Srečno, gospod predsednik

"Ob koncu svojega mandata, čez pet let, vidim Slovenijo kot prodorno evropsko državo, trdno umeščeno v evroatlantske povezave, s prepoznavno identiteto - in z v svet usmerjeno gospodarsko odličnostjo," je Janez Drnovšek pred petimi leti nagovoril prejšnjo sestavo državnega zbora. "Vidim jo kot inkubator idej, stičišče kultur, most sodelovanja in varno ognjišče sožitja med civilizacijskimi, verskimi, kulturnimi izročili evropskega zahoda, vzhoda, severa in juga."

Minilo je pet let in Drnovšek se poslavlja od predsedniškega mandata. Poslavlja se tudi od slovenske politike. V enem izmed zadnjih javnih intervjujev, junija na POP TV, je dejal, da so v življenju ljudi in držav slaba in dobra obdobja. Položaj v Sloveniji pa je slab, zelo slab. Tako se pri nas precej "bolj ceni pripadnost neki politični opciji ali nekemu človeku kot pa znanje, strokovnost. Zato je precej padla kvaliteta dela številnih institucij, da si ljudje ne upajo povedati kaj kritičnega, da je marsikdo raje tudi zapustil službo ali jo izgubil. Določen pritisk je tudi na medije, zlasti na osrednje nacionalne medije, da se stvari ne prikazujejo objektivno, pač pa tako, kot nekdo želi." Predsednik je opozoril, da Sloveniji grozi prevlada totalitarne miselnosti. "To so pa vse že neke poante, ki že kažejo na neke totalitaristične recidive," je dejal v omenjenem intervjuju.

Kaj se je torej zgodilo v petih letih? Kako to, da se je Slovenija iz prodorne evropske države spremenila v državo, kjer vlada režim s totalitarnimi primesmi?

Pogovori o prihodnosti

Janez Drnovšek ni bil nikoli tip klasičnega politika, človeka z ljudsko karizmo. Ko je leta 1992 postal predsednik LDS, ga je stranka sprejela kot odrešitelja, pa čeprav ga strankini politiki niso nikoli resnično sprejeli. Vlado Miheljak je v intervjuju za Mladino dejal: "Drnovšek je bil z liberalnimi demokrati zgolj v ohlapni koaliciji. Niso ga marali in še bolj se niso marali med seboj ... bilo je prav neverjetno, vseskozi so drug o drugem govorili za hrbtom in to so tudi vsi vedeli in tolerirali. Hkrati so vsi udrihali čez Janeza Drnovška, a mu nobeden ni upal nič narediti." Vendar je kljub temu na položaj predsednika republike prišel s titulo izkušenega, modrega politika, ki je v Slovenijo vpeljal politični pragmatizem, postopnost, nekonfliktnost. Kot dolgoletni profesionalec je obetal, da bo s funkcije predsednika republike vladal kot nesporna moralna avtoriteta. Kot človek, kakor se je izrazil neki njegov politični sopotnik, "ki je znal Sloveniji ponuditi sredinskost, kar jo je rešilo pred kulturnim bojem, domobranci in partizani, situacijo, v katero se je ujela Hrvaška".

Na začetku mandata Drnovšek ni presenečal. Njegov urad je organiziral Pogovore o prihodnosti Slovenije, na katere je vabil različne strokovnjake, ki so razpravljali, kaj se bo Slovenji zgodilo v bodoče. Pogovori so bili strokovno hermetični, neatraktivni, a dobro pripravljeni, njihov namen pa je bil "pomagati nosilcem državne oblasti pri izdelavi stališč o posameznih strateških vprašanjih". Pripravil jih je deset, vendar niso nikoli resneje vplivali na politične odločitve. Zbirka referatov in magnetogramov je še sedaj dosegljiva na spletni strani.

Konfliktom in političnim napetostim se je Drnovšek v prvem obdobju svojega predsedniškega mandata izogibal. A ne dolgo. Tako je kmalu izbruhnil spor z njegovim premierskim naslednikom Tonetom Ropom. Epizoda iz Aten je bila bizarna. Slovenija je aprila 2003 podpisala pristopno pogodbo k EU, predsednika pa sta se prepirala o tem, kdo bo govornik in podpisnik pogodbe. Rop je kot "Drnovškov otrok" želel prehiteti očeta, ta pa mu "pobalinstev" ni odpustil. A njuni spori so negativno vplivali na ugled obeh. Oba sta se tega zavedala, nobeden se ni bil pripravljen umakniti.

Podobno, kot se je Drnovšek umikal iz LDS, se je v tistem času približeval Janezu Janši. Drnovšek ni le formalno, kot predsednik, ki mandatarju da priložnost za sestavo vlade, ampak tudi dejansko izrazil podporo spremembi na oblasti, do Janeza Janše ni gojil averzij - zdelo se je celo, kot da se ne strinja s svojim preteklim odnosom do novega premiera. In ni presenetljivo, da je še leta 2005, ko so bile glavne značilnosti nove vlade že znane, v intervjuju za Mladino trdil, da se mu je "koalicija LDS-SDS vedno zdela mogoča in bi imela svoje prednosti. Takšna koalicija bi vsekakor imela več kadrovskega potenciala in več sposobnosti za vodenje države". Med Janšo in Drnovškom je nekaj časa torej obstajala spodobna politična kohabitacija.

Prvi drobni spor med Drnovškom in Janšo se je nakazal šele ob referendumu o zakonu o RTV. A tudi takrat je Drnovšek vladi le "dobrohotno" svetoval, naj referendumski izid, kakršen koli že bo, sprejme kot "neko opozorilo ..., da bo novi zakon uporabljala previdno, na takšen način, da ne bo vplivala na neodvisnost in svobodo medijev". Drnovšek se leta 2005 ne bi mogel bolj zmotiti. Dve leti pozneje je isti Drnovšek javno podprl peticijo novinarjev, ki so predsednika vlade obtožili, da omejuje svobodo medijev.

Duhovna in politična alternacija

Jeseni leta 2005 se je Drnovšek spremenil. Njegova sporočila so začela postajati bolj duhovna, vedno več je govoril o izboljševanju sveta, vedno manj je uporabljal politične fraze. Tako je septembra tega leta v New Yorku pred generalno skupščino OZN dejal, da "še taki varnostni ukrepi, še taka zaščita pred terorizmom in globalnimi grožnjami ne bodo mogli nikomur zagotoviti popolne varnosti. Poraženi bomo vsi." Kritika uradnih ZDA je bila nekaj, česar si, ko je bil še predsednik vlade, ni privoščil.

Nato so si nenavadne poteze sledile z naglico. Napisal je načrt za rešitev kosovske krize, začel je akcijo za konec vojne v Darfurju, izstopil iz LDS, napovedal ustanovitev Gibanja za pravičnost in mir, odšel v Indijo, kjer je govoril trimilijonski množici, obiskal Kitajsko, Palestince, Južno Ameriko ... Hkrati je začel pisati duhovne misli, izdal eno, dve, do konca mandata tri knjige ter se razglasil za duhovnega voditelja. Ko ga je novinar TV Slovenija povprašal, ali se počuti kot duhovni voditelj, je odgovoril: "Da, se. Zato sem tudi napisal to knjigo. In utegne slediti še kakšna. In tudi druge moje dejavnosti vse bolj vodijo v to smer."

Dr. Aleš Črnič, preučevalec religijskih gibanj, ki je o Drnovškovi duhovnosti napisal več člankov, o njegovem preobratu pravi, da je logičen in da izvira iz predsednikove osebne izkušnje. "Točka njegovega soočenja s smrtjo je gotovo ključna za razumevanje obrata. Doživel je intenzivno psihološko spremembo, nekaj, čemur v družboslovju rečemo alternacija."

Vendar pa je Drnovšek v javnosti odpiral teme, ki jih politika - in tudi kakšna religiozna skupina - ni. Govoril je o ekologiji, o revščini, o skorumpiranih mednarodnih institucijah, o nesmiselnosti Nata, ki ga je še pred leti zagovarjal, o potrošništvu, o zdravi prehrani, morali in duhovnem miru. Pravi paradoks predsednikovih misli in sporočil pa je ravno v njihovi podobi. Zaradi besed, ki jih je izbiral, zaradi nakazanega mesijanstva in milenarizma so njegova razmišljanja in sporočila izgubljala legitimnost, ki bi jo zaradi vsebine in njenega avtorja morala obdržati.

Drnovšek je navdih za svojo duhovnost črpal iz knjige Učbenik življenja Martina Kojca. Politična legenda pravi, da mu jo je nekoč podaril Janez Janša. Če to drži, si je Janša z darilom naredil medvedjo uslugo, saj je duhovno prenovljeni Drnovšek prenovil tudi odnos do premiera. Ker je Drnovšek s svojo duhovno prenovo in z napotki o delanju dobrega očitno mislil resno, bi prej ko slej zašel v spore s katerokoli oblastjo, še posebej pa s tisto, katere dejanja niso vedno v skladu z demokratičnimi standardi. In ki, če uporabimo njegov besednjak , "ne želijo spreminjati sveta na bolje".

Armagedon

Ko je med predsednikoma tudi javno izbruhnil spor, je bil uničujoč. Nekdanja kohabitacija se je v nekaj mesecih sesula v prah.

Najprej sta se urad predsednika države in kabinet predsednika vlade sprla zaradi zunanjepolitičnih pobud. Drnovškovi nasprotniki so zato začeli govoriti o "ustavni obtožbi", njegovi podporniki pa so vlado obtoževali, da o svojih mednarodnih aktivnostih Drnovška noče obveščati. Spor se je z mednarodnega parketa prestavil na domača tla. Drnovšek je Janšo obtožil, da se vtika v gospodarstvo, da nastavlja nesposobne kadre, da pritiska na novinarje, da vodi politiko nestrpnosti. Janša mu je v povračilo omejil finančna sredstva, ob sporu glede imenovanja novega guvernerja pa objavil bizarno informacijo, da je Sova za urad plačala letalsko vozovnico indijskemu zdravilcu.

Spori, katerih razsežnosti so bile za to politično okolje nepredstavljive, so kljub destruktivnosti skrivali pomembne, pozitivne komponente. Predsednik Drnovšek je bil nekaj časa edina opozicija vladi Janeza Janše. V trenutku, ko je bila slovenska opozicija zaradi notranjih sporov in neskončnih konsolidacij nesposobna artikulacije političnih stališč, ki bi imela v javnosti širok odziv, so imele notranjepolitične kritike predsednika države, četudi so trčile ob njegovo odmaknjeno reprezentativno vlogo, za ravnovesje oblasti v Sloveniji velik pomen. Čeprav se je Drnovšek nekajkrat odzval zgolj zaradi užaljenosti. "Odkar sem se kritično izrazil v nekaterih zadevah v zvezi s to vlado, se je začelo sistematično diskreditiranje na celi črti. In to se zdaj dogaja," je na vrhuncu spora z Janšo Drnovšek izjavil v Odmevih. A imel je prav.

Umik iz javnosti

Julija letos se je Drnovšek spopadanja z vlado naveličal. Po zadnjem sporu in grobem napadu sekretarja Janševega kabineta Aleksandra Zorna nanj se je umaknil iz javnosti, nato pa sam, na pot je vzel le varnostnika, odšel v francoske samostane, kjer je iskal duhovni mir. Tudi v njegovem uradu nekaj časa niso imeli nobenega konkretnega stika z njim.

Kot politik dejansko od takrat ni več nastopil v javnosti. Tudi svoje protokolarne obveznosti je opravljal z zelo majhno intenzivnostjo. Pravi javni nastop je imel le še enkrat - konec oktobra, ob odprtju nove stavbe onkološkega inštituta. Spregovoril je o sebi in svoji bolezni. "Proti agresivnemu raku žal pomagajo samo tako agresivna sredstva, kot je kemoterapija ali obsevanje, oziroma sredstva, ki jih pač uporablja onkologija. In vsak zdravilec ali bioenergetik ali kdo drug, ki pravi, da lahko zaustavi takšnega napredujočega raka, je šarlatan." Njegova bolezen naj bi bila drugačna, počasna, in Drnovšek jo premaguje ob pomoči narave. Ta je po njegovem "globokem prepričanju še vedno najboljši zdravilec".

Zaradi zavestnega umika v anonimnost se je Drnovšek jeseni odpovedal delu proračunskih sredstev, namenjenih delovanju predsedniškega urada. Namenil jih je proračunskemu rezervnemu skladu. Tudi o predsedniških volitvah ni govoril. Na pogovor je sprejel Lojzeta Peterleta, s poznejšim zmagovalcem Danilom Türkom pa pred volitvami ni imel stikov. Z njim se je sestal pred nekaj dnevi. Pogovor je bil dolg.

Drnovšek je našel svoj mir. Kot politik je pomemebno prispeval, da je Slovenija postala uspešna država, kot duhovni voditelj je najprej pomagal sebi, poudarja pa, da želi pomagati tudi drugim. Kolikšna je bila njegova politična vloga, se je pokazalo v času, ko je zapustil strankarsko in aktivno politiko. Slovenija danes ni država, kakršna je bila pred petimi leti.

Janez Drnovšek ni politik brez napak. Nemalo njegovih dejanj v zadnjem obdobju je zbudilo pri ljudeh izredno mešane občutke. A javnost je nekako vedela, zakaj je takšen in kako je treba njegove besede razumeti. Žal teh besed in tega, da je tudi predsednik samo človek, politika pogosto ni želela sprejeti.