Prihaja gospodarska kriza?

Leta 2006, dve leti po nastopu mandata, je predsednik vlade Janez Janša na sestanku predsednikov in vodij poslanskih skupin koalicijskih strank razlagal: "Slovenija ima zagotovo po dveh letih od volitev 2004 najtrdnejši mednarodni položaj (...) Odkar obstaja, se prvič dogaja, da bomo državljani plačevali nižje davke, in to vsi. Podjetja bodo manj obremenjena in hkrati bomo zmanjšali tudi proračunski primanjkljaj. Takšnega razmerja še ni bilo nikoli." Nič manj optimistično ni slikal podobe na letošnji proslavi ob dnevu državnosti: "Slovenija je v dobri kondiciji. Ima veter v jadrih in krmilo, obrnjeno v pravo smer. Dobro posadko. Mednarodno morje je mirno, le v notranjih vodah je nekaj umetnih valov in oblačkov. A obzorje narodove prihodnosti je jasno kot še nikoli doslej."

Nekaj mesecev po optimističnih napovedih so se na obzorju začeli zbirati črni oblaki. Cene so začele rasti. Od konca oktobra lani do konca oktobra letos je medletna stopnja inflacije zrasla z 1,5 na 5,1 odstotka, kar je največji desetmesečni porast v zadnjih petih letih. Potrošniki so zaradi naraščajoče draginje zaskrbljeni. Sindikati so se že odzvali. To soboto bojo v Ljubljani demonstracije, napovedujejo pa tudi splošno stavko.

Inflacijska spirala

Vse več ekonomistov soglaša, da naraščajoča inflacija v Sloveniji ni le prehoden pojav, še posebej, če bo vlada nadaljevala tako imenovano prociklično fiskalno politiko. Če se bodo še naprej povečevali pritiski na plače in se bo gospodarska rast upočasnila, bo naraščajoča inflacija vplivala na konkurenčnost gospodarstva. Po najbolj črnem scenariju to lahko pomeni potop številnih slovenskih podjetij in rast brezposelnosti. Da je stvar resna, priča izjava evropskega komisarja za gospodarske zadeve Joaquina Almunie. Ogorčen nad inflacijo v Sloveniji je najprej poudaril, da ta ni posledica evra. "Največji vpliv, ki bi ga evro lahko imel na inflacijo, je 0,3 odstotka," je dejal in dodal, da za visoko inflacijo obstajajo drugi, specifični razlogi, o katerih bi morali v Sloveniji razpravljati.

Po napovedih Evropske komisije bo inflacija pri nas letos znašala 3,5 odstotka, prihodnje leto se bo zvišala na 3,7 odstotka, leta 2009 pa naj bi se znižala na 2,9 odstotka. Vse številke so nad povprečno ravnjo inflacije v območju evra, zaradi česar Slovenija po Almunijevem mnenju ni dober zgled državam, ki bodo evro uvedle v prihodnjih letih. Na ostro kritiko evropskega komisarja se je presenetljivo hitro odzval minister za finance Andrej Bajuk, rekoč, da je visoka inflacija sicer nepredvidena, a "ne vpliva na konkurenčnost gospodarstva". Čeprav debate o inflaciji potekajo že od spomladi, je bil to eden redkih odzivov ministra. Do zdaj je namreč komentiranje trendov prepuščal vladnemu uradu za makroekonomske analize in samemu predsedniku vlade Janezu Janši. Ta je poslancem državnega zbora že v začetku oktobra zagotovil, da vlada inflacije ne podcenjuje. Nasprotno.

A zaskrbljeno govori tudi guverner Banke Slovenije dr. Marko Kranjec, nazadnje na Statističnih dnevih v Radencih: "Jasno je, da me inflacija v Sloveniji skrbi. Je visoka in kaže, da bo na tej ravni ostala še nekaj časa. Menim, da gre v večjem delu za prehodne šoke, ki se kažejo v zunanjih zvišanjih cen nafte in hrane. Gre pa tudi za notranje vzroke, pregreto konjunkturo, proračunski položaj. To me skrbi. Pričakujem, da bo vlada naredila svoje."

In kaj vlada lahko naredi? V razmerah, ko monetarna politika ni več stvar slovenske centralne banke, je edino hitro orožje restriktivna fiskalna politika - torej zategovanje pasu pri proračunski porabi.

Žal vlada za zdaj ni pokazala namere, da bi varčevala pri javnih izdatkih. Namesto da bi v času visoke gospodarske rasti ustvarila proračunski presežek, se je zadovoljila s primanjkljajem. Država se še naprej zadolžuje za naložbe gradnjo avtocest in železnic. "Lahko bi rekli, da vlada tišči glavo v pesek, inflacijska karavana pa gre dalje. Proračuna za leti 2008 in 2009 v ničemer ne bosta vplivala na zmanjševanje inflacijskih pritiskov in zmanjšanje negativnih ekonomskih in socialnih posledic inflacije. Potrebno bi bilo bistveno več. Najprej spoznanje vlade, da je inflacija velik problem, in potem ukrepanje. Najprej seveda pri sebi, torej pri predlogih proračunov, ti bi morali biti bistveno bolj omejevalni, potem pri zadolževanju paradržavnih skladov, agencij in javnih podjetij, ki napihujejo porabo, nato pri zadolževanju občin in tudi znotraj t. i. nemenjalnega sektorja, ki bi moral biti izpostavljen večji konkurenčnosti," meni nekdanji predsednik vlade, zdaj poslanec SD Tone Rop.

Zakaj navajamo Ropa? Ker se je projekt prevzemanja evra začel v času njegove vlade. "Ko smo sprejemali program evra, smo se zelo dobro zavedali, da je, da bi bil vstop smiseln in učinkovit, ključno obvladovanje inflacije. To je predvidevalo veliko občutljivost vlade do pojavov, ki bi lahko sprožali inflacijske pritiske, še zlasti na področjih, ki so pod neposrednim ali posrednim vplivom vlade. Zavedali smo se, da je po vstopu v evroobmočje prostora za napake bistveno manj kot pred njim. Zato me presenečajo nekateri 'vladni' ekonomisti, ki pravijo, da bi nam zgodovinski spomin moral povedati, da je tudi v preteklosti inflacija že bila tako visoka kot danes. Takšne trditve so neumnost, saj je po vstopu v evroobmočje ekonomska realnost popolnoma drugačna. Če imamo vlado, ki tega ni pripravljena dojeti, je vstop v evroobmočje lahko velika kalvarija."

Ker proračuna za prihodnji dve leti nista protiinflacijsko usmerjena, SD vlado poziva, naj ju zavrže in sprejme prvotno načrtovana proračuna, ki za prihodnje leto predvidevata šest in ne enajstodstotno rast odhodkov. Vendar ni verjetno, da bo vlada nasvet upoštevala. S posledicami inflacije, ki bodo prišle na dan šele čez čas, se ji ne zdi vredno ukvarjati, saj takrat morda sploh ne bo več na oblasti.

"Brez dvoma je pomembno, da država v dobrih letih nima proračunskega primanjkljaja, saj si s tem ustvarja rezervo za slaba leta. Vlada tega ne počne, ker ne ve, ali bo takrat, ko bodo leta slaba, še na oblasti. Zakaj bi lajšala življenje tistim, ki pridejo za njo," je realističen dr. Ivan Ribnikar z Ekonomske fakultete v Ljubljani. Podobno razmišlja njegov kolega dr. Bogomir Kovač: "Vlada bi morala proračunski primanjkljaj krepkeje znižati, toda v volilnem letu in pri reformnem kaosu, ki ga povzroča s svojim voluntarizmom, tega ne moremo pričakovati. Vlada tudi sama spodbuja gradbeniško konjunkturo in pregrevanje povpraševanja z zadolževanjem. Podobno velja za relativno hitra in visoka zviševanja plač v javnem sektorju, ki bodo zagotovo izzvala domino učinek. To ne deluje protiinflacijsko."

Tudi zato bi moral položaj finančnega ministra zasedati stiskač, ki bi ostro ugovarjal nerazumnemu trošenju javnih sredstev. To pa Bajuk ni. Prav pod njegovo taktirko se je Darsu odvzel bencinski tolar in se ga kanaliziralo v tekoče javnofinančno trošenje, Dars pa se zadolžuje sam.

Zgodnja opozorila

Na možne nevarnosti je že pred vstopom Slovenije v evroobmočje opozarjal dr. Velimir Bole z Ekonomskega inštituta Pravne fakultete v Ljubljani. Novembra 2006 je v Bančnem vestniku objavil članek Fiskalna politika po vključitvi v evroobmočje, kjer je opozoril, da lahko večje javne investicije in zmanjšana učinkovitost pri pobiranju davkov opazno poslabšajo javnofinančne razmere v prvih letih članstva v evroobmočju. "Treba je poudariti, da primanjkljaj v primeru, če neka država ni članica Evropske monetarne unije, ne pomeni, da je takšno javnofinančno stanje sprejemljivo tudi v primeru, če je konkretna država članica EMU," je zapisal. Opozoril je na nevarnost srednjeročnega poslabšanja javnofinančnih razmer zaradi napačnih potez ekonomske politike v obdobju tik pred vključitvijo v evroobmočje.

Teh potez ni malo. Ena od njih je bila odločitev vlade o doslednem usklajevanju pokojnin z rastjo plač. Ta odločitev je pomenila vnovično uvedbo indeksacije, torej pogodbene in zakonske vezave usklajevanja neposredno na rast plač ali inflacije. Vlada je namreč leta 2005 sprejela spremembe zakona o pokojninskem zavarovanju, s katerimi je pokojnine bolj vezala na rast plač. Zaradi spremenjenega načina usklajevanja pokojnin je bilo samo leta 2005 in 2006 potrebnih dodatnih deset milijard tolarjev. Ker stroški za pokojnine naraščajo eksponentno, je proračunska obremenitev vsako leto višja.

Za izpolnitev predvolilne obljube upokojencem je vlada čez noč izničila mučna večletna prizadevanja nekdanjega finančnega ministra dr. Dušana Mramorja za deindeksacijo plač in socialnih transferjev.

Mnogi vodilni slovenski ekonomisti, med njimi tudi tedanji vladni ekonomski svetovalci dr. Jože P. Damijan, dr. Igor Masten, dr. Sašo Polanec in dr. Mićo Mrkaić, so ravnanje vlade nemudoma označili za napako, ki bo na srednji in dolgi rok ogrozila javnofinančno stabilnost.

Da bi bila mera polna, je vlada dovolila pretirano rast plač direktorjev in javnih uslužbencev, s čimer je še podžgala zahteve sindikatov po zvišanju plač v zasebnem sektorju.

Vladna nedoslednost

V pogajanjih o splošni kolektivni pogodbi za javni sektor je bilo sprva predvideno, da se zaposleni odpovedo usklajevanju plač z inflacijo, privarčevani delež pa namenijo za odpravo plačnih nesorazmerij. A sprejetje bil dogovor, da se bo masa za plače povečevala ne le za inflacijo, ampak še za del rasti produktivnosti. Za reformo plač zaposlenih v javnem sektorju bo potrebnih približno tristo milijonov evrov. Predvideno je, da se bodo plače v javnem sektorju leta 2008 zvišale realno za 4,2 odstotka, leta 2009 za 3,3 odstotka, leta 2010 pa kar za 4,8 odstotka. Dvig plač v javnem sektorju je v sedanjih razmerah skrajno neugoden, ker ima demonstracijski učinek na zasebni sektor.

Sindikalne zahteve po udeležbi delavcev pri dobičku, trinajsti plači in zvišanju osnovnih plač so v razmerah naraščajoče draginje seveda upravičene, a nevarne. "Morebitna privolitev v zvišanje plač bi bila prilivanje olja na ogenj, saj bodo razlike med elementi konkurenčnosti v Sloveniji in evroobmočju čedalje večje," je že julija opozoril Mramor. Velik del podjetij plač ne more zvišati drugače kot z zvišanjem cen svojih izdelkov in storitev. Njihova slabša konkurenčnost pa prinaša potencialno odpuščanje in zapiranje podjetij. Lahko se torej dejansko uresniči t. i. portugalski scenarij, na nevarnost katerega že nekaj mesecev opozarjajo ekonomisti.

Na Portugalskem so se pri visoki gospodarski rasti, ki je temeljila na močnem domačem zadolževanju in ugodni zunanji konjunkturi, povečale plače. To je potisnilo inflacijo navzgor, konkurenčnost gospodarstva je uplahnila, sledili sta recesija in povečanje brezposelnosti. Da so se izvlekli iz čedalje globlje krize, so morali celo nominalno znižati plače in izpeljati druge nepriljubljene ukrepe, to pa je najbolj prizadelo socialno šibkejši sloj. Njihova izkušnja uči, da si mora vlada v času visoke inflacije še posebej močno prizadevati za razumen dogovor med delodajalci in sindikati. Tega pa vlada Janeza Janše ne počne.

Nasprotno. Socialno sporazumevanje je ves čas prikazovala kot nekakšen ostanek socializma. Tudi zato je minirala Gospodarsko zbornico in se umaknila iz pogajanj med delodajalci in sindikati.

Mladoekonomisti sicer menijo, da vlada ne more skrbeti za višino plač v gospodarstvu, ker mora biti ta predvsem plod pogajanj na ravni podjetij. A izkušnje iz tujine kažejo, da k reševanju tovrstnih težav pomembno prispevajo prav dogovori med socialnimi partnerji, v katerih se opredelijo cilji, zaveze in politike. "Tipičen uspešen primer so socialni sporazumi, ki so jih sklepali na začetku devetdesetih let na Irskem," navaja Rop.

Po mnenju Bogomirja Kovača je plačna reforma v javnem sektorju sicer pravična in upravičena, saj se z njo poravnavajo zamude iz preteklosti. A prihaja v neugodnem trenutku, že v izhodišču pa je zastavljena preveč ambiciozno: "Tako imamo na eni strani povečan pritisk na proračun, na drugi pa povečane zahteve glede podobnih povišanj na drugih plačnih področjih v javnem in zasebnem sektorju. Vse skupaj se preliva v povečano povpraševanje, višje stroške in nazadnje imamo višjo inflacijo."

Še ostrejši je dr. Igor Masten, tudi z Ekonomske fakultete v Ljubljani: "Po popuščanju, ki si ga je vlada privoščila v javnem sektorju, se bojim, da se bo podobno zgodilo tudi v zasebnem sektorju. V tem primeru se bo konkurenčnost znižala, izgubljenih bo kar nekaj delovnih mest in govorjenje o portugalskem scenariju bo imelo več podlage. Če sem ciničen, bi rekel, naj se to kar zgodi. Ko bo nekaj tisoč ljudi izgubilo delo, bomo vsaj dobili prvo lekcijo iz delovanja v monetarni uniji in se bomo v prihodnje izognili podobnim neumnostim."

Zamuda zaradi podcenjevanja

Večina ekonomistov se strinja, da je vlada izgubila dragoceni čas za ukrepanje. "Ne glede na to, ali je vlada kriva za inflacijo, je naloga nosilcev ekonomske politike, da delujejo stabilizacijsko," opozarja Masten.

"Vlada pozablja, da je za umiritev inflacije pomemben tudi čas, v katerem ekonomska politika začne ukrepati. V našem primeru že več kot pet mesecev ugotavlja vzroke zanjo in ostaja brez ustreznih ukrepov ... Dosedanji ukrepi, kolikor jih je bilo, niso prinesli nobenega bistvenega izboljšanja. Potrebni ukrepi so namreč primarno vezani na prilagoditev fiskalne politike," meni nekdanji guverner Banke Slovenije, zdaj analitik EIPF dr. Mitja Gaspari. In dodaja: "Zaradi izločanja stroškov financiranja avtocest in občin iz tekočega proračuna na eni strani in napihovanja prihodkov proračuna zaradi projicirane višje inflacije in nerealno planiranih evropskih sredstev na drugi strani proračun na videz deluje anticiklično. Dejansko pa nas ob poslabšanju konjunkture in zaostritvi na kapitalskih trgih zaradi takšne strukture in dinamike proračuna verjetno čaka precej težav v drugi polovici leta 2008 in v letu 2009."

Kritičen je tudi nekdanji gospodarski minister dr. Maks Tajnikar: "Vladi najprimernejši šolski ukrepi ne dišijo, saj bi preveč razburila volivce. Zato se obeša na zguljeno ugotovitev o rasti cen hrane, katere nesmisel so spoznali tudi ljudje. Tudi Banka Slovenije se je zbudila pozno. Trenutno vsi čakajo, da bo padla mana z neba in se bo inflacija ustavila. A bolj ko čakajo, višja je."

Kaj storiti?

Kaj lahko vlada v sedanjem položaju sploh naredi? Po Mastenovem mnenju bi morala za zajezitev inflacije na kratek rok znižati rast javnih izdatkov pri investicijah, pa tudi pri plačah in zaposlovanju v javnem sektorju, hkrati pa bi morala zmanjšati subvencije. "V teh smereh se morata popraviti tudi proračuna za leti 2008 in 2009, ki bi morala biti restriktivnejša."

Podobno razmišlja dr. Mojmir Mrak z Ekonomske fakultete v Ljubljani. "Na kratek rok bi vlada k ohlajanju ekonomije lahko prispevala z restriktivnejšim proračunom. Jasno mi je, da nekoliko počasnejši trend investicij, ki si jih seveda vsi želimo, ne bi bil priljubljen, bi bil pa koristen." V razmerah, ko ima Slovenija najvišjo stopnjo gospodarske rasti v zadnjem desetletju, bi lahko vlada že letos odločneje zmanjšala primanjkljaj. "Res bo deficit zmanjšala bolj, kot je bilo prvotno napovedano, vendar je to posledica razmeroma ugodnih trendov na prihodkovni strani proračuna, ki so jih povzročile spremembe v davčni zakonodaji, in ne toliko varčevanja." Na razpolago so sicer tudi drugi ukrepi, kot je povečevanje konkurence pri storitvah in nekaterih blagovnih trgih, vendar ti ne bodo učinkovali na kratek rok. "Ključnega pa bo tudi, kaj se bo dogajalo s plačami. Če se bodo inflacijski trendi prelili v povečevanje plač, ki bi bilo večje od povečevanja produktivnosti, na kar danes kaže kar nekaj napovedi, potem se bo to izrazilo v zmanjševanju konkurenčnosti in posledično v poslabšanju zunanjetrgovinskega položaja države. Ker v evroobmočju nimamo več možnosti, da bi se na takšne razmere odzvali z monetarno politiko, je realno pričakovati, da bi se prilagajanje izvajalo z zniževanjem gospodarske rasti in z vsem, kar to potegne za seboj," je nedvoumen Mrak.