Izobraženci na ulice

V torek ob 13. uri so se sodniki zbrali na sodiščih, za približno pol ure prekinili delo ter prebrali protestno izjavo in pismo, ki so ga poslali vsem evropskim komisarjem in pravosodnim ministrom. Protestirali so proti ignoranci oblasti do njihovih problemov in za 1. junij napovedali odločitev o stavki. Vse povedo že besede predsednice sodniškega društva Janje Roblek: "Če vlada v tem času ne pripravi novega zakonskega predloga glede plač, potem stavka bo. Stavka pa bo na vsak način takšna, da se bo to tudi čutilo." Sodniki pa niso edini nezadovoljneži - vse kaže, da se nam obeta nov stavkovni val v javnem sektorju, točneje stavkovni val izobražencev, saj so za 18. aprila stavko napovedali zdravniki, učitelji pa bodo odločitev o stavki sprejemali v torek. Glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (Sviz) Branimir Štrukelj pravi, da je "verjetnost stavke velika".

Sodniki, zdravniki in učitelji skupaj z raziskovalci na znanstvenih inštitutih predstavljajo štiri skupine visoko profiliranih strokovnjakov. Ena od teh dejavnosti, sodniška, pomeni tudi eno od vej oblasti. Razlogi, zaradi katerih so se te dejavnosti prav zdaj odločile za zaostrovanje dialoga z njihovim delodajalcem, torej z vlado, so sicer različni. A ko se med izobraženci sočasno skoncentrira tako veliko nezadovoljstva, bi moralo oblast zaskrbeti.

Prva sodniška stavka

Najmočnejši argument sodnikov za stavko je, da bodo po njej končno postali vidni. Glavni problem je namreč v tem, da sodnikov doslej pri njihovih zahtevah po zakonito urejeni in primerni plači nihče ni jemal resno. Pol vladajoče politike namreč meni, da sodniki sploh ne morejo stavkati, druga polovica pa se zanaša na sodniško samopodobo, v katero naj ne bi sodilo nikakršno protestiranje ali celo stavkanje. Kot pravi predsednica sodniškega društva Janja Roblek, se na to ne gre zanašati, saj "se za vse druge poklice, ki zagrozijo s stavko ali stavkajo, denar takoj čudežno najde in na drugi strani se najdejo pogajalci, ki so pripravljeni poslušati, za sodnike pa te volje nikakor ni".

Minister za javno upravo Gregor Virant je takoj ob napovedi torkovega sodniškega protesta sicer sodnike ponovno in brezkompromisno zavrnil: "V tem mandatu ne bomo več spreminjali zakona o sistemu plač v javnem sektorju v delu o sodniških plačah." Kljub temu pa je protest - prva javna manifestacija nezadovoljstva izven občnih zborov sodniškega društva - takoj premaknila vladno stran. Roblekovo, predsednika sodnega sveta Janeza Krajnca in predsednika vrhovnega sodišča Franca Testena je k sebi na pogovore povabil pravosodni minister Lovro Šturm in sodnikom ponudil začasno rešitev. Pogovore naj bi v omenjeni sestavi sicer nadaljevali, Šturm pa naj bi do naslednjega sestanka prihodnjo sredo pripravil konkreten predlog, koliko dodatnega denarja in kako bi ga vsaj do volitev lahko namenil sodnikom. Ker je to prvi korak vladne strani k sodnikom po sprejemu plačne reforme, ki je sodnikom še poslabšala materialni položaj, so sodniki očitno pripravljeni na pogovore. Vprašanje je samo, ali bo znotraj društva, v katero je včlanjenih več kot sedemdeset odstotkov vseh sodnikov, dovolj volje in poguma vztrajati pri svojih zahtevah, ali pa jih bo premamila sicer začasna, a hitra rešitev. Kar bi letos dobili več, bi jim prihodnja vlada težko vzela ... Pa tudi sicer bodo za stavko v sodniškem društvu morali zbrati skorajda plebiscitarno podporo, česar se zaveda tudi Roblekova: "Za stavko je seveda treba doseči visoko stopnjo soglasja, tega se zavedamo. Nekaj sodnikov to možnost sicer odklanja, ampak glede na sedanje razpoloženje in nestrpnost pri veliki večini članstva lahko pričakujemo, da bo odziv kar velik."

Kakšna sploh bo stavka, saj sodniki nimajo povsem prostih rok? Dejstvo je, da je stavka sodnikov dovoljena, saj v zakonu ni izrecno prepovedana. Roblekova zagotavlja, da bo v primeru stavke šlo za stopnjevanje. Najprej bo na vrsti opozorilna, časovno omejena stavka, če bo treba, pa so pripravljeni tudi na pravo stavko, ki bo trajala, dokler z vlado ne dosežejo sprejemljivega kompromisa.

In kako naj bi bila videti stavka? Sodniki naj bi na dan stavke odpovedali vse obravnave in ne bi opravljali tudi drugih uradnih nalog, čas pa bi porabili za pisanje sodb. Nepredstavljivo, protizakonito in za sodnike nedostojno vedenje? Ne, stavke sodnikov tudi v utečenih evropskih demokracijah niso nič nenavadnega. V sosednji Avstriji je bila sodniška stavka precej dramatična, saj so se vsi sodniki zbrali na stopnicah parlamenta. Za Italijo so sodniške stavke recimo nekaj povsem običajnega, pa tudi v Franciji so sodniki že stavkali. V skandinavskih državah so stavko sodniki večkrat napovedali, je pa doslej še niso izvedli, saj jim je vlada vedno prej prisluhnila. Kako bo v Sloveniji? Glede na odločenost članov sodniškega društva, ki ga izkazujejo na občnih zborih in so ga pokazali tudi na protestih v torek, se v primeru nedogovora obeta prva sodniška stavka. Na protestu na ljubljanskem okrožnem, višjem in vrhovnem sodišču so se pojavili tudi vrhovni sodniki, ki stavki nasprotujejo, v prvi vrsti pa je sedel tudi Šturmov izbranec na mestu predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča, Andrej Baraga.

Tretjino višje plače

Če sodniki še niso napovedali datuma morebitne stavke, so zdravniki to že storili. Stavka naj bi se začela 18. aprila. Vse do takrat bodo skušali z vladno stranjo sicer zbližati stališča, a ta so tako različna, da je vprašanje, ali je dogovor mogoč. Sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije (Fides) namreč zahteva 30-odstotno povišanje zdravniških plač, s čimer bi se zdravniku specialistu začetniku bruto plača zvišala za 500 evrov bruto. Minister Virant to zahtevo odločno zavrača. Najprej je pristal na 12-odstotno povišanje, v torek na 13,5-odstotno. S tem bi dobili zdravniki 40 evrov več. A ponudbo so zavrnili kot "nedostojno".

Če se je še konec decembra zdelo, da je dialog med vlado in Fidesom nadpovprečno dober, saj sta strani v nasprotju z drugimi sindikati začeli pogajanja o novi "mali" kolektivni pogodbi za zdravniški sektor "na štiri oči", zdaj obe strani pogajanja zapuščata mrkih obrazov. Zdravniki že dlje časa opozarjajo na nesorazmerje med plačami in odgovornostjo svojega poklica, zdaj pa pravijo, da so postale njihove plače že tako nizke, da po kriterijih evropskih držav zadoščajo le še za plačilo polovičnega delovnega časa. A njihovo zahtevo po 30-odstotnem povišanju plač, s čimer bi sicer dobili nazaj v preteklosti že dogovorjene pravice, so doletele številne kritike. Generalni direktor ZZZS Samo Fakin je napovedal, da bi takšno zvišanje plač zdravstveno zavarovalnico po najbolj črnem scenariju pahnilo v veliko izgubo in krčenje programov. Guverner Banke Slovenije Marko Kranjec, ki je na vse sindikate naslovil prošnjo, naj ob visoki inflaciji vendarle postavijo realnejše zahteve, pa je nedavno celo izjavil, da bi "nezadovoljne zdravnike s tovrstnimi željami poslal med zasebnike".

Minister Virant ob tem trdi, da bi zdravniška zahteva državo stala 80 milijonov evrov na leto. Zdravniki trdijo, da bi šlo le za 58 milijonov evrov letno. Čemu takšna razlika? Kot pravi svetovalec Fidesa Bojan Popovič, sta izračuna različna zato, ker pravzaprav nihče v Sloveniji nima popolnega pregleda nad zdravniškimi delovnimi mesti in nad njihovo obremenjenostjo. "Druga stvar pa je v tem, da vladni izračuni temeljijo na manipulaciji, da je v Sloveniji 7000 zdravnikov. Tega bi bili mi zelo veseli, a zdravnikov je 5000. Res pa je, da po izračunih zdravstvene zavarovalnice slovenski zdravniki opravijo delo za 7000 zdravnikov, to pa zato, ker nas je vsaj 1800 premalo." Bistvenega povečanja zdravnikov ni pričakovati, zato se zdijo zdravnikom izjave, da bi ob morebitnem dvigu plač še več delali, neokusne.

Poleg tega bi se, če bi zdravnikom dvignili plače za 30 odstotkov, po izračunih Fidesa s tem sicer približali makroekonomsko primerljivim državam, ne bi se pa tudi izenačili z njimi. "Tudi primerljive države si ne morejo privoščiti boljših plač, a intelektualnim delavcem namenjajo veliko več pozornosti. Dejstvo je, da v Sloveniji še vedno le na deklarativni ravni podpiramo izobražence, njihovega dela pa niti približno ne cenimo," je kritičen Popovič. Med maso plač za zdravnike v Sloveniji in primerljivih drugih državah dejansko obstaja velika razlika. Grčija in Portugalska, ki imata BDP primerljiv s Slovenijo, imata denimo v svojem proračunu za zdravstvo 20 odstotkov več denarja kot Slovenija, a obenem prva namenja 114 odstotkov večji delež za plače zdravnikov na prebivalca, druga pa celo 133 odstotkov večjega. Še zanimivejša je primerjava s Češko. Ta ima namreč v svojem proračunu za zdravstvo predvidenega kar 15 odstotkov manj denarja kot Slovenija, a za zdravniške plače nameni 11 odstotkov več denarja na prebivalca. Analiza kaže, da Slovenija bistveno manj racionalno porablja zdravstveni denar kot druge države, ta neracionalnost pa se nato odraža tudi v nizkih plačah zdravnikov. Mnogi zdravniki sicer dvomijo, da bo njihovi zahtevi ugodeno, se pa strinjajo, da si slovenski pacienti zaslužijo zdravnike, ki ne bodo utrujeni, podcenjeni in nezadovoljni.

Za ohranitev standardov

V vse ostrejšem konfliktu z vlado so tudi zaposleni v vzgoji in izobraževanju, ki skupaj predstavljajo kar tretjino od 150.000 javnih uslužbencev. V zadnjih letih že dodobra skrhan odnos med vladno stranjo in predvsem največjim šolskim sindikatom Svizom se je tokrat spet znašel na kritični točki po pogajalskem sestanku, na katerem so šolniki zahtevali, da bi v novem Virantovem plačnem sistemu izenačili položaj strokovnega vrha učiteljstva s položajem najvišjih državnih uradnikov. Zapletlo se je, ker je vladna stran vztrajala, da delo podsekretarjev in sekretarjev ni primerljivo z delom učiteljev svetnikov, češ da prvi opravljajo bolj zahtevne naloge, kot je denimo pisanje predlogov zakonov. "Virantova zavrnitev primerjave je za učitelje skrajno žaljiva in izraža narcisoidnost uradnikov," pravi glavni tajnik Sviza Branimir Štrukelj in dodaja, da bi se moral minister "za podcenjujoče trditve takoj opravičiti učiteljicam in učiteljem".

Da ne bi podcenjevali ne dela učiteljev ne uradnikov, poglejmo, kakšna so dejstva. Najnižji uradnik z visoko strokovno izobrazbo je uvrščen v 28. plačni razred, najvišji uradnik, višji sekretar z univerzitetno izobrazbo, pa v 47. plačni razred. Razpon seže 19 plačnih razredov ali 1474 evrov bruto visoko. Učitelj začetnik z univerzitetno izobrazbo je uvrščen v 30. plačni razred, kariero pa lahko konča največ kot učitelj svetnik v 37. plačnem razredu. Razpon seže le sedem plačnih razredov ali le 382 evrov bruto visoko. In še mimogrede, do 47. plačnega razreda, ki je dostopen najvišjim uradnikom, se lahko v šolstvu prebijejo le redni univerzitetni profesorji po desetletjih pedagoškega in znanstvenega dela. Učiteljem se zdi takšna računica, milo rečeno, podcenjevalna. A to še ni vse. Sekretar za to, da doseže vrh svoje kariere, potrebuje osem let, učitelj svetnik 15. Poleg tega podsekretarji in sekretarji pomenijo več kot 10 odstotkov vseh zaposlenih uradnikov, učitelji svetniki pa manj kot 4 odstotke vseh učiteljev. Štrukelj se zato sprašuje, zakaj ob toliko visoko usposobljenih uradnikih ministrstva še vedno tako veliko število predlogov zakonov za davkoplačevalski denar naročajo pri univerzitetnih profesorjih prava. Če bi namreč vsak podsekretar ali sekretar res napisal samo en predlog zakona na leto, bi jih vsako leto imeli več kot 2700. "In tudi če bi vsi sekretarji in podsekretar to v resnici počeli, ni to popolnoma nič manj zahtevno od zahtevnega dela, ki ga mora po pravilniku izpolniti učitelj, da lahko postane svetnik."

A še zdaleč ne gre le za merjenje moči med šolniki in uradniki. "Učitelji želimo ohraniti pridobljena razmerja do državnih uradnikov in zdravnikov in preprečiti ponovno drsenje pomena in vloge učiteljevega dela po družbeni lestvici navzdol, kar bi zagotovo škodilo razvoju naše države," pravi Štrukelj in dodaja, da bi novi plačni sistem vzpostavil povsem absurdna razmerja, ki bi lahko prinesla socialno nestabilnost in stalne konflikte, do kakršnih je prihajalo že v 90. letih. Leta 1994 je bil namreč sprejet sedaj veljavni plačni zakon, ki je učitelje izrazito podcenil, zato se je v šolstvu zvrstilo pet stavk in številne zaostritve. Do umiritve je prišlo šele leta 2002, ko je bil podpisan aneks h kolektivni pogodbi za vzgojo in izobraževanje, ki je med drugim določil tudi razmerje med zdravniškimi in učiteljskimi plačami: najnižja plača zdravnika po končanem sekundariatu naj bi bila za največ 23 odstotkov višja od najnižje osnovne plače strokovnega delavca z visokošolsko izobrazbo v vzgoji in izobraževanju, najnižja plača zdravnika specialista in visokošolskega učitelja pa bi morali biti v razmerju 1 : 1. Šolniki trdijo, da bi Virantov plačni sistem že tako ali tako vzpostavil zelo podobne neupravičene razlike kot zakon iz leta 1994. Ta bojazen je zdaj, ko zdravniki zahtevajo 30-odstotno povišanje plač, še večja.

Več o tem, ali bodo svoje nezadovoljstvo pokazali tudi s stavko, bo, kot rečeno, znano v torek. Ob nadaljnjih neuspešnih pogajanjih naj bi se obetala opozorilna enodnevna stavka. Morebitno stavko, ki naj bi se ji poleg izobraževalnih inštitucij pridružili tudi raziskovalci na raziskovalnih inštitutih, pa naj bi izvedli septembra, v novem šolskem letu.

Razvrednoteni izobraženci

Do zaostrovanja med delodajalci in sindikati trenutno sicer prihaja povsod po Evropi, saj je celoten evropski sistem naravnan tako, da ob skupni restriktivni monetarni politiki sili nacionalna gospodarstva in vlade v medsebojno neusmiljeno cenovno ponudbeno tekmo. Sociolog dr. Miroslav Stanojevič s Fakultete za družbene vede vidi skupni imenovalec vzrokov nezadovoljstva v javnem sektorju, nekakšen temeljni vzrok vseh vzrokov, v "racionalizaciji" javnega sektorja po podjetniški logiki zmanjševanja stroškov in večanja učinkovitosti. "Javni sektor naj bi zagotavljal poceni uporabne storitve za zasebni sektor na eni ter državo na drugi strani. Znotraj tega koncepta avtonomni prostori npr. znanstvenega in različnih oblik umetniškega ustvarjanja ne obstajajo. Možni so le v bolj naključnih oblikah, ki jih npr. omogočajo občasne donacije," ugotavlja Stanojevič.

Možno je, da so izobraženci vse bolj nezadovoljni tudi zato, ker je minister Virant na začetku mandata zagotavljal, da bo novi plačni sistem spodbujal strokovno visoko izobražene, a se to praviloma ni zgodilo. Za ustrezno ovrednotenje dela z visoko izobrazbo je namreč v novem plačnem sistemu zmanjkalo plačnih razredov, kar še zlasti velja za univerzitetne profesorje, znanstvenike in zdravnike. Ker je bila obenem nova kolektivna pogodba za javni sektor s pomočjo ministra Viranta in poslancev sprejeta na podlagi podpisov večine od 27 reprezentativnih sindikatov javnega sektorja, med katerimi jih največ zastopa zaposlene s srednjo izobrazbo, slabše vrednotenje intelektualnega dela morda niti ni tako presenetljivo.

Zaplet močno spominja na leto 1996. Takrat so se zvrstile stavka Fidesa, zahteve po višjih poslanskih in sodniških plačah ter še cela vrsta stavk v javnem sektorju. Do vrenja je prišlo pred volitvami, ko je pogajalska pozicija vsake vlade razmeroma šibka. A razlika med takratnimi in današnjimi protesti je v kontekstih. Stanojevič primerjavo vidi takole: "Leta 1996 je Slovenija vstopila v formalno pogajalsko proceduro z EU. Tedanja in vse poznejše LDS-vlade so imele na svoji strani nenehno močan, močno integrativen argument - program vstopa v EU in evroobmočje. Sedaj smo v Evropi in smo znotraj evroobmočja. Predsedovanje EU je pomemben in fascinanten dogodek, nima pa integrativne kapacitete, ki jo je imel program vključevanja v EU. Prej ima določene dezintegrativne učinke." Ta razcep je bil morda najbolj očiten prejšnjo soboto, ko je vlada gostila finančne ministre, ki jih pregovorno skrbi "nenadzorovana" rast plač, sredi Ljubljane pa je potekalo vseevropsko sindikalno zborovanje, na katerem so vse kategorije zaposlenih iz celotne EU zahtevale višje plače.