Naš človek v Hollywoodu

Hecno, zasidran si v Londonu, toda v angleških filmih te ni bilo veliko videti?

Pa saj angleških filmov niti ni tako zelo veliko.

No, ni jih pa tako malo, da ne bi mogel tudi tam najti svoje tržne niše.

Že, toda to so same male produkcije.

Hočeš reči, da na otoku sploh nisi dobil nobenih ponudb?

Ne, ponujali so mi vloge, toda nisem imel časa. To so bili mali filmi, pa še vloge, ki so mi jih ponujali, niso bile take, da bi zanje žrtvoval čas. Povsem vseeno mi je, ali je film ameriški ali angleški, zato trenutno raje jemljem ameriške. Igral pa bom glavno vlogo v italijanskem filmu Ermano. To bo road movie.

Boš spet Rus - kot v Svetniku, Vesoljskih kavbojih in Snatchu?

Ne, Argentinec.

Slovenski Argentinec?

Pravi Argentinec. Boksar. Tudi boksal bom. Na pripravah mi bo pomagal tudi Mate Parlov, ki bi ga rad spravil v film, v kako malo vlogo. Zelo nadarjen je.

Za sabo imaš serijo velikih, bombastičnih, visoko budžetiranih hollywoodskih spektaklov - je tudi pred tabo kak?

Nedavno sem posnel South Pacific z Glenn Close.

Musical?

Ja, nova verzija stare uspešnice. In igram glavno vlogo, Francoza. Enkrat za spremembo sem good guy. Tudi pojem vse tiste fantastične hite, recimo Some Enchanted Evening. To bo do sedaj moj največji met.

Za koliko časa vnaprej imaš dogovorjene projekte?

Trenutno nimam nobenega. Ravno tako je prišlo. Ponavadi imam vse splanirano za šest mesecev vnaprej, toda v Ameriki je zdaj zelo čudna situacija.

Ne marajo več tujcev?

Ne, ne. Problem je v tem, da se maja v Los Angelesu pripravlja velika stavka igralcev.

Si član Združenja ameriških igralcev?

Sem. Če v ameriškem filmu dobiš veliko vlogo, takoj postaneš član Združenja.

Nekoč je bilo težje priti noter.

Zdaj to rešujejo zelo preprosto: ko imaš prihodke višje od določenega limita, moraš postati njihov član. Upravičen si do velikih ugodnosti v zdravstvenem in socialnem zavarovanju. Razen če si ne daš narediti novih zob ali pa umetnih prs. To plačaš sam.

Tvoj priimek je že doživel plastično operacijo - Sherbedgia?

Točno. Moral sem ga spremeniti.

Zakaj?

Da lahko izgovorijo Šerbedžija. To so sugerirali sami agenti. Opazili so, da se ljudje ustrašijo mojega priimka, da ga ne morejo izgovoriti. Vsakemu je neprijetno, če izpade bedak, zato so mi rekli samo Rejd. Kar je smešno.

Tudi John Wayne je spremenil ime in kariera mu je potem šla le še navzgor.

Tujci niti ne opazijo spremembe. Spet sem le Rade in nekaj na Š.

South Pacific je nacionalni mit, del ameriške folklore. Morda boš postal nova ameriška ikona. To je nekaj takega, kot da bi pri nas v filmu igral Prešerna.

Ali pa Maksa v Kralju na Betajnovi.

Imaš še vedno slovensko državljanstvo?

Seveda, normalno.

Koliko pa ti manjka do ameriškega?

Že leta sem v postopku za pridobitev zelene karte in imam možnost, da jo dobim.

Pa lahko delaš brez zelene karte?

Lahko. Ker vedno igram tujce, mi morajo izdati delovno dovoljenje.

Bi imel probleme, če bi igral Američane?

Producenti bi morali Uradu pojasniti, zakaj so izbrali ravno mene. Zdaj nisem več neznan. Režiser lahko reče: Hočem njega, ker je fantastičen igralec, ker sem ga videl v tem in tem filmu in mi najbolj ustreza za to vlogo, dejstvo da ni ameriški državljan, pa se me ne tiče.

Kaj pa ameriško državljanstvo?

Kaj mi bo, ko pa imam najboljše državljanstvo na svetu - slovensko. Bil sem v Avstraliji, Ameriki - vsi se čudijo, toda nikjer ne potrebujem vize.

Si tudi ti osebno občutil spremembo na Hrvaškem?

Kako da ne. Končno spet rad prihajam na Hrvaško.

Pa Hrvaška zdaj rada prihaja k tebi?

Vsekakor. Sprememba je velika. Hajke, ki so bile organizirane proti meni, so itak prihajale od političnih struktur, ki jih zdaj ni več. Je pa še vedno veliko žaljivk, ker zdaj vlada demokracija, jebi ga. Ko pridem danes, so v glavnem vsi razpoloženi pozitivno, kar mi je ljubo, saj je to moja domovina in država, v kateri sem rojen. Kar se tiče formalnosti, pa sem član združenja slovenskih igralcev, ne hrvaških.

Pa srbskih?

To sploh nikoli nisem bil.

Tudi v Srbiji bi te zdaj verjetno z veseljem sprejeli - nori so na hollywoodske zvezdnike. Ne bi več streljali, ne.

Verjetno ne bi. Ne vem pa, če je to že to. Moram reči, da so bili kontakti z ljudmi iz moje stroke v Srbiji v glavnem pozitivni. Z Bato Životinjo se tako nikoli nisem družil, tako da ga tudi zdaj ne bi nič kaj prida spraševal.

Na hollywoodski fronti ti je uspel preboj, kakršen ni uspel še nobenemu igralcu z Balkana. Kateri film je bil usoden? Pred dežjem?

Absolutno. Before the Rain. Nič manj pa tudi - čeprav ni imel ogromnega svetovnega uspeha, je pa ciljal na to - Svetnik. Ta je zame naredil ogromno.

Za Vala Kilmerja pa nič.

Ja, za Kilmerja je bilo ravno obratno. Imel sem dobro, močno vlogo, govoril sem angleško, imel sem tudi veliko teksta, igral sem Rusa, to pa sem opravil inteligentno, saj Američani ne znajo igrati Rusov. Vedno pretiravajo, pačijo se, napihujejo akcent. Jaz pa sem se, prav narobe, trudil, da bi čim bolje govoril angleško. Nato sem dodal samo še malo akcenta.

Koliko akcenta dodaš? Zdi se mi, da si generalu Vostovu v Vesoljskih kavbojih dodal precej več akcenta kot Tretjaku v Svetniku. Zakaj?

Ker je Rus in čisto nič drugega.

Rus brez presežka?

Točno. Medtem ko je bil Tretjak fantastičen lik, je to le neki ruski general, nekaj povsem banalnega, napol karikatura...

Hej, tako si ga odigral.

Na nič v tem liku se nisem mogel opreti. Igral sem zgolj zaradi denarja. Ha-ha-ha.

Kako si potem padel v pedantni, kapriciozni, perfekcionistični, da ne rečem perfektni svet Stanleyja Kubricka? Je gledal Svetnika?

Moj agent je slišal, da Kubrick pripravlja film Eyes Wide Shut, in rekel je, da moram nastopiti v tem filmu.

Huh, takrat je na to pomislilo milijon igralcev.

In milijon se mu jih je tudi ponujalo. Toda do tega, da si je Kubrick pogledal kaseto s tvojo avdicijo, je bila dolga pot. Najprej je njegov casting direktor pregledal igralce, ki so izrazili željo, da bi igrali v filmu. Pogledal je njihove kasete in jih sam izbral za avdicijo. Nato je med njimi ponovno izbral nekaj igralcev in jih pokazal Kubricku. Selekcija je trajala zelo dolgo. Kandidiral sem za tistega Madžara, ki pleše z Nicole Kidman. Casting direktor je izbral nekaj Madžarov, s katerimi je Kubrick snemal na avdiciji. Nato je Kubrick rekel, da mi bo poskušal dati drugo vlogo, Milicha, ki je bila važnejša. Izvirno se sploh ni pisal Milič, ampak je bil Američan.

Kako je izgledalo tvoje prvo srečanje s tem filmskim bogom?

Ko sva se rokovala, me je najprej vprašal: Veste, kdo je bil Pirc?

Pirc? Kateri Pirc? Šahist?

Točno, tudi jaz sem najprej pomislil nanj: Mislite na slovenskega šahista? On pa mi odvrne: Seveda!

Poznal je Pirca?

Da. Potem je rekel, da naj povlečem. Samo debelo sem pogledal: Kaj naj povlečem? Prvo potezo, šahovsko, kot pri otvoritvi. Kasneje sem ugotovil, da sam zajebal stvar. Moral bi reči, vi začnete. Kajti Pirc je v šahovskem svetu zaslovel po svoji obrambi, Pirčevi obrambi.

Malo je manjkalo, pa bi ostal brez filma.

Ha-ha-ha. Potem se je nasmejal in vse je bilo v redu. Bil je zelo sproščen, a hkrati neskončno avtoritativen. In imel je ogromno časa. Imel si občutek, da mu čas ne pomeni nič.

Vsekakor - film je snemal več kot eno leto. Koliko snemalnih dni si imel?

Snemal sem dva meseca.

Kubrickov perfekcionizem - mit ali fakt?

Bil je perfekcionist, vendar se je videlo, da ima za to razlog. Največ je delal na svetlobi, kot da je svetloba najvažnejša stvar v filmu. Ogromno časa je posvečal tudi temu, kam naj postavi kamero. Nihče ne ve, kako naj postavi kamero, da bo svetloba idealno padla na obraz igralca, toda Kubrick je imel neverjeten občutek za to.

Glej, Tom Cruise v film vedno pride kot velika zvezda, vse v filmu, vse v kadru je podrejeno njemu - ali ti, karakterni igralec, igraš zanj ali proti njemu?

Niti zanj niti proti njemu. Igralci, ki igrajo z velikimi igralci, običajno delajo dve vrsti napak. Nekateri so tako impresionirani, da igrajo z velikim zvezdnikom, da začnejo igrati zanj, nehote, samo da bi mu čimbolj ugajali. Nekateri pa mislijo, da je to priložnost, da pokažejo zvezdniku, kako se igra. Da gredo čezenj. Najbolje je vse to pozabiti in igrati svoj lik. Popolnoma se je treba skoncentrirati na svojo vlogo. Če ti to uspe, vedno veš, kako tvoj lik v tem ali onem trenutku reagira.

Si začel v ameriških filmih igrati drugače kot prej? Je koncentracija drugačna?

Američani filmsko igro zelo radi mistificirajo. Nič nimam proti mistifikaciji. Zdi se mi celo razumljiva. Toda nikoli mi ne bo jasno, zakaj se me je moral Val Kilmer med snemanjem Svetnika izogibati, ker sva igrala nasprotnika.

Stara finta. Ko so sredi sedemdesetih snemali Helter Skelter, film o sojenju Charlesu Mansonu, sta se Steve Railsback, ki je igral Mansona, in George DiCenzo, ki je igral njegovega nasprotnika, javnega tožilca, dogovorila, da se bosta med snemanjem popolnoma ignorirala.

To lahko razumem. Ko sem igral v filmu Pred dežjem, sem želel biti popolnoma sam. Zvečer nisem hodil ven iz hotela, nisem pil.

Vidiš, v filmu si sam igral prav tak lik - sprejel si del te mistifikacije, ne?

Ampak to je nekaj drugega. Gre za nekako izpraznitev. Ne razumem pa, zakaj v hotelu ob naključnem srečanju svojega nasprotnika iz filma ne bi pozdravil. Obnašal se je tako, kot da me ni. No, res je pa, da se je po koncu snemanja odprl, rekel je celo, da me obožuje. Hecno, tudi Kilmer je Kubricku poslal svoje kasete, toda ni prišel skozi.

S Cruiseom sta igrala v Misiji nemogoče 2, kjer so spet v igri maske. Cruise si celo natakne tvojo masko - postane ti, prelevi se vate. Še en hommage Rejdu?

Zelo rad me ima. Prijetno je bilo, ko sem bil v Ameriki in me je poklicala Paula Wagner, njegova agentka. Rekla je, da pripravljajo film, da imajo zaenkrat samo enega igralca, Toma, da imajo scenarij, ki še ni dokončan, in da ima Tom le eno željo - da v filmu igram jaz. Fantastično, ne! In ko sem v Sydneyu snemal soundtrack za South Pacific, sem poklical njegovo tajnico, da bi preveril, če je Tom slučajno tam, pa je bil v Ameriki. Vendar je takoj reagiral in rekel, da mi je na voljo njegova ladja - poslal mi jo je s kapitanom, da bi lahko šel na križarjenje.

Misijo je režiral hongkonški as John Woo. Še en perfekcionist, ne?

Tudi Woo je perfekcionist, vendar nima take moči kot Kubrick, zato mora delati tudi kompromise.

Pa se je to videlo?

Včasih se je videlo in videlo se je, da včasih zaradi tega ni zadovoljen. Tom je bil zelo avtoritativen. To je bil njegov projekt.

Podoben problem je imel z Brianom De Palmo pri prvi Misiji.

Imel sem občutek, da Woo ni bil ravno srečen. Je pa čaroben, tako zasebno kot profesionalno. Vsak večer sva skupaj večerjala in v njegovi družbi je nemogoče plačati račun.

Vsak kader posname iz stotih kotov.

Vedno. Vsak kader. Vedno ti nastavi tri kamere. Približno veš, katera je tebi prioritetna in tej skušaš pokazati svoj najboljši položaj, svoj boljši profil. Nekaj ameriških igralcev noče in ne pusti, da jih snemajo z določene strani.

Zakaj te Clint Eastwood ni impresioniral?

Clint je fantastičen tip in odličen igralec, toda ne morem preko vtisa, da so filmi, ki jih je režiral, pravzaprav morali biti narejeni tako. Že napisani so tako. Kot režiser name ni naredil takšnega vtisa kot igralec. Clint se je le smejal, film pa se je snemal sam od sebe.

Naj te ne prevara občutek, da se njegovi filmi snemajo sami - tudi izgledajo vedno tako, kot da so se sami snemali. To pa je umetnost, ne.

Za nekaj prizorov je uporabil kar posnetke z vaje. Ko so že vsi znali tekst, je rekel le, hvala, smo že posneli.

Clint že kot igralec govori zelo malo - ali kot režiser sploh govori?

Nič. Niti besede ni rekel. Samo pogleda in prikima.

Sta ti Kubrick in Woo dajala več napotkov in detajlov?

Kubrick je imel drugo metodo. Muči te in gnjavi, dokler ne misli, da si razumel, kaj moraš početi. Mene je pri že prvem kadru tako znerviral, da sem hotel zapustiti film.

Kolikokrat si ponavljal ta kader?

Kakih dvanajstkrat. Živciral me je in mi govoril, da ni prav.

Te je hotel s tem motivirati?

Da. Želel je, da sem popolnoma iz sebe in jezen, kar sem res bil. Ko je videl, da se mi res že meša, je rekel le - to je to, zmorete. Toda preden prideš do tja, traja in traja. Mučno! Ko je dojel, da sem dojel, me je pustil pri miru.

Nobene nove torture?

Ne. Ujel sem lik. Neverjetno.

Kako je, ko igraš proti specialnemu efektu?

Kako to misliš?

Na opico - Mighty Joe Young.

Ha-ha-ha. To je res smešno. Tako so bili fascinirani nad to lutko, da so izgubili duh in emocije filma.

Na koncu umreš strašne smrti - si gledal svojega dublerja, ko pade na tiste električne žice?

To ni dubler - vse to sem jaz! Ko padem na žice, sem jaz, vendar so me skenirali. Toda skenirali so mi le glavo, telo v skenu pa ni moje. Nisem hotel v mašino, ki skenira telo. Verjamem namreč, da ima človeško telo avro - in ta mašina bi lahko poškdovala mojo avro.

Maske v Misiji niso bile specialni efekt, ne?

Ko Cruise snema mojo masko, sem to jaz, potem naredim kretnjo, kot da snemam masko, v resnici pa Cruise sname mojo masko s svojega obraza. Samo v tem kadru ima na obrazu mojo masko.

Pomeni, da so morali izdelati tvojo masko. Si moral pozirati?

Ja, dve uri.

V zelo različnih filmih, tudi v Stigmati, Svetniku in Eyes Wide Shut, si imel identičen imidž - brada, dolgi, razpuščeni lasje.

Vsi so me hoteli takega. Tudi Kubrick. Zdaj sem namerno zamenjal imidž - kratki lasje, brki. Za South Pacific sem imel brado in približno take lase.

Kdo odloča o tvojem imidžu?

Režiser, producent in jaz.

Kaj pa agenti?

Ne, ne.

Snatch - oh, končno angleški film - ne bo le hit, ampak tudi kult. In ne dvomim, da bo tudi tvoj lik, Boris the Blade, postal kultna figura.

Lik mi je všeč, neverjetno pa je, da je všeč tako velikemu številu ljudi. Guy Ritchie, režiser Morilcev, tatov in dveh nabitih šibrovk, mi je dal vlogo zaradi Kubricka. Po premieri mi je rekel, da mi bo poslal scenarij. Odločil sem se zanj, čeprav sem imel v igri ameriški film, v katerem bi igral glavno vlogo - ob Nastassji Kinski.

Guy Ritchie sodi v novo generacijo, ki jo obseda precej drugačna, bolj videospotovska in tarantinovska estetika. Kako ti je razložil, kaj hoče?

Problem je v tem, da mi ni nič razlagal. Simpatičen, sijajen fant, velik talent. Ne igra šaha, toda nad njim je bil tako fasciniran, da ga je zadnjo četrtino snemanja stalno igral. Jasno, vse sem jih zmlel, tudi njega. Rekel sem, da bom v njegovih filmih toliko časa, dokler me ne premaga v šahu. Kar pomeni, da bom v vseh njegovih filmih.

Si kako vlogo zavrnil, pa ti je žal?

Ponudili so mi film z Geneom Hackmanom, ki naj bi igral ameriškega admirala...

Ti pa ruskega?

Ne boš verjel - jaz naj bi igral Arkana!

Željka Ražnjatovića Arkana!?

Da. Si misliš? Ponudbo sem kakopak zavrnil.

Zaradi Arkana?

Pa tudi zaradi scenarija. Čista svinjarija. Sporočilo je bilo: Američani so najboljši na svetu, ostali smo le čreda in sranje. Navadna propaganda.

Sam odločaš o tem, kaj boš sprejel, ali o tem odloča agent?

V glavnem lahko sam odločam. Agenti imajo vpliv, lahko sugerirajo. Še vedno sem pri mali agenciji. Ne vem pa, kako bo naprej. Vse te velike vloge sem namreč dobival zaradi sebe in ne zaradi agentov. Vlogo v filmu Snatch sem dobil zato, ker me je režiser videl pri Kubricku. Vlogo v Misiji sem dobil, ker sva s Tomom igrala pri Kubricku. No, Vesoljske kavboje sem dobil prek agencije.

Igral si z igralkami, ki veljajo za male seks bombe - z Gino Gershon (Prague Duet), pa z Leno Olin (Polish Wedding)...

Oh, fantastični sta. Gina se je hotela preleviti v fino, šarmantno, resno, romantično gospo, bodočo mater. Odločila se je, da spremeni imidž. Ni ji bilo všeč, da jo imajo le za seks simbol.

Toda kljub temu je skočila v posteljo z eksotičnim tujcem... ee, s tabo?

Še premalo. Problem tega filma je prav v tem, da mu manjka več erotike.

Ko seksata - sta to vidva ali vajina dublerja?

Midva.

Kako se na snemanju ljubiš s tujko?

Zelo preprosto - kot mesar v mesnici. Ha-ha-ha.

Lena Olin za razliko od Gine ne beži pred statusom seks simbola.

Točno. Prej narobe - stremi k temu. Prav ima. Tako lepa je pri tem. Mislim, da se je tudi Gina spametovala in spet igra na to. Božansko telo ime. Bilo bi neumno, če bi se skrivala.

In kako se je ljubiti s takim telesom?

Ha-ha-ha. Saj pravim, kot v mesnici. Zamižiš in skočiš v vodo. Spomnim se svojega prvega filmskega poljuba. To je bilo leta 1967, v Gravitaciji. Poljubil naj bi se s Snežano Nikšić...

Huh, tedaj ni bilo lepše...

Da, bila je tako lepa... božanska. Prišla je ravno iz Klopčičevega filma Na papirnatih avionih. Vsi so bili očarani. Tisto jutro smo se nažrli čebule, slanine in žganja. Okrog poldne je k meni prišel asistent režije in mi rekel, da danes snemam prvo sceno - poljub. Panično sem začel iskati pepermint, toda potem je bilo še huje - zdaj je imela čebula še zadah po pepermintu! Kar na bruhanje mi je šlo! Ko sva se poljubljala, sem se ves čas potil in zadrževal dih.

Greš zdaj pred snemanjem poljubov na dieto?

Seveda, to je nujno. Na snemanjih ne jem več čebule. Jedel sem jo pa sinoči, ker sem pozabil, da imam danes intervju. Ha-ha-ha.

Katera igralka te je najbolj zacoprala?

Dve: Vanessa Redgrave in Glenn Close. Z Vanesso sem igral le v dveh gledaliških predstavah, Glenn Close pa je čudovita, fantastična igralka, a obenem tako ležerna, popolna. Med nama obstaja posebna interakcija - lahko bi rekel, da sva se zaljubila, toda v smislu osebnosti. Jaz sem se zaljubil v njeno osebnost, ona pa v mojo. Čutim, da sva ista krvna skupina.

Greš pred snemanjem tudi na kondicijske priprave?

Imam trenerko, ki trenira tudi Glenn Close in ki je Toma pripravljala na Misijo. Michelle. Ženska-stroj.

Vau, kaj ti je delala?

Prvi dan me je skoraj ubila. Srce mi je utripalo 160 na minuto. Potem je ugotovila, kaj je najbolje zame - kombinacija kolesarjenja in tenisa. Žal mi je, da se nisem tako obnašal v jugoslovanskih filmih. Takrat smo se vsi, ki smo uspeli, obnašali despotsko. Skozi vloge sem se le sprehajal, niti skoncentriral se nisem. Razen ko sem snemal z Živojinom Pavlovićem. Takrat sem se počutil kot vojak.

Bi lahko Pavlovića primerjal z Woojem, Kubrickom?

Morda s Kubrickom, predvsem po avtoritativnosti, resnosti in enostavnosti. V teatru sem se bolj skoncentriral kot na filmu. Teater sem jemal bolj resno.

Tudi v filmih si igral zelo gledališko, patetično, ne ravno realistično.

Nisem bil dovolj zainteresiran za film.

Malce si ga preziral, ne.

Drži. In veš zakaj? Zaradi scenarijev, ki so bili slabi, nedokončani.

Se moraš zdaj držati scenarija do zadnje črke, ali pa ti pustijo, da kaj dodaš ali odvzameš?

Vedno improviziram, razen pri Eastwoodu. Nisem imel interesa. Pri Kubricku pa sem improviziral. In zaradi moje improvizacije je celo spremenil svoj tekst. Na koncu je rekel hvala. Bil je zlat.

Ti je zato kaj več plačal?

Ne.

Si filmu odpustil? Si ga zdaj vzljubil?

Sem.

Pa gledaš filme?

Gledam.

Si videl vse svoje filme?

Da. Razen Vesoljskih kavbojev.

Imaš kalkulacijo: toliko evropskih filmov na leto, toliko ameriških?

Seveda, držati moram ravnotežje. Za sabo imam kar nekaj ameriških hitov, tako da zdaj potrebujem močan evropski film.

Ki bi te pripeljal v Cannes?

Recimo.

Če prav razumem, o kaki vrnitvi v gledališče ne sanjaš?

Ne, toda ne boš verjel, kaj se je zgodilo. Phillip Noyce, ki me je režiral v Svetniku, me je obiskal v Londonu in rekel, da ima projekt zame - v teatru. Zdaj pa pazi: v trdnjavi na Malih Brionih naj bi igral Kralja Leara. Vprašal sem ga, odkod mu ta ideja, pa je odgovoril: Tito in Tuđman sta bila na Brionih, kjer je vedno nekaj nastajalo in nekaj razpadalo. To bo film v teatru. Teater-film. In Noyce bo produciral.

Noyce je svetnik.

povezava