Pakt z ljudstvom

Marsikdo je prepričan, da je za dobro javno televizijo treba zgolj oblikovati prave organe, svete, nadzorna telesa in že bo vse drugače. Kaj je pravzaprav to, kar iz državne televizije naredi javni servis?

To ni tako enostavno. Treba je narediti še nekaj več in vzpostaviti sistem, ki bo preprečil vmešavanje države v delo javne radiotelevizije. To pa je zelo težavno. Vlade televizijam ponavadi določajo višino denarnih sredstev in želijo zato imeti nadzor nad programi. Televizije so orodje politike in neredko tudi vojn. Celo v zelo demokratičnih državah vlade sprejemajo za televizije izredno pomembne odločitve, od načina zbiranja prispevkov do razdelitve frekvenc. Toda ne glede na to je pomembno, da si javne televizije izborijo neodvisnost svojih novinarjev in urednikov. Pri BBC-ju je tako, da se tisti, ki so izbrani v odbor guvernerjev, trudijo obvarovati neodvisnost javne televizije, saj je od tega odvisen njihov ugled. Če bi izvajali državno politiko, bi to spoštovanje šlo po zlu. Nekateri drugi primeri pa kažejo, da zgolj formalno neodvisne institucije še ne zagotavljajo resnične neodvisnosti javne televizije. V Romuniji smo imeli primer, da je njihova televizija ob podpori parlamenta dobila na prvi pogled zelo dober svet, organ, ki nato nastavlja urednike. Čez čas se je pokazalo, da so v tem svetu štirje nekdanji pripadniki nekdanje romunske tajne službe Securitate. Takoj zatem je generalni direktor televizije odstopil, ker ni želel sodelovati s temi ljudmi. Zato ni preprostih receptov za vzpostavitev javnih televizij. Vsaka dežela mora iznajti model, ki ji ustreza.

Kako je to videti v Bosni? Kaj je pravzaprav vaše delo?

Moja naloga v Bosni je reforma državne televizije in sprememba te televizije v javni servis. Pravzaprav moramo iz sedanje bosanske televizije, nekdanje TV Sarajevo, ki se je nato spremenila v TV BiH, v skladu s sprejetim zakonom narediti dve javni televiziji. Eno na ravni celotne države, torej Bosne kot celote, drugo na ravni Federacije BiH. Tretja televizija, ki v Bosni že obstaja, je televizija Republike srbske. Najpreprosteje bi bilo seveda, če bi imeli le eno javno televizijo, vendar je treba upoštevati politične okoliščine. Pri tem bi državna televizija kot celota kupovala tuje serije, pravice do športnih prenosov, filme za vso državo in podobno, drugi dve televiziji pa bi zagotavljali več lokalnega programa. Za državo kot celoto je takšna organizacija veliko racionalnejša, kot če bi manjše televizije vse te programe kupovale same. To je v nekaj stavkih moja vizija bosanskega televizijskega prostora, ki ga poskušam ustvariti ob pomoči sodelavcev in novinarjev. Moja neposredna naloga pa je prenašanje znanja na skupino menedžerjev v Bosni. In nato odhod.

Vendar se po medijskih napadih na vaše delo zdi, da vodilni politiki vseh treh entitet pogosto niso najbolj zadovoljni s projektom?

Največji zapleti so nastali zaradi odločitve ustavnega sodišča o konstitutivnosti vseh treh narodov v BiH, saj je ta ustavila že začeti proces reorganizacije RTV BiH. Posledica te odločitve je bila, da je na podlagi daytonskega sporazuma začeta reorganizacija postala neizvedljiva. Prvotni načrt, da bi v Bosni imeli dve televiziji v entitetah, torej v Republiki srbski in Federaciji BiH, in tretjo, PBS (Public Broadcast Service - Javni RTV servis BiH), na ravni Bosne kot celote, je s tem postala skoraj neizvedljiva. Še posebej, če vemo, da bi po tem načrtu tudi televizija Federacije BiH morala imeti dva kanala, enega za Bošnjake in enega za bosanske Hrvate. Po mnenju mednarodne skupnosti je realneje najprej oblikovati večjo in pomembnejšo PBS. To pa seveda ni všeč politikom iz posameznih entitet, saj ti v tej televiziji vidijo grožnjo virom svoje moči. Takšna bosanska televizija bi lahko izničila ostro delitev med narodi, za katero je bilo prelite toliko krvi. Zato je v zadnjem času bilo nekaj medijskih napadov na visokega predstavnika in tudi name, nosilca projekta preoblikovanja televizije v Bosni.

Želite si torej predvsem nekakšno nadnacionalno televizijo, predstavniki največjih političnih strank pa bolj nacionalno obarvano televizijo?

Glavna težava je v tem, da bi mednarodna skupnost v Bosni želela televizijo, ki bi podpirala uresničevanje daytonskega sporazuma, strpnost, gospodarske reforme in vstop BiH v Evropo. Mediji v Bosni pa se bolj kot z dolgoročnimi cilji ukvarjajo s kratkoročnimi cilji in z nesoglasji med tremi bosanskimi narodi. V medijih izstopajo posamezni srbski, hrvaški ali bošnjaški projekti namesto tistih, ki bi lahko vso državo popeljali naprej; da bi to dosegli, bi morali usposabljati ljudi na televizijah. Znanje bi novinarji in uredniki morali pridobiti od tujih izvedencev, tako kot je bilo ob vzpostavljanju finančnih institucij v Bosni. Toda za preoblikovanje medijev bo potrebnega še veliko več časa, kot smo pričakovali v začetku. TV BiH je bila zelo slabo kadrovsko zasedena in tudi v tehničnem pogledu zelo šibka. Zato me politika v najožjem pomenu besede ne zanima. Zame so izzivi predvsem poklicni, ne politični. Nisem pristojen za sprejemanje in presojanje političnih odločitev. Kljub temu pa se seveda ves čas zapletam ob politične odločitve. Navsezadnje so bile vse televizije, s katerimi imamo opravka danes, ustvarjene v času komunistične ureditve in so imele tudi povsem jasne propagandne in politične naloge. Sedaj je vse to treba spremeniti. Kljub vojni in odhodu številnih ljudi je treba iz teh televizij narediti res dobre ustanove. Svet se je spremenil. Za sodobno televizijsko produkcijo potrebuješ znanje, programska orodja, pravo tehniko. V zadnjih desetih letih se je razvil internet, izpopolnili sta se digitalna tehnologija in računalniška obdelava slike in tona. Namesto novinarske ekipe petih ljudi danes novinarja spremlja en snemalec z majhno kamero. Vse to so spremembe, ki jih na bosanski televiziji niso doživeli. Čas se je zanje ustavil nekje v osemdesetih letih.

Imajo javne televizije po vašem sploh kakšno prihodnost? Javne televizije se namreč pogosto obnašajo kot dinozavri, ki brezvestno trošijo prisilno zbrani denar davkoplačevalcev in zaradi odsotnosti trga ponujajo povprečen program.

Dobršen del te kritike je upravičen. To velja predvsem za javne televizije, ki poslujejo v "starem slogu", z več tisoč zaposlenimi, s številno birokracijo in z direktorji, nesposobnimi za spoprijemanje z izzivi. Vendar se spreminja tudi svet okoli nas in te spremembe bodo spremenile podobo javnih televizij. Javne televizije seveda imajo prihodnost. Predvsem zato, ker počnejo stvari, ki jih komercialne ne počnejo.

Na primer?

Izobražujejo ljudi, pripravljajo verski, otroški, kulturni in umetniški program in skrbijo za nacionalno identiteto. Kajti če danes nimaš javne televizije, potem nimaš ničesar, kar bi zares učinkovito utrjevalo tvojo identiteto. Radio in televizija sta postala privilegirani mesti, kjer se prikazujejo nacionalne vsebine. V Veliki Britaniji je BBC mesto, kjer se v tem globaliziranem svetu kaže in izraža naša "britanskost". Skozi to televizijo se nekateri ljudje vidijo kot Britanci. Vendar to ni vse. BBC na primer producira odlične serije o naravi. Včeraj sem si v Ljubljani ogledal eno in nato presenečen opazil, da sem pravzaprav pred nekaj leti, ko sem bil član posebne komisije, odobril njeno produkcijo. Tudi izredno dobri dokumentarci nikoli ne bodo imeli dovolj velikega občinstva, da bi bili zanimivi za reklame. Za vse to potrebujemo javno televizijo. Javna televizija bo zato obstala. Vendar bi danes potrebovali zelo drugačno televizijo, kot je tista, ki smo jo poznali doslej.

Kako bi vi oblikovali javno televizijo, če bi vam dali povsem proste roke?

Če bi začel ustvarjati televizijo od začetka, bi naredil tako, kot je uspelo ustvarjalcem uspešnega Chanel 4 v Veliki Britaniji. Vzel bi majhno skupino ljudi, predvsem takšnih, ki imajo izkušnje z dramaturgijo. Namesto velikega birokratskega aparata bi najel delovno silo in opremo. Tudi v Silikonski dolini počnejo enako; centrale so res tam, toda najboljša programska oprema nastaja po vsem svetu. Nekaj podobnega so naredili s TV NOVA na Češkem. Namesto da bi zaposlili ljudi z izkušnjami, so dosledno zaposlovali izključno ljudi brez izkušenj z državno češko televizijo. In jih nato došolali za delo na televiziji. Tako so se rešili okostenelih postopkov in naredili odlično, dinamično televizijo. Pomembno je dobiti mlade, ustvarjalne ljudi, ki znajo misliti. Vse drugo ni pomembno in se lahko kupi na trgu. Za pravo neodvisnost seveda potrebuješ tudi veliko svoje produkcije, za vse to pa je potrebno zdravo, razvito gospodarstvo. BBC je še zmeraj prevelik in porabi preveč denarja za nepotrebno infrastrukturo. Pri BBC-ju sicer trdijo, da denar porabijo večinoma za proizvodnjo programov, toda po mojem ga še zmeraj preveč porabijo za naložbe v beton in opremo, ki je ne potrebujemo. Ko sem se v Londonu spoprijel z vodenjem dela BBC-ja, sem hitro ugotovil, da imamo dvanajst reportažnih avtomobilov, ki stanejo vsak 2,5 milijona funtov, da vsak porabi na leto še enkrat toliko sredstev za obratovanje, redno pa uporabljamo samo dva. Odločil sem se za racionalizacijo. In reči moram, da so mi sindikati stali ob strani, kajti nič ni bolj demoralizirajočega kot biti zaposlen nekje, kjer te pravzaprav nihče ne potrebuje.

Zakaj potemtakem javne televizije postajajo tako neracionalne?

Javne televizije zaposlujejo ljudi in sčasoma postane to njihova glavna funkcija. Ob tem pozabljajo, da je njihovo temeljno poslanstvo produkcija programov. Ne zabavanje občinstva ali negovanje nekakšnega kulturnega patriotizma. Vse pa je seveda odvisno od vodilnih kadrov in nadzora nad televizijami.

V tranzicijskih državah je verjetno posebna težava v tem, da ni jasnih določil, kakšna bi morala biti pravila obnašanja?

Takšna pravila so zelo pomembna. V tem smislu je oblikovanje kodeksa poročanja, kakršnega so nedavno pripravili na slovenski televiziji, zelo pomemben korak. Da so ljudje, ki so nekoč delali v starem sistemu, zmogli ta korak v smeri posodabljanja televizije in vzpostavljanja etičnih norm, je bilo zame zelo presenetljivo in spodbudno spoznanje. Za televizijo so ta pravila še posebej pomembna. Televizija potrebuje jasen sistem pravil. V tako velikem sistemu morajo tisoči ljudi neprestano sprejemati odločitve. Na tisoče odločitev. Če se odpravite snemat bombni napad na letališče, morate takoj sprejeti nekaj pomembnih odločitev o tem, kaj nameravate pokazati gledalcem. Novinar se ima seveda pravico odločiti po svoje, toda vodstvo televizije ima prav tako pravico določiti, kaj pričakuje od svojih ljudi glede na moralne in etične norme svoje družbe. Vse te slike so konec koncev del naših dnevnih sob, kuhinj in spalnic, del našega vsakdanjika. Zato so inteligentna in liberalna, toda jasna pravila pomembna. BBC ima zelo natančna in stroga pravila. In prav v teh pravilih se skriva ključ do BBC-jevega uspeha. Komercialni sektor je nekaj drugega. Komercialne televizije vodijo ljudje, ki si želijo zaslužka. Tudi zato je pozornost, ki jo v teh medijih posvečajo obrtnim in profesionalnim pravilom novinarskega poklica, praviloma manjša.

Kaj to pomeni ob povsem konkretnih zapletih? Ali imajo novinarji v Britaniji danes na primer že zagotovljeno pravico do varovanja svojega vira?

Tu se stvari hitro spreminjajo. Razmere za novinarje so bile v Veliki Britaniji približno do leta 1991 zelo težavne. Tega leta je bil nato sprejet nov zakon o žalitvi sodišča, ki določa, da nobena oseba ne more biti obsojena zaradi žalitve sodišča, če ne izda vira informacije, razen v primerih, ko sodišče ugotovi, da je takšno razkritje nujno potrebno zaradi "interesov pravičnosti, državne varnosti ali iz razlogov preprečevanja nemirov ali zločinov". Kmalu pa se je pokazalo, da tudi takšna formulacija vsebuje past. Primer Williama Godwina je kasneje jasno razkril slabe točke opisanega člena. Ta primer je bil še posebej zanimiv zato, ker je podjetje novinarju s sodno prepovedjo ne samo preprečilo objavo informacije, pač pa poskusilo odkriti še novinarjev vir z očitnim namenom, da ga kaznuje. Sodišče je na vseh sodnih instancah v Veliki Britaniji podjetju dalo popolnoma prav. Preobrat je nastal šele na evropskem sodišču za človekove pravice, saj je to razsodilo, da je Britanija kršila 10. člen evropske konvencije o človekovih pravicah.

Je mogoče novinarje prisiliti k razkritju vira tudi zunaj sodišč?

To ni mogoče. Obstaja pa še nekaj izrednih okoliščin, v katerih je mogoče človeka prav tako prisiliti, da izda svoj vir. Podjetja lahko na primer poskusijo prisiliti zaposlene, da razkrijejo vir, ki je izdal poslovno skrivnost. Vendar se ta možnost doslej še ni uporabila proti novinarjem. V naši državi na primer ni zakona, na podlagi katerega bi lahko sodišče zahtevalo, naj priča izda svoj vir policiji. Britanski pravosodni sistem je v Evropi gotovo eden izmed bolj restriktivnih, kar zadeva vprašanja novinarskih virov, državnih skrivnosti in podobno. To je posledica dolge zgodovine, pomena, ki ga ima lastnina v celotni družbeni ureditvi, in tega, da imamo v državi zelo ostre protiteroristične zakone, po katerih ima policija precej široka pooblastila, kadar gre za razkrivanje identitete teroristov. Pri razkrivanju identitete teroristov lahko policisti zahtevajo tudi razkritje novinarskih informatorjev. To se je že večkrat zgodilo novinarjem Chanela 4. Na BBC-ju s temi zakoni načeloma nimamo težav. In to zato, ker so naši novinarji dovolj previdni in sploh nočejo vedeti za pravo identiteto ljudi, s katerimi se pogovarjajo. Tako se novinarji pogovarjajo z ljudmi, ki imajo maske, in se pustijo odpeljati z zavezanimi očmi na kraje sestankov s sogovorniki.

Je tudi takšen profesionalen način dela nekaj, kar vzpostavlja razliko med državno in javno televizijo?

Gre pravzaprav za zelo težko vprašanje. Včasih rečem, da med državno in javno televizijo pravzaprav ni velikih razlik. Poglejte BBC. BBC je na neki način največja državna televizijska in radijska hiša. Glede lastništva infrastrukture je vez med BBC-jem in državo še naprej zelo močna. Toda hkrati je BBC tudi največja in najbolj znana javna televizija. Kako je ta paradoks sploh mogoč? Sam si pogosto zastavljam to vprašanje. Resnica pa je, da je BBC resnično svoboden. Komentarji in filmska produkcija se izvajajo brez vpliva vlade.

In vlada ne more zmanjšati finančnih sredstev, če je nezadovoljna s poročanjem BBC-ja?

Ne more. Oziroma - teoretično bi seveda lahko. Vendar je način zbiranja radijskih in televizijskih prispevkov - te za BBC zbira od države in BBC-ja povsem neodvisen organ - urejen s posebnim zakonom. A takšnih pritiskov na BBC ne bi dovolila angleška javnost. V tem pogledu ima BBC nekakšen "pakt z ljudmi". Tako pridemo nazadnje do odgovora, da je v bistvu vse odvisno od razpoloženja javnosti. Če ta želi svobodne institucije, jih lahko ustvari in obvaruje njihovo neodvisnost. Gre za vprašanje, kaj ljudje pričakujejo od svoje televizije. Če pričakujejo njeno neodvisnost, potem je posledica neodvisna televizija. Najprej pa seveda potrebujemo ljudi, ki si želijo svobode. Te ljudi gotovo lahko pomagajo oblikovati svobodni in javni mediji. In javna televizija je zelo pomembna tudi pri ustvarjanju možnosti za to, da si ljudje sploh želijo obstoj javne televizije. Tako je vse povezano v nekakšen krog. Vzpostavljene standarde je težko spremeniti, vendar jih je težko tudi znižati. Poleg tega "pakta z ljudstvom" in družbenega soglasja pa potrebujemo za resnično neodvisne medije še delujoče sodstvo in vse druge družbene institucije. Da bi dobili res uspešno javno televizijo, potrebujete še celo vrsto drugih koristnih sestavin. Najprej seveda osrednji organ za izbiro vodilnih na javni radioteleviziji, ki je sestavljen iz uglednih in neodvisnih strokovnjakov. Potem potrebujete neodvisno telo, ki razdeljuje frekvence. Potrebujete tudi finančno neodvisnost. In predvsem široko razširjeno prepričanje, da so svobodni javni mediji pomembni za ohranjanje svobode. Vse to je seveda zelo težko doseči. Velika Britanija je dežela, ki ni doživela invazije že tisoč let. Zato je lahko razvila takšno stopnjo individualizma in samozaupanja. Če so ljudje že od malega vzgajani v duhu, da lahko in morajo povedati, kaj si mislijo, imate na koncu tega procesa povsod razširjen in precej močan občutek za svobodo in odgovornost. Vse to so samo deli mozaika, po katerih se javna televizija razlikuje od državne. Prav zato, ker je tako veliko odvisno od splošnega stanja v družbi in okolja, v katerem javni mediji delujejo, je tudi tako težko potegniti jasno ločnico med državnimi in javnimi mediji. Na papirju lahko sestavite odlično shemo javne televizije, toda če ni tradicije, pravil obnašanja, šolanih in odgovornih ljudi, vse to lahko propade. Formalne rešitve ne pomenijo veliko, razliko pa opaziš takoj, v vsakodnevnem delovanju medijev.

Kako ste pravzaprav postali novinar in kasneje urednik?

Imel sem srečo. Takoj po univerzi sem se zaposlil pri ITN-u, kjer sem se naučil osnovnih spretnosti televizijskega novinarstva. Potem sem odšel na BBC in se tam pričel ukvarjati s produkcijo. Potoval sem po vsem svetu in delal filme. Večinoma so bili to filmi o vojnah. Bil sem v Vietnamu, na Bližnjem vzhodu, v Alžiriji, povsod, kjer so se ljudje pobijali med seboj. Sčasoma sem spoznal, da to ni najboljše delo, če si želiš ohraniti senzibilnost in razsodnost. Ob takem delu ti čustva nekoliko otopijo. Sam sem čez čas opazil, da se ne odzivam več na pravi način na življenje in na to, kar se dogaja drugim ljudem. Najrazličnejše grozote sem lahko opazoval popolnoma mirno in ob pogledu na mrtve otroke pri sebi najprej pomislil, da bo to "odličen posnetek". Ko sem se ujel pri tej misli, sem vedel, da moram to delo nehati opravljati. Takšno novinarstvo ni posebej zdravo v duhovnem smislu. Če nikoli ne greš domov in se ves čas potikaš po krajih, kjer se ljudje samo pobijajo, sčasoma izgubiš merila za to, kaj je prav in kaj ne. Zato sem BBC prosil, da bi to delo opustil. Nisem zapustil novinarstva, postal sem urednik in urejal BBC-jevo Panoramo, kasneje pa sem v skupini menedžerjev vodil reorganizacijo dela BBC-ja.

Pogrešate novinarstvo?

Pogrešam možnost, da bi sam kaj napisal ali naredil kakšno oddajo. Vendar je tudi menedžment ustvarjalen, le na drugačen način. Menedžerji so tu zato, da bi drugim ljudem omogočili, da so ustvarjalni. Da vzpostavljajo strukture, ki drugim ljudem omogočajo opravljati delo vse bolje in tako, kot je prav. Zato sem se tudi spoprijel s transformacijo bosanske televizije. Namen projekta je preprost: prenašati izkušnje, tehniko in znanje v okolje, pretreseno z vojno. Nekateri menijo, da je mednarodna skupnost v zvezi s spopadi v nekdanji Jugoslaviji ravnala kruto in cinično. Po mojem to mnenje ni točno. Mislim, da je mednarodna skupnost dejansko želela pomagati narodom, zapletenim v tragične vojne, in da to počne še naprej. Vendar je prav tako res, da se vsi, ki se ukvarjamo s tem delom, iz dneva v dan spoprijemamo s tem, da na mednarodno skupnost velik del javnosti v državah, kjer se akcije izvajajo, gleda kot na sovražnika. To je resnično deprimirajoče. Dodaten problem je seveda v tem, da mi "tujci" nimamo enotnih pogledov na to, kaj bi bilo pravzaprav treba storiti v Bosni, na Kosovu ali kje drugje. Ker se spopadamo med seboj, to še dodatno zapleta naše projekte. Namen teh pa je seveda pomoč.

Še zmeraj ste torej prepričani, da niste nekakšen novodobni kolonizator, ki v Bosni vsiljuje nesprejemljive modele, in da zares opravljate koristno delo?

Vzpostavljanje javne televizije, centralne banke in drugih državnih institucij v Bosni, vrnitev prebivalstva na domove, izplačevanje pokojnin, graditev infrastrukture in šolstva, da bi bilo življenje ljudi boljše, vse to so projekti, ki ne morejo biti slabi. Vendar njihova izvedba zahteva pravi socialni inženiring. A del politikov, predvsem starejših, ne želi te normalnosti, saj vsa njihova moč počiva na dosedanjih sistemih. Zato imamo v Bosni neprestane konflikte med starimi politiki na oblasti, ki zavirajo reforme, in potrebami ljudi po reformah. In zato je v Bosni vse ena sama neprekinjena bitka. Ljudje se ti upirajo povsod in na vsakem koraku. Takšna je moja izkušnja. Upirajo se spremembam, ker te spodnašajo njihove položaje. Vedo, da to, kar imajo, ni dobro, vendar se jim zdijo spremembe še večja nevarnost.