Politizacija šolstva

Letošnji proračunski primanjkljaj na ministrstvu za šolstvo naj bi znašal 8,3 milijarde tolarjev. Po Šturmovih besedah le za 16 odstotkov tega zneska obstajajo objektivni razlogi, za preostanek pa naj bi bila kriva nerealna ocena prejšnje garniture ...

Proračun za leto 2000 je bil, tako kot vsi prejšnji, načrtovan skrbno in v skladu s parametri, ki jih vsako leto določa vlada. Prav nič čudnega ni, da vlada z ustreznimi finančnimi ukrepi proračun uravnoteži med proračunskim letom. Če uporabim besede kolega Gasparija, gre za vprašanje natančnosti planiranja v nestabilnih razmerah, ki jih definira gibanje plač, gibanje cene nafte, dolarja in podobnih elementov. To je trdo vseletno delo vsakega ministrstva. Očitno pa se je sedanja vlada odločila, da bo običajne teme in tudi notranja "prerivanja" za čim večji delež proračuna preoblikovala v neobičajne, tako da bo lahko v javnosti izvajala spektakel. Tudi zaradi tega imajo predstavniki vlade kar nekaj težav pri branju in računanju. Spomnite se, da je minister za obrambo še sredi poletne vročine čutil dolžnost, da javnosti sporoči, kako je prejšnja vlada menda nalašč pozabila planirati plače za učitelje za november in december. Če bi bilo to res, bi to naneslo prek 20 milijard!

Je bil torej denar za učiteljske plače planiran ali ne?

Bil je planiran. Šolsko ministrstvo ima med vsemi ministrstvi največji delež sredstev za plače. Letošnji skupni proračun ministrstva znaša 167 milijard tolarjev, od tega je pretežni del sredstev namenjen za plače. Minimalna sprememba pri politiki plač za šolstvo pomeni velike oscilacije. Minister Ivanušič je povsem korektno povedal, kaj so razlogi za primanjkljaj. Gre za posledico hitrejše rasti plač, napredovanja v preduniverzitetnem šolstvu in povečanja števila programov ter števila študentov višjih strokovnih šol in visokošolskih zavodov; to število nam bo uspelo natančno izvedeti šele v prihodnjih dneh, ko bo končan vpis. Že hiter izračun pokaže, da so se zaradi inflacijskega gibanja - inflacija je bila letos višja od tistega, kar so strokovnjaki za to področje predvideli lani - sredstva, potrebna za plače, povečala. Če govorim o šolstvu, to znaša na letni ravni okrog 6 milijard tolarjev, za polletno obdobje torej 3 milijarde. Napredovanja učiteljev pomenijo vsaj dodatnih 2,5 milijarde tolarjev. Skupaj sva že pri 5,5 milijarde tolarjev. K temu bo treba prišteti še stroške za plače v poznojesenskih mesecih, ki jih bo povzročil dokončen obseg vpisov v višjih in visokih šolah. To so stvari, ki jih preprosto ni mogoče planirati na pamet. Minister ob sprejemanju proračuna ne more zahtevati dodatnih 5 milijard za vsak primer, če bi mu med letom zmanjkalo sredstev. Namesto tega vlada vsako leto ob proračunu sprejme sveženj sklepov in oblikuje rezervo za različne namene. Tako je ob sprejemanju proračuna za letošnje leto sveženj obsegal kakih 35 točk, v njih pa med drugim zelo natančno piše, da se iz rezerve zagotovijo sredstva za napredovanje učiteljev in za povečan obseg dela na višjih šolah in univerzah.

Trdite torej, da so objektivni razlogi obstajali za ves primanjkljaj in ne le za 16 odstotkov?

Kako je dr. Šturm dobil 16 odstotkov, ne vem. Govorim le, da je prejšnja vlada sprejemala strokovno utemeljene sklepe, ki jih vlada dr. Bajuka ne bere. Če kdo reče, da sredstva za napredovanje niso bila planirana, potem se ga bog usmili. Prejšnja vlada je ta sredstva planirala v proračunski rezervi, prav tako tista, ki izhajajo iz povečanega vpisa. Logično je, da pri pripravi proračuna ne morete planirati več sredstev, kot jih nujno potrebujete, ker sicer proračuna ne bi nikoli zaprli.

Zakaj je Drnovškova vlada kljub vedenju, da je pri plačah učiteljev že 6,8 milijarde tolarjev primanjkljaja, ki ga bo treba pokriti iz rezerve, deset dni pred odhodom sprejela sklep, da se iz proračunske postavke za plače osnovnošolskih učiteljev 1,4 milijarde tolarjev prenese na postavko dopolnilna sredstva občin?

Tudi ta prerazporeditev se v javnosti skuša prikazati kot fantom. Opravljena je bila kot začasna in zato, da se je z njo omogočila izvedba gradbenih in adaptacijskih del na približno 90 vrtcih in šolah po vsej Sloveniji. Če bi čakali, bi se celoten gradbeni proces ustavil. Pravna služba vlade ni niti slučajno menila, da bi bila takšna prerazporeditev v kakršnem koli nasprotju z zakonom o proračunu. Iz izjav dr. Šturma se je dalo razumeti, da gre za velike skrivalnice ali celo za tajen seznam, v resnici pa je seznam teh objektov znan vse od proračunskih razprav v državnem zboru. Ministrova izjava, da ne ve, v kakšen namen so sredstva šla, je lahko le predvolilna retorika. Če ni, me je skoraj strah pomisliti, kako je na tako odgovornem mestu nekdo, ki ne pozna osnovnih dokumentov. Informacije, ki so prišle do medijev, ustvarjajo napačen vtis, da je LDS v zadnjem trenutku, tik preden je zapustila oblast, svojim županom v občinah zmetala še "nekaj milijard" za zidavo šol. Stvar je ravno nasprotna. Novih objektov v letošnjem proračunu praktično ni. Kar nekaj težav sem imel s poslanci vseh strank, ko sem jim skušal dopovedati, da je letos strokovno nevzdržno načenjati nove investicije v osnovnem šolstvu, ker smo imeli preveč odprtih iz prejšnjih let. Skušali smo le maksimalno zapreti stare investicijske zgodbe po državi. Prejšnja vlada je sprejela dva sklepa, pri čemer drugi sklep očitno ni sporen, čeprav tudi govori o investicijah, le da se te tičejo ustanov, katerih ustanoviteljice niso občine, ampak država. To pa še ni vse. Domnevno sporen vladni sklep je dolg dve strani, v njem pa med drugim preberete, da bo pri tej prerazporeditvi sredstev po ugotovitvi dejansko porabljenih sredstev za investicije in možnih prihrankov proračunskih sredstev v okviru celotnega državnega proračuna del prerazporejenih sredstev vrnjen na proračunske postavke ministrstva za šolstvo in bo porabljen za realizacijo tekočih proračunskih obveznosti. Pa še nekaj. Na seznamu "spornih" investicij so med drugim tudi šole, v katerih se pojavlja radon. Verjetno se spomnite, da je dr. Šturm ob nastopu funkcije s poudarkom povedal, da je to težava, ki je prejšnji ministri niso znali rešiti, da pa to zdaj ne bo več problem. Pričakujem, da bodo te reči v najkrajšem času zares rešene.

Te dni je poleg proračunske luknje najspornejša ustanovitev komisije za uvajanje in spremljanje programov vrtcev in šol. Šturm očita, da je bila njena ustanovitev nelegalna, oziroma pravi, da zato, ker je bila ustanovljena na podlagi podzakonskega akta, ne bi smela izvajati javnih funkcij, ki so po zakonu v pristojnosti javnih zavodov. Kako komentirate te očitke?

Trdim, da je bila komisija ustanovljena povsem legalno. Prepričan sem, da obstajajo pravne podlage za vse, kar je bilo narejeno, saj je pri vseh pravilnikih, ki so bili objavljeni v uradnem listu, sodelovala vladna služba za zakonodajo. Slišal pa sem, da tudi sedanja služba vlade za zakonodajo, ki jo vodi minister dr. Jerovšek, v dokumentih ni našla nič nezakonitega.

Kaj je pravzaprav tako narobe s tem zloglasnim pravilnikom?

Gre za vprašanje, kako razviti sistem uvajanja, spremljanja in ocenjevanja novosti v šolstvu. Krovni šolski zakon in zakon o osnovni šoli teh stvari ne moreta precizirati na zakonski ravni, pač pa za ukvarjanje s podrobnostmi pooblaščata ministra in stroko. Zato je tudi pri veljavnih pravilnikih vedno mogoče reševati nastala vprašanja. Popravki pravilnika so bili tik pred objavo v uradnem listu, a so se zadeve ustavile, ker se mi je mandat predčasno iztekel. Prišlo je do potrebe po jasnejši razmejitvi pristojnosti med institucijami, ki imajo svoje mesto tudi v zakonodaji, se pravi javnimi zavodi, in posebno nacionalno komisijo, ki naj bi evalvirala kurikularno prenovo in ki jo je minister imenoval na podlagi pooblastil, ki mu jih daje zakon. Ob tako velikih spremembah, kot jih uvajamo pri nas, morate imeti državne institucije, ki projekt pomagajo spraviti v življenje. Pri devetletki je to pomoč in spremljavo zagotavljal zavod za šolstvo. Še preden so otroci prestopili šolski prag, so strokovnjaki iz zavoda za šolstvo in učiteljski zbori na šolah trdo garali. O tem sem se prepričal na svoje oči in tudi iz poročil, ki so mi jih pošiljali. Namesto da bi jim izrekli spoštovanje zaradi ogromnega dela, se vse skupaj postavlja pod vprašaj, ker se namesto strokovnosti v šolo vrača politizacija.

Zakaj se evalvacija ni zaupala Pedagoškemu inštitutu ali pa, kot je predlagal Šturm, kakšni tuji izvedenski skupini, ki bi bila še najbolj objektivna?

Ta predlog izraža nerazumevanje vsebine. Dr. Šturm je sicer prvovrsten strokovnjak za nekatera pravna področja, ni pa strokovnjak za šolstvo. Skrbi me, ker si minister ni vzel niti trenutka časa za pogovor z direktorjem zavoda za šolstvo Ivanom Lorenčičem in s predsednikom nacionalne komisije dr. Janezom Justinom. Ne eden ne drug sploh še nista bila sprejeta pri ministru in nista imela možnosti pojasniti svojih stališč. Sam sem se v času ministrskega mandata srečeval z ljudmi iz zavoda in tudi iz komisije.

Justin in Lorenčič sta mejo, ki naj bi jo zakoličili s popravki pravilnika, določila kar sama, ko sta z vladnim uradom za šolstvo podpisala dokument, po katerem naj bi se komisija ukvarjala z znanstvenim ovrednotenjem kurikularne prenove, zavod pa s sprotnim spremljanjem prenove. Šturm trdi, da tako po domače ni mogoče deliti nalog in da komisija lahko opravlja samo naloge, ki so ji bile dodeljene s sklepom o ustanovitvi ...

Gre za vprašanje ministrovega pristopa. Lahko delate na dva načina. Ali dopustite, da strokovni krogi najprej argumentirano, včasih tudi polemično spregovorijo in uskladijo mnenja, torej dopustite, da argumenti dozorijo, in šele nato potegnete črto na ravni dopolnitev pravilnika ali pa enostavno sprejmete politično odločitev. Gaber in jaz sva dajala prednost prvi možnosti. Ker oba prihajava iz strokovnih krogov, veva, da je za vse rešitve potreben čas, da bi v stroki oblikovali dogovor. Preprosto ni mogoče delati drugače kot počasi in pretehtano, ker je vse drugo prisilno zreli paradižnik. S prisilo znotraj strokovnih skupin uničite stroko. Nacionalna komisija je naredila veliko delo, ker ji je uspelo zelo različne strokovnjake poenotiti v zvezi z najključnejšimi metodološkimi vprašanji, ki so odločilna za to, da bomo v naslednjih letih dobili objektivno informacijo o reformi. Če kdo misli, da se spremembe v šolstvu objektivno merijo tako, da poslinite kazalec in ga skozi okno pomolite na zrak, živi v zmoti.

Šturm pravi, da v Sloveniji v tem trenutku sploh nimamo skupine, ki bi se ukvarjala s sprotnim spremljanjem devetletke.

Kaj pa potem počne zavod za šolstvo? Vsak lahko prebere delna poročila zavoda in seveda tudi pregleda, kaj pri tem delajo ekipe na šolah.

Justinova komisija je bila dolžna enkrat na leto o svojih ugotovitvah obveščati šolskega ministra, vendar tega ni naredila, kljub temu pa je njenih 17 strokovnjakov v letu in pol pobralo 22 milijonov tolarjev honorarjev. Se vam to zdi korektno?

Ko sem bil minister, sem bil ves čas deležen sprotnih poročil, ker sem se srečeval s predsednikom in podpredsednikom. Kolikor mi je znano, so bili plačani podobno, kot je bil plačan sistem kurikularne prenove na čelu z nacionalno kurikularno komisijo ali maturitetna komisija. Za delo, ki so ga opravili, je to popolnoma zaslužen denar. Vprašanje pa je, ali bodo ti ljudje po vseh napadih še pripravljeni svoje strokovno ime izpostavljati, da se z njim maha po zraku kot z umazano cunjo.

Ko so na Šturmovo izrecno zahtevo poročilo vendarle izročili, jim je očital, da gre zgolj za zbrano dokumentacijo, ki je neoštevilčena in brez kazala in ki je komisija pravzaprav sploh ni potrdila. Trdi torej, da v rokah še vedno nima pravega poročila ...

Poročila sicer nisem videl, sem pa spremljal delo komisije. Skrbi me, da postaja problem to, ali imajo papirji zaporedne številke ali ne, namesto da bi se ukvarjali s tem, kaj v teh papirjih piše. Če sem prav razbral iz medijev, gre v kupu gradiva tudi za - glejte grozo! - neko angleško besedilo, ki naj bi bilo domnevno celo "pobrano" z interneta. Kolikor vem, gre za besedilo, ki obstaja v dvojezični verziji, se pravi v angleščini in slovenščini. Ni "pobrano" z interneta, ampak je bilo napisano pretežno v Ljubljani. Ključna avtorica besedila je Leslie Saunders, vrhunska strokovnjakinja iz britanske nacionalne fundacije za edukacijske raziskave, ki raziskovalno sodeluje z dr. Justinom. Mar ne govorijo o potrebi po sodelovanju tujih strokovnjakov? Da bo zgodba še pikantnejša, naj povem, da je prav to gradivo v nekaj izvodih zakrožilo po tujini in povzročilo, da je ena od odgovornih oseb za področje šolstva pri Svetovni banki dr. Justinu poslala pismo, v katerem ga prosi za dovoljenje, da bi ta študija zagledala luč sveta na njihovih spletnih straneh kot nekakšen vzorčen primer, kako naj bi se v državah, kakršna je naša, metodološko ukvarjali z evalvacijo uvajanja sprememb.

Se strinjate s tezo, da je pravo ozadje v zvezi z Justinovo komisijo pravzaprav vladna želja po upočasnitvi, če ne celo popolni ustavitvi uvajanja devetletke? Šturm sicer trdi, da osebno podpira devetletko, da pa je vprašljiv njen sedanji model.

Nerad prehitro presojam. Bojim pa se, da sta evalvacijska komisija in devetletka samo zavesa, za katero se skrivajo politični interesi v šolstvu. Eden ključnih problemov modela bi lahko bilo vprašanje diferenciacije. V izjavah dr. Šturma in njegovih sodelavcev je bilo mogoče opaziti nekatera očitna nagibanja k modelu radikalne diferenciacije. Te dileme poznamo že iz leta 1996, ko se je v državnem zboru sprejemala šolska zakonodaja in ko se je precej burno govorilo o tem, ali ne bi bilo pametno ponovno uvesti nižje in višje gimnazije. Na srečo ta prepričanja niso prevladala, saj gre za sistem, ki je strokovno gledano povsem preživel in ki ga Evropa ne uporablja več. Druga skrajnost, ki smo jo na naših tleh že imeli, je unificirana šola, se pravi šola, ki je enaka za vse od začetka do konca. Uzakonjeni model je pravzaprav kompromis med obema stranema. A namesto da bi izbrani model temeljito peljali naprej, se je zdaj začel vesoljni potop.

Vi torej trdite, da je sedanji model devetletke dober in da ne potrebuje nobenih bistvenih vsebinskih sprememb?

Tako je.

Očitno namerava Šturmova ekipa še enkrat začeti javno razpravo o devetletki, to pa bi pomenilo tudi spreminjanje veljavne zakonodaje ...

Tudi naši ekipi je bilo popolnoma jasno, da je treba devetletko dograjevati. Za področje osnovne šole je bil tako že pred dobrima dvema letoma pripravljen predlog sprememb zakona o osnovni šoli, s katerim bi še dodatno raztegnili čas uvajanja devetletke. Na žalost zakonski predlog do danes ni prišel na dnevni red državnega zbora. Dvakrat ali trikrat sem se sestal tudi s predsednikom državnega zbora; ta je pokazal razumevanje, vendar o pričetku obravnave tega zakona ni bilo mogoče doseči temeljnega konsenza.

Eden glavnih očitkov devetletki, ki ga izreka dr. Piciga, je, da starši niso bili od začetka vključeni v odločanje o poskusnem uvajanju devetletke ...

Ti očitki so smešni. Učiteljski zbori so starše temeljito obveščali in jim izročali ne le gradivo ministrstva, ampak tudi drugih avtorjev, nato pa so se starši o devetletki izrekali vsak posebej. Rezultati so bili zelo dobri, saj je bila večinoma podpora staršev stoodstotna.

Kaj menite o predlogu poslanca SDS, da bi imenovanje osnovnošolskih ravnateljev prišlo v pristojnost lokalnih skupnosti?

Če se ne odloča na podlagi strokovnih meril, se bo na popolnoma strokovnih mestih nenehno, kot veverica v kletki, vrtela vrsta ljudi. To je za javno šolo samomorilsko. Verjetno vam je znano, da so se nekatere občine glede tega pritožile tudi na ustavno sodišče, to pa je razsodilo v prid sedaj veljavne zakonske podlage. Se pravi, da kandidata, ki se je javil na razpis, izbere svet šole, ki ga sestavljajo predstavniki učiteljev, staršev in občine, šele potem soglasje daje minister. Poslanec SDS bi rad dosegel, da končnega soglasja ne bi dajal minister, ampak občine. Razlika je opazna. Če ste minister, se morate držati samo dveh meril - strokovnosti in pravne legitimnosti postopka. Če pa bi končno soglasje dajal občinski svet, bi se po vsakih občinskih volitvah lahko zgodilo, da bi menjali vse ravnatelje in morda še učitelje, na primer za verstva in etiko. V času Gabrovega in mojega mandata se ministrova soglasja niso izdajala le, če je šlo za kršitev procedure pri izbiri kandidata ali če se je več kot polovica učiteljskega zbora odločila proti kandidatu. V teh redkih primerih smo izdali negativno mnenje, po potrebi s priporočilom, naj predlaganega ravnatelja imenujejo za določen čas, v katerem poiščejo boljšega kandidata ali pa se morda razmerja spet uskladijo. Ne pozabimo, da imajo predstavniki občine in staršev v svetu skupaj večino in da lahko preglasujejo učiteljski zbor, če bi bilo na šoli res kaj problematičnega. Če svet kandidata ne izbere, postopek ministrovega soglasja ne steče. Že med mojim mandatom so bili politični pritiski nekaterih strank v nekaterih občinah. Če je učiteljski zbor dal zaupnico predlaganemu kandidatu in so predstavniki učiteljev in staršev glasovali za kandidata, tako da je ta dobil večino v svetu, tudi na ministrstvu nismo nikoli delali težav s potrditvijo. Konec koncev je ključna stvar, da se najde vsaj osnovni konsenz. Prav zadnje dni pa sem dobil informacije, da se stvari s prihodom ekipe dr. Šturma vodijo popolnoma drugače. Znan je primer ravnatelja Otona Račečiča s Pivke, ki je sicer tudi predsednik 500-članskega Združenja ravnateljev osnovnih šol Slovenije. Kolikor mi je znano, mu je minister dal negativno oceno, čeprav izpolnjuje vse temeljne pogoje in ga je potrdil tudi svet šole. Takšnega primera v minulih letih še nismo imeli in bojim se, da držijo namigi, da gre za način rezanja jezikov. Še bolj skrb zbujajoči so glasovi o primeru iz občine Brežice, kjer je neki kandidat dobil popolnoma vsa soglasja, tudi občine, vendar je minister - domnevno na pobudo neke politične stranke - podpisal negativno sodbo.

Kaj menite o kadrovskih menjavah, ki jih je na ministrstvu izpeljal Šturm? Še posebej me zanima primer Dušice Krnel Umek, ki je zasedla položaj državne sekretarke za visoko šolstvo, čeprav je znano, da so jo med univerzitetno kariero na cedilu pustili študentje, saj niso dali soglasja za njen habilitacijski naziv. Zato naj bi bila tudi odšla z univerze ...

O tem sem slišal, vendar tega ne bi komentiral. Zelo preprosto dejstvo je, da vlada skladno z zakonodajo lahko sprejema sklepe o menjavi državnih sekretarjev. Seveda pa s sprejetjem teh sklepov zelo jasno pove, na kakšen način razmišlja in kakšna je njena narava.

Zakaj vlada za direktorja zavoda za šolstvo ni potrdila dosedanjega direktorja Ivana Lorenčiča, če proti njemu pravzaprav ni imela nobenih resnih argumentov? Moteče se mi zdi še to, da v svetu zavoda niso zamenjali le politično profiliranih predstavnikov, kakršen je bil Slavko Gaber, predsednik sveta, ampak tudi tri ravnatelje, ki so bili v svet imenovani zgolj po strokovni plati in ki s politiko nimajo nobenega opravka.

To je zmotilo tudi mene. Tradicija, ki smo jo poskušali vzpostaviti v prejšnjih letih in ne šele dr. Gaber in jaz, je postavljena pod vprašaj. Ker se je direktorju zavoda mandat iztekal, je že pred meseci stekel razpisni postopek. Svet zavoda je za direktorja ponovno imenoval Lorenčiča, dokončna potrditev njegova imenovanja pa se je zavlekla v čas vlade dr. Bajuka, in ta ga je zavrnila. Zakaj? Ker očitno želi disciplinirati ljudi, ki so se pri svojem poslu držali izključno strokovnih meril in niso bili pripravljeni poklekniti pred začasnimi spremembami. Največja "napaka" ljudi iz zavoda je bila, da poročila, ki so ga bili dolžni oddati do 31. avgusta letos, niso poslali že 1. julija, saj bi tako imeli mir.