Plavajoča krsta

Nenehno smo poslušali, da bo posadki na Kursku zdaj zdaj zmanjkalo zraka - da imajo zraka le še za toliko in toliko dni, število dni pa so nenehno spreminjali. V čem je štos?

To, da zraka zmanjkuje, je floskula. Rusi so takoj vedeli, da so podmornico izgubili in da je posadka mrtva. Zakaj tega niso sporočili, je drugo vprašanje.

No, zakaj?

Najprej se velja vprašati, kam je ta podmornica šla. Kje se je zgodila nesreča? Nesreča se je zgodila 108 metrov globoko. To je za Kursk plitvina. Kursk je meril 150 metrov.

In narejen je bil za oceane, ne pa za manevre v mlaki.

Predstavljate si: podmornica se potopi pod kotom 45 stopinj. V tako plitvem morju s premcem takoj zadene v dno. Malo sem si ogledal karte Barentsovega morja. Tam je precej plitvin. Ponekod morje meri 70 metrov. In manj. Vprašati se je treba, kaj je podmornica Kursk tam sploh počela. Če bi šla na borbeno službo, na Atlantik ali v Pacifik, bi šla nemudoma na večjo globino. Manevriranje je možno šele v večjih globinah.

Kaj je torej počela v plitvini?

Podmornica očitno ni šla na bojno nalogo. Šla je na vajo usposabljanja posadke.

Torej - na usposabljanje debitantov, 20-letnikov.

Podmorničarji se usposabljajo tudi v luki in simulatorju, enkrat pa je treba na morje. Podmornica mora, preden gre na daljšo turnejo, preizkusiti orožje. Vsaj torpeda je treba preizkusiti. Raket najbrž niso testirali. Jedrskih konic menda ni bilo na raketi. Bila je blizu obale, na plitvini.

Murmansk - to je baza, ne?

Ne, baza leži v Severnomorsku. Murmansk je le mesto, v katerem živijo družine podmorničarjev.

Je Severnomorsk ključna ruska baza?

Omeniti je treba še Vladivostok in Črno morje. Najmodernejše podmornice pa so bile seveda v Severnomorsku.

Zakaj?

Lažje se prebijejo do Atlantika. Tudi danes podmorničarji niso nehali z rečmi, ki so jih počeli med hladno vojno. Ves čas se spremljajo. Britanci in Američani opazujejo vsak ruski izhod na morje.

Da je berlinski zid padel, podmorničarjev ne zanima - itak se niso lovili okrog zidu, ne.

Seveda. Vedeti je treba, kdaj in kam je šla podmornica, ki prevaža 24 jedrskih konic. Kaj počne? Najbrž so se zahodne podmornice zelo približale.

In? Je možno, da je Kursk trčil s kako zahodno podmornico?

Ne, rekel bi, da je prišlo do tehnične ali človeške napake, ki je povzročila prvo eksplozijo, ta pa drugo, usodno, ki jih je vse pobila.

Kaj pa teorija, da je Kurska nabasal na mino iz II. svetovne vojne?

Če bi jedrska podmornica s premcem zadela na tako mino, to ne bi bila poškodba, ki bi ubila celo posadko.

Bil lahko taka mina povzročila verižno reakcijo?

Ne.

Torpeda ob trku torej ne bi eksplodirala.

Vedeti je treba, da torpedo med plovbo ni aktiven. Mi pravimo, da torpedo ni ostro. Ni prijavljeno za uporabo. Pri vkrcavanju je treba paziti le na to, da se elektronske naprave, ki so v glavi torpeda, skrbijo pa za navajanje na cilj, ne poškodujejo. Ko so torpeda v torpedni cevi, so vžigalniki pri komandantu. Trotil brez vžigalnika ni eksploziven. Lahko ga udarite, mečete, pa se ne bo nič zgodilo. Šele tik pred izstrelitvijo se vloži vžigalnik. Sledijo dodatna preverjanja. Sploh pa, vžigalnik deluje le na globinah med 9 in 6 metrov. Torpeda so danes narejena tako, da eksplodirajo pod ladjo.

Kursk naj bi bil narejen za lov na letalonosilke.

Nobena podmornica ni narejena zgolj za eno nalogo. Hkrati pa morate vedeti, da je do letalonosilke zelo težko priti. Torpedo nima dolgega dometa. Domet je do 10 milj. Varovanje letalonosilke pa se začne že 150 milj pred njo - iz vseh smeri! Danes obstajajo zelo sofisticirani načini, kako torpedo navedete na lažni cilj. Okrog letalonosilke plujejo rušilci in letajo helikopterji, ki skrbijo za protitorpedno zaščito.

Podmornice se druga z drugo vedno igrajo - zakaj?

Tudi mi smo to počeli, le da smo se lovili med seboj. Hoteli smo videti, kako se sliši pod vodo. Kje smo občutljivi? Kakšna je slišnost pri različnih obratih.

Nekaj erotičnega je v tem - gre za neke sorte ljubezensko zapeljevanje, ne?

Če slišiš svojega kolega, si seveda vesel. No, in če v mednarodnih vodah zaslišiš tujo podmornico, jo tudi pozdraviš.

Vam je na posnetkih s Kurska kaj posebej padlo v oči?

Predvsem tole: ena torpedna loputa ni bila povsem odprta. Odprta je bila samo na pol.

Kaj to lahko pomeni?

Da torpedo ob lansiranju udari ob svojo lastno podmornico. Če je šlo za borbeni torpedo, bi lahko prišlo do povratne eksplozije. Torpedna eksplozija bi torej delovala v notranjost podmornice. To bi bila prva eksplozija. Lahko bi se prenesla na ostala torpeda. Možno je tudi, da bi se eksplozija prenesla na akumulatorsko baterijo. To je rezervni pogon jedrske podmornice, če pa ga zalije voda, je to bomba. Pride do kratkih stikov, požarov, drugih eksplozij. Druga eksplozija je smrtna. Vprašanje je tudi, ali so bili dovolj oprezni. V trenutku prve eksplozije je bila podmornica po mojem mnenju na globini 30 metrov, nič več. Torej je bila na periskopski globini. Podmornica, ki meri 150 metrov, se namreč dnu ne sme približevati na več kot 30 metrov. Že majhna napaka lahko pomeni, da podmornica zaniha in udari ob dno.

Torej: na plitvini podmornica sploh ne bi smela streljati s torpedi.

To je tisto, kar me moti. Po vsaki izstrelitvi torpeda imaš težave, ker podmornica za nekaj časa izgubi ravnotežje. Torpedo tehta dobro tono, s tem, ko premec olajšaš za to težo, pa se premec obrne proti gladini, kot da bi se hotel dvigniti. Težo torpeda je torej treba nadomestiti z enako maso morske vode. Za vsak manever potrebuješ dovolj prostora.

Kot je slišati, naj bi preizkušali tudi nov tip torpeda.

To je možno. Uporaba kakega novega goriva, lahko tudi povzroči hude težave. Lahko da je eksplodiralo gorivo.

Zakaj mislite, da so bile vse komunikacije v hipu pretrgane?

Po mojem mnenju je bila praktično cela posadka v treh minutah po eksploziji mrtva. Možno bi bilo, da bi preživeli le podmorničarji, ki so bili v trenutku eksplozije za reaktorjem, torej pri krmi podmornice. Reaktor ima namreč posebno zaščito.

Kaj pa trkanje, ki so ga menda slišali?

Trkanje ne pomeni še nič. Vsaka podmornica, če ni v vojni, prevaža signalne boje. Pri nesrečah se te avtomatično aktivirajo. Boje same priplavajo na površino, oddajo radijske, svetlobne in dimne signale. Boje so predvidene tudi po mednarodnih konvencijah. Ruske ladje, ki so bile v okolici, so morale zaznati eksplozijo. In prepričan sem, da so te ladje nemudoma locirale Kursk, saj globina stotih metrov ne pomeni nič. Radijsko zvezo s posadko - če bi kdo preživel - bi lahko brez problema vzpostavili.

Skoraj po mobitelu!

Skorajda. Ker zveze ni bilo, so morali vedeti, da se je zgodila katastrofa.

Kaj bi bil neposreden razlog smrti? Voda? Eksplozija?

Sto metrov globoko ima voda pritisk desetih barov. Voda pod tem pritiskom ubija, ruši. Enostavno te zmečka, stisne ob železo. Tudi eksplozija je lahko ubijala. Tisti, ki so bili v zadnjem delu podmornice, so morda preživeli pol ure. Če je voda prodrla do krme, je bila njena temperatura dve stopinji. Človek v takšni vodi ne zdrži več kot pol ure. Zraka najverjetneje ni zmanjkalo, ker se naredi zračni mehur. Vendar je tudi ta zrak pod pritiskom. Zraka, ki je stisnjen na deset barov, pa ne morete dihati prav dolgo.

Smrt na Kursku je bila potemtakem trenutna.

Točno. To ni bila tista klasična podmorničarska smrt, ko zaradi pomanjkanja zraka umiraš v mučni agoniji. Šlo je za mlade ljudi, ki so bili prisiljeni oditi na podmornico.

Zakaj so šli na dno morja norveški potapljači? Rusi nimajo svojih?

Seveda jih imajo. Mislim, da so Rusi takoj vedeli, da je konec. Njihov sistem obveščanja javnosti pa je še vedno starosovjetski. Začeli so se sprenevedati - da je še nekaj preživelih, da je zraka še za nekaj dni. Zgodba o zraku je sploh velika neumnost. Če oklep podmornice ni poškodovan, potem so na voljo velike zaloge zraka. Zrak je mogoče tudi regenerirati. Danes podmornice niso to, kar so bile med II. svetovno vojno. Dokler dela reaktor, se zrak regenerira avtomatično. Če pa je reaktor ugasnjen, zrak regenerirajo na klasičen način. Mi smo zrak regenerirali s posebnimi kemijskimi ploščami. Mesec dni smo bili lahko pod vodo in ves ta čas smo zrak regenerirali s kemijskimi ploščami

Za kakšno kemijsko ploščo gre?

Gre za ploščo, ki povzroči, da se kisik osvobaja iz ogljikovega dioksida. To je katalizator, ki so ga naredili prav Rusi.

Kaj pa kisik iz bombe?

To smo že zdavnaj odpisali. Že leta 1953. Jeklenke predstavljajo nevarnost za notranje eksplozije. Ko so Rusi rekli, da zmanjkuje kisika, se mi je to takoj zdelo sumljivo. Rezerve so namreč velikanske.

Ključno je bilo torej to, da je voda zalila vse prekate?

Tako je.

Ali med prekati ne obstajajo pregrade?

Seveda obstajajo. Ob torpednem streljanju se zapre vse pregrade.

Pomeni, da pregrade na Kursku niso bile zaprte?

Možno. Pregrad ne podre niti zelo močna eksplozija. Morda bi podrla prvo, drugo pregrado, potem pa ne več. Eksplozija je predvidljiva. Pot si izbira tam, kjer je odpor najmanjši. Leta 1962 smo imeli eksplozijo na podmornici Sutjeska. Eksplodirala je baterija. Štirje ljudje so bili notri. Med polnjenjem baterije je zaradi slabe ventilacije nastajal eksplozivni plin. Drobna iskra je naredila katastrofo. Med prvimi sem bil na kraju nesreče. Trije ljudje so bili skuhani. Kot žolca. V trenutku je bilo 800 stopinj. Podmornica je zažarela, cel trup. Eksplozija je zvila jeklene cevi, kot da bi bile iz papirja. Vendar se je eksplozija na pregradi ustavila, zato ni prišla do torpedov.

Ali bi eksplozija potopila Kursk, če bi bile pregrade zaprte?

Mislim, da ne.

In kako bi rešili preživele? Z zvonom?

Govorjenje o potapljaškem zvonu je bila tudi ena od ruskih neumnosti. Rusi imajo dovolj potapljačev, zato so po mojem takoj po nesreči prišli do podmornice. Začeli so trkati...

... in potem vse tiho je bilo.

Potapljaški zvon se uporablja za to, da se priključiš na podmornico. Prek naprav, ki so v zvonu, na podmornico dovajaš zrak, vodo, celo tekočo hrano.

O, dojijo te...

Ja. Zato je smešno trditi, da Rusi niso mogli do podmornice in da niso vedeli, kaj se je zgodilo.

Ob nesreči je nastal vtis, da je podmornica vsemogočno orožje, da lahko prepluje planet, ne da bi enkrat samkrat izplula - toda ko se pokvari, je povsem nebogljena.

To je čisto napačen vtis. Posadka je izurjena tako za skupinsko kot individualno reševanje.

Bi se lahko posadka rešila sama?

Seveda. Sto metrov ni nič. Vsak podmorničar ima individualno opremo za reševanje. Ima mešanico helija in kisika, nepremočljivo obleko. Potrebuješ kakšnih pet minut, da se oblečeš. Pod obleko imaš nekakšno volneno perilo, nogavice, na nogah imaš svinčene čevlje, da izpluješ navpično. Iz vsakega prekata je močno izplavati. Posadka se pripravi in ko je zbrana, se prostor poplavi, prvi potisne še eno bojo, potem pa se cela ekipa s karabinom pripne na vrv. In gre gor. Na vrvi so posebej označene postaje, kjer se izvaja dekompresijo. Reševalna procedura je skorajda avtomatizirana. Če bi bila torej posadka živa, bi lahko izplavala.

Kaj pa če obtičiš na večji na globini, tako da ne moreš izplavati?

Vedno se rešuješ s tistim, kar ti je na razpolago. Če pa si na večji globini, počakaš na reševalno podmornico. Ves čas čakaš. Do zadnjega trenutka pričakuješ pomoč. Pod morje greš vedno z delčkom tesnobe. Nikdar ne veš, ali bo vse zdržalo. Bo posadka funkcionirala? Bo kdo naredil neumnost?

Dno morja je bogato posejano s podmornicami. Zakaj niso izplavali iz drugih podmornic?

Ker so bile pregloboko. Če je podmornica 600, 700, 800 metrov globoko, pride do implozije. Zmečka jo. Kot jajce.

Kaj pa atomske podmornice, ki so na petih kilometrih?

Tam bodo ostale. Tudi Kurska ne bodo dvignili.

Kaj pa reaktor?

Rja reaktorja ne bo prežrla še stoletja.

Norvežani so govorili nekaj o tem, da je nekdo očitno skušal odpreti loputo od znotraj. In tudi eno truplo naj bi našli tik od loputi, v reševalnem jašku.

Izgleda, da je bil eden od podmorničarjev dovolj priseben, da se je v trenutku odločil za individualno reševanje. Vendar kot kaže, ni pravočasno zaprl lopute zračne komore. Če bi notranjo loputo zračne komore zaprl pravočasno, bi imel dovolj časa, da obleče reševalno obleko, potem pa bi odprl zunanjo loputo in izplaval.

Kje imajo podmorničarji reševalno opremo?

Na svojem bojnem položaju. Tam, kjer je v službi. Nepremočljive pregrade med prekati pa morajo biti zaprte, sicer ni časa, ker voda prodre v vse prostore. Na Kursku jih je nekaj presenetilo.

Koliko podmorniških nesreč je bilo na Jadranu.

Le eksplozija na Sutjeski, ki sem jo omenil. Prihajalo pa je do kritičnih situacij. Tipična kritična situacija je t.i. trim.

Kaj je to?

Podmornica se začne nenadoma pod kotom 45 stopinj potapljati.

Kozarci padajo z miz, kuhar ne more delati - je to to?

Točno. Pri trimu je zadnja komanda: Vsi na krmo. Vsi podmorničarji plezajo proti krmi. To izgleda kot v prvih nemih filmih. Je pa to lahko učinkovit manever. Če se naenkrat v krmi znajde deset ljudi, je to skoraj ena tona. In to že vpliva na ravnotežje podmornice.

Ste na podmornici imeli partijskega sekretarja?

Morali smo ga imeti. Zato smo vleki vžigalico, kdo bo sekretar.

Torej ni bilo tako kot v filmih, ko je na ruski podmornici vedno en KGB-jevec, ki skrbi, da ne bi podmornica slučajno prebegnila ali pa kaj takega.

Tudi Nemci so imeli na podmornici oficirja gestapa. Sicer pa smo imeli pri nas oficirja KOS-a, ki je bil "površinec". Ni bil podmorničar. Rekli smo mu "3 X 4".

3 X 4?

3 X 4 = 12. Dvanajsti odsek. To je bil KOS. Za njih se nismo zmenili. Vedno je bil z njimi hec. Kasneje so bili oficirji varnosti tudi podmorničarji.

Kaj so pa delali? So pazili, da ne bi pobegnili na zahod?

Ah, ne. Zanimalo jih je, kdo šmira s kakšno žensko.

Kakšen je ukaz, če na podmornici pride do krizne situacije? Kaj se zgodi, če koga zgrabi panika? Se ga ustreli, uklene - se ga pošlje k psihologu?

Skuša se mu onemogočiti, da bi delal škodo. Zapre se ga v kakšno kabino. Ne sme biti nevaren.

Streljalo se pa ni - niti v Rusiji?

Ne, kje pa. Morda se je komu grozilo. Bil sem pa na libijski podmornici, kjer je komandant svojega oficirja tolkel z bičem, dokler ni nehal vreščati. Videl sem, kako je komandant zbičal celo prvega oficirja.

Kot kamelo.

Tako.

Je tudi vaše ljudi grabila panika?

Tudi. Videl sem, kako se je mornar zaletel v železno pregrado in praskal z nohti, da bi prišel ven. Takoj smo ga diskvalificirali. Tak človek ni za podmornico. V kritičnih trenutkih in med vajami, ko so nedaleč od nas metali globinske bombe, se je videlo, kdo je pravi. Med vajo z globinsko bombo, ki pade 100, 200 metrov od tebe, namreč zelo občutiš sunke.

Kaj pa klavstrofobija?

To lahko skrivaš par dni. Ampak se hitro vidi. Ne moreš zdržati.

Zakaj so vas tako rajcale podmornice? Ni okenčkov, da bi lahko gledal ribe in druge podmorske lepote, ne.

Zagrabilo me je že kot mulca. Hotel sem pod vodo. Zanimalo me je, kako se upravlja takšno ladjo. Kako se manevrira. Kako pluješ.

Do kakšne globine ste šli?

Z reševalno podmornico sem bil na 750 metrih. To je podmornica, ki je podobna tisti britanski, ki so jo za reševanje Kurska pripeljali v Barentsovo morje. Kar sodobna podmornica. Res pa je, da zahteva zelo veliko natančnost. Pri reševanju mora namreč ta podmornica sesti natančno na loputo poškodovane podmornice. In pri tem gre za milimetrsko natančnost. Za manevriranje je treba biti zelo usposobljen.

Standardi reševanja so mednarodni, ne?

Da. Lopute so standardne. In podmorničarji so, ko gre za reševanje, povezani. Reševalci so opremljeni enako. Rusi to imajo. Vendar je pri njih najbrž razpuščenost tolikšna, da nič ne funkcionira.

Teoretično greš lahko danes za celo življenje v jedrsko podmornico, ne da bi sploh več izplul.

Ruski podmorničarji, ki so bili najprej na klasični podmornici, pa so potem šli na jedrsko, so mi govorili, da je jedrska podmornica sicer bolj udobna, tudi plača je boljša, vendar ljudje tega ne zdržijo. Človek ne zdrži dolgega bivanja pod gladino. Izgubi prisebnost. Začne bluziti. Jedrska podmornica ima na krovu tudi rezervnega komandanta. Ta prevzame vodenje podmornice, če se prvemu komandantu odtrga. Komandant ima namreč ključek za lansiranje raket.

Se na podmornicah lahko kadi?

Na jedrski da.

Pa na klasičnih?

Kje neki.

Ampak vi kadite.

V službi nisem.

Nikoli niste prižgali?

Sem. Med "šnorkel" vožnjo. Ampak tam pa grozno ropota. Na ušesih imaš slušalke, nobenega veselja nimaš kaditi. Tudi vsi mogoči hlapi gredo v tobak, tako da je vse skupaj strupeno. Na jedrski podmornici pa imaš prostor, kadilnico.

V klasični podmornici je torej problem zrak.

Že tako imaš malo zraka. In ta zrak grozno smrdi. No, posadka tega ne čuti, ker se navadi. Če prideš na podmornico, ki je bila dva tedna na turneji, te vrže ven, tako smrdi. Takoj bruhaš.

Katera je bila vaša najtežja situacija?

Podmornica je prišla z generalnega remonta. Najprej smo šli na površinsko vožnjo, potem na 30 metrov, nakar smo šli na hitrostno in globinsko preizkušnjo. Na 300 metrih je vse odpovedalo. Absolutna tema. Zraven so bili inženirji remontnega zavoda. Držal sem se starih podmorniških pravil, da mora imeti komandant vedno pri sebi svetilko in nož. Samo moja baterija je delala. Pogledal sem na globinomer, padali smo. Takoj sem ukazal, da je treba vse tanke maksimalno napolniti z zrakom. Krmar, revež, je samo gledal, kako tonemo. 350, 370, 390. Čakal sem, da bo ruknilo. Na 500 metrih se je zatreslo, padanje se je ustavilo.

Zadeli ste dno?

Ne. Tanki so bili dovolj napolnjeni z zrakom, da smo dobili potreben vzgon. Manevre sem izvajal v takšnih globinah, da je bilo vedno nekaj rezerve. Če udariš ob dno, lahko pride do katastrofe. Odvisno od dna. Če se tedaj ne bi ustavili, bi zelo hitro prišlo do implozije.

Druga krizna situacija je bila, ko smo imeli pri Dolgem otoku neurje. Bili smo na površini, globina je bila vsega 55 metrov, valovi so bili pa ogromni. V takšni plitvini se ne moreš potopiti brez tveganja. Kljub temu sem se odločil, da gremo dol, ker bi se na površju lahko razlili akumulatorji. Tudi motorji začno zaradi velikih nagibov ugašati. Odločil sem se, da se spustimo, pod kotom 45 stopinj smo šli dol. Meter pred dnom sem se ustavil, propelerji so pogledali iz vode. Celo posadko sem poslal na krmo. Plezali so mimo mene. Tretjič so se globinska krmila zataknila in podmornica je švignila na površino, nad mano pa je bil rušilec. Par metrov pred rušilcem smo izpluli, če bi se zaleteli, bi nas presekal.

Glejte, Putin ni ravno fan mornarice. Kar niti ni čudno - v Čečeniji ne rabi podmornic. Zato se mornarica čuti zapostavljeno. Je možno, da je mornarica nesrečo inscenirala - da gre za zaroto, za namerno žrtvovanje Kurska?

To možnost izključujem. Nihče ne bi žrtvoval nove podmornice. Nedvomno pa je šlo za neko igro, saj bi lahko takoj povedali, kaj se dogaja. Pri obveščanju javnosti so ubrali zelo čudno pot. Potem so pomoč zavrnili in jo na koncu sprejeli. Mislim celo, da so se delali norca iz Norvežanov in Britancev. Sami so vedeli, kaj se je zgodilo.

Zato so pa reševalci užaljeno šli.

Norvežani in Britanci so rekli, da ni bilo sodelovanja, da je bilo veliko birokracije. Pravim vam, Rusom se ni mudilo, ker so vedeli, kaj se je zgodilo. Potrebovali so le čas za dober scenarij. Tega pa ni delal en tim, pač pa več timov, ki se očitno niso mogli povsem, sploh pa ne dovolj hitro uskladiti.

Je možno, da bi se pod vodo zaleteli dve podmornici?

Je. Vendar druga podmornica ne bi odplula nepoškodovana. V okolici so bile ruske površinske ladje, ki bi videle, če bi kdo ušel z mesta nesreče. Tudi na podvodnih posnetkih bi se videlo sledove trčenja. Tu pa sledov trčenja ni bilo videti. In trup je popustil zaradi notranje eksplozije. Možno je, da so popustili šivi trupa. Norvežani imajo natančne posnetke in vedo, kaj se je zgodilo.

Trki pod vodo so pa možni?

Seveda. Pri Visu sem bil tudi sam zelo blizu neznane podmornice.

Blizu? Deset metrov?

No, najbrž več kot 10 metrov.

Ko smo že pri Kursku - a niso podmornicam nekoč rekli "železne krste"?

Tako so podmornicam rekli med II. svetovno vojno. Nemški podmorničarji so imeli ogromne žrtve. Umrlo jih je več kot 35.000.

V šestih letih?

Da.

Koliko podmornic je to?

Tisoč.

Pa so bile to prave podmornice, narejene po vseh standardih, ali pa so bile bolj podobne japonskih avionom, ki so jih obupani Japonci ob koncu vojne delali napol iz papirja - za potrebe kamikaz?

Ne, ne, Nemci so imeli vrhunske podmornice. Imeli so tip, ki je bil narejen za globino do 100 metrov, toda komandanti so šli z njimi tudi prek 200 metrov in preživeli. To so bile zelo zanesljive, zelo dobro narejene podmornice. No, problem je bil v tem, da jim je zmanjkalo komandantov in posadk. Komandanti podmornic so bili mulci, stari 18 let. Ker jih niso znali voditi in ker posadke niso bile izurjene, so se potapljali. Tudi zavezniška protipodmorniška sila je naraščala. Izdelan je bil protipodmorniški avion.

Se jih je veliko potopilo zaradi tehničnih napak?

Ne dosti. Leta 1943 so Angleži izumili radar, s tem pa je prišlo tudi do spremembe v taktiki delovanja. Pred tem so podmornice napadale kot trop volkov. Več podmornic je napadlo konvoj. Do konvoja so priplule po gladini. To torej niti niso bile prave podmornice. Večinoma so bile na površini. Površinska hitrost je bila bistveno višja od podvodne. Po letu 1943, po izumu radarja, se je to začelo spreminjati. Podmornice je morala pod vodo. Iznašli so šnorkel. Dizelski motorji so delali pod vodo, s cevjo, ki je bila podobna periskopski, pa so črpali zrak za dizelske motorje. Tu je sicer prihajalo do tehničnih napak in nesreč, ker stvari še niso bile dorečene. Ko so to izpopolnili, je do žrtev prihajalo zaradi človeških napak. Sicer so bili pa nemški podmorničarji zelo učinkoviti. Podmorničarji so potopili bistveno več zavezniških ladij kot ostala mornarica ali letala. Na vseh svetovnih morjih.

Tudi na Pacifiku?

Seveda. In tudi pred ameriško obalo. Nacisti so leta 1945 v Južno Ameriko bežali s podmornicami. Mimogrede, sovjetski podmorničarji so se učili od Nemcev, od admirala Doenitza.

Od Karla Doenitza? Od tipa, ki se je po Hitlerjevi smrti oklical za novega prezidenta Tretjega rajha?

Da. Doenitz je bil podmorničar že v I. svetovni vojni. Celo potopljen je bil, a se je rešil. Izplaval je. Leta 1939 je šel v vojno s 55 podmornicami in 55 komandanti, starimi mački. Od teh 55 starih mačkov so potonili le trije. Ostali pa so preživeli celo vojno.

52?! S podmornicami vred?

S podmornicami vred.

Nacistična šola je bila osnova sovjetskega znanja?

Kot podmorničar sem med letoma 1973 in 1976 študiral v Leningradu. Pri predmetu taktika in operatika je bila Doenitzeva knjiga ključna. V knjižnici so imeli samo en izvod. In podčrtan je bil s tisočerimi svinčniki. Preštudirali so vsako besedo. Sovjeti so zelo natančno preučili, kako iz posadke potegniti maksimum.

Kako se ruska podmorniška doktrina razlikuje od ameriške?

V resnici se ne razlikuje bistveno. Američani med II. svetovno vojno Japoncev niso napadali v volčjih krdelih, pač pa vsaka podmornica zase. Že med II. svetovno vojno so imeli tudi Rusi slavne podmorničarje, ki so se prebijali iz Baltika do Severnega morja in napadali Nemce. Res pa je, da Rusi med II. svetovno vojno niso imeli znanja Nemcev. Po vojni so se tako Rusi kot Američani učili na izkušnjah nemške podmorniške flote.

Kaj pa jedrske podmornice?

Prišlo je do bistvenih sprememb. Hitrosti, ki jih razvije jedrska podmornica, so tako velike, da jih protipodmorniške ladje niso mogle slediti.

Koliko znaša brzina?

Včasih je bila povprečna hitrost 4 vozle, maksimalna hitrost pa je znašala 8 do 10 vozlov. Pri maksimalni hitrosti je lahko podmornica vztrajala eno uro. Kasneje so tudi klasične podmornice dosegle višje hitrosti. Tudi v Jugoslaviji smo imeli podmornice, ki so na gladini plule s hitrostjo do 8 vozlov, pod vodo pa so razvile 21 vozlov.

Kaj pa jedrske podmornice?

Pod vodo več kot 30 vozlov.

To je skoraj 60 kilometrov na uro.

Da. Kursk je bil menda še hitrejši. Res pa je, da so me nekateri podatki, ki so jih omenjali v zvezi s Kurskom, začudili.

Recimo?

Recimo podatek, da se lahko potopi do 300 metrov. To ni res.

300 metrov ni nič.

300 metrov je bila naša delovna globina. Še huje, 300 metrih sem imel celo problem. Na 300 metrih se je namreč propeler ustavil, napajanja ni bilo več, podmornica je dobila zalet proti dnu in šele na 550 metrih sem jo ustavil. Na tej globini je pritisk že tako velik, da začne železo pokati, vse škripa - šumi so res grozni. Še toliko bolj, ker veš, da si na meji implozije.

Kako prepričate posadko, da ostane prisebna?

Veliko podmorničarjev je to službo zapustilo, ker niso zdržali. Pri nas si se moral strinjati s tem, da boš podmorničar. Pri Rusih pa obstaja problem, ki ga na zahodu ni. Rusi nimajo dovolj denarja, da bi bili podmorničarji sami profesionalci. Ruski podmorničarji so tudi rekruti. To je lahko tudi razlog za nesrečo Kurska. Urjenje novincev lahko pripelje do napak. Celo na jedrskih podmornicah imajo rekrute.

Ste imeli v JLA na podmornicah same profije?

Seveda. Včasih smo vzeli par mornarjev, da vidijo, kako je. In da morda pomagajo v kuhinji.

Koliko časa traja ena podmorniška tura?

Lahko več kot 60 dni. Celo pol leta.

Kako izgleda logistika spanja - spijo vsi hkrati, kolobarijo?

Na klasični podmornici se spi v t.i. topli postelji, kar pomeni - ko eni vstanejo, zlezejo v te postelje drugi. Na klasični podmornici pač ni dovolj postelj za vse člane posadke. Tretjina je vedno v službi, dve tretjini pa sta v postelji. Na jedrski podmornici ima skoraj vsak član posadke svoj apartma, na voljo pa imajo tudi telovadnico, vrt, vodomet, kino.

Ste bili na kakšni ruski jedrski podmornici?

Ja. V Leningradu me je prešvercal neki podmorničar. Sicer je bila to strogo zaupna skrivnost. Tista, na kateri sem bil, je štela okrog 8.000 ton. Kursk pa jih šteje 14.000.

8.000 ton? Kakšen je format takšne podmornice?

Meri okrog 100 metrov. Na jedrski podmornici sam reaktor ne zavzema veliko prostora. Je pa to zelo zmogljiv reaktor. Kursk je imel reaktor, katerega zmogljivost je bila petina Krškega. Jedrska podmornica ima dobro kuhinjo, umivanje, tuširanje. Klasična pa tega nima.

Se podmorničarji brijete?

Na jedrski da. Na klasični pa ni britja. Ni preoblačenja. Ni tuširanja. Kozarec vode za umivanje zob je vse. To je obenem tudi edina higiena.

Koliko časa je trajala tura klasične podmornice?

Naša tura je trajala 20 dni - pod vodo, se razume.

Na koncu ste vsi zelo smrdeli.

Ja, zelo. Ampak tu ni bilo pomoči.

Žensk očitno niste jemali na podmornico, ne?

Seveda ne. Razen kake novinarke. A ni bila Manca Košir prva ženska na podmornici? Vem, da smo imeli velike komedije s straniščem.

In kako dolga tura je bila to? Dva tedna?

Kje pa. En dan.