Nepravi za predsednika

V nedeljo zvečer je bil Mitja Gaspari slabe volje. Logično, do drugega kroga volitev mu je zmanjkalo samo dobrih 3500 glasov, tako malo, da je med njim in drugouvrščenim Danilom Türkom odločila bolj sreča kot pa politična pamet. "Ne računam, da imam toliko podpornikov v Argentini in Ameriki, da bi se izid spremenil," je dejal v Cankarjevem domu in dodal, da se zaradi spornega načina glasovanja tistih državljanov Slovenije, ki živijo v tujini, ne bo obrnil na sodišče. "Jaz sam tega ne bom naredil, ker se mi zdi pod častjo. A moram reči, da ne razumem oblasti, ki si na tak način privošči spremembo volilnih pravil v času volitev. To je nedopustno za evropsko raven demokracije."

A nekdanji guverner Banke Slovenije v nedeljo ni bil edini, ki ga je volilni izid razočaral. Še bolj razočaran, pa čeprav je razpoloženje skril za piarovski nasmeh, je bil Lojze Peterle, veliki, skupni kandidat treh vladnih pomladnih strank, ki je kljub drugačnim napovedim prepričal samo 28,54 odstotka volivcev. Peterle je sicer zmagal, a s prednostjo borih štirih odstotkov. Kandidata strank opozicije sta skupaj, če odmislimo Zmaga Jelinčiča, zbrala skoraj 200.000 glasov več kot Peterle, ki je veljal za glavnega favorita. Peterle je bil o svoji prednosti prepričan, navsezadnje je v času pred volilno kampanjo govoril, da bi bilo najbolje, če bi se volitve končale že v prvem krogu, saj bi tako privarčevali sredstva, potrebna za izvedbo drugega kroga.

Zadaj so različni centri moči

Kolikšno je bilo pravzaprav razočaranje nad skromno prednostjo Lojzeta Peterleta, je dan po volitvah v Studiu ob 17h razkril Janez Janša. Jezni premier je uporabil napadalno govorico teorije zarote, ki jo je gojil še v letih, ko je bila njegova stranka v opoziciji. Za takšen izid pač ni kriv neprepričljiv vladni kandidat, tudi vladne poteze ne, ampak nekorektna volilna kampanja. Tista volilna kampanja, ki so jo dan pred koncem vsi po vrsti, tudi predstavniki konservativnih strank, označevali kot korektno. A takrat izidi še niso bili znani.

"V zadnjih nekaj tednih je bilo s strani različnih centrov vpliva iz ozadij v slovenski politični prostor lansiranih nekaj tem, ki so zagotovo oblikovale v širšem smislu ozračje v času kampanje in tudi vplivale na rezultat." Katere so teme, ki so jih po Janševem mnenju lansirali neznanci, ki skrivaj vlečejo nitke, na katerih visi celotna slovenska družba? "Mislim na tako imenovano novinarsko peticijo, ki se je zgodila ravno v času volilne kampanje, čeprav ni bilo za to nobenega povoda." Morda so obtožbe o vladnem poseganju v novinarsko avtonomijo resnično škodile kandidatu vlade, vendar Janša v svojem razmišljanju ni najnatančnejši. Peticija se je začela podpisovati že 10. septembra, ko se uradna predvolilna kampanja še ni začela, nastala pa je zaradi velikega odziva na osebno pismo, ki ga je novinar Večera Blaž Zgaga že avgusta poslal na več evropskih naslovov. Poleg tega novinarji že dve leti brez prestanka opozarjajo na politične pritiske. Peterletova kandidatura z novinarsko peticijo torej nima prav nobene zveze. "Ta akcija je podobna temu, kar se je zgodilo na državnozborskih volitvah leta 2004, ko smo bili naenkrat soočeni s stavko številnih medijskih hiš na sam volilni dan," je nadaljeval Janša. Tudi ta povezava je nesmiselna. Glavni pobudnik in akter omenjene stavke je bil takratni podpredsednik novinarskega sindikata Rajko Gerič, isti Rajko Gerič, ki ga je sprememba zakona o RTV ustoličila za odgovornega urednika informativnega programa TV Slovenija.

Premier pa s tem absurdne analize slabega izida svojega Peterleta ni končal. Temne sile iz ozadja naj bi bile Peterletu nastavile še eno past. "Drugi tak nenavaden slučaj je odločitev sodišča o razveljavitvi obsodbe škofa Rožmana. O tem se je govorilo vse od leta 1990 in ravno v času predsedniške kampanje leta 2007 je prišla v javnost ta odločitev." Janša je pozabil dodati, da je vrhovno sodišče odločitev sprejelo na podlagi zakonske spremembe, ki jo je pripravila njegova vlada. Drži, da Peterle zaradi odločitve sodnikov ni pridobil veliko glasov, a zato niso krivi sodniki, pač pa kandidat sam. Predsednik vrhovnega sodišča Franc Testen je Janševo politično obtoževanje označil za hudo resno in ga odločno zavrnil.

In tretja politična past? Po Janši naj bi bila ta sprevrženo in zmanipulirano medijsko poročanje o njegovem govoru na Koroškem o inflaciji in kosih kruha v smetnjakih. Morda ima Janša prav, ko trdi, da so mediji iz daljšega pojasnjevanja visoke stopnje inflacije izbrali samo del o kruhu in smetnjakih, a Janša je takšno, očitno ponižujočo primerjavo pač uporabil. Mediji si je niso izmislili. Niso ga nepravilno citirali. Z vlogo medijev v predvolilni kampanji ima Janša sicer velike težave. Novinarki POP TV je recimo takoj po volitvah zabrusil, da je njena "televizija že začela kampanjo v prid nekaterih kandidatov, že takoj po objavi teh vzporednih rezultatov. Jaz bi si v drugem krogu želel več nepristranskosti."

Kdo ni šel na volitve?

Če fantazme o silah iz ozadja spadajo v polje politične špekulacije, pa so številke, povezane z volilnimi izidi, dovolj zgovorne. Najprej o volilni udeležbi. Večina komentatorjev, pa tudi premier Janez Janša trdijo, da je bila volilna udeležba na teh volitvah nizka in da so volivci desne provenience raje ostali doma. Ti dve ugotovitvi nista najbolj točni, prva pa je posebej vprašljiva.

Po zbranih podatkih Državne volilne komisije je bila volilna udeležba 57,17-odstotna, glasovalo je skoraj 984.000 posameznikov. Res je bila volilna udeležba nižja kot na katerih koli predsedniških volitvah do sedaj, vendar še zdaleč ni bila katastrofalna. Lani je na lokalnih volitvah v prvem krogu volilo še manj ljudi kot letos, leta 2004 pa jih je bilo na državnozborskih volitvah samo 7000 več kot tokrat. Volilna udeležba v Sloveniji sicer nenehno upada in še zdaleč ni primerljiva s tisto v Franciji ali Italiji, kjer so zadnje volitve mobilizirale skoraj vse volilno telo. Je pa vseeno višja kot v nekaterih državah nekdanjega vzhodnega bloka. Poljaki, ki so volili na isti dan kot Slovenci, so imeli najvišjo volilno udeležbo doslej. Bila je 53,8-odstotna, v Sloveniji pa 57,19-odstotna.

Druga teza je domneva o izostanku volilnega telesa desnice, kar je posledično Peterletu prineslo slabši izid. Tudi ta teza je posplošena. V volilnih okrajih, kjer je volilna udeležba tradicionalno visoka, je bila najvišja tudi tokrat. V prvih štirih okrajih z najvišjo volilno udeležbo (dva škofjeloška, Kranj III in Vrhnika), kjer tradicionalno zmagujejo pomladne sile in njihovi kandidati, je tudi tokrat premočno zmagal Lojze Peterle. Velja celo nasprotno. V dveh primorskih volilnih okrajih (Piran, Koper I), ki sta imela najnižjo udeležbo v vsej Sloveniji, sta Mitja Gaspari in Danilo Türk vsak posebej presegla 30-odstotno podporo, proporcionalno sta dobila več kot drugod. Seveda obstajajo izjeme, v Šmarju pri Jelšah, kjer je volilna udeležba praviloma med najnižjimi, je zmagal Peterle, podobno je bilo v Pesnici ... A če bi Peterletovi volivci resnično ostali doma, ne bi tako množično volili v Škofji Loki, na Vrhniki, v Logatcu, Ajdovščini; v vseh teh okrajih je Peterle zmagal z nadpovprečnim izidom, nadpovprečna pa je bila tudi volilna udeležba. Verjetnejša od teorije desne abstinence je domneva o tem, da pomladne stranke danes pač nimajo tolikšne podpore. Volilno telo se je leta 2004 odzvalo nepričakovano, glasovalo je proti tedanji oblasti in ne toliko za tisto, ki jo je ustoličilo. Ker nova pot ni izpolnila pričakovanj, ji je del novih volivcev, njej in njenemu kandidatu, na predsedniških volitvah obrnil hrbet. To so navsezadnje pokazale že lokalne volitve leta 2006.

Kdo je pravi poraženec?

Druga teza, ki jo zagovarjajo člani največje vladne stranke z njenim predsednikom vred, je trditev, da Peterle ni izgubil, da ni izgubila niti SDS, saj Peterle ni bil njen kandidat. Lojze Peterle se je s svojim dolgim predvolilnim pohodom morda res vsilil SDS in drugim vladnim strankam, saj samim ni uspelo najti boljšega kandidata. Tako je pred meseci Janša Peterleta podprl s stisnjenimi zobmi, na volilni tekmi se je, pa tudi drugi predsedniki pomladnih strank, držal ob strani. Danes je obveljalo, da so se stran od predsedniških kandidatov držale vse podporne politične stranke. Vendar to ne drži. Borut Pahor in Gregor Golobič sta bila pri Türku sicer zadržana, a vseeno bolj v ospredju kot premier in drugi predsedniki konservativnih strank. Janšev odmik od Peterleta je bil seveda taktičen, najprej bi lahko škodil Peterletu, saj Janša ni več tako priljubljen, kot je bil nekoč, hkrati pa se je Peterle vseskozi predstavljal kot nadstrankarski, ljudski človek.

"Jasno je, da bi šlo za neuspeh kandidata, ki ga je predlagala vlada. Pri volitvah pač ni šlo za tisto, kar so vseskozi govorili, češ da ne gre za konfrontacijo stališč, ampak predvsem za prezentacijo osebnosti. Nasprotno. Dejansko je šlo predvsem za soočenje dveh zelo jasnih političnih opcij, leve in desne, če ti izrazi sploh kaj pomenijo. Takoj po volitvah so nekateri trdili, da je nenavadno, da je Türk, ki je neznana osebnost, prišel do takšnega rezultata. Ravno to je dokaz, da ni šlo za spopad osebnosti, pač pa političnih opcij, vladne in druge strani," o izidu vladnega kandidata razmišlja France Bučar, prvi predsednik slovenskega parlamenta in starosta slovenske politike.

Neprepričljivo Peterletovo zmago kot poraz vladne politike razume tudi Rudi Rizman s Filozofske fakultete v Ljubljani. "Za prvi krog volitev za predsednika je tako na splošno in slikovito mogoče reči, da pomeni dosti presenetljiv prispevek k 'reanimaciji slovenske demokracije'. Spomnimo se, da se zadnji čas tudi v mednarodnem okolju čedalje pogosteje, tokrat namesto o Sloveniji kot 'uspešni zgodbi', govori o Sloveniji v kontekstu trenda 'zdrsa demokracije' v državah Vzhodne oziroma Srednje Evrope." Takšna mnenja ne prihajajo le iz "levičarskih ustanov", temveč tudi iz liberalnih krogov in nekaterih raziskovalnih centrov, recimo iz washingtonskega Freedom Housa, kjer so letos zapisali, da se položaj demokracije v Sloveniji slabša. Kot pravi Rizman, zasluge za demokratični zdrs, zaradi katerega se je Slovenija "namesto v bolj obetavnem Havlovem svetu znašla v demokratično problematičnem svetu Franza Kafke, je treba pripisati aktualni vladi, ki je v svojem pohodu na oblast z veliko žlico zajemala iz populizma. Na rezultat teh volitev gledam torej bolj kot skozi prizmo zmage levice kot na dovolj prepričljiv NE izpričani aroganci aktualne oblasti in, kot vse kaže, tudi dosti agresivnim skušnjavam po nadaljnji kolonizaciji slovenskega političnega prostora, ki se jim ne uspe in niti ne poskuša upreti aktualno vodstvo rimskokatoliške cerkve. V tej luči se je tudi njun favorizirani kandidat za predsednika - hote ali nehote - znašel prej v vlogi njunega talca kot pa samostojnega nosilca desnosredinske alternative."

Poleg Peterleta je skriti poraženec tudi Borut Pahor, politik, ki je, kot pravi sam, voljo stranke postavil pred svojo voljo in namesto samega sebe v volilno tekmo poslal drugouvrščenega Türka. "Če bi Türk tekmoval enako dolgo, kot je Peterle, njegov končni izid ne bi bil pod takim vprašajem. Pahor, ki je pred njim razmišljal o kandidaturi, ima za seboj že desetletno kampanjo, izkušnje, vse ankete so kazale, da bi Peterleta brez težav premagal že v prvem krogu, odločil pa se je drugače. V politiki so pač vse odločitve prave, žalovati za tistim, kar se ni zgodilo, je nesmiselno," danes pravi podpredsednik SD Igor Lukšič, ki je spomladi zagovarjal zamisel, naj se na predsedniške volitve odpravi Borut Pahor. Lukšič v predvolilnem dogajanju sicer ni dejavneje sodeloval. Vprašanja o prvem krogu predsedniških volitev smo postavili tudi Mihi Brejcu, članu izvršilnega odbora SDS, vendar kljub zagotovilom nanje ni odgovoril.

Kdo bo zmagovalec?

Če zaradi mahinacij z volivci iz tujine volitve ne bodo razveljavljene, se bosta novembra v drugem krogu pomerila Peterle in Türk. Na prvi pogled ima več možnosti za zmago kandidat opozicije, je v psihološki prednosti, lahko računa na pomemben del glasov, ki jih je dobil Mitja Gaspari.

A računica vseeno ni tako preprosta. "V drugem krogu se zgodba začne povsem na novo, saj bo blokovska motivacija volilnega telesa lahko pripeljala na volišča precej drugačno in drugače razpoloženo zasedbo, na katere sestavo utegnejo posebej vplivati politični apetiti katoliške cerkve in razprtije levosredinskega strankarskega prizorišča. Prav zaradi razprtij, ki so bile vidne že ob prvih komentarjih izidov v SD, Zaresu in LDS, je favorit drugega kroga še vedno Lojze Peterle," pravi filozof, sicer tudi sam nekdanji predsedniški kandidat, Lev Kreft. France Bučar prav tako ni prepričan o samodejni zmagi Danila Türka. "Če se bo v drugem krogu aktiviralo desno volilno telo, ki naj bi bilo sicer bolj disciplinirano kot levo, ima Peterle še nekaj možnosti za zmago. A premakne se lahko samo, če bo Peterle nehal brezplodno, demagoško predstavljati svoja stališča in se izogibati odgovorom na konkretna vprašanja. Gasparijeva prednost je bila ravno v tem, da je imel na vprašanja konkretne odgovore, Peterle pa je bil vseskozi preveč splošen." Celo Pahor, politik, znan predvsem po tem, da se izogiba konfliktu in jasnim odgovorom, priznava, da bi bilo dobro, če bi se v drugem krogu stališča izostrila. "Kadar kandidati zmerne politike nimajo jasnih sporočil, ki bi ljudi potegnila za seboj, to ustvarja precej velik prostor za tiste, ki nastopajo z jasnimi in radikalnimi stališči. Zame je Jelinčičev uspeh prav gotovo pomemben signal, da moramo imeti na prihajajočih volitvah jasna sporočila, v katera verjamemo in smo jih pripravljeni braniti do konca."

Iskanje zavezništev in utrjevanje okopov pred novembrsko bitko se je ta teden že začelo. Začeli pa so se tudi že diskvalifikacije in podtikanja. Kdo jih je začel? Presenečenja ni. Janez Janša je ta teden dejal, da je za izbiro predsednika "zelo pomembno vprašanje, kje je bila ta oseba v času, ko se je v Sloveniji rojevala demokracija". Peterle je bil eden izmed voditeljev demokratičnega preroda, Türk pa naj bi bil, ker je pravniški legalist, ki je opozarjal tudi na pasti plebiscita, pač premalo pravi za predsednika Slovenije. Janša je na POP TV celo dejal, da je "Peterle edini kandidat, morda je deloma v tej kategoriji še gospod Jelinčič, ki je aktivno sodeloval pri nastajanju slovenske države. To se je nekako pozabilo v tej volilni kampanji, ne vem zakaj." Sklicevanje na osamosvojitvene zasluge več kot petnajst let po vojni za Slovenijo je nenavadno. Navsezadnje ravno Peterle vseskozi govori, da je za Slovenijo pomembnejša prihodnost kot preteklost.

Pri zadnji izjavi ne gre spregledati Janševe nenavadne omembe Jelinčiča. Tudi predsednik vlade ve, da Jelinčičeva vloga med osamosvojitveno vojno ni bila brezmadežna, še pred koncem spopadov ga je aretirala slovenska policija in v njegovi hiši našla skrito zalogo orožja. Zakaj Janša torej Jelinčiča nenadoma omenja kot pozitivno osebo? Morda zato, ker bo za morebitno zmago kandidat desnice Lojze Peterle nujno potreboval glasove volivcev, ki so v prvem krogu volili Jelinčiča?

Peterle ima v drugem krogu volitev težko nalogo. Volivce mora prepričati, da je boljši od tistih, ki ga predlagajo, da je boljši od svojega konkurenta, da je boljši od svoje politične preteklosti, od katere vseskozi beži, a si hkrati želi biti njen del. Čim bolj se bo umikal Janezu Janši, tem bolj bo ujetnik njegove politike, izjave o teorijah zarote in o izbranih osamosvojiteljih pa mu bodo prihodnje tedne bolj škodile kot koristile. Pa čeprav jih v milejši obliki začenja ponavljati tudi sam.

Ne glede na Peterletove težave pa Türkova zmaga tudi ni avtomatizem. Če hoče prepričati Gasparijeve volivce, jih mora s prevzemom stališč, kakršna je zastopal poraženi kandidat LDS. Gaspari je največ volivcev prepričal z eksaktnimi odgovori. Vseeno pa je lahko stran, ki se oblikuje kot alternativa vladni opciji, po prvem krogu predsedniških volitev zadovoljna. Ali kot pravi Rizman: "Ne bi hotel idealizirati, vendar obstaja nekaj dobrih razlogov, ki jih upravičujejo volilni izidi - čeprav ne moremo s stoodstotno zanesljivostjo tega napovedati tudi za drugi krog predsedniških volitev -, da smo narediti korak od akutnega demokratičnega deficita, v katerem se je znašla Slovenija."