Prešeren v svojem času

Ustaljeno prepričanje o Prešernu je, da vzniknil tako rekoč sredi ničesar. Če odmislimo Vodnikov krog: ali je bila v tedanji družbi vendarle obstajala tradicija pesnikovanja, deklamiranja in uživanja ob poeziji?

Vsekakor, takrat je bila še vedno živa ljudska pesem. Poezijo kot tako, seveda latinsko, pa so gojili posebej v jezuitskih gimnazijah. Tam sicer ni bil poudarek na vsebini antičnih pesmih, čislali pa so brezhibnost forme, eleganco pesniškega izražanja, izbranost besed, vrhunskost jezika. Gimnazijci so poezijo deklamirali, občudovali in jo tudi sami zlagali. Ta tradicija recitacije poezije se je ohranila tudi v Prešernovem času, se pravi po razpustitvi jezuitskih šol po letu 1773.

To je bil nenavaden čas: slovenski izobraženci niso govorili le slovensko, temveč tudi nemško, medtem ko je praktično celoten šolski pouk potekal v latinščini.

Poglejte, proučeval sem šolske učbenike Prešernovega časa in naletel npr. na latinsko vadnico, ki je učila, kako se nekaj pove jezno, kako vzvišeno, kako žalostno, kako isto stvar povedati nevtralno, kako anekdotično, kako šaljivo. Šolani ljudje so se znali izražati perfektno v latinskem jeziku. Govorili so običajno nemško, toda ko so prišle slovesnosti, je bilo samo po sebi umevno, da bo govornik spregovoril v izbrani latinščini. Ko je dijak končal gimnazijo, je govoril latinščino kot svoj drugi jezik.

Prešeren je bil torej najbolje podkovan v latinščini, nekoliko manj v nemščini, najslabše pa v slovenščini, pa je za pesnjenje izbral prav slovenski jezik?

Res, samo veste, Prešeren je napisal tudi latinsko pesem. L. 1833 je v Illyrisches Blatt objavil tekst petih pesmi: nemški epigram, dva nemška in slovenski sonet o Apelu in čevljarju, na začetek pa je postavil svoj latinski distih Error typi. Prešeren je pisal odlične pesmi tudi v nemščini, kadar je mislil, da je pomembno, da njegove misli dosežejo tudi nemški krog Avstrije. Ena njegovih bolj filozofskih pesmi

je posmrtnica, žalostinka za Matijo Čopom, ki jo je objavil že v mesecu prijateljeve smrti v nemškem časopisu Illyrisches Blatt. Zaradi provokativnih socialnih in nacionalnih elementov mu je cenzura črtala šest tercin. Prešeren je stal pred odločitvijo: ali pesem umakne ali pristane na spremembo? Zaradi ljubezni in spomina na Čopa je to pogoltnil, česar kasneje pri Zdravljici ni naredil. Ena njegovih najpomembnejših ideoloških pesmi je tako nemška.

Tam je misel: kogar bogovi ljubijo, umrje mlad. Premišljanja o smrti je Prešeren večkrat ponovil, na Slovenskem npr. je ponarodel njegov latinski memento mori. Ko je pesnik zapel "spomni se, da boš umrl", ni izrekal ravno religiozne drže, ki denimo v smrti vidi trenutek, ko pojdeš h gospodu po plačilo?

To je pri njem še klasicizem, ki je razmišljal o minljivosti časa. Kot bi poslušali Bacha, katerega muzika je usmerjena na drugo življenje, na posmrtnost. Izrek je vzel iz samostanskega življenja. Srednjeveški menihi so se pozdravljali - najstrožji kartuzijanci - na hodniku: memento mori!

Pravite, da so si namesto "dober dan!" zaželeli: "spomni se, da boš umrl!"

Ja..., Prešernov memento mori ni romantično opevanje smrti zaradi ljubezni, tu bi rekel, da smrt diši po samostanski, retorični, patetični, celo malo narejeni misli na smrt. V tem sonetu ni nobenega poziva k življenju, ki naj bo aktivno pa celo veselo kakor pri rimskem Horacu, ki je napisal odo, v kateri poje: "Joj mi, Postume, moj Postume, leta bežijo!" in jo zaključi: "Zato pa uživaj življenje, kajti vino, ki ga zdaj skrivaš v svoji kleti in ne upaš piti, bo tvoj dedič polival po tlaku."

Prešeren piše o jastrebu, ki kljuje srce. Grški original je šel drugače. Kako pojasniti to spremembo, saj Prešeren drugod ni popravljal antičnih motivov?

On pravi: kdo ve kragulja odgnati, ki kljuje srce, torej jastreba. V antiki je seveda Prometej, ki mu kljuje jetra orel. To je razlika. V starem mitu, ki je grozljiv, v drami lahko opisujejo jetra, v lirični pesmi pa je motiviranost na srcu in na čustvih, zato je Prešeren jetra spremenil v srce. Kar pa se tiče orla, je zanimivo pogledati v šolske knjige, v katerih pa je v mitu o Prometeju nastopal jastreb.

Prešeren je bil oster časopisni kritik, ki je svoje misli streljal v obliki puščic. Ko danes po šolah poslušajo bodico

Apel je bil znameniti slikar Aleksandrove dobe. Kralj Aleksander Veliki je dovolil le dvema, da ga upodabljata: kiparju Lizipu in Apelu; "Samo ta dva poznata mojo levjo naturo in moj široki pogled." Najslavnejša lastnost Apela je bila, da slika tako prirodno, kot da bi zares posnemal prirodo. Danes ne bi bili tako navdušeni nad takim skrajnim realistom. O njem je krožila fama, da je naslikal trto z grozdjem tako prepričljivo, da so priletavali ptiči in s slike kljuvali grozdje.

Prešeren je zadeval ob cenzorje, ki so bili celo dvostopenjski, za ljubljanskim je prišel še dunajski.

Ni pa bilo vse obvezno poslati na Dunaj. Na začetku je bil za Krajnsko Čbelico cenzor Čop, kar se danes sliši smešno, celo paradoksalno. V prvi letnik je šlo vse brez cenzure. Potem pa so postali janzenisti okrog škofije pozorni. Pavšek je rekel, da tako ne bo šlo in je potem posegel s pismom pri škofu Wolfu. Škof ni znal niti besede slovensko, pa mu je sam pojasnil, da se tu objavljajo strašne stvari proti duhovščini in veri, da se tu poraja slovenski Voltaire. Nakar se je Wolf seveda odpeljal k deželnemu glavarju Schmidburgu, ki je favoriziral Čopa in Čebelico, ampak - če pride škof in intervenira, mora postati Schmidburg pozoren in reče, da naj gre pisanje v višjo recenzuro na Dunaj. Zaradi teh intervencij je kasnejše letnike dobil v roke Kopitar na Dunaju in se znesel s serijo kritičnih in zajedljivih opazk. Tudi njegov naslednik, slavist in cenzor Miklošič je pri Zdravljici črtal celo kitico. Cenzura je bila pikolovska.

Če pogledamo cenzorje slovenskega enopartijskega režima, so bili vsi po vrsti partijski aparatčiki v podobah javnih tožilcev in malih sekretarjev, cenzorja 19. stoletja pa sta bila največja poznavalca slovenska jezika Jernej Kopitar in Franc Miklošič.

Nacistične in komunistične diktature so imele večjo oblast in z njo večji strah pred besedo, kot tedanja Avstrija, ki je sicer zatirala vsako senco dvoma, toda vedelo se je: kdo, koliko in kaj cenzurira.

To spominja na romantiko viteških dvobojev: prvi poet Prešeren proti prvemu filologu in cenzorju Kopitarju. Toda ali ni to svoboda časa, ko je Prešeren lahko vseeno objavljal sofisticirane bodice na cenzorjev račun: "

Ime Kopitarja je zakril tako, da je za veliko začetnico K napisal formo anapesta, dva kratka in en dolgi zlog. Zoilus pa je bil komentator Homerja. V helenistični dobi so nastali prvi resni komentarji Iliade in Odiseje. Zelo podrobno so tehtali in merili posamezne izraze, besede in celo metriko. Komentator Zoilus je s podrobnim analizami dajal v nič Homerja in praktično uničeval vrednote te velike poezije. Prešeren je imel krasno priložnost, da je naredil besedno igro Zois proti Zoil: ti nisi Zois, ti nisi niti mali Zois, ti si Zoilus.

Ko Prešeren rabi metafore, jih poišče v antičnih mitih. Do kdaj ta prevlada antičnega sveta?

Ko je kdo zapisal Temida, je vsakdo vedel, da je boginja pravice. In da je Evan drugo ime za Bakha, boga, ki rad pije dobro vino. Prešeren je v Čebelici pisal: ponuja Temida mi rumenjake, ponuja Evan polne mi bokale, kar pa je za izdajo Poezij 1847 spremenil v: ves dan bom koval iz dela rumenjake, zvečer s prijatlji praznil bom bokale. Sredi stoletja ni bilo več samoumevno, da bralci vedo za Temido in Evana. Prešeren zato za knjižno izdajo svojih pesmi dosledno črta te postranske metonimije in imena, ohrani samo velike figure, kot so Orest, Orfej, Prometej...

Krst pri Savici je Prešeren zgradil iz ruševin Troje po zgledu Vergilove Eneide, Črtomirja po Eneju, ki ubeži iz obleganega in krvavo pokončanega mesta. Kako vidite Krst kot zgodovinar?

Črtomir se vda v novo družbo. Zgodovinska analiza pokaže, da so vsi narodi v Evropi, ljudstva, ki niso sprejela krščanstva, izginila: Avari, Huni, Vandali... Samo ljudstva, ki so se vključila v svet krščanstva so ostala, zato so morali to napraviti tudi Slovenci. Prešeren je ta problem iz Valvasorja dobro bral, problem te mejne situacije med svobodno pogansko dobo Slovanov in obveznim pokristjanjevanjem v frankovsko zahodno Evropo.

Krst je tudi himna krščanstvu. Ali si je zaradi te pesnitve pridobil simpatije v cerkvenih vrhovih?

Vam povem. Knjižico Krst pri Savici je l. 1836 poslal nekaterim znancem, med njimi tudi prijatelju češkemu slavistu Čelakovskemu. V spremnem pismu je znamenit stavek, ki je polemiziran do danes. Sam sem ga poskušal razložiti iz njegovih besed, ko Čelakovskega prosi, da njegov Krst obravnava z obzirnostjo kot metrično nalogo, saj prevajalec Sv. Avguština mi tega ne more zameriti. Namreč Čelakovski je bil v zgodnji dobi sourednik nekega katoliškega časopisa za duhovščino in v njegovi prilogi izdal češki prevod Avguštinove Božje države. Prešernovo poanto gre brati: Vi ste prevajali Avguština, pa tudi niste zelo veren človek, jaz sem pa napisal Krst pri Savici in prosim obravnavajte me obzirno. V samem pismu pa Prešeren pravi: duhovni gospodje so bili to pot z menoj zadovoljni. Ampak to ni bil njegov namen. On ni napisal Krsta zaradi dobrikanja duhovščini.

Za Prešerna običajno velja, da je bil premalo cenjen, odrinjen, toda Krajnska Čbelica, v kateri je objavljal, je izhajala v 600 izvodih. Če pomislimo, da je imela Ljubljana na začetku 19. stoletja kakih 10.000 prebivalcev, je to primerjalno vzeto naklada, o kateri sodobni Prešernovi nagrajenci lahko samo sanjajo.

Ta fama, da Prešerna niso cenili, je malo pretirana. Tudi Prešernove tožbe so nastale v mračnih urah. Ljubljana ni bila tako nepismena, v njej je živelo kar nekaj nemških pesnikov, ki so znali tudi slovensko. Njegov nasprotni krog so bili janzenisti. Duhovniki, ki niso bili janzenisti, so ga cenili. V neposrednem sorodstvu je imel sedem duhovnikov. Njegovi strici so bili vsi protijanzenisti: veseli duhovniki, občevali s posvetnimi ljudi, njegov stric na Šmarni Gori je prirejal gostije, na katerih zagotovo niso v izbranih besedah govorili o janzenistično usmerjeni škofiji. Razen tega je tudi Bleiweis, ki je začel izdajati Novice, imel seveda za svojega uradnega poeta Koseskega, saj mu je ugajal njegov patos in soglasje s cesarstvom. Ampak objavljal je dosledno in redno Prešernove pesmi, katere mu je pač dal. Ni bil tako nepriznan.

Objavljal je v vseh osrednjih revijah: v Čebelici, nemškem Illyrisches Blatt kot Bleiweisovih Novicah. Pri čemer mu je nemški časopis objavljal celo slovenske pesmi.

Illyrisches Blatt je bil poseben časopis, ni bil ravno na liniji reakcionarnega Dunaja. To je očitno ob francoski revoluciji 1830, ko avstrijski dvor še zaostri cenzuro, ta časopis pa vsega dva tedna po revoluciji objavi Prešernov prevod Kernerjevih Liculovih strelcev. Liculovi strelci so bili res nemški prostovoljci proti Napoleonu, toda Prešeren je v prevodu tekst celo malce spremenil: kdor pade za svobodo, temu smrt ni nekaj nesrečnega, naj tirani poginejo... S tem je Kerner mislil na Napoleona, toda ta pesem je petnajst let po Napoleonovem padcu in dva tedna po pariški revoluciji merila na povsem druge tirane in na povsem drugačno svobodo.

Provincialna Ljubljana je bila tedaj aktualistična: štirinajst dni je minilo od pariške vstaje in Prešeren je imel že napisan in objavljen politično prebuditeljski prispevek. Na to Prešernovo željo seči daleč prek meja Avstrije kažejo tudi njegove geografske vsebine. Pesnik erotike in patriotizma piše o Nilu. Od kod je pobral te ideje, ko pa takrat po šolah niso poučevali zemljepisa?

V šolskih učbenikih latinščine je bilo veliko geografskih sestavkov. Geograf Strabon je opisoval problem njegovega izvira, Herodot je iskal izvir Nila v zahodni Afriki. Tako kot se je Prešeren spraševal o neznanih studencih Nila, je Nil gnal tudi njegovega sodobnika misijonarja Ignacija Knobleharja, ki je kot eden prvih Evropejcev l. 1850 prodrl po Belem Nilu do južnih mej Sudana. Prešerna pa ni mikal samo Nil, piše tudi o Brahmanih v Indiji, o daljni Kini.

Izvor Slovencev iz zakarpatskih vrst Slovanov ni od vekomaj. Pred stoletji so imeli stari Slovenci o svojem izvoru bržkone drugačne predstave?

Že v renesansi je Megiser razvijal avtohtonost, medtem ko je konec 18. stoletja veljala teza, da so naši predniki Iliri, da je avtohtono prebivalstvo Slovenije starejše od Rimljanov. Slovani so res deloma prišli kasneje, vendar je bilo to tako nepomembno, saj so se povsem zlili s staroselci. Pri Vodniku najdete verz: že močen na morju Ilirjan je bil, ko se ladje tesat Rimljan je učil. Prešeren je v roke vzel knjigo operoza Dolničarja, ki je izračunal, da je bila Emona Jazonovo mesto, da je petsto let starejša od Rima in določil celo letnico njenega nastanka - 1222 pr. Kr.! To starost Emone je Prešeren opisal v Elegiji svojim rojakom: V sedem gričih je prebival volk, in jastreb tankovid, ko je že Nauport umival več sto let Emone zid. To je bila teza, da je Ljubljanica že več sto let tekla skozi Emono, ko sta na področju bodočega Rima živela še volk in jastreb. V Prešernovi dobi je bila samo še patriotska fikcija, zakaj od Linharta naprej je veljal poudarek na prihodu Slovanov. Čeprav še danes najdete ljudi, ki bolj kot v slovanski verjamejo v predrimski avtohtoni izvor današnjih prebivalcev Slovenije.

Tudi na spomenike so klesali Prešernove verze. Bil je očitno tako mogočen pesnik, da so ga številni iskali, da bi jim spesnil tudi kaj v slovo.

Angažiral se je z nagrobnimi napisi za velike slovenske ljudi: za Linharta, Čopa, tudi Korytka, pa tudi če so ga ljudje naprosili: Ovsenekovima dečkoma je napravil verze. To vemo, kako se je zgodilo. Prišel je k Mateju Langusu, ki je na kovan kovan križ - ki sem ga nekoč videl na neki razstavi, zdaj je v zasebni lasti - naslikal sliko, njega pa so naprosili za nekaj verzov.

Ljubljanski livar zvonov Anton Samasse je povedal Prešernu, da vliva nov zvonu pri Svetem Joštu nad Kranjem, in ga vprašal, če bi mu sestavil napis zanj. Ta zvon ni bil kar tako, bil je ulit iz brona potonjenih topov angleške vojske, ki je na grški strani zmagala v pomorski bitki proti Turkom. Zadaj za tem napisom je bilo filhelenstvo, ljubezen do svobode, romantični pesnik Byron se je kot prostovoljec boril in preminul na grški strani. Zgodba je minila prek noči: zvečer mu je Samassa v neki gostilni rekel, da rabi napis za nov zvon, Prešeren pa mu ga je prinesel že naslednje jutro.

Ga imate mogoče v glavi?

Ja seveda: "Moj bron je najden bil v dnu morja, ko Turčije kraljestvo v Heladi končal je Navarin. Ga kupi romar; ga Samassa v zvon prelije, glasim zdaj božjo čast iz svet'ga Jošta lin."

Tu kot da gre za naravno kroženje: v času vojn zvonove prelivajo v topove, zdaj jih prelijejo nazaj v zvonove. Za zvon vzameš kanon, ker veš, da je to le v kanon pretopljen zvon. Krasna misel, starih zvonov je vsekakor zelo malo ohranjenih. Kam so šli? V dobi

Dasiravno freigeist pa je Prešeren napisal panegirik ljubljanskemu županu?

Res je, da je tu velika razlika med antiko in Prešernom. Največjim antičnim poetom ni bilo nobenega problema pokloniti se cesarju, Vergil, Horac je zlagal himne Avgustu. Moderna poezija tega nima: Puškin ni pisal panegiriku Nikolaju I., ne Byron angleškemu dvoru. Veliki pesniki romantike so pesniki odpora. Tudi Prešeren cesarja ni ljubil, pesem ljubljanskemu županu pa je mogoče koncesija. Bil je član kazine, po drugi strani pa je bil župan Hradecky zelo priljubljen, ni bil Nemec, ampak Čeh po rodu, forsiral je izsuševanje barja, razvijal Ljubljano. Toda tudi v teh pesmih ni Prešeren padel nikoli pod nivo, jih pa ni objavil v Poezijah, čeprav so jih tiskali za slovesne jubileje na posebnem papirju z zlatimi črkami v naslovu, v barvah.

Da je bil Prešeren ljubitelj lepe knjige, govorijo tudi Čebelice, ki so krasno natisnjene, potem posebni izvodi, ki jih hrani Narodni muzej na imenitnih papirjih, ki jih je Prešeren zahteval. O Krstu pravi, da mogoče ni najboljša pesnitev slovenskih pesnikov, ima pa neko prednost: poskrbel sem za prvovorsten papir. Krog Prešerna in Čopa je skrbel, da je bila moderna, nova in lepa poezija tudi po obliki in tisku videti lepa.

Prešeren je v epigramih zbodel celo novopostavljenega škofa Slomška:

Ja, današnjega svetnika. Vsekakor pa je bil Prešeren dober znanec Slomška. Ti njegovi epigrami Slomšku so ljubeznivi, nikakor kopitarski.

Če so v Prešernovem času ljudje znali Horacove verze na izust, poznali mite o Sibili, Anteju, ali je v vsakdanji kulturi vstopa v 21. stoletje ostalo sploh še kaj antičnih vsebin?

Mogoče danes res vsak dan ne mislimo o antiki, ampak dve starogrški besedi pozna ves svet, tudi neizobraženi deli prebivalstva. To sta: politika in demokracija.

Samo, da ne vedo, da sta to grški besedi.

Ha-ha, ne vedo, ampak besedi kljub temu živita.

povezava