peterle zagovarja pomen človekovih pravic, tudi za skupine, ki so v Sloveniji marginalizirane. Govori o izbrisanih in govori o romski problematiki.

Nespretni ekonomist

Pot do kandidature Mitje Gasparija je bila drugačna. Izmed trojice vodilnih kandidatov se je za kandidaturo odločil najpozneje, pri kandidaturi pa ga podpira samo ena parlamentarna stranka. Nekdanji guverner Banke Slovenije in minister, ki so mu nekoč v interpelaciji očitali, da kolobari z javnimi financami, v predsedniški tekmi še ni znal izkoristi prednosti, ki jih ima kot politična žrtev Janševe izključevalne politike. Spomnimo, da je bil ravno Gaspari tisti, zaradi katerega se je premier zapletel v spor s predsednikom republike Janezom Drnovškom in zaradi katerega Banka Slovenija nekaj mesecev ni imela guvernerja. V času zimskega obračuna z Gasparijem je javnomnenjska podpora Janševi vlade padla še za nekaj odstotnih točk, Gaspari pa je bil v javnosti prepoznan kot kredibilna osebnost.

Gaspari je do vlade bolj kritičen kot Türk, seveda tudi neprimerno bolj od Peterleta, ki se opredelitvam do politike vlade izogiba (čeprav vedno manj), če že, pa to počne spretno in tudi verodostojno. Pred tedni je Gaspari organiziral tiskovno konferenco, na kateri je govoril o realnih ekonomski problemih, ki jih ima slovenska družba, seveda pa je izpostavil predvsem problem javnih financ in inflacije. Ta nastop je bil do sedaj edino tehtnejše opozorilo in kritika vladi, ki so jo sprožili predsedniški kandidati. Gaspari sicer vseskozi ustvarja vtis, da se v predvolilni tekmi, ki je mestoma res banalna, ne počuti dobro, izpostavljajoč, da je strokovnjak, ki na mara populizma in ki ne obvlada demagogije. A tudi to je del kampanje in ne nazadnje tudi funkcije predsednika republike. Gaspari je tip hermetično zaprtega politika, ki bi težko postal "oče naroda". Vendar: le zanj lahko napišemo, da se ne pretvarja, da je kdo drug. Ko se kot kandidat znajde v okolju, ki mu ni ne blizu ne domače, tega ne skriva.

Obstaja še ena, ne ravno nepomembna razlika med glavnima konkurentoma prvega kroga, torej Türkom in Gasparijem. Prvi svoje besede bistveno bolj izbira kot drugi, Türk v diplomatskem leporečju težko skrije, da je bil dolga leta zaposlen v Združenih narodih, podobno kot Gaspari težko skrije, da so njegov življenjski in miselni krog obvladovale številke, ekonomska dejstva, zato je bolj eksaktnen, a pogosto tehnicističen.

Med tremi kandidati pa je ena podobnost. Vsi se izhodiščno trudijo, da ne bi izpadli konfliktni - vsi trije silijo v sredino in s pragmatizmom omejujejo polje politične inovativnosti. Edini odmik od predvidljivosti predsedniške tekme je za zdaj kandidatura Elene Pečarič. Kar je dvakratna - groza. Najprej zato, ker njena kandidatura šele leta 2007 odpira vprašanja o življenju invalidov v Sloveniji, in drugič, ker bo njen volilni rezultat odvisen bolj od njene podobe kot pa od njenih stališč in vrednot, ki jih v volilnih soočenjih predstavlja.

Se torej sploh splača voliti? Filozof Slavoj Žižek v Guardianu pravi, da prava grožnja ni politična pasivnost, pač psevdoaktivnost, potreba po participaciji, ki zakrije nesmiselnost tega, kar se dogaja. Zanj bi bila prava rešitev aktivna pasivnost, tisti, ki ne bi želeli sodelovati v volilnem ritualu, bi morali povedati, protestirati, pokazati, zakaj se ne gredo več. A pri nas vsi kandidati niso enaki in ni nepomembno, kdo se bo prebil v drug krog. Ne glede na napisano, v tem trenutku ni mogoče izključiti, da bi se v Slovenijo zgodil fenomen Jean-Marie Le Pena. Skrajni francoski politik se je leta 2002 predvsem zaradi razpršenih glasov na levici, ki ni ponudila prepričljivega kandidata, prebil v drugi krog, kar je na ulico prignalo več kot milijon ljudi. Le Pen namreč slovi po ekstremnih stališčih, zagovarja smrtno kazen in zmanjšuje pomen holokavsta. V tem trenutku tudi pri nas tudi ni mogoče popolnoma izključiti možnosti, da bi se v drugi krog uvrstil Zmago Jelinčič, vodja Slovenske nacionalne stranke, ki svojih skrajnih stališč ne skriva. Jelinčič je na zadnjih predsedniških volitvah leta 2002 osvojil tretjo mesto.