Streljanje grešnih kozlov

Janša vs. Pivovarna Laško

Ob pojasnjevanju razlogov za zahtevo po glasovanju o zaupnici je predsednik vlade v parlamentu v finalu izpostavil predvsem Pivovarno Laško kot pomembnega medijskega lastnika z vplivom na javno mnenje. Govor je Janez Janša končal z napovedanim bojem proti tajkunom. Vlada naj bi v prihodnosti namenila še posebno pozornost tako imenovani drugi fazi privatizacije: "Vlada bo okrepila boj proti tajkunsko-političnim povezavam, ki s kriminalnimi dejanji še naprej razpredajo lovke po celotnem nacionalnem tkivu in brezsramno bogatijo. V vrstah vladne koalicije teh imen ni. Iščite jih pri sebi," je dejal Janša.

Predvsem v Pivovarni Laško so predsednikovo sporočilo hitro razumeli kot grožnjo. Predsednik uprave Laškega Boško Šrot se je odzval z odprtim pismom, v katerem je poudaril, da se teh "napovedanih represivno političnih ukrepov" ne bojijo. A zakaj naj bi se bali ukrepov vlade, ko pa se v Janševem govoru ne prepoznajo kot tajkuni, in kaj bi jim utegnila vlada sploh storiti? V Laškem, kamor v teh dneh prihajajo neformalne grožnje, celo da bi lahko vlada ponovno razdrla povezavo med njimi in Unionom ali jim odvzela glasovalne pravice, mislijo, da je v tej situaciji mogoče prav vse. Tone Turnšek, nekdanji prvi mož Pivovarne Laško in član nadzornega sveta, nam je povedal, da za grožnje ve, čeprav dodaja, da po njegovi oceni razdružitev Laškega in Uniona praktično ni mogoča. Po njegovem so to navadne "neumnost in žlehtnobe, ki si jih hočejo privoščiti. Nisem pravnik, vendar si ne znam predstavljati, da bi se kaj takšnega zgodilo".

Panika v Laškem

A razrešeni direktor urada za varstvo konkurence Andrej Plahutnik, ki je pred približno štirimi leti dovolil združitev Laškega in Uniona, meni drugače: "Najprej je treba ugotoviti zlorabo dominantnega položaja. S prevzemom Uniona ima Laško nedvomno dominantni položaj. In če ni možnih drugih ukrepov, so na vrsti strukturni ukrepi." To pa pomeni razdrobitev konglomerata, pravi Plahutnik. Za to mora vlada dokazati zlorabo položaja, postopek pa je lahko končan najhitreje že v nekaj mesecih.

Da takšen scenarij ni neverjeten, priča tudi, kako hitro se je Pivovarna odzvala na prve Janševe očitke, v katerih jim je pripisal krivdo za inflacijo, med vrsticami torej prav zlorabo dominantnega položaja. Takoj so iz Laškega sporočili, da "Pivovarna Laško ni dvigovala cen že več kot eno leto, čeprav so se dvigu cen prilagodili že skoraj vsi proizvajalci na domačem in tujih trgih". Za "neresne" pa so v upravi Laškega označili tudi Janševe očitke, da je njihovo 25-odstotno lastništvo v Mercatorju razlog za dvig cen v največjem slovenskem trgovcu.

S tem se boj med predsednikom vlade in Laškim še ni končal. Na posvetu stranke v Topolšici 24. novembra je Janša še enkrat dejal, da želi ponovno poudariti svojo zaskrbljenost nad dejstvom, da v trgovski verigi v lasti Pivovarne Laško "prihaja do podražitev in glede na izjave vodstva, češ da v zadnjem letu ni prišlo do podražitev, predlagam vsem kupcem v Mercatorju, da če naletijo na izdelek, ki se je podražil, to razliko zaračunajo vodstvu družbe". Zato je drugo pismo Boška Šrota, naslovljeno na predsednika SD Boruta Pahorja, v katerem mu sporoča, da bo iz stranke izstopil, že mogoče razumeti kot klic v sili. Ponovno je jasno, kaj pivovarno moti. "Predsednik vlade je z napovedjo politično ideološkega boja proti posameznim gospodarskim družbam prekoračil ustavna pooblastila in si prilašča pristojnosti organov pregona in pravosodja. Vodja opozicije bi to moral jasno in glasno povedati. Tvojega odziva ni bilo. Takšno zatiskanje oči spominja na neko drugo državo v preteklem času," piše Šrot.

Pa je prvi korak boja proti "tajkunstvu" vlada kljub temu naredila. V parlament je ta teden poslala predlog novele zakona o prevzemih, ki v postopku dajanja prevzemne ponudbe prepoveduje zastavo vrednostnih papirjev ciljne družbe za pridobitev bančne garancije. Na isti način pa je vlada dopolnila tudi zakon o bančništvu, po katerem za zavarovanje kredita ne bo več mogoče uporabljati delnic ciljne družbe. V zadnjem času se je precej takšnih prevzemov, ki vodijo v izčrpavanje ciljnih podjetij, že zgodilo. Zadnje podjetje, ki je krenilo na to pot, je denimo Merkur, eden izmed naslednjih pa bi lahko bila tudi Pivovarna Laško, katere lastništvo tako še ni bilo konsolidirano. A ta načelno dober ukrep vlade ima en političen problem: poleti leta 2006, ko so v parlamentu opozicijski poslanci vztrajali, da je treba uveljaviti to isto določbo, so to koalicijski poslanci preprečili. Kaj se je v koaliciji spremenilo?

Kar seješ, to žanješ

Dejstvo je, da je prav Janez Janša Pivovarni Laško omogočil še dodatno krepitev vpliva, monopola in moči. Na znamenitem sestanku avgusta 2005, enem izmed mnogih, katerega so se poleg Janše in Andrijane Starine Kosem, tedanje sekretarke na gospodarskem ministrstvu, udeležili še Igor Bavčar (Istrabenz), Matjaž Gantar (KD Group) in Boško Šrot, je vlada prav Laškemu omogočila vstop v Mercator. Zakaj je Janša tedaj ravnal drugače? Zato da bi koalicijska politika dobila vpliv na Delu, trdi Zoran Janković. V zameno za Mercatorjeve poceni delnice, ki sta jih nato brez prevzemne premije Laškemu in Istrabenzu prodala državna KAD in SOD, je Laško dovolilo vladi "prevzem" Dela. To je bilo očitno, še preden je prišlo do uredniških in novinarskih zamenjav po tekočem redu, ko je skozi Delova vrata v vlogi novega predsednika nadzornega sveta zakorakal Boris Zupančič, član strateškega sveta SDS.

Pivovarna Laško je od tega imela koristi. S politiko so dejansko prav lepo sodelovali. Stojan Zdolšek, odvetnik in velikokrat tudi javni zastopnik Pivovarne Laško, je denimo tisti odvetnik Zorana Jankovića, ki se je v Jankovičevi tekmi za županski stolček nepričakovano obrnil proti svojemu klientu, ko je oktobra 2006, nekaj dni pred volitvami, z razkritjem osnutka revizije o poslovanju družbe Mercator posredno podprl koalicijskega kandidata Franceta Arharja za župana Ljubljane, ko je o Jankovićevem poslovanju dejal, da "obstaja sum, da smo imeli opravka z družinskim nepotizmom najbolj vulgarnega balkanskega tipa, ki je v drugih okoljih morda običajen in uspešen, v Evropi pa popolnoma nesprejemljiv". Naročnik revizije je bil nadzorni svet Mercatorja oziroma njegovi lastniki - torej tudi Pivovarna Laško. Omenjena družba je bila takrat v korist vladne koalicije torej pripravljena storiti marsikaj.

Janša in Laško sta bila torej medijska in "tajkunska" prijatelja še maja letos. Takrat je vlada dovolila, da se preostali delež družbe Delo v državni lasti proda prav Laškemu. Neposredno ali posredno je namreč država v začetku tega leta še vedno nadzorovala precejšne deleže v Delu: SOD je imel 11,7 odstotka, KAD 6,1 odstotka, Abanka 3,1 odstotka in Petrol 0,96 odstotka. Šele potem, ko je Laško postalo skoraj 100-odstotni lastnik Dela, se je Laško odločilo za rez v svojem odnosu do vlade: sredi poletja so dejansko nepričakovano prevzeli nadzorni svet Dela nazaj v svoje roke. Z vlado se je takrat razšla tudi Andrijana Starina Kosem, ki je nemudoma vstopila med vodilne v Pivovarni Laško (dejansko brez formalnega položaja), kmalu zatem postala članica in nato predsednica nadzornega sveta Dela. Posledično je ponovno prišlo do menjave uprave in uredniških sprememb.

In v trenutku, ko je z Dunajske 5 odkorakal član strateškega sveta SDS, je v očeh predsednika vlade Laško nenadoma postalo oligarhična ali celo kriminalna združba, Delo pa domnevno kritično do vlade. Še 3. maja letos, ob svetovnem dnevu svobode tiska, smo lahko brali vladne hvalnice na račun medijev: ministrstvo za kulturo je ocenilo, da je stanje na področju svobode medijev v Sloveniji še naprej zelo ugodno. Edini avtor zakona o RTV Slovenija, Branko Grims, poslanec SDS, pa je v svojem sporočilu za javnost zapisal, "da so mediji v Sloveniji povsem svobodni in pokrivajo celoten spekter različnih mnenj".

Da predsednika vlade v bistvu "tajkunstvo" in monopolizacija sama po sebi ne motita, priča tudi drugi pol zgodbe z Mercatorjevimi delnicami: v trenutku, ko je Janša v parlamentu napovedoval boj proti kriminalnim-tajkunsko-političnim povezavam, sta se na gospodarskem področju v smeri monopola povezala Petrol in Istrabenz. Igorju Bavčarju je to uspelo prav z denarjem, nekaj manj kot 100 milijoni evrov, ki ga je dobil s prodajo Mercatorjevih delnic. Na vprašanje novinarja Maga, kdo je odgovoren za prodajo Mercatorja, je Janša ta teden dejal, da bi vlada lahko to prodajo preprečila, "če bi takrat menili, da gospodarstveniki ne bodo držali besede glede prej omenjene usmeritve na regionalne trge in zavarovanja ključnih domačih podjetij pred sovražnimi prevzemi. Pričakovali smo demonopolizacijo in ne nasprotno". Prodaja Mercatorja je bila napaka, je dejal Janša. Ost je spet usmeril v Pivovarno Laško, v odgovoru pa izpostavil prav sedanjo predsednico nadzornega sveta Dela, Starina Kosmovo.

Mediji kot kolaterala

Da prihajajo, predvsem s strani Laškega, na dan dejstva o manipuliranju z mediji in nekateri novi dokazi, kako je Janševa vlada v zadnjih letih pritiskala na novinarje, je predvsem posledica aktualne vojne med pivovarno in predsednikom vlade. Tako kot predsednik vlade ni plemenit bojevnik proti zaslužkarjem, tajkunom, oligarhom in podobnim, tako tudi pivovarna ni poseben borec za svobodo govora. Ne samo zato, ker je za svoje koristi dovolila, da je vlada začasno upravljala z Delom.

Ko so leta 1999 začele Delove delnice kotirati na borzi, je bila lastnina še "tranzicijska": Največji delež so imeli notranji lastniki, večinoma novinarji in drugi zaposleni. Skupaj so imeli v lasti 60 odstotkov časopisa, državna KAD in SOD po 10, 20 odstotkov pa je z žrebom na skladu za razvoj dobila Krekova družba. Ko leta 2000 za kratek čas prevzela oblast desna vlada pod vodstvom Andreja Bajuka, je že kazalo, da bodo Mohorjeva družba in skladi Krekove družbe - če bi državna sklada svoje deleže prodala - lahko zbrali večinski delež v Delu in ga tako na dolgi rok prevzeli. In ko je bila Bajukova vlada že na tem, da zamenja vodstvo KAD in SOD, je KAD prodal najvišji dovoljeni delež, to je 5,5 odstotka Gorenju, posredniški družbi Cobito in skladu Emona Maximarket. Mohorjeva družba je ostala interesentka za preostali 6,2- in 11,7-odstotni delež v Delu, vendar do nakupa ni prišlo. Nato je prišlo spet do političnega obrata, Krekova in ostale s cerkvijo povezane družbe pa so takrat dokončno obupale in svoj 25-odstotni delež prodale - presenetljivo - Pivovarni Laško.

Ta del zgodbe z mediji in Pivovarno Laško je razmeroma jasen. Ni pa tako jasno - in to je verjetno tudi šibka točka pivovarne - kako in zakaj so Laščani naenkrat postali medijski imperij, ki posredno nadzoruje tudi družbo Večer. Tako novinarji Večera kot tudi državna KAD in SOD so se šele po letu 2002 nenadoma zavedeli, da pri Večeru nima več zadnje besede Nova KBM, ampak Laščani. Nova KBM je namreč postala lastnica Večera leta 2000 na podlagi politične intervencije - zato da Večer, ki je bil tedaj še v pretežni lasti zaposlenih in upokojenih, ne bi prišel v roke avstrijskih medijskih družb, ki so se tedaj zanimali za nakup. Nato je Novi KBM njen sklad Infond Holding naenkrat "ušel" iz rok in se znašel v rokah Pivovarne Laško. To se seveda ni zgodilo brez vednosti vodstva banke.

Iz današnjega zornega kota se zdi vse skupaj kot plod naključij. Kot danes pojasnjujejo nekateri akterji dogajanja, je Pivovarna Laško v Delo vstopila v času, ko je z vlado Janeza Drnovška in takrat še finančnega ministra Toneta Ropa bíla tako imenovano pivovarsko vojno. Vlada je namreč takrat tudi javno nasprotovala, da bi prišlo do nakupa Pivovarne Union s strani Pivovarne Laško, saj je skupaj z državnimi skladi preferirala rešitev, po kateri bi lastnik Uniona postal danes že pozabljeni mednarodni pivovarski koncern Intebrew. To je bil prvi veliki spopad Pivovarne Laško z vlado. V Pivovarni Laško naj bi takrat presodili, da je delež v družbi Delo lahko močan pogajalski adut, da bodo z njim vlado - na začetku še Drnovškovo, ob sami izvedbi nakupa delnic pa Ropovo - omehčali. Takrat je bila torej družba Delo, zaradi medijev, ki jih izdaja, prvič uporabljena v spopadu kapitala s politiko. In ko je prišla na oblast vlada Janeza Janše, je Pivovarna Laško na podoben način - tokrat za pridobitev delnic Mercatorja - spet uporabila Delo in ga začasno prepustila v upravljanje vladnim možem. Ko pa naklonjenosti aktualne vlade Pivovarna Laško ni več potrebovala, je Delo spet vzela pod svoje okrilje. In morda Boško Šrot danes iskreno trdi, da bodo mediji, ki jih obvladuje laška pivovarna (Delo, Večer, Slovenske novice ...), odslej neodvisni. A na podlagi dosedanjega ravnanja s temi mediji mu ni mogoče verjeti. Tako kot ni mogoče verjeti Janezu Janši, ki tudi sam izreka ta zagotovila.