Volilni triki v zadnji sekundi

Metodologija in statistika, ki sta jo organizirala Center za metodologijo in informatik (Inštitut za družbene vede pri Fakulteti za družbene vede) in Statistično društvo Slovenije.

Se vam zdi možno, da nekoč v prihodnosti volitve ne bi bile več potrebne, ker bi zadostovale že natančne meritve javnega mnenja?

Ne. Ampak dogaja se nekaj drugega. V demokratičnih ureditvah so se oblastniki naučili, da lahko ostanejo na oblasti tako, da ves čas spremljajo meritve javnega mnenja. Poskušajo izmeriti, kar si ljudje mislijo. Namesto da bi politiki nastopali z odločnimi potezami, na osnovi katerih bi volivci vedeli, koga naj podprejo na naslednjih volitvah, zelo natančno preverjajo, kako bi javnost reagirala na načrtovane poteze. Včasih so se politiki le enkrat na štiri leta vprašali, kakšno je javno mnenje. Moderen politik pa si to vprašanje zastavlja ves čas. Če javno mnenje zavrača neko idejo, moderen politik te poteze ne bo potegnil. Volilni rituali, ki smo jih vajeni vsaka štiri leta, bodo ostali. Vendar pa v zahodni demokracijah obstajajo resne težave.

Kakšne?

Danes je stopnja zaupanja ljudi v politične stranke na zahodu izjemno nizka. Celo nižja kot v državah v prehodu.

Res?

V tranzicijskih državah se nam sicer zdi, da je stopnja zaupanja v politične stranke zelo nizka, saj strankam zaupa le 20 do 25 odstotkov populacije. V Italiji, denimo, pa strankam zaupa le 12 ali 13 odstotkov ljudi. Tolikšno nezaupanje lahko vodi v krizo. Ta kriza bo zahtevala, da se bodo na političnem površju znašli inovativni ljudje. In upam, da to ne bodo ekstremno levičarske ali ekstremno desničarje inovacije. Upam, da bodo z inovacijami nastopili tudi zmerni politiki. Inovacije pa bi morale iti v tej smeri, da bi bila demokracija bolj odzivna. Hkrati bi morali na oblasti ostati ljudje, ki znajo reševati probleme. Problem sodobne demokracije je med drugim tudi ta, da ljudje nasedajo oglasom, raznim strokovnjakom za medijske manipulacije, politične teme diktira TV. In v teh razmerah tudi ankete niso zgolj nevtralno merjenje javnega mnenja, pač pa postajajo eno od orožij v mašineriji političnega marketinga. Politiki in stranke si želijo nadzorovati tudi same meritve javnega mnenja.

Ali lahko na osnovi anket mesec dni pred volitvami zagotovo napovemo, kdo bo zmagal?

Ne.

Zakaj ne?

Ker ni demokracije, v kateri ljudje hkrati ne bi bili odvisni od zunanjih vplivov. V modernih demokracijah se volivci vedno manj odločajo glede na svojo politično prepričanje. Ob volilnih odločitvah najbolj odloča imidž politikov. Politiki sami sebe prodajajo in oglašujejo točno tako, kot prodajajo trgovci kakšno drugo blago.

Torej kot pralne stroje?

Kot pralne stroje. Mediji imajo danes izjemen vpliv. Le manjši del volilnega telesa sestavljajo ljudje, ki so privrženi programu določene stranke. Tega trdega jedra je danes morda le 20 odstotkov. Mnogo večji del volilnega telesa pa glasuje po občutku, glasujejo zaradi imidža kandidata. In ta del volilnega telesa se odloča v zadnjem trenutku.

Na osnovi česa se opredeljujejo volivci?

V ZDA, Franciji, tudi Sloveniji, se ljudje najprej odločijo, ali so desničarji ali levičarji. So republikanci ali demokrati? So rdeči ali črni? Situacija v ZDA je relativno enostavna: odločaš se med levimi demokrati in desnimi republikanci. Vendar so se celo v ZDA reči pred leti precej zapletle, ker se je na sceni pojavil tretji kandidat, Ross Perot. V večini držav pa se moraš potem, ko se odločiš, ali si levičar ali desničar, odločiti še za to, za katero stranko v tvoji polovici političnega spektra boš volil. Napoved, kateri politični blok bo zmagal, ni pretirano tvegana. Z dovolj veliko gotovostjo lahko napovemo, ali bo zmagala levica ali desnica. V državah, v katerih na volitvah nastopa večje število strank, lahko s precejšnjo gotovostjo napovemo tudi zmagovalca. Če si ogledam slovenske ankete in vidim, da liberalno demokracijo podpira okrog 40 odstotkov odločenih, lahko tri tedne pred volitvami brez večjega tveganja napovem, da bo ta stranka zmagala. Pri odstotkih je napoved že bolj zapletena - LDS lahko po moji oceni dobi med 32 in 45 odstotki.

Zakaj pri napovedovanju odstotkov niste bolj določni?

Ključno je vprašanje, kdo nadzoruje medije. Stranke namreč ne morejo v celoti vplivati na to, kakšna bo njihova podoba v javnosti. Uspel ali neuspel medijski nastop pa lahko hitro vpliva na spremembe. Zato so pri meritvah javnega mnenja zelo pomembni tudi trendi. Če pred volitvami javno mnenje izmeriš le enkrat, ne moreš razumeti, kako se giblje volilno telo. Sodobne tehnike, ki jih uporabljamo, temeljijo na tem, da skušamo izločiti dnevne vplive, ki so lahko posledica uspelega ali neuspelega večernega TV nastopa. Namesto da bi v enem dnevu poklicali tisoč ljudi, raje v treh dneh vprašamo po 350 ljudi na dan, potem pa izračunamo tridnevno povprečje. Spremljanje trendov je pomembno tudi zato, ker lahko določeni dogodki bistveno povečajo javnomnenjski rating stranke. Če ima stranka kongres in potem vsi mediji poročajo o tem dogodku, nastane kratkoročen vtis, da ima ta stranka vizijo, ljudi, program. Javno mnenje je kot morje. Valovi. Ratingi gredo gor in dol. Spremljanje trendov pa nam pokaže bolj realno sliko.

Gallup se z meritvami javnega mnenja ukvarja že 65 let. Kaj je bil največji flop te prestižne organizacije?

Najbolj znamenit flop se je pripetil leta 1948, ko so vse ankete napovedovale zmago republikanskega predsedniškega kandidata. Ponovno pa je zmagal Herry Truman, demokrat. Vendar to ne pomeni, da so se napake dogajale le v daljni preteklosti. Tudi v devetdesetih letih napovedi niso bile zanesljive. Razlog za manjšo zanesljivost je preprost. Po tradiciji se na ameriških volitvah spopadata dva bloka. Leta 1992 pa je na volitvah pojavil Ross Perot. Napovedi glede Clintona so bile tedaj točne. Pri napovedih, koliko bo dobil Ross Perot, pa nismo bili zanesljivi. Nekateri neodločni so se v zadnjem trenutku odločili za Perota. V zadnjem trenutku je na vseh ameriških televizijah zakupil enourni program, kar je dvignilo njegov volilni rezultat.

Torej je za volilni rezultat bolj od političnega program pomemben TV program.

No, tisto, kar vidimo na televiziji, ni vse, kar se dogaja v politiki. Kar pa še ne pomeni, da so politični programi konsistentni. Danes kandidati svoje nastope izrazito prilagajajo okolju. Kampanje so lahko zelo lokalno obarvane. Omenil bi ameriški primer. V Texasu, v predmestju Austina, živi veliko upokojenih vojakov. Nedaleč od Bostona živi veliko ljudi, ki delajo v hi-tech industriji. V San Franciscu pa živi veliko homoseksualcev. Clinton je zjutraj sedel na letalo in v Bostonu razlagal, da bo Amerika delila mirovno dividendno. Razlagal je, da je Amerika porazila Rusijo, da Amerika ne potrebuje več velike vojske, več denarja je treba nameniti izobraževanju in znanosti. Potem je letel v Texas in upokojenim oficirjem povedal, da je Amerika največja in najmočnejša država na svetu, da se ne bo odpovedala svoji prednosti... In odletel je še v San Francisco, kjer je zvečer govoril homoseksualcem. Pripovedoval jim je, kako se bori za njihove pravice, generale je pošiljal k vragu, tudi homoseksualci imajo pravico, da so vojaki... Ne hecam se, takšno je vsakdanje življenje politika.

Kako je z zanesljivostjo anket na vzhodu? Kaj je z Rusijo?

Leta 1998 so vse ankete kazale, da Jelcina podpira manj kot 5 odstotkov ljudi. V šestih mesecih se je zgodil "čudež". Vsi časopisi, ki so bili v lasti finančnega lobija, naklonjenega Jelcinu, so začeli objavljati rezultate anket, ki so kazali, da se Jelcinova popularnost postopno dviguje. Vsak teden je bil bolj popularen. Po polletni medijski kampanji je zmagal s 52 odstotki. Rezultati anket torej včasih niso zgolj odsev javnega mnenja, pač pa ankete same producirajo javno mnenje. V nekaterih državah mediji ljudem dnevno perejo možgane, za tem stoji zelo profesionalna mašinerija.

Torej so ankete lahko tudi del propagandnega stroja?

Verjamem, da se je točno to zgodilo v Rusiji.

Kaj pa v drugih delih vzhodne Evrope?

Odvisno od tega, kako sofisticirano delujejo strankarski mehanizmi. Poznam primere, ko so stranke naročale ankete pri agencijah, ki se ukvarjajo s t.i. direktnim marketingom. Direktni marketing je tehnika, ko agencija človeku prek telefona ponuja nakup ali pa ga prepričuje, da je ta ali ona reč res dobra. Anketarji agencij, ki se ukvarjajo z direktnim marketingom in so bile vključene v predvolilno kampanjo, so na začetku pogovora povedali, da delajo javnomnenjsko raziskavo. Potem so začeli govoriti, kakšne frajer je XY. In kako vsi verjamejo, da je res velik voditelj. "Se s tem strinjate ali ne?" Gre torej za zelo sugestivna vprašanja. Agencija je na koncu objavila zgolj rezultate, ni pa povedala, na kakšen način je zastavila vprašanje. Mešanje direktnega marketinga in telefonskih javnomnenjskih raziskav je škandalozno. Če nimaš profesionalne etike, če nimaš neodvisnih medijev, ki bi razkrinkali takšno početje, je to zelo resen problem.

V nekaterih državah obstajajo predpisi, ki pravijo, da teden dni pred volitvami mediji ne smejo objavljati javnomnejskih raziskav. Vi ste imeli s tem pravilom neke težave, ne?

Sam se imam za profesionalca. S pravilom, ki pravi, da teden dni pred volitvami mediji ne bi smeli objavljati javnomnejskih raziskav, se ne strinjam. V madžarski zakonodaji je ta člen prepisan iz nemške zakonodaje.

Obstaja tudi v Sloveniji.

Kot profesionalec mislim, da gre za veliko napako. Zakaj? Zadnjih osem dni pred volitvami je usodnih. S tem, ko ljudje ne vedo, kaj se dogaja z javnim mnenjem, je javnost prikrajšana za pomembno informacijo. To pa še ne pomeni, da v zadnjem tednu javnomnenjskih raziskav ni. Stranke v zadnjem tednu zelo intenzivno merijo javno mnenje. Pol denarja, ki ga namenijo za meritve, pokurijo v zadnjem tednu. Vsi volilni štabi torej zelo dobro vedo, kaj se dogaja. Le javnost nima pravice, da bi bila seznanjena s temi podatki. Kakšna demokracija je torej to? Na ta način dobijo razni manipulanti, ki so specializirani za pridobivanje glasov v zadnjih minutah, veliko moč. Četudi delam za Gallup, to še ne pomeni, da ne bom iskal lukenj v zakonu. Ker se ukvarjam z javnim mnenjem, sem na nek način tej isti javnosti dolžan nekaj vrniti. Čutim določeno odgovornost do javnosti. Briga me za stranke. Odgovoren sem idejam demokracije. V prepovedi objavljanja anket teden dni pred volitvami vidim ustavno-pravni problem.

Za kakšno raziskavo je šlo?

Med zadnjimi volitvami na Madžarskem sta se spopadla mladi, 35-letni Viktor Orban in stari lisjak Gyula Horn. Večina medijev je napovedovala Hornovo zmago. Tudi guruji politoloških znanosti so napovedovali Hornovo zmago. Ob tem so se nekoliko spozabili in so pomešali svoje profesionalne dolžnosti in strankarsko-politični angažma. Ko sem sam videl rezultate anket, sem bil zaradi napovedi o gladki Hornovi zmagi presenečen. Rezultati so namreč kazali, da sta Orban in Horn izenačena. Hornovi svetovalci so se odločili za zvito taktiko. Svetovali so mu, naj se ne spušča v soočenja. Vedeli so, da Hornu vsaj javni nastop škodi. Hkrati so izračunali, da bi bilo za Horna najbolje, če bi bila volilna udeležba nizka. Ob nizki volilni udeležbi bi na volitve prišli le največji gorečneži, med Hornovimi volivci pa je gorečnežev relativno veliko. Če pa bi bila udeležba višja, bi se povečal delež tistih, ki niso naklonjeni Hornovim socialistom. Hornov štab se je torej odločil za dolgočasno kampanjo. Meni ta igra ni bila všeč. Celo če bi bil pristaš socialistov, pa to zaradi določenih zgodovinskih okoliščin nisem, ker nisem nikoli postal komunist, bi rekel, da takšna igra ni poštena. Smisel demokracije se mi vendarle zdi v tem, da za stališče vprašaš vsakogar. TV soočenja so bila dolgočasna, dvoboja med starim Hornom in mladim Orbanom sploh ni bilo. Če sta se pojavila v isti oddaji, je bilo zraven še šest drugih strankarskih voditeljev. In v prvem krogu je na volišča res prišlo le 52 odstotkov ljudi. Hornov štab je torej zelo dobro uveljavil svojo taktiko. Potem je pa sledil drugi krog. Šele soočenje pred drugim krogom je bilo zanimivo. Horn je predolgo razmišljal, momljal je, uporabljal je star socialistični žargon. Orban je bil oster, bister, smejal se je in šalil iz Horna. Orban je bil oblečen v svetlo obleko, Horn pa v temno. Šlo je torej za bitko mladega, 35-letnega yuppija in starega socialista. Mediji so ob tem, ko so videli, da je Horn na soočenju izgubil, vztrajali pri naslovih, da bo Horn zmagovalec. Podatki ankete, ki smo jo objavili na spletni strani, pa so pokazali, da je 70 odstotkov ljudi zmago v soočenju pripisalo Orbanu.

In kaj ste torej zagrešili? Rezultate ankete ste objavili v tednu, ko je to prepovedano?

Mislim, da nisem ničesar zagrešil. Rekel sem si, da se bom vendarle držal pravil igre. Rezultatov anket nisem objavil v tisku ali na TV-ju, pač pa so bili na voljo na internetu. Rezultati so bili torej predstavljeni na mojem strežniku, nikogar nisem silil, naj si ogleda mojo spletno stran. Nikogar nisem posiljeval z elektronsko pošto. Če pa se je človek odločil, da bi si ogledal, kaj pravi moja raziskava, je to lahko storil.

V kateri državi vzhodne Evrope so napovedi najtežje?

V Albaniji sem imel zelo naporen posel. V urbanih okoljih je nekako še šlo, na podeželju je bilo pa zelo naporno. Šlo je za terensko anketo, izvedeno leta 1992. Pred tem v Albaniji ni bila izvedena nobena javnomnenjska raziskava. Imel sem ogromne probleme. Celo do starostne strukture prebivalstva, ki je bistvena za določanje vzorca, se nisem mogel dokopati, ker je ta veljala za državno skrivnost. Mislili so, da bodo imperialisti, če izvedo, koliko mož je starih med 20 in 30 let, napadli Albanijo. Tudi v Bosni sem delal; ne vem, kdo se je zmotil. Jaz ali volilna komisija. Leta 1996 se je zgodilo, da je bilo oddanih 300.000 več glasovnic, kot naj bi bilo število volilnih upravičencev. Nekdo je pač zamešal številke volivcev.

Kaj pa Bolgarija, Romunija?

Tam reči niso nič bolj zapletene kot na zahodu. Sicer je pa tako, da so napovedi na splošno bolj zapletene, če na volitvah nastopajo več kot tri stranke.

Kaj predstavlja največjo težavo?

Težava so neodločeni glasovi. Pri anketah se pojavlja poseben učinek, ko ljudje neradi priznajo, da nameravajo voliti stranko, ki je marginalna ali bodisi skrajno leva oz. skrajno desna. Ni problem, če voliš Novo Slovenijo. Ni problem, če voliš socialdemokrate. Ali pa liberalce. Težje pa priznaš, da boš volil nacionaliste. V Avstriji ljudje neradi priznajo, da bodo glasovali za Haiderja. Pravilo je, da so rezultati skrajnih in marginalnih strank v anketah podcenjeni. Na Madžarskem obstaja skrajna desničarska nacionalistična stranka. Predvidevali smo, da bodo dobili 4.5 odstotkov glasov. Dobili pa so 5.2 odstotka. Razlika je bistvena, ker je pet odstotkov ravno prag za vstop v parlament. Če govorimo zgolj o merski napaki, ta ni bila velika. Če pa govorimo o napovedi, kdo bo prišel v parlament, gre za pomembno napako. Za silo si lahko pri marginalnih in skrajnih strankah pomagamo z demografskimi podatki. Če vemo, koliko je nekdo star, kakšno izobrazbo ima, če poznamo nekaj drugih podatkov, lahko rekonstruiramo vedenjski vzorec. Nekateri ljudje nočejo odgovoriti, iz demografskih podatkov pa vendarle sklepamo, kako utegnejo glasovati.

Ankete objavljane na internetu. Kje še?

Mediji v vzhodni Evropi še niso neodvisni. Če rezultate ankete objaviš v določenem časopisu, bodo ljudje predpostavljali, da je tudi anketa, ki je narejena profesionalno, obremenjena s političnim predznakom. Tradicija v teh krajih ni takšna kot v anglosaksonski kulturi. Če si pesnik, si hkrati tudi ideolog in borec za domovino. Intelektualci niso profesionalci, pač pa se hkrati zavzemajo tudi za določen tip vrednot, zanima jih članstvo v strankah. Če torej ni neodvisnih časopisov, pač pa so ti bodisi malo rdečkasti bodisi malo črni, tudi agencija dobi pečat, da dela bodisi za desne bodisi za leve časopise. Zato smo se odločili, da bomo naše ankete paralelno objavljali tako v levem kot v desnem časopisu. Na srečo zdaj obstajajo spletne strani in ankete lahko objavljamo tudi na interenetu.

Mislite torej, da je internet bolj neodvisen?

Predvsem vsakdo ve, da je to moja spletna stran. Anketo lahko objavi vsakdo, dolžan je le, da navede vir.

Kakšni dogodki, ki se pripetijo v zadnjem trenutku, lahko vplivajo na volili rezultate? Pred leti so na rezultat volitev na Madžarskem zelo vplivali dogodki v Romuniji. Tik pred volitvami so se na Madžarskem pripetile demonstracije, med katerimi so ljudje protestirali proti uničevanju vasi v Transilvaniji. To je zanihalo glasove v korist demokratičnega foruma, odvzelo pa jih je svobodnim demokratom. Romunski dogodki so torej koristil stranki, ki je bolj poudarjala patriotizem. Včasih lahko že lepljenje predvolilnih plakatov vpliva na spremembo rezultatov. Pred leti so mladi socialisti v zadnjem trenutku polepili okolico volišče. Predpis določa, da volilni plakati ne smejo biti nalepljeni v radiu 50 metrov okrog volišča. Mladi socialisti so plakate lepili 51 metrov od volišča. To lahko v zadnjem trenutku prinese dva ali tri odstotke.

Toliko?

Volivci, ki so neodločeni pet dni pred volitvami, se bodo odločali praktično do zadnjega trenutka. No, ogledal sem si tudi vaše podatke. Mislim, da v zadnjem trenutku ne bo prišlo do bistvenih sprememb, ker so trendi relativno jasni. Do sprememb v zadnjem trenutku lahko pride pri manjših strankah.

No, tri stranke se drenjajo med šestimi in osmimi odstotki.

Tam lahko pride do sprememb v zadnjem trenutku. Kolikor vem, je bila ena stranka, Nova Slovenija, ustanovljena pred dvema mesecema. Ljudje čakajo, ali bo poslala jasno sporočilo. V kratkem času je težko prodreti pod površino, saj denimo volivci na podeželju o tej stranki niso mogli dobiti jasnega mnenja.

Nekoč ste bili glasbenik, ne?

V komornih zasedbah sem igral violino, v simfoničnem orkestru pa bas.

Potem ste pa napisali knjigo o pop glasbi.

Ja. Ob koncu 60-ih let me je zanimal fenomen beat glasbe. Jugoslavija je bila tedaj drugačna od nas, bila je bolj odprta. Pri nas si lahko pop glasbo poslušal le prek tujih radijskih postaj. Hkrati pa je bilo na Madžarskem več tisoč bendov, ki so igrali pop glasbo in so bili del protestniškega gibanja. To me je fasciniralo. Fascinirali so me teksti, muzika, način delovanja. To je bilo zelo zanimivo mladinsko gibanje. To je bilo postmoderno gibanje, šlo je za nekakšno kulturno revolucijo. Ljudje se sicer niso mogli ukvarjati s politiko, uživali pa so v tem, da so vključeni v protestniško gibanje. No, tudi pri vas ste imeli Laibach in mulce, ki so igrali punk.