Bach na divjem zahodu

Ste presenečeni, da vaša tema iz TV serije Misija nemogoče po dobrih tridesetih letih še vedno tako zažiga?

Če sem presenečen? Ne, ne bi rekel, da sem presenečen. Prej bi rekel, da sem zadovoljen. Kot avtor sem zelo počaščen, da je ta tema - po več kot tridesetih letih, kot ste rekli - všeč novim in novim generacijam.

Malo tem, zlasti televizijskih, je po tolikih letih ostalo v tako dobri formi. Slišati je tako, kot da ste jo napisali včeraj. Kaj bi rekli - ste bili tedaj tako zelo navdahnjeni, ste odkrili formulo ali pa ste le pritisnili na vse prave tipke?

Vidite, na to nisem nikoli pomislil. Nikoli se namreč nisem vprašal, zakaj je ta tema postala tak hit in zakaj je hit tudi danes. A po drugi strani, tega vprašanja si nikoli ne zastavljam, pri nobenem svojem delu. In to iz preprostega razloga - ker nimam časa. Ker sem preveč zaposlen z drugimi projekti - s komponiranjem, aranžiranjem, koncertiranjem.

In če pri vprašanju vztrajam? Gotovo imate kako racionalno razlago za huronski uspeh te teme?

Srečo sem imel. Bil sem na pravem kraju v pravem času. TV serija, za katero sem napisal temo, je bila zelo, zelo uspešna. Če ta serija ne bi tako zelo uspela, bi tudi tema hitro padla v pozabo. Tako pa ni.

In še vedno prihaja za vami - sledi vam, kamor greste, ne.

Tega ne morem zanikati. In priznati moram, da nimam nič proti temu.

Hočete reči, da do tega svojega hita nimate tistega ambivalentnega odnosa, ki ga imajo običajno avtorji do svojih največjih in najbolj ponavljanih hitov? Saj veste, svoje hite malo ljubijo, malo pa tudi sovražijo.

Ne, niti najmanj. Imaš formulo, ki ti je uspela. Zakaj bi ji očital uspešnost?

Tudi tema iz detektivske TV serije Mannix, najbolj nasilne in divje do tedaj, je postala hit. Začetki vaše filmske kariere so sploh zelo povezani z akcijskimi TV serijami.

Mannix je na ameriški televiziji debitiral kmalu po Misiji nemogoče, mislim, da leto kasneje, leta 1967, toda še pred vsemi temi serijami sem že napisal glasbo za mnoge filme, recimo za kriminalko Les felins. V Hollywood sem namreč prišel že ob koncu leta 1963.

Kako ste tako na začetku kariere padli v francoski film?

Ob Jane Fonda so res igrali sami Francozi, pa tudi režiral je Francoz, Rene Clement, toda šlo je za ameriško produkcijo. Vse sem opravil v Ameriki. Ni mi bilo treba v Francijo, če ste to mislili, ha-ha.

Kar pomeni, da tudi v Jugoslavijo niste prišli, ko so tu na začetku sedemdesetih snemali vojni spektakel Kelly's Heroes, za katerega ste napisali glasbo in song, ki je spet postal velik hit?

Ne, res nisem bil v Jugoslaviji. A naj vas to ne zavede, tudi sicer ne hodim na snemanja. Le redko. Ker pravzaprav ni nobene potrebe. Na setu kot komponist nimam kaj početi.

In ko sva že pri Franciji - študirali pa ste v Franciji.

Da. V Parizu, na Konzervatoriju.

Drži, da vas je znani jazzist Dizzy Gillespie odkril prav v Parizu?

Ne, to je huda pomota. Spoznala sva se, ko je prišel v Buenos Aires, ki je bil tedaj zelo živahno glasbeno mesto. Tja so v petdesetih prihajale mnoge zvezde. Prišel je tudi Dizzy Gillespie s svojim all-star bendom. Priredili smo mu večerjo, po kateri je rekel, da naj kaj zaigram. Imel sem namreč svoj bend. In res, sedem sem za klavir - in zaigrali smo mu. Še vedno se ga spomnim, kako je potem nekako zamišljeno in začudeno sedel. Nakar me je vprašal - si res vse te aranžmaje napisal ti? Da, sem rekel. V hipu sem bil njegov.

Vas je on potem potegnil v New York?

Ja, rekel je, če grem z njim. Če hočem igrati v njegovem bendu.

Ponudba, ki je niste mogli zavrniti.

Resno je mislil. Dizzy je bil tak človek. Kar je rekel, je veljalo. Zadoščal je stisk roke - pogodba ni bila potrebna. Toda vse skupaj vendarle ni šlo tako hitro, kot bi pričakovali, kajti najprej sem moral urediti vse papirje. Kar je trajalo približno dve leti in pol. Bil sem pač imigrant iz Južne Amerike.

Tudi kasneje ste sodelovali z največjimi zvezdami jazza, kot so Sarah Vaughan, Ella Fitzgerald, Count Basie in Stan Getz, ki je napisal jazz soundtrack za film Mickey One. Za mnoge je to prelomen soundtrack - je na vas pustil kako sled?

Ne da bi vedel.

Danes obstaja velik trg za soundtracke, večji kot kdajkoli, tudi za soundtracke starih filmov, ki pa jih človek zaman išče.

Stare soundtracke je včasih izdati enostavno, včasih pa zelo težko. Iz dveh razlogov. Prvič, originalne verzije starih soundtrackov pogosto ne obstajajo več. Filmski studiji so jih pač uničili. Niso jih arhivirali. In drugič, studio ne privoli v izdajo soundtracka. No, moja praksa je običajno taka: če mi studio dovoli, da soundtrack izdam, če mi da potemtakem licenco, ga ponovno posnamem, čeprav nimam nič proti originalni izvedbi.

Ste izdali originalno verzijo Mannixa?

Ne, sem pa izdal originalno verzijo Dirty Harryja.

Običajno se nove verzije starih soundtrackov snema v Evropi. Zakaj?

Pretežno zaradi ameriškega sindikata glasbenikov, ki reči vedno zelo komplicira.

Je Evropa cenejša?

Vsekakor, cenejša je, toda gre tudi za vrsto zelo tehničnih vprašanj, ki so v Ameriki težje rešljiva. Tako pravi moja žena, ki vodi najino založbo Aleph. Sam se kaj prida ne mešam v tehnične zadeve, še celo v upravnem odboru nisem.

Okej, bom bolj specifičen - ali lahko kupim vaš soundtrack za film Beguiled?

O, to bo pa težko. Ne bi rekel, da ga lahko kupite, to pa iz preprostega razloga - nikoli ni bil namreč izdan kot soundtrack, nikoli ni bil izdan na plošči.

Niti na vinilu?

Ne.

Mnogi vaši soundtracki so danes klasika, toda ta je klasika zase.

Ne pozabiva, da je tudi sam film Beguiled klasika zase. Eden izmed najboljših ameriških filmov.

Definitivno! Mojstrovina Dona Siegla, Clinta Eastwooda in vas! Vedno sem presenečen, ko v tem vesternu iz časov ameriške državljanske vojne zaslišim vse tiste baročne pasaže. Bach na divjem zahodu?

Prav imate, res gre za barok. Kar pa je v skladu z atmosfero tega filma, ki je malone srednjeveška, gotska. Zelo neobičajno za vestern.

Donu Sieglu ste uglasbili tudi vse najboljše trilerje - od Šerifa v New Yorku in Dirty Harryja do Charleyja Varricka in Telefona. Kako to, da sta se tako ujela?

Zlahka sva se ujela. Bilo je podobno kot z Dizzyjem Gillespiejem. Imela sva podobne ideje. Z Dizzyjem sva imela podobne ideje v jazzu, z Donom pa podobne ideje v filmu.

Tudi s Sieglovim učencem, Clintom Eastwoodom, ste se dobro ujeli.

Ni bilo težko. Clint pač ljubi jazz.

Vedno sem se spraševal - napisali ste glasbo za štiri Dirty Harryje, za enega, Enforcerja, pa ne? Kako to?

Zelo se je mudilo, sam pa sem imel drugo delo - bil sem v Angliji, kjer sem komponiral soundtrack za Potovanje prekletih, tako da sem Enforcerja prepustil Jerryju Fieldingu.

Za Dirty Harryje ste napisali povsem različne soundtracke, kar je razumljivo, saj so nastali v razponu skoraj 20 let. V vseh tako najdemo le eno isto temo, temico pravzaprav, Harryjevo temico, ki se je v Nenadnem udaru napihnila v šlager Roberte Flack.

To je zelo žalostna tema. Ta tema poudarja njegov odnos do službe, ki jo mora opravljati, njegov odnos do vseh tistih ubijanj, norcev in nasilnih dejanj, ki jih ne mara.

Ob koncu šestdesetih ste redefinirali glasbo za akcijske filme, v katerih je mrgolelo običajno mrgolelo uličnih dirk in pregonov, toda ironično - v Bullittu, ki še vedno velja za prototip filma pregona, v najbolj akcijskih prizorih, med dirko, sploh ni muzike. Zakaj?

Točno, tik pred dirko se muzika neha. Muziko sem uporabil le zato, da je ustvarila napetost - toda ko Steve McQueen z avto bušne v promet, sem jo ustavil. Menim, da sama dirka, sam pregon ne potrebuje muzike. To sem povedal tudi režiserju, Petru Yatesu, ki me je le zabodeno gledal. To se mu je zdelo neverjetno in nezaslišano. A potem je vendarle popustil, ko sem mu pojasnil, da je bolje, če dirko orkestrirajo avtomobilski zvoki. Rekel sem mu, da naj vse temelji na šumih. V slogu pariške šole "La music concrete". Če bi med dirko spustil tudi muziko, bi bilo vse skupaj preveč konfuzno in zapacano. Zato je muzika utihnila.

Je tišina del soundtracka?

Ja. Seveda. Vsekakor. Tišina je del glasbe.

Povsem smiselno bi torej bilo, če bi na soundtrack Bullitta spustili tudi tišino.

Zakaj pa ne - to je navsezadnje počel že John Cage, ha-ha.

Toda v sodobni filmski glasbi se je zgodilo nekaj zelo čudnega: tišina je izginila. Soundtrack se sploh ne ustavi, ampak enako patetično in ekscesno bobni od začetka do konca, kot da je vsak trenutek in vsak prizor, pa naj si bo še tako banalen, absolutno pomemben in usoden. Kako si vi razlagate ta overdose?

Tega ne bi hotel komentirati, ker v to nisem vpleten. Nisem del te zgodbe. Daleč stran sem.

In zakaj ste daleč? Zakaj niste vpleteni?

Ker raje počnem druge reči. Ker raje komponiram klasično glasbo in jazz. Ker raje delam na povezovanju jazza in simfoničnega orkestra. Včasih, zelo redko napišem tudi kaj takega. Recimo, soundtrack za Rush Hour je bil nekaj takega, soundtrack za Tango tudi, toda pristal sem le zato, ker sta mi zelo všeč oba režiserja, Brett Ratner in Carlos Saura. Sicer pa me to ne zanima. Zdi se mi, da tu nimam kaj povedati. Drugje pač. Trenutno pišem simfonijo, ki mi bo vzela eno leto.

Zakaj mislite, da so s soundtrackov izginile male forme, glasbene minimalke - zakaj mora biti muzika tako epska?

Ne vem. Nisem kritik. To je vaše delo. Sam običajno stvari ne analiziram tako racionalno.

Koga pa naj vprašam? Vi ste tam, ne, insider?

Ne, nisem tam, nisem v Hollywoodu. Včasih pogledam kak film, toda to je vse.

Bi rekli, da je na vašo filmsko glasbo vplival predvsem jazz, ali pa so bili za vaš razvoj pomembni tudi stari filmski komponisti?

Name je zelo vplival Aleksander Nevski - z muziko Sergeja Prokofjeva.

Kaj pa drugi stari mački, recimo Max Steiner, Dimitri Tiomkin, Alfred Newman, Franz Waxman ali Erich Wolfgang Korngold?

Ja, do neke mere. Toda bolj se mi je zdel pomemben Alex North, ker je bil vsestranski - znal je napisati odličen soundtrack za tako epski film, kot je Kleopatra, obenem pa tudi za tako intimna filma, kot sta Tramvaj Poželenje in Kdo se boji Virginie Woolf.

Kaj pa Bernard Herrmann? Njegova muzika je bila zelo pulzirajoča, skoraj jazzy.

O, ne, ne. Herrmannova muzika ni imela nobene zveze z jazzom. Niti na daleč. Poznal sem Bernarda - o jazzu ni imel pojma. Psiho ni jazz.

Kako to, da ste napisali toliko soundtrackov za zaporniške filme?

Oh, saj jih nisem toliko - le za dva. Za Hladnokrvnega kaznjenca in za Brubakerja.

Za tri. Ne pozabite na Fast-Walking.

Saj res, točno. Za tri. Se vam zdi to veliko?

Glede na vaš orjaški opus to morda res ni veliko, toda tu vidim neko logiko. Vidim preveč?

Kritik ste.

Okej, bom pa vprašanje reformuliral - imajo ti zaporniški filmi kako zvezo z velemestno ujetostjo, z urbano zaprtostjo, z urbano ječo, ki je bila prizorišče večine filmov, za katere ste napisali muziko, in ki je že po definiciji v kontrapunktu z običajnimi ameriškimi miti o odprti meji, rajskem vrtu, divjem zahodu?

Nikoli nisem razmišljal v to smer, čeprav drži, da je moja glasba zelo urbana in v tem smislu bolj primerna za urbane filme. Po drugi strani pa nisem pisal le muzike za urbane filme. Spomnite se Foxa. In drugih filmov.

Štirih mušketirjev?

Ha-ha, recimo.

Kako to, da v sedemdesetih, ko so filmi a la Vojna zvezd, Bližnja srečanja tretje vrste, Zvezdne steze in Superman spet na nebo dvignili znanstveno fantastiko, tudi sami niste zajezdili tega žanra, če seveda odmisliva Lucasov prvenec THX-1138?

Ključ je v temle: sem predvsem komponist in glasbenik, kar pomeni, da imam tudi neke svoje interese. Če bi živel in delal v Hollywoodu, sploh pa, če bi živel le od Hollywooda, potem bi pisal tudi muziko za sci-fi. Tako pa mi ni bilo treba, ker sem se odločil, da ne bom živel v Hollywoodu. Glejte, vi ste filmski kritik - če bi vam zdaj kdo rekel, da napišite roman, bi vam to bilo povsem odveč. Boste pustili to, kar imate radi, in eno leto pisali roman? No, tako so bili meni povsem odveč sci-fi filmi.

In grozljivke.

Bolj ali manj.

E, zdaj bi vas pa vprašal še nekaj zelo osebnega - vem, da ste skomponirali glasbo za Izganjalca hudiča, prvo verzijo, ki pa so jo zavrnili, tako da je delo potem opravil pokojni Jack Nitzsche. Kaj se je zgodilo?

Res je, angažirali so me, toda režiser William Friedkin je imel drugačne ideje. Med nama je prišlo, kot se reče, do kreativnih nesoglasij, tako da iz vsega skupaj ni bilo nič.

In kje je zdaj ta soundtrack?

No, zdaj imava pa problem. Odvetniki so mi namreč svetovali, da naj tega ne komentiram. Ne smem. Žal.

Bom vprašal drugače - ste soundtrack napisali ali ne?

Kot rečeno, nič ne smem reči. Tak je nasvet odvetnikov.

Pomeni, da mi ne smete povedati, če vaš soundtrack za Izganjalca hudiča obstaja ali ne?

Točno, tega ne morem komentirati. Raje ne.

Nočem vas jeziti, le slišal bi ga rad - je to mogoče?

Joj... žal... ne morem... saj razumete, ne.

Šur. Ga je mogoče kupiti?

Ne, ni ga mogoče kupiti, toda ker že ravno tako vztrajate, vam bom vendarle nekaj namignil - napisal sem soundtrack za predfilm Izganjalca hudiča... saj veste, kaj je predfilm, ne...

... hja, tudi pri nas jih vrtijo...

No, vidite, ta 6-minutni soundtrack pa je založba Warner izdala na plošči. Na neki kompilaciji. Pred nekaj leti. Niti ne vem več, kdaj. Poiščite to kompilacijo.

Je soundtrack predfilma del soundtracka Izganjalca hudiča?

Hitim.

Ah, seveda. Mimogrede, poslušal sem vajo za koncert - pred očmi se mi je vrtel film. Tako dobro zveni.

Počasi reči padajo na prava mesta.

Že napisane so tako, da jim kaj drugega ne preostane, ne.

Prav imate. Vso srečo.

Šur.

povezava