Film ni modna revija

Slišim, da ste nori na filme.

To isto slišim za vas.

No, pa mi povejte - ste našli kako stvar, ki bi lahko zamenjala film?

Ne. Ste jo vi?

Kje pa! Nič ne more zamenjati filma.

Filmi so naše obleke, ne.

Zakaj pa ne? Toda - mar ni škoda, da je zadnje čase med filmi toliko smeti?

Sneli ste mi z jezika.

Je pa nekaj res: vsa ta sodobna tehnologija omogoča, da je v vsaki smeti vsaj pet minut, ki so vredne ogleda.

Nekoč je bilo drugače, recimo leta 1960, ko je Fellini posnel La dolce vita in ko ste vi prvič poslovno pokoketirali s filmom?

No, da ne bo nesporazuma - nič nisem imel direktno s filmom La dolce vita. Nisem bil vpleten.

Čeprav film izgleda tako, kot da bi bili. In vendar ste reklamno kampanjo za svoj nov produkt - za novo barvo, petrolejsko modro - obesili prav na ta film, saj je na čelu Cerrutijeve procesije stala Anita Ekberg, zvezda filma La dolce vita?

V tistem času sem veliko hodil v Rim, kjer sem imel veliko prijateljev, tako med zvezdami kot med režiserji in scenaristi. In kot veste, se v Rimu vse dogaja na ulici, zunaj. Pri reklamni kampanji smo hoteli zato storiti nekaj novega, nekaj res originalnega in spektakularnega. Nametavali smo male ideje in na koncu prišli do velikega projekta - 40 odprtih avtomobilov smo prebarvali v naše barve, dodali kopico zelo živahnih, modernih mladeničev in mladenk, oblečenih v naše barve, in nastala je neke sorte parada...

... procesija?

Ja, praktično. Ta procesija je seveda obšla Rim in se končala pred hotelom Excelsior - en avtomobil je celo zapeljal vanj. Tam pa je že čakala Anita Ekberg s šampanjcem, ki je potem vse skupaj krstila. Vidite, česa takega danes ne bi mogli storiti. Samo pomislite, avtomobilska tovarna je na svoje stroške za nas izdelala 40 avtomobilov in jih prebarvala za našo barvo, policija pa je zaprla glavne rimske ulice in nam omogočila parado. Danes vam to ne bi uspelo. To je bil velik dogodek, pravi spektakel, poln glamurja.

Je zaradi tega trika prodaja vašega novega produkta drastično poskočila?

No, prodaja nove barve ni ravno drastično poskočila, saj se je dobro prodajala že prej, že kakega pol leta pravzaprav, vsaj tako se mi zdi, je pa res, da je bila ta reklamna parada velika stvar za nas, za Cerrutija, za naš trademark. Na lepem so namreč vsi govorili o Cerrutiju. Naš ugled je s tem dramatično zrasel, to zagotovo. Kar je bilo čudovito.

S tem se je začela tudi vaša romanca s filmi. Toda kako to, da je potem minilo pet, šest let, preden ste za filme dokončno zdizajnirali svoje prve kostume?

Vse skupaj se je v resnici začelo šele leta 1967, ko sem v Parizu odprl svoj prvi butik, v katerega so začeli prihajati francoski zvezdniki. Najprej so kupovali le zase, potem pa so rekli - ali bi mi lahko naredili obleko za ta in ta film? To je bil čas, ko so veliki zvezdniki sami odločali, kaj bodo nosili v filmih. Potem so se reči malce bolj razvile. Zvezdnik si ne more v filmu kar natakniti obleke, ki mu je najbolj všeč, ampak mora upoštevati zahteve scenarija in predvsem lika, ki ga igra. Zdaj je vse tudi precej bolj premišljeno. Ni več važno, kaj ustreza zvezdniku - važno je, kaj ustreza liku. Pri zadnjem filmu, Ameriškem psihopatu, ki se dogaja v osemdesetih, smo šli skozi naš design osemdesetih, potegnili ven nekaj elementov in jih priredili za film.

Pomeni, da se morate kot modni kreator zelo zadrževati?

Vsekakor. Filmi niso modne revije. Ko delaš za film, je povsem drugače, kot če delaš svojo modno revijo.

Julian: Pri filmu ne forsiraš le svoje zadnje modne kolekcije.

Prilagoditi se moraš liku, tako rekoč popolnoma. Le največji zvezdniki imajo nekaj malega besede pri tem, kaj bodo nosili. Načeloma pa o tem odločata režiser in kostumograf.

Toda TV serija Miami Vice je vendarle izgledala kot modna revija. Koliko oblek sta zamenjala junaka v eni epizodi - ducat?

Ne spomnim se, toda poanta ni bila v tem. Hoteli smo poudariti zelo svoboden slog oblačenja. In mislim, da nam je uspelo. Ta serija je imela namreč na modo velik vpliv.

Razlika med tem, kako oblačiš model, in tem, kako oblačiš filmski lik, je torej očitna.

Julian: Seveda. Model predstavlja tvojo modo - in skoraj nič drugega.

Filmski zvezdnik ni interpret tvoje mode, ampak interpret lika, ki ni on. Zato je povsem vseeno, ali mu je ta ali ona obleka, ki jo nosi v filmu, osebno všeč. Igralec mora pozabiti nase, prevzeti mora vlogo. Roman Polanski mi je nekoč rekel: Igralski poklic je zelo nezdrav, saj si nenehno v stanju neravnotežja.

Polanskemu ste oblekli mnoge like. Kaj ga tako vleče na Cerrutija?

Spoprijateljila sva se že na začetku sedemdesetih, v Rimu, ko je snemal film Kaj?.

Julian: Kaj? Prvič slišim za ta film. Kakšen je bil originalni naslov?

Che?

What? Z Marcellom Mastroiannijem...

... in s Sydne Rome.

Julian: No, zdaj pa vem.

Oh, brez skrbi, zelo obskuren film. Dvomim, da se ga spomni Polanski. Nekaj o seksualni nevrozi in impotenci. Tipični Polanski pač. Za tiste, ki niso videli njegove Slepe ulice.

Sydne Rome ves čas po hiši paradira napol gola. Zelo italijanski film. In zelo zabaven. No, z Romanom sva se potem pogosto videvala in postala zelo dobra prijatelja. In kaj je prijateljstvo? To so skupni dogodki, pa zelo podobno gledanje na svet in stvari, ki nas obkrožajo...

Iste obsesije?

Zakaj ne - tudi obsesije.

Polanskega filmi so prav to - filmi o obsesijah. Filmi o obsedenosti, zapeljevanju, destrukciji, perverzijah, amour fou...

No, to so njegove obsesije. Imava pa isto mnenje o tem, kaj je to slog. Veste, slog je vedno zelo povezan tudi s humorjem, prav humor pa je najin navigator skozi življenje. Skupno nama je kakopak tudi to, da se ne vmešavava v življenja drugih ljudi, počneva pač svoje reči. Sploh pa, prijateljstva ne analiziraš - analiziraš kvečjemu to, zakaj te nekdo ne mara.

Borsalino, film o prijateljstvu in sovraštvu med gangsterji, je imel leta 1970 zelo specifičen, razločen in udaren look prav zaradi vas: Alain Delon in Jean-Paul Belmondo, gangsterja iz tridesetih, sta bila neverjetno elegantna in naravnost brezhibno zdizajnirana...

Julian: ... chic!

Ja, lopova s slogom - kot da bi ravno prišla z modne revije. Kako ste definirali ta look?

Zelo preprosto: oblečena sta morala biti kričeče in bahavo, obenem pa sta morala imeti slog. To je bil neke sorte mačo slog a la Marseilles. Tudi film je bil tak, mešanica komedije in drame - bahav, toda s slogom in okusom. Delon in Belmondo sta bila lopova, toda nista bila zlobna, perverzna ali pa agresivna. Le igrala sta se. Danes so liki le napol liki - lopov je malce zloben in malce dober, junak je dober, toda nikoli ni dovolj dober, da ne bi bil malce tudi zloben. Vse je zmešano, razlike med junakom in lopovom skoraj ni. Ne moreš več reči, kdo je junak in kdo lopov. Zato pogrešam filme Sergia Leoneja, kjer je bila ta razlika zelo jasna. Leonejevi filmi so bili edini filmi, ki sem jih videl po petkrat.

Julian: Ampak govoriš prav o antijunakih, ki so to razliko zabrisali.

Spomni se Peklenske pomaranče: tisti tip je bil zloben, res zloben in perverzen, nič dobrega ni bilo v njem.

Potrebna je bila lobotomija.

Julian: Ameriški psihopat je prav tak lik. Do konca zloben.

Ker se je ta razlika zabrisala, ropi v sodobnih filmih uspejo - roparji na koncu vedno zbežijo s plenom. V preteklosti jim to ni uspelo, vedno jih je kdo ustavil.

Julian: Vsekakor, toda ropi v sodobnih filmih uspejo zato, ker ti roparji v glavnem ropajo ljudi, ki so večji lopovi od njih. To pa ni ravno razlog za našo žalost, ne.

Vaša romanca z gangsterji se je začela že tri leta prej - v filmu Bonnie in Clyde?

Da, toda povsem naključno, pravzaprav nehote. Faye Dunaway je namreč prišla v moj pariški butik in kupila nekaj reči. Nisem vedel, da jih je v resnici kupila za film - za svoj lik, Bonnie Parker.

Predvsem tista beretka je postala velik hit. Kaj je imela še Cerrutijevega?

Oh, številne modne dodatke, krilo, pa pulover.

Hočete reči, da ste šele ob gledanju filma ugotovili, da nosi vaše artikle?

Natanko. Nič prej.

Do sredine osemdesetih ste v glavnem oblačili francoske filme, potem pa vas je nenadoma odkril Hollywood. Kaj se je zgodilo?

K veliki spremembi je največ pripomogla Kathleen Turner, ki se je zelo zavzela zame, me priporočila Michaelu Douglasu - in tako sem pristal pri filmu Dragulj z Nila, ki je bil zame odločilen. Nenadoma je postal Cerruti v Hollywoodu hit. Čez noč so prišli novi in novi hollywoodski filmi.

V filmu Wall Street ste definirali japijevski izgled, yuppie-look. Michael Douglas je bil definitivni japi, ne?

Vidite, včasih si ni treba kaj dosti izmišljati. Dovolj je, da greste tja, kjer so taki ljudje. Na Wall Streetu je veliko takih... kako bi rekel...

Michaelov Douglasov?

Točno.

Ste si jih šli ogledat, preden ste oblekli Michaela Douglasa?

Seveda. Vedno si ogledujem ljudi. Tako vidim, kaj mi je všeč in kaj ne, reči malce preoblikujem, vidim reakcije in to potem priredim tako, da ustreza modi, ki bo za ljudi smiselna. Navsezadnje, modo delaš za ljudi.

Michael Douglas reče svojemu protežirancu Charlieju Sheenu: Kupi si Cerrutija! Je bila ta replika že v scenariju, ali pa so jo dodali naknadno?

No, to je bil v resnici prispevek, kakršnega ti včasih dajo prijatelji.

Julian: Podoben poklon je Cerruti dobil v filmu Mars napada.

Toda leta 1987 poklona niste dobili le v Wall Streetu, ampak tudi v filmu Someone to Watch Over Me, v katerem je aristokratska Mimi Rogers proletarskemu policaju Tomu Berengerju kupila Cerrutijevo kravato.

Če v Hollywoodu delaš dobro, te hitro nagradijo.

Ja, zelo hitro, tako da lahko začneš oblačiti magnate, kakršna sta bila Richard Gere v Čednem dekletu in Robert Redford v Nespodobnem povabilu?

Robert Redford je moral biti tipični ameriški bogataš, Richard Gere pa je bil nekaj drugega - hoteli so tip kalifornijskega poslovneža z italijanskim šarmom.

Ali francoske igralce, kot so Delon, Belmondo, Piccoli, Noiret in Depardieu, pri Cerrutiju fascinirajo iste reči kot ameriške a la Douglas, Nicholson, Gere, Hanks, Ford, Eastwood in Willis?

Najprej naj poudarim, da so oboji odlični igralci. Razlika je le v tem, da so ameriški igralci podprti z orjaškim marketingom, ki si ga francoski ne morejo privoščiti. Da jih pri Cerrutiju fascinirajo iste reči, pa ne dvomim: Cerruti je predvsem za odrasle, zrele ljudi, ki bi se radi malce pomladili. To ni najstniška moda.

Hočete reči, da je Cerruti idealen za filmske zvezdnike, ki hočejo vedno izgledati mlajši, kot v resnici so?

Julian: Ne, Cerruti je primeren za stare in mlade.

Zadnje čase sem naredil veliko oblek za Clinta Eastwooda in te iste obleke je nosil tudi v filmih - pomladile so ga, ne da bi se pri tem počutil izgubljenega. Poglejte, Julian ima zdajle na sebi obleko, ki jo je nosil Eastwood.

Julian: No, a izgledam star?

To je bistvo moje filozofije: obleči skušam odrasle, zrele osebe. Hočem, da se počutijo moderno. Nočem, da izgledajo kot njihovi očetje. Podobno filozofijo imam pri ženskah: nočem, da so videti smešne ali pa vulgarne. Ko greste po cesti in v hrbet vidite parček, pogosto ne veste, kaj je ženska onemu moškemu - ljubica, hči ali mama?

Ali zato oblačite izključno filme, ki se dogajajo v sedanjosti?

Seveda. Kostumski filmi so za kostumografe, ne pa zame.

Tudi futuristični svetovi očitno niso za vas?

Ne maram dveh filmskih žanrov. Science-fictiona in grozljivke, ki sta pogosto eno in isto. Prav tako pa ne maram filmov, v katerih otroke uporabljajo zato, da bi vzbudili emocije pri odraslih.

Julian: Čakaj, ne razumem - kaj je narobe z otroki v filmih?

To je moja fiksna ideja. Tega preprosto ne maram.

Ko bo Cerrutija prevzela nova generacija, se bo to očitno spremenilo.

Julian: Ja, sam imam zelo rad grozljivke in sci-fi.

Hecno, ne marate sci-fija in futurističnih svetov, toda kot modni kreator ves čas živite v prihodnosti - vedno morate biti eno leto pred ostalimi ljudmi, ne?

Že, toda zanima me le prihodnost, v kakršni bi hotel tudi sam živeti. Prihodnosti, ki jih prikazujejo sci-fi filmi, me ne zanimajo. Kar pa ne pomeni, da bi zavrnil sodelovanje pri filmu, kot je Odiseja v vesolju - to je bila prihodnost s slogom. Prihodnost, v kateri ljudje nosijo tehnološka oblačila, res ni zame.

In vendar ste se sci-fija dotaknili. Oblekli ste like v futuristični TV seriji Wild Palms.

Ta serija se je dogajala v zelo izumetničenem svetu in hoteli so take, visoke ovratnike, napol talarje. Osebno se sploh nisem ukvarjal s tem, ampak sem vse skupaj raje prepustil svojemu ameriškemu sodelavcu. Scenarij se mi je zdel preveč neumen.

Serija ni izgledala nič manj neumno, zato je propadla. Bi oblekli Iztrebljevalca?

To pa! Z veseljem. To je primer inteligentnega sci-fija.

Vam nikoli ne ponudijo sci-fija?

Ne, skoraj nikoli. Vedo, da bi zavrnil.

Julian: Ponudili so nam Dobermana...

O, francosko verzijo Tarantina. Pa?

Julian: Zavrnili smo.

Nič pa nimate proti seksu - oblekli ste Emmanuelle, Prvinski nagon, Vročico?

Seks mi zelo ustreza, zlasti če je prefinjen. Vzemite Emmanuelle. Režiser Just Jaekin je bil modni fotograf, ki je hotel posneti film na način modne fotografije - razlika je bila le v tem, da osebe niso bile oblečene, ampak gole. Šlo je za zelo poseben slog in za poseben pristop. Zelo zanimivo.

Mar ni Sharon Stone podobna Benetkam? Tako kot Benetke ne potrebujejo dodatne scenografije, tudi ona ne potrebuje dodatnega modnega dizajna?

Ne strinjam se. Prav narobe, okrog sebe potrebuje veliko najrazličnejših dodatkov in detajlov, da oživi. Po mojem ni seks bomba per se. Sama ni dovolj. Potrebuje reči, ki jo ustvarijo.

Samo telo torej ni dovolj.

Julian: Kar dokazujejo nudistične plaže.

Drži, nič ni bolj neseksi.

Telo ni nepomembno. Še bolj pomembno pa je, kako se telo izraža. In pomembno je tudi okolje, v katerem se telo izraža. Šele tu se začne erotičnost.

Ko smo že pri telesu: je težko dizajnirati obleko za zvezdnika, ki ima tako veliko telo kot Gerard Depardieu?

Pri moških je to lažje kot pri ženskah. Moški znajo izkazati svojo moč in svojo karizmo, hočem reči, ne potrebujejo dobre postave. In Depardieu je zelo močan, zelo karizmatičen.

Hočete reči - ima tako karizmo, da se za njegovo postavo ne zmenite?

Ja. Pri ženskah pa se ponavadi vse začne prav pri postavi, ki mora biti čim boljša. Če telo ni srečno, ženska ne more izgledati dobro. To potem kompenzirajo z agresivnostjo, zato pogosto izgledajo smešno. No, po drugi strani pa je nekaterim to všeč. Tu postane vse skupaj zelo subjektivno.

Kako v filmih oblečete morilce in psihopate? Zelo radi jih oblačite, ne?

Poglejte, ko gre morilec po cesti, nihče ne ve, da je morilec. Lahko je srhljiv, strašen morilec, toda ne bo rekel - hej, jaz sem strašen morilec. Če pa imate film, v katerem je morilec očiten že na prvi pogled in v katerem morilec ne skriva, da je morilec, potem njegove morilske nature ne poudari obleka, ampak izraz na njegovem obrazu, kaka pretirana gesta ali kaj takega.

Kaj pa tole: v trilerju Na ognjeni črti sta dva centralna lika, Clint Eastwood in John Malkovich - prvi je Tajni agent, telesni stražar ameriškega predsednika, drugi pa je psihopat, atentator, toda oba sta v Cerrutiju. Kako to?

No, to je le film.

Toliko slabše za realnost.

Toda priznajte, oba, Clint in Malkovich, sta zelo zanimiva lika. Eastwooda oblačim pogosto, toda Malkovicha sem tedaj oblekel prvič - in če bi imel priložnost, bi ga z veseljem spet. Krasen igralec. Film Being John Malkovich je odličen.

Dvomim pa, da bi hoteli biti John Malkovich - zelo kompliciran možak, ne.

Eastwoodovi filmi so po drugi strani vedno zelo čisti in jasni, brez psihološkega kompliciranja, zato je tudi njega zelo lahko obleči. Navsezadnje, Clint ima manekensko postavo.

Pa pravi Tajni agenti res nosijo Cerrutija?

Rekel bi, da se pravi Tajni agenti oblačijo zelo običajno.

Biti morajo prožni, na hitro morajo izvleči pištolo.

Ja, zato je v filmu tudi Clint nosil zelo običajna oblačila, nič posebnega. Le James Bond hoče biti vedno nekaj posebnega.

V filmih zelo pogosto oblačite ameriške predsednike - oblekli ste Harrisona Forda v Ugrabitvi, Jacka Nicholsona v filmu Mars napada...

Oblekel sem kar štiri filmske ameriške predsednike. Ko oblačiš ameriškega predsednika, pravzaprav ne oblačiš samega predsednika, ampak ameriški establišment. Vidite, ameriški predsednik mora biti dobro oblečen, toda ne preveč dobro. Biti mora na ravni ljudi, ki jih hoče zadovoljiti. Če bi oblekel Busha, bi ga moral obleči a la WASP, toda filmske predsednike moraš obleči kot običajne ljudi. Imeti morajo slog, biti morajo chic, toda obenem morajo izgledati povsem običajno.

Ironično, Michaela Douglasa ste oblekli v mnogih filmih, niste pa ga oblekli, ko je bil Ameriški predsednik? Kako to?

Ne vem zakaj, toda očitno se je odločil za drugega kreatorja. Morda so se tako odločili producenti. O tem se nisva nikoli pogovarjala.

Katerega igralca vam je bilo najtežje obleči?

Zelo težko mi je bilo obleči francoskega igralca Daniela Auteuila v filmu Nekaj dni z mano, to pa zato, ker je po naturi zelo negotov.

Sylvio Kristel je bilo lahko obleči, ne?

Lahko, zelo lahko.

V filmu Ko jagenjčki obmolknejo ste oblekli FBI-jevega agenta, ki ga igra Scott Glenn, niste pa oblekli tudi dr. Hannibala Lecterja. Kako to?

Z Anthonyjem Hopkinsom, ki je igral Lecterja, sva velika prijatelja in oblekel sem ga ob drugih priložnostih, toda režiser tega filma je imel drugačne ideje. Zdaj v Hannibalu, nadaljevanju Jagenjčkov, sem spet oblekel FBI-jevega agenta, dr. Lecterja pa ne. Spet je zanj poskrbel nekdo drug. Producenti razmišljajo pač po svoje.

Kako bi oblekli kanibalskega Lecterja?

Anthony Hopkins igra tip moškega, ki ga lahko oblečeš le v fina oblačila. To je najbolje, kar lahko storiš, kajti za vsem tem je strašen, grozljiv značaj. In ta strašni, grozni mož se pretvarja, da je jagenjček.

So filmi idealen medij za modne kreatorje?

Ne, praviloma ne. Zelo redko. Filmski liki so ponavadi zelo običajni ljudje, ne pa dandyji. Pravkar oblačimo like v Sliki Doriana Grayja. Tu si lahko privoščimo malce več - Dorian Gray je pač dandy, gizdalin.

O, po vsem vendarle kostumski film?

Ne, ne gre za kostumski film. Dogajanje je prestavljeno v današnji čas. Toda še vedno je dandy - dandy današnjih dni.

In kako izgleda Dorian Gray danes?

Sodobni Dorian Gray je malce bolj intelektualna verzija sodobnih dandyjev. V nekem smislu je zelo podoben Jeremyju Ironsu, aristokratu iz filma Reversal of Fortune.

Hja, še en cool morilec.

Zelo zanimivo - Irons je v tem filmu ves čas nosil korzet.

Korzet?

Ja, pomagal mu je, da ni obrnil le glave, ampak celo telo. Igral je pač aristokrata, resda sodobnega, a še vedno aristokrata. In aristokrati, kot veste, nekoč niso obračali le glave, ko so se obrnili proti komu, ampak so se obrnili s celim telesom. To je bil znak aristokratske elegance in sofisticiranosti.

In ko sva že pri dandyju, kako narediš obleko za največjega dandyja - Satana?

Mislite na Jacka Nicholsona?

Ja, skočiva med čarovnice v Eastwick.

Hoteli so, da Jack med ljudmi izgleda povsem normalno - ko pa je doma, sam s sabo, postane bolj ekscesen, perverzen, obscen, kar sem poudaril z bolj bogatimi, kričečimi oblačili, rožnatim plaščom. To je bil Hudič, ki skriva, da je Hudič.

Režiser Joseph Losey je Gospoda Kleina (Alain Delon), ki ste ga vi oblekli, opisal kot zapeljivega, elegantnega, dobro izobraženega, umnega in čvrstega tipa, ki zna uživati in ki ljubi svojo svobodo ter predvsem svojo superiornost. Je s tem opisal tipični Cerrutijev filmski lik?

Ne, sploh ne. Gospod Klein je oseba, ki je hkrati več oseb. Ni odprt, zelo neiskren je, skriva se.

Kateri filmski lik pa je tipičen Cerruti?

Richard Gere v Čednem dekletu. Definitivno.

Belmondo?

Vsekakor. In Jeremy Irons v filmu Reversal of Fortune. Če pa hočete videti človeka, ki je oblečen zelo normalno, a je tipični Cerruti, si poglejte gospoda Fischerja, nemškega zunanjega ministra.

Clint Eastwood?

Clint je tipični Cerruti, toda ne v filmih. V zadnjem filmu, Space Cowboys, je oblečen v jeans, kar pa ni ravno Cerruti, ne.

Igralci oz. liki, ki jih oblečete vi, s svojo cool eleganco in chic sofisticiranostjo vedno potegnejo na stare filmske zvezdnike, recimo na Caryja Granta in Garyja Cooperja. Se motim?

Smisel mode je, da naredi ljudi boljše in bolj elegantne. Eleganca je danes zelo povezana z običajnostjo. Nekoč je bilo drugače - liki oz. igralci, ki so jih igrali, so bili vedno oblečeni zelo dobro, rekel bi brezhibno. Tudi po dolgem in bučnem pretepu so še vedno izgledali brezhibno - niti klobuk jim ni padel z glave. Nikoli niso bili realni, prej narobe - bili so zelo izumetničeni.

Torej ne bi rekli, da sta Cary Grant in Gary Cooper vaša manekena?

Morda... toda nehote.

In vendar se mi zdi, da so vaše kreacije nekaki rezimeji zgodovine - morda zato, ker ste v svoji enostavnosti zelo precizni?

Morda. Ne pozabite, da večina modnih dizajnerjev prihaja iz sveta ženske mode, kar pomeni, da se z moško modo ukvarjajo le zaradi vizualnega efekta. Tu pa ni preciznosti.

Pa kaj hodite na snemanja?

Ne.

Nikoli-nikoli?

Redko. Tudi v kuhinjo ne hodim gledat, kako kuhajo. Zakaj bi hodil na snemanje? Naj gledam, kako prizor ponavljajo petdesetič? To je preveč dolgočasno, niti malo fascinantno. Šel sem na snemanje Grenkega meseca... Sabrine... potem se pa že ne spomnim več...

Julian: Nikar ne pozabi, da si bil tudi na snemanju komedije Holy Man.

To pa zato, ker ste v njej igrali.

Samega sebe.