Veliko hrupa za nič

Ura je bila nekaj čez polnoč. Parlament se je praznil, tehniki so zlagali kable, politiki so se raztepli po Ljubljani, novinarji so odhajali vsak v svojo smer. Pred parlamentarno stavbo je nekaj poslancev utrujeno kadilo. Miran Potrč, ki v parlamentu opravlja različne funkcije že več kot dvajset let, je stopil iz stavbe in kadilcem na hitro navrgel, da gre domov. "Šest ur smo govorili, da smo na koncu tam, kjer smo bili na začetku," je dejal, potem pa se je poslovil, zavil proti Kazini in počasi izginil v noč.

Je imel Potrč prav? Se v šestih urah političnega razpravljanja res ni zgodilo nič posebnega? V ponedeljek, 19. novembra, je parlament izglasoval zaupnico Janezu Janši, zanj je glasovalo enako število poslancev kot pred skoraj točno tremi leti, ko je prisegla nova, pomladna vlada. Praktično se res ni zgodilo nič, politična razmerja so ostala enaka, vendar je bila vsebina zaupnice in predvsem argumentacija iskanja politične podpore ena izmed bolj nenavadnih potez v slovenski politični zgodovini. Za glasovanje o zaupnici niso bile krive gospodarske težave, nasprotujoča si stališča do polpretekle zgodovine, niso bili krivi različni pogled na prodajo državnega premoženja. Janša je odšel po zaupnico, kot pravi sam, zato ker ga je 571 novinarjev obtožilo, da zmanjšuje svobodo tiska v Sloveniji, in ker podobno meni tudi opozicija. To naj bi bil dokaz politične zarote in blatenja Slovenije, ki spodkopava narodno enotnost.

Napad brez sovražnika

Glasovanje o zaupnici vladi v zgodovini slovenskega parlamentarizma ni pogosto. Zadnje tako glasovanje smo doživeli pred več kot sedmimi leti, ko je v parlamentu politično zaupanje preverjal Janez Drnovšek, a ga takrat poslanska večina ni podprla.

Temeljna ideja preverjanja političnega zaupanja v parlamentu po porazu na novembrskih predsedniških volitvah in zavarovalniškem referendumu je seveda logična. Če vladajoča koalicija izgubi zaupanje volivcev, je primerno, da v parlamentu preveri, ali še uživa večinsko zaupanje političnih strank. Izglasovana zaupnica naj bi teoretično pomenila novo politično samozavest in politično podporo vladajoči koaliciji. Janševa odločitev o preverjanju politične podpore se je tako še v ponedeljek popoldne zdela modra. Javnosti je želel dokazati, da še vedno obvladuje politična razmerja. Po dveurnem govoru, ki ga je eden izmed opozicijskih poslancev označil kot govor Fidela Castra, je postalo jasno nekaj drugega. Čeprav je bila osnovna ideja zaupnice preverjanje "temeljnega nacionalnega soglasja" glede vodenja Evropske unije, je bil Janšev govor, v katerem je pojasnjeval svoje razloge za preverjanje zaupanja, sestavljen predvsem iz napadov na slovenske medije, ki niso nikoli resneje ali enoglasno podvomili o smiselnosti političnega konsenza glede vodenja EU. Janša torej ni napadel tistih političnih strank, ki opozarjajo, da bi lahko vlada zaradi predsedovanja EU pozabila na Slovenijo, prav tako ni napadel onih, ki dvomijo o ustreznosti temeljnih smernic slovenskega predsedovanja. Napadel je predvsem novinarje.

Takšen napad med argumentacijo politične zaupnice je bil nesmiseln. Ne zato, ker napadeni niso imeli nikakršne možnosti, da bi v parlamentu pojasnjevali svoje razloge, ampak predvsem zato, ker institut parlamentarne zaupnice pač ni namenjen politični analizi pisanja in poročanja slovenskih medijev, ampak je navadno vezan na kakšen zakon, preverjanje razmer v koaliciji, potrjevanje političnih odločitev. Iskanje medijskih zarot kot dokaza za upadanje podpore za vodenje EU je oblika paranoje, načina političnega delovanja, kjer pavšalno ovrednotenje položaja pomeni podlago za sklepanje na celotno stanje v družbi. Ker je takšen sklep posplošen in napačen, morajo tistega, ki ga sprejme in zagovarja, voditi politični nagibi.

Povezave in laži

Kaj je bil torej glavni očitek, ki ga je slovenskim medijem namenil Janez Janša in ki naj bi dokazoval, da se je v Sloveniji zrušilo nacionalno soglasje glede vodenja EU? Slovenski novinarji (tudi avtor članka) so septembra podpisali peticijo, kjer Janeza Janšo obtožujejo omejevanja novinarske svobode, v peticiji je zapisano, da so pritiski na novinarje vedno bolj samoumevni in da se v državi krepi avtokratski način vladanja tudi z omejevanjem medijske svobode. Janša peticije ni komentiral niti septembra niti oktobra, prvič je o njej spregovori šele sredi predsedniških volitev. Po njegovem je žaljiva, lažniva, vodili naj bi jo različni centri iz ozadja.

Poleg peticije je vzporedno, a ne v neposredni povezavi z njo, nastajala politična ocena položaja v Sloveniji, ki so jo pripravili socialdemokrati Boruta Pahorja. Ugotovitve opozicijskih politikov so podobne tistim, zapisanim v peticiji. In Janša je oba dogodka povezal. "Te iste obtožbe so bile izrečene tudi doma v političnih razpravah, zelo precizno so definirane v oceni stanja stranke Socialnih demokratov. Gre praktično za isto besedilo, za isto besedilo, za isto terminologijo," je v parlamentu dejal Janša. Njegova politična izpeljava je torej jasna, novinarji naj bi skupaj z opozicijskimi politiki napisali sporne ugotovitve. In jih uporabili za obračun z vladajočo opcijo. A Janša je stopil še korak naprej, ne moti ga toliko tisto, kar govorijo politiki in kar govorijo novinarji, moti ga pretvarjanje, domnevna mimikrija, ko naj bi se političnost skrila za titulo civilne neodvisnosti in strokovnosti. "Če neka politična stranka sprejme neko oceno, ki ne bi bila problematična, če bi o zadevah razpravljali tukaj, soočimo mnenja, vidimo, kje so konkretni primeri, zadeve popravimo, če gre res kje za problem. Ne. Ta zadeva je bila posredovana kot stališče civilne družbe v tujino in potem se politika, ki je najprej sprejela to oceno, sklicuje na stališče civilne družbe, ki je šlo v tujino, češ - novinarji v Sloveniji se pritožujejo, da je stanje takšno."

Ob Janševih ugotovitvah je potrebnih nekaj pojasnil. Najprej o povezavi med opozicijo in slovenskimi novinarji. Sporna peticija je nastala neodvisno od politike. Oblikovana je bila samostojno, brez političnega nadzora in diktata. Nastala je mesec prej, preden je SD objavila svojo analizo stanja. Ne, kot trdi Janša, obratno. Novinarji so položaj medijske svobode ocenili na enak način, kot ga je ocenil del opozicije. To seveda ne pomeni, da med enim in drugim obstaja neposredna povezava, pomeni le, da oboji vidijo dogodke podobno. Politične simpatije s takšnim pogledom nimajo povezav. Trditev, da so bili socialdemokrati neposredno povezani z novinarji, je recimo podobna trditvi, da so vsi slovenski ekonomisti, ki opozarjajo na problem inflacije, povezani z opozicijo, ker tudi ta opozarja na inflacijo. Mimogrede, oboji, avtorji peticije in opozicijski politiki, so povezave že nekajkrat odločno zavrnili.

Janše ni zmotila le domnevna povezava, ampak tudi vsebina. Navedbe v peticiji naj bi bile laži, saj vlada, kot prav sam, nikoli ni omejevala medijske svobode v Sloveniji. Vendar dejstva govorijo drugače. Samo društvo slovenski novinarjev je v zadnjih dveh letih objavilo več kot petnajst izjav, protestov, povezanih z različnimi primeri omejevanja novinarske svobode. Pri veliki večini je bilo zaznati prstne odtise vladnih politikov. Mednarodna organizacija Freedom House je recimo v zadnjem poročilu o razmerah v Sloveniji poleg pohval zapisala še, da na vsebino medijev vpliva tudi vlada. Letos je zato Slovenija, kar zadeva medije, v tem poročilu dobila nižjo oceno kot lani. Zanimivo je, da se je Janša v svoji argumentaciji skliceval ravno na to oceno. Slovenija naj bi bila "prva, kar zadeva splošno raven demokracije in medijske svobode v regiji". A to spet ni najbolj natančno; kar zadeva svobodo medijev, je recimo od Slovenije boljša Estonija. Janša je omenil tudi indeks novinarske svobode, ki ga pripravlja mednarodna organizacija Novinarji brez meja; po njem je Slovenija uvrščena "v prvo skupino držav z dobrim stanjem na področju medijske svobode". To je seveda res, a uvrstitev Slovenije vseskozi niha, hkrati pa je v parlamentu premier zamolčal, da so Novinarji brez meja pred mesecem državni zbor pozvali, naj imenuje komisijo, ki bo preučila resne obtožbe, da vlada cenzurira slovenske medije in posega vanje. Pri sklicevanju na mednarodne analize je torej premier dokazljivo govoril neresnico.

Janšo je zmotilo tudi to, da tuji novinarji in politiki domnevno ne preverjajo izjav iz sporne peticije. A to ni vse: opozorila ne prihajajo le od slovenskih novinarjev. Tudi predstavniki evropskih držav, od veleposlanikov do uslužbencev veleposlaništev, zadnje leto pozorno spremljajo dogajanje v slovenskem medijskem prostoru. O tem navsezadnje tuji mediji tudi poročajo. Odgovorni urednik dunajskega dnevnika Kurier Christoph Kotanko je v Dnevniku jasno povedal, da mnenja o pritiskih na medije prihajajo od diplomatov in uradnikov EU. Politične presoje, s katerimi naj bi bil Janša soočen v tujini, torej niso samodejna posledica neke domnevno lažnive peticije.

Špecanje v Evropi

Poleg laži in političnih povezav je Janšo zmotilo "izvažanje laži". "Ugled Slovenije v svetu je nekaj, kar je v našem skupnem interesu. Naša dolžnost je, da ugled Slovenije v svetu branimo. Ni cene, ki je ne bi bilo potrebno za to plačati, vključno z mandatom te vlade," je dejal Janša za govorniškim pultom. In politiko pozval, naj ne pozabi, kako je ime državi, iz katere prihajamo.

Takšna izjava je nenavadna. Iz dveh razlogov. Prvič - če bi Janšo resnično skrbela novinarska svoboda v Sloveniji, bi njegova vlada resneje prisluhnila množici novinarskih pozivov, ki so jih domače in mednarodne organizacije že pred peticijo pošiljale v javnost. Recimo letos spomladi, ko je Evropska zveza novinarjev javno spregovorila o pritiskih v Sloveniji. Vlada se takrat ni odzvala na njeno izjavo.

In drugič - strah slovenske vlade pred obveščanjem Evrope je popolnoma neutemeljen. Slovenija je članica EU, prevzela je njene demokratične koncepte, njen pravni sistem in norme. Kadar se na različne pozive ne odzove nihče v slovenskem političnem prostoru, je popolnoma normalno, da se ti pozivi razširijo zunaj Slovenije. Tako je recimo naredil Matjaž Hanžek, ko je o dogajanju v Sloveniji obvestil komisarja sveta Evrope za človekove pravice Thomasa Hammarberga. In tako je leta 2000 ravnala tudi vlada Andreja Bajuka, ko je beneško komisijo povprašala, ali je sprememba volilnega sistema, kot jo je določil volilni zakon, skladna z evropskimi pravnimi standardi. Mednarodni pravniki so tedaj pojasnili, da je bila sprememba ustave v skladu z demokratično prakso, nezadovoljni člani SDS pa so si takšno mnenje razlagali kot "strogo legalistično". Danes ni najbolj jasno, zakaj je za Janšo sporno, da so se novinarji obrnili na Evropo, če pa je pred sedmimi leti Bajukova vlada, v kateri je bil tudi sam, za nasvet povprašala evropsko pravno institucijo. Če si leta 2000 za nasvet vprašal evropsko pravno institucijo, je bilo to nekaj popolnoma normalnega, če pa novinarji o težavah z vladnim razumevanjem medijske svobode leta 2007 obvestijo Evropo, je to blatenje in škodovanje državi. Mimogrede, tudi koroški Slovenci, ki imajo težave z dvojezičnimi napisi v Avstriji, so za časa avstrijskega predsedovanja EU večkrat internacionalizirali topografsko problematiko in poudarjali, da država, ki ne uresničuje določil avstrijske državne pogodbe, težko predseduje skupnosti demokratičnih narodov. -

Janša pa je peticiji prisodil še eno črno piko. V parlamentu se je vprašal, kako to, da je nastala sedaj, in kako to, da so novinarji prej molčali. "Med nami sedi kolega Miro Petek, novinar Večera, preden je kandidiral za poslanca, ki so ga grobo napadli, pretepli zaradi njegovega pisanja in skoraj ubili. Še danes se ne ve, kdo. Nobena peticija ni šla v svet takrat, da je v Sloveniji ogrožena medijska svoboda, pa so skoraj ubili njihovega kolega," je Janša dejal v parlamentu. Resnica je popolnoma drugačna. Društvo novinarjev Slovenije je primer Petek internacionaliziralo. V Sloveniji je bila prav na pobudo društva zaradi napada na novinarja Petka uvedena neodvisna mednarodna preiskava, ki jo je vodila Mednarodna zveza novinarjev. Če se tega Janša ni spomnil, bi to lahko omenil njegov poslanec Petek, ko je v parlamentu govoril o medijski svobodi. Vendar je tudi on molčal; namesto da bi pojasnil, kako je Evropa pomagala pri preiskovanju ozadja napada, je peticijo zoper cenzuro raje označil kot eno "od večjih intelektualnih črnih gradenj na Slovenskem". O svojem primeru in napaki Janeza Janše pa je bil popolnoma tiho.

Zaupnica o medijih

Kljub množici napak in netočnosti pa v ponedeljek v parlamentu ni bilo odgovorjeno na vprašanje, kaj je Janša z zaupnico sploh želel povedati. Je bil njegov namen prekiniti sporazum o EU? To bi lahko naredil drugače. Je morda tako želel umakniti sporni zakon o financiranju šolstva? Tudi to bi lahko opravil drugače. Je pritisnil na novo SLS in njenega predsednika Bojana Šrota? Je želel zagroziti kritikom, naj o dogajanju v Sloveniji ne obveščajo tujine, je želel pokazati, da lahko kadarkoli odide? Edini realni politični rezultat je morda umik spornega zakona o financiranju šolstva, zaradi katerega se je obetal nov referendum. Vlada je v javnosti to potezo uspešno prikazala kot nekakšen poskus popuščanja opoziciji, čeprav ni dvoma, da je bil zakon umaknjen zato, ker si vlada ne more privoščiti, da bi izgubila še na enem referendumu.

Tistega dne pozno zvečer so vladni zmagovalci po zasedanju nazdravljali v ljubljanskem Cutty Sarku, kjer so, kakor so se pohvalili tisti iz SDS, "pili male in velike Šrote". Eden izmed ministrov je v neuradnem pogovoru dejal, da sam nikoli ni imel težav z mediji, da pa je besedilo peticije grobo. Morda je res grobo. Vendar to ne pomeni, da zapisane navedbe nimajo preverljivih podlag.