Igor Mekina

4. 12. 2000  |  Mladina 49  |  Družba

Projedrski lobi deluje

Dr. Leo Šešerko, okoljevarstvenik

© Marko Jamnik

Kaj se nam pravzaprav dogaja v zadnjih letih? Vsakih nekaj mesecev se podvoji moč računalniških procesorjev, sočasno pa nam padajo hribi po glavah, jemo meso norih krav in se utapljamo v poplavah.

Te spremembe so se očitno morale zgoditi. Čeprav je seveda treba reči, da ima vsak od navedenih zapletov svojo predzgodovino. Za velike emisije strupenih plinov v ozračje je na prvem mestu kriv transportni lobi, ki skrbi, da poraba fosilnih goriv ne upade in da razvite države ne začnejo odločno varčevati z enegijo. Pri norih kravah gre za ekscese tistega dela kmetijske industrije, kjer s krmljenjem mesne moke prežvekovalcem, ki nikoli niso bili kanibali, sprožajo nastanek Creutzfeld-Jakobsove bolezni. Vendar je danes paradoks v tem, da se nekateri zatekajo k temu, da jedo zgolj še piščance, pri čemer edino te pri nas še hranijo z mesno moko. V obeh primerih sodobne demokratične družbe nimajo na voljo ali pod kontrolo upravnih mehanizmov, da bi se lahko zavarovale. Demokracija v zahodnih družbah se sicer izkazuje kot zelo popolna, ima pa v tem pogledu še izjemne pomanjkljivosti. Najprej mora priti do množičnih žrtev, da bi se nato kaj spremenilo. Tudi to, kar se sedaj dogaja pri štetju volilnih glasov v ZDA in je predmet posmeha po vsej zemeljski obli, lepo dokazuje, da te dvesto let stare oblike demokracij (z večinskim volilnim sistemom) niso zadovoljive ter da bo moralo priti do sprememb na globalni ravni. Razvoj informacijskih tehnologij bo to omogočil. Tu se namreč odpirajo čisto nove možnosti za nadzor javnosti nad oblastjo in za volitve zastopnikov ljudstva.

V kolikšni meri so za to krive multinacionalke? Zakaj kapital ne bi sam poiskal rešitev, ki so primernejše za družbe?

Poglejte, ko je Henkel med prvimi po osamosvojitvi prišel v Slovenijo in kupil tovarno Zlatorog v Mariboru, v začetku res ni veliko tvegal. Prva poteza, ki jo je naredil, je bila zaprtje razvojnega oddelka. Sedaj slišim, da je ravnokar širokogrudno odobril finančno pomoč Srbiji. Med prvimi je poslal finančno pomoč pri vzpostavitvi demokracije v Srbiji. Nedvomno bo tudi na tem trgu pokupil svoje potencialne konkurente in nato dvignil cene ter zaprl intelektualna delovna mesta. Mislim, da je to šolski primer, kako ravna neka korporacija, ki ji ni niti do demokracije niti do varstva okolja in potrošnikov. Toda Henkel je še majhen primer v množici večjih multinacionalk, na primer naftnih, ki vodijo podobno politiko. Najbolj evidenten monopol med njimi pa je seveda jedrski. Tu gre za celo verigo atomske industrije, ki se neprestano reproducira in ji je samo lani pri nas uspelo iz državnega denarja potegniti 200 milijonov DEM. Ob tem desničarska Bajukova vIada v šestih mesecih svoje vladavine ni niti najmanj posegla v ta problem. Bajuk osebno je zgolj opazil, da so ga župani podeželskih občin opozarjali, kako je električno omrežje na njihovih območjih tako nekakovostno in nihanja električne napetosti tolikšna, da tudi v prihodnje ne morejo računati na kvalitetno rabo interneta. To je lep primer, kakšna cokla za razvoj Slovenije je NEK. Po dveh desetletjih neupravičenih prikritih in javnih subvencij v atomsko energijo imamo presežke elektrike, sočasno pa popolnoma dotrajano javno omrežje za prenos te energije. In seveda nobenega javnega nadzora. Ko smo zahtevali, da naj Ljubljanska banka javno razgrne lansko kreditiranje uparjalnikov, saj gre za sredstva občanov, smo dobili odgovor, da je to "poslovna skrivnost".

Je torej tudi Slovenija v primežu energetskih lobijev?

V našem ministrstvu za gospodarstvo in v ministrstvu za okolje so bolje zastopani interesi velikih onesnaževalcev okolja, ki skrbijo za usmerjanje odločitev, kot skrb za zdravje državljanov. In ministre, ki v začetku pridejo polni elana, uradniki takoj pričakajo z argumenti, da ni mogoče to in ni mogoče ono. Dodatna težava je omejevanje proračuna za ekološke projekte, ki jih je Drnovškova vlada striktno zmanjševala vseh sedem let, tako da se proračunska sredstvaa za okolje neprestano znižujejo. V tem pogledu zato Slovenija postaja neka polbalkanska država. Novi minister za okolje Janez Kopač se je doslej predstavljal kot zagreti zmanjševalec porabe proračuna, nikoli pa se ni oglasil z eno samo okoljevarstveno idejo. Zdaj javno izjavlja, da še ne ve, ali je za sežigalnice ali ne. V ministrstvu za okolje pa nanj čaka že nekaj prevejanih uradnikov, ki so svojo dušo že zdavnaj zapisali mednarodnim prodajalcem sežigalnic. Namesto ločenega zbiranja odpadkov, ki ga je mestni svet v Ljubljani lani ukinil še tam, kjer je samo pro forma funkcioniralo, bodo zdaj hoteli čim več odpadkov, ker bodo morali občani plačati za vsak kilogram. Obljubljali bodo čisto sežiganje brez emisij v zrak, kot da je tehnično mogoče in kot da je vseeno, koliko to stane.

Kako pa si razlagate dejstvo, da je slovensko javno mnenje do vseh teh vprašanj postalo tako inertno? Se je to zgodilo zato, ker je sredi osemdesetih protijedrsko gibanje imelo neki "protirežimski" naboj, medtem ko je zaradi pritiskov, ki prihajajo iz Avstrije, obramba jedrske energije za nekatere postala enaka obrambi nacionalnih interesov?

Povezava oblasti in jedrske energije je bila v Sloveniji ves čas kontinuirana. Kljub temu smo bili zeleni dvakrat skoraj na tem, da jo prekinemo. Demosova koalicija je v svoj program že pred osamosvojitvijo zapisala, da se jedrska nuklearka Krško zapre do leta 1995. Tudi Drnovšek je ob združitvi štirih strank leta 1994 v svoj program kot enega od ciljev sprejel razpis referenduma o zaprtju jedrske elektrarne. Že naslednje leto je to obljubo prelomil in pred glasovanjem pričel siliti svoje poslance, da umaknejo svoje podpise izpod predloga za razpis referenduma. Ta sprega jedrskega lobija in oblasti se je ohranila še iz časa prejšnjega režima. Najhujšo krizo je doživela okoli leta 1990, ko je bil jedrski lobi z živci povsem na koncu. Po šoku leta 1995, ko je bilo videti, da referendum res bo, pa je prišlo v medijih do stalnega enostranskega poročanja. Kajti prav neverjetno je, da tudi pri tako ugledni novinarki, kot je Mojca Drčar Murko, ne morete prebrati ničesar drugega kot užaljeno zagovarjanje jedrske energije. In to kljub temu, da piše z nemškega govornega območja in da lahko vsaka dva ali tri tedne v Der Spieglu ali kakšnem drugem nadregionalnem časopisu prebere aktualen članek zoper jedrsko energijo. Takšne članke seveda tudi v Nemčiji težje najdete v časopisih za lokalno raven. Pri nas pa se tiskani mediji obnašajo, kakor da je Slovenija skrajna provinca. Seveda hočejo ugajati aktualni oblasti. Kritičnega članka o jedrski energiji pri nas bilo že zadnjih šest ali sedem let. Pač pa se je zgodil izlet novinarjev iz skoraj vseh medijev, ki so v organizaciji Uprave za jedrsko varnost obiskali več jedrskih elektrarn prav v času zbiranja državljanskih podpisov za referendum. Le Alfred Železnik tu in tam objavi kakšno pismo bralcev in s tem se vse neha. Takšno stanje je po moje prav posledica podatkov o nezadovoljivem razpoloženju javnega mnenja. Vse ankete na temo zaprtja nuklearke od leta 1985 so dokazovale, da bi bil referendum za zaprtje NE Krško uspešen. Nekateri novinarji so zato zavihali rokave, da bi se v Sloveniji ne zgodil referendum kot že prej v Avstriji in Italiji. Trudili so se, da na vse možne načine "podučijo" javno mnenje in ga spravijo v okvir projedrskega koncepta. Mislim pa, da tudi v prihodnje ne bodo upali tvegati z referendumom. Razlog je prevelika negotovost glede javnega mnenja, ki se ga bojijo.

Kakšen je v tem pogledu vpliv pritiska, ki ga izvaja Avstrija?

Posledice tega pritiska so v Sloveniji negativne. Okoljevarstveniki v Sloveniji razumemo zahteve avstrijskih kolegov in državljanov kot izraz skrbi, ker so Avstrijci svojo elektrarno z referendumom zaprli. To je argument, ki ga lobi pri nas rad pozabi. Če Avstrija svoje elektrarne v Zwentendorfu ne bi zaprla, potem ne bi bila upravičena kritizirati jedrske elektrarne Krško. Ker pa so Avstrijci s skrajnimi napori svojo elektrarno po referendumu zaprli - in to celo kljub nasprotovanju tedanjega zelo popularnega kanclerja Bruna Kreiskega - je treba njihove argumente vzeti resno. Glavni problem pri nas ni pomanjkanje tehničnih rešitev za racionalno rabo energije, pač pa demokracije. Slovenci pač nimamo takšne demokracije, da bi to vprašanje zlahka spravili na referendum. Potem bi se to vprašanje hitro razrešilo. In avstrijski pritisk pri širšem krogu Slovencev zbuja odpor, neke vrste nacionalistični protiresentiment, kar slovenskim prizadevanjem za zaprtje NE Krško bolj škodi kakor koristi.

Zagovorniki jedrske energije so kljub temu zelo samozavestni. Na enem od zadnjih soočenj s predstavniki zagovornikov je eden od slovenskih strokovnjakov za jedrsko energijo dr. Andrej Stritar menda dejal, da so jedrski odpadki tako varni, da bi jih bil pripravljen zakopati celo na svojem dvorišču,

Ne samo na dvorišču, celo "pod svojo posteljo" bi jih spravil, je prej izjavil na nekem posvetu v Ljubljani ob navzočnosti mednarodnih članov Greenpeacea. Kot svoj poklic prodaja brezsramnost. Kar seveda ni samo smešno, pač pa tudi protizakonito. Da predstavniki jedrskega lobija tako jasno govorijo o tem, kako bi kršili zakone, kajti jedrske odpadke je prepovedano deponirati na mestih, kjer imajo dostop ljudje, lepo kaže, kako se sploh ne čutijo vezane na zakone. Hrbtna stran tega pa je drastičen padec cen nepremičnin na območju Krškega. Mislim, da je sedaj čas, da pričnejo Krčani ob vsaki prodaji hiše pred pristojnimi sodišči vlagati odškodninske zahtevke zaradi izgube vrednosti svojega premoženja. Če bi te tožbe pričele množično deževati in bi jih sodišča reševala skladno s pravico do odškodnine za zmanjšano vrednost, bi si prebivalci svojo lastnino vsaj deloma zavarovali. Potrebne so tudi zdravstvene raziskave prebivalcev z območja nuklearke po ameriških vzorih, recimo s sistematičnim zbiranjem in analiziranjem radionukleidov v otroških mlečnih zobeh, incidenco raka itn. Ni dovolj, da nas prepričujejo, da so izpusti pri ograji elektrane v zakonskih mejah. Morajo jim bolj natančno slediti, pa kamorkoli že.

Toda predstavniki krške občine in nuklearke trdijo, da nuklearka z vplačevanjem sredstev v poseben sklad že tako ali tako plačuje izjemno velike vsote zaradi razvrednotenja okolice.

To seveda ni res. Od denarja, ki ga plačuje nuklearka, je občina res dobila določena sredstva, toda za ljudi, ki imajo v Krškem hiše, stanovanja in zemljišča, to ne pomeni nič. Oni niso dobili nikakršnih odškodnin in svojega premoženja ne morejo prodati po realni tržni vrednosti. Ne morejo ga enostavno prodati in se preseliti v enakovredna bivališča kje drugje v Sloveniji. Zato so del vrednosti svojega premoženja izgubili.

Toda prav te dni je prišlo v javnost poročilo skupine mednarodnih jedrskih strokovnjakov, ki trdi, da JE Krško ne leži na kakšnem tektonskem prelomu in da je njena varnost primerljiva z ostalimi evropskimi jedrskimi elektrarnami. Zakaj potem ta neracionalni strah?

Kar se tiče tega zadnjega seizmičnega poročila, so nas naravovarstveniki iz večjih evropskih držav v času sestavljene komisije opozorili, da po vsej Evropi zbirajo seizmike, ki so znani zagovorniki jedrske energije ali vsaj do nje nevtralni. Nismo pričakovali nič drugega, kot da bo poročilo takšno, kot pač je. In to je bilo storjeno na evropski ravni in pod imenom Združenih narodov. Te korporacije namreč delajo tako, da ničesar ne prepuščajo naključju. V tako komisijo dopustijo tudi nekatere nevtralne ali ne pretirano kritične strokovnjake in potem iz vsega tega naredijo takšno "strokovno" mešanico, ki nikogar ne preseneti s svojimi ugotovitvami. Da pa bo prav to poročilo uporabljeno za tako drastično prepričevanje slovenske javnosti, kako smo zdaj dobili dokaz tektonske varnosti nuklearke Krško - tega seveda nismo pričakovali. Vse skupaj bolj kaže na strah jedrskega lobija, ki s takšnimi poročili izpričuje svoje strahove, da mu javnost ne verjame in da nad njim še vedno visi Damoklejev meč referenduma.

Lahko samo na kratko - glede na to, da smo na te argumente v zadnjih letih že malo pozabili - naštejete nekaj argumentov za odpravo uporabe jedrske energije?

Jedrska energija je seveda svetovni problem. Slovenci smo dolžni, da na našem koščku planeta skrbimo za ohranitev okolja, da ne bomo ogrožali poznejših generacij, ki nimajo nobenega vpliva na današnje napačne odločitve. Toda tisto, kar se bo na tem slovenskem kosu ozemlja ohranilo najdlje, bodo prav visoko radioaktivni odpadki, ki lahko ogrožajo živa bitja do 170 milijonov let. Ta naša vsega obsojanja vredna dediščina se bo pri poznejših generacijah brez težav merila s tistim, kar je naša generacija storila dobrega. Človek obstaja približno 7 milijonov let. Nič ne kaže, da bi bila znanost blizu odkritja rešitve problema jedrskih odpadkov. In nič ne kaže, da bo to rešitev kdaj našla. Pač pa načrti za graditev odlagališč jedrskih odpadkov propadajo drug za drugim. Pravkar je propadel načrt odlagališča v ZDA, v Nemčiji in v Belgiji. Slovenski mediji se v duhu dobrih učencev jedrskega optimizma ozirajo stran od teh novic in se delajo, kot da jih ni. Čez dvajset let bomo zato imeli v Sloveniji kup radioaktivnih odpadkov, za katere bomo morali zelo skrbeti, plačevati za vzdrževanje naprav, ki bodo potencialno ogrožale vsa živa bitja. In takrat teh politikov, ki tako trmasto zagovarjajo jedrsko energijo, ne bo nikjer več. Zdelo se bo, kakor da nihče ni odgovoren. Naloga naše generacije je, da dokumentiramo zlorabe oblasti v zvezi z jedrsko energijo v Sloveniji, da se bo vedelo, kdo je odgovoren za to, kar se je zgodilo. Odgovorne pa bodo seveda današnje dominantne politične stranke.

Vas skrbi še kakšno onesnaženje?

Drugi največji vir polucije pomeni transport. Evropska unija na tem področju, tako kot glede jedrske energije, praktično še ni storila ničesar. Vendar so razlike med deželami ogromne. Večina severnoevropskih držav ima dobro urejen javni promet, s katerim zmanjšujejo obremenitev emisij v okolje, južnoevropske države, na primer Slovenija in Italija, pa ne. Celo med tema dvema državama so velike razlike. Ljubljanski mestni svet daje za mestni promet zgolj 10 do 15 odstotkov stroškov javnega prevoza, v Trstu pa mestni svet daje več kot polovico sredstev za mestni promet. Zanemarjanje mestnega prometa in kolesarskih stez pa seveda vodi do velikih razlik med državami. Prevozniški lobi in naftni koncerni so nedavno demonstrirali svoje poniževanje vlad, prav posebej v Sloveniji - tako z nekaznovanimi blokiranjem cest kot s popolno popustljivostjo vlade. Hkrati pa mestni promet v Ljubljani ni mogel uvesti avtobusov na plin, čeprav jih je tri ali več let uspešno preizkušal in čeprav bi pomenili znatno razbremenitev emisij v zrak ravno tam, kjer na postajališčih stojijo mnogi starejši in mladi ljudje z astmo in bronhitisom, ker politiki v mestnem svetu tega niso hoteli podpreti.

V Sloveniji torej nimamo ostrejših ekoloških ukrepov kot v EU, tako kot se pogosto navaja?

Že pri varstvu voda lahko vidimo, kako daleč zadaj capljamo. Da Ljubljana kot prestolnica po toliko letih nima čistilne naprave za vodo in da direktor te naprave v gradnji Kranjc županu prepreči ogled naprave - kar se je zgodilo Dimitriju Ruplu - je dramatično in absurdno. To je dokaz nizke stopnje pravne in politične kulture in sramotno za Slovenijo. Naslednje generacije se bodo soočale z uničenjem podtalnice. Tega sedaj še ne čutimo, ker so v zadnjih desetih letih pričeli črpati vodo iz globin 15, 20 ali celo do 45 metrov. Črpajo podtalnico, ki je že milijone let čista in do katere naša generacija v primerjavi s poznejšimi nima nobene pravice. V desetih ali petnajstih letih bodo te zaloge izčrpane in prišlo bo do onesnaženja podtalnice na večjih globinah. Ne vidim razlogov, da bi se Slovenija sama sebi zdela boljša od večine evropskih držav.

Zeleni v Sloveniji niso močni. Vendar pa je bilo v zvezi z Zelenimi v zadnjem času povezanih toliko afer in razprtij, da izguba zanimanja javnosti za Zelene verjetno ni presenetljiva. Kje so vzroki za tako stanje?

Najpomembnejši vzrok je bil v političnih delitvah na osi levo-desno znotraj zelenih. V nekem trenutku se je zdelo, da se lahko na ta način lahko doseže večji vpliv zelenih na vlado. Jasno je, da zeleni lahko dolgoročno obstajajo samo kot levosredinska stranka, vendar se je pojavila skupina ljudi, ki so bili prepričani, da lahko zelene spremenijo v desno stranko. Prišlo je do konflikta, ki ni bil produktiven. Drug razlog za neuspeh pa se je skrival v organizaciji. Takoj ko je prišlo do prvih razdorov, bi morali izključiti tiste, ki so imeli višje cilje od okoljevarstvenih. Toda takrat smo verjeli, da je to nedopustno in nedemokratično in da moramo imeti tudi še tako neprijetno opozicijo v svojih vrstah. V prihodnje bodo neogibna manjšinska in javno zastopana mnenja, toda večjo enotnost izvajanja večinskih odločitev v stranki.

Slab rezultat na volitvah je verjetno posledica vseh teh napak.

Svoj čas so imeli krizo tudi nemški zeleni, dolga leta francoski zeleni, na las podobno naši, pred mesecem dni se je podoben razcep zgodil bolgarskim zelenim. V Bukarešti so sklicali dva kongresa in izvolili dva predsednika, tako kot svoj čas dva papeža - enega v Rimu in drugega v Avignonu. Slovenski zeleni smo apelirali na evropsko federacijo zelenih, da tega razcepa ne prizna. Naš primer dokazuje, da legitimni spori v nekem trenutku postanejo še osebne zamere. In seveda kazenski postopki, ki jih lahko rešijo le sodišča. Toda v Franciji so sodišča podoben spor v Nacionalni fronti pravomočno rešila v petih mesecih, pri nas pa ga šele začnejo reševati po nekaj letih. Danes med slovenskimi zelenimi skoraj ni več temeljnih političnih, so pa osebna nasprotja in strahovi. Volitve so bile z 0,9 odstotka res neuspešne, toda naš zelo velik uspeh je bil že to, da smo nastopili enotno in brez Demokratov - torej kot jasna zelena politična opcija. Zaradi prezasedenosti nas samih s seboj pa se nismo uspeli povezati z našimi zavezniki, ženskami, kolesarskimi mrežami, varuhi živali, ljubitelji narave in zagovorniki pravic potrošnikov.

Ni nenavadno, da v Sloveniji v parlamentu nimamo zelenih, imamo pa stranko mladih in stranko upokojencev?

Dejstvo je, da smo z velikim naporom sestavili Združene zelene. Toda nato se je pri sestavljanju najsplošnejšega političnega programa pokazalo, da med nami sploh ni velikih razhajanj. Sami smo krivi, da mladi in upokojenci niso opazili, da je njihova prava stranka zelena. Glede na to, da imamo primernega kandidata za predsednika združene zelene stranke, to je dr. Božidar Voljč, našli pa bomo tudi sopredsednico po vzoru mnogih zelenih strank, smo prepričani, da bo novo vodstvo zelene v prihodnosti gotovo uspešno vodilo.

povezava

povezava

povezava

povezava

povezava

povezava

povezava