Dosmrtni direktor se poslavlja

Je res, da nekaj trenerjev že nekaj mesecev ni dobilo plače?

Teoretično je to možno, vendar tri mesece... Dvomim. Pri nas, razen uslužbencem na smučarski zvezi, plače malo zamujajo. Tudi meni, ker sem na isti ladji. To pa zato, ker je finančno stanje v športnih organizacijah takšno, da dajemo vedno prednost tekmovalcem. Bilo bi zelo narobe, če bi trenerji dobili plače in potem vsi skupaj s tekmovalci ostali doma in ne šli niti na tekme niti na treninge. Dogovor s trenerji je, da iz tega ne delamo težav. Tisti, ki imajo, recimo, najeta posojila, lahko denar vedno dobijo vnaprej, in to tudi urejamo. Če pa kdo tri mesece ni dobil plače, bi mi lahko samo telefoniral in dobil preostanek denarja. Sicer pa nobenemu trenerju nismo ostali dolžni za delo v minulih letih.

Kateri denar zamuja, sponzorski ali tisti, ki ga namenja država?

Če bi živeli samo od tega, kar daje država, bi nehali smučati že septembra ali avgusta. Državni denar je še vedno manj kot 20 odstotkov proračuna, drugo moramo zbrati. Smučarska zveza je velika organizacija, imamo nordijske discipline, biatlon, alpsko smučanje, deskanje na snegu, akrobatsko smučanje... Denar se preliva iz enega žaklja v drugega. Včasih smo mi v deficitu, pa si moramo denar sposoditi, večinoma pa je ravno nasprotno.

Govori se o reorganizaciji slovenskega smučanja. Biatlon in skoki naj bi jemali precej denarja alpskim smučarjem. Je to res?

V alpskem smučanju, ki je sestavljeno tako, da ga predstavljajo vsi klubi, ki tudi izbirajo vodstvo, tudi mene, po vsakem štiriletnem mandatu, so klubi že zahtevali, da bi se dosegla čista finančna situacija, da bi vsaka disciplina imela svoj račun.

Katere discipline imate v mislih?

Teki, deskanje, biatlon, skoki, alpsko smučanje. Položaj bi bil v vsakem trenutku, ko pritisneš na gumb, jasen. To bi sicer po svoje precej povečalo stroške poslovanja smučarske zveze in tudi nekako razbijalo smučarsko zvezo, ki nasproti mednarodnim organizacijam deluje kot celota, kot ena organizacija. Mislim, da bi se to vprašanje lahko rešilo drugače, da bi se to vodilo bolj jasno in da bi bili medsebojni odnosi v zvezi bolj urejeni. Moj predlog bi bil, da vodimo vsako disciplino posebej, in če kdo nima denarja, mora disciplino, ki ima v tistem trenutku denar, zaprositi za posojilo pod določenimi pogoji, tudi s plačilom obresti in z rokom plačila. Če bi se to uredilo, bi bilo za vse nas boljše. Če bi se povsem razšli, bi bili nekateri bogati, drugi pa ne bi mogli na svetovno prvenstvo, in to seveda ne bi bilo v redu.

Torej ne bo razbijanja po panogah?

Glede na to, da teče moj zadnji mandat, bi te odločitve prepustil naslednji ekipi, ker se do prihodnjih olimpijskih iger, torej čez eno leto, ne bo kaj bistvenega zgodilo. In ker čez eno leto ne bom več sedel za to pisalno mizo, naj se s tem pozabavajo moji nasledniki.

Torej odhajate?

Po več kot tridesetih letih tega dela bi si želel v življenju delati še kaj drugega.

Recimo?

Usoda me je prikovala na smučanje in tudi v prihodnjih letih, kolikor jih bom lahko še preživel delovno, se ne bom odmaknil od smučarije. Po eni od različic, ta mi je najbližja, bi v prihodnje prevzel samo vodenje smučarskega sklada, komercialne zadeve, in se odselil iz te pisarne v pisarno v Mariboru. To vsekakor nameravam.

Iskali boste sponzorje?

Delal bi tisto, čemur je že sedaj namenjena več kot polovica mojega delovnega časa. Umaknil pa se bom iz vseh stikov, kar zadeva stroko, trenerje, tekmovalce, administracijo, plače, smučarsko zvezo, iz vsega, kar me je v zadnjih letih bolj bremenilo kot delo na terenu.

Kdo bo vaš naslednik?

Po sezoni bom opravil pogovore z ljudmi, ki bi to delo lahko opravljali.

Je v igri Tomaž Cerkovnik?

Cerkovnik je eden izmed tistih, ki bi to lahko delali, pa nočejo. Cerkovnik je zaposlen kot menedžer v domačem podjetju, ki je zelo uspešno in multinacionalno dejavno. Toliko je angažiran, da to delo ne pride v poštev, čeprav bi bil idealen človek.Tudi funkcijo glavnega trenerja, ki jo je zapustil predčasno, je zelo dobro opravljal. Ravno zato, ker se je podjetje, kjer sta zaposlena z ženo in tudi njeni starši, toliko razširilo.

Kdo bo določil naslednika?

Določajo ga klubi, alpski odbor, celo volitve so. Čeprav mislim, da je to stvar razprave. Za vodjo reprezentanc je prav, da se klubi dogovorijo, potem pa ni več volitev, ker mora vodja postaviti svojo ekipo. Tudi jaz sem jo. Pač bom predlagal, tako kot sem napravil že s Cerkovnikom pred leti. Preden se je vključil kot vodja reprezentance, je eno zimo že hodil z mano naokoli. Tako naj bi bilo tudi v prihodnje, da predlagani kandidat ve za to že leto prej.

Ste dobili kakšne ponudbe iz tujine ali iz gospodarstva?

Posla imam toliko, sedaj ga bom imel še več. Sicer pa se vračam v Maribor, kjer imam družino. V Mariboru se bom jasno vključil v promocijo turizma od organizacije Zlate lisice do izgradnje Pohorja. Začenjam se ukvarjati tudi s panoramsko televizijo, kot podaljšana roka predsednika avstrijske smučarske zveze, ki je lastnik te televizije v večjem delu Evrope. Projekt naj bi začel teči že letos. Vendar se samo od tega ne da živeti.

Slovensko smučanje je v krizi. Tisti, ki se bolj spoznajo, pravijo, da je ta velika, laiki, da ni tolikšna... Že prihodnje leto naj bi imeli le dve ali tri smučarke.

Kriza je, vendar ne na ravni reprezentance. Kriza je pri najmlajših. Če gledamo cicibanske tekme pred desetimi leti in danes, vidimo, da je veliko manj nastopajočih. Tu je več razlogov. Katastrofalna zima letos, saj nekateri kraji niso imeli niti enega smučarskega dneva. To se ne bo poznalo danes, temveč čez nekaj let, ta generacija je izpuščena. Druga stvar je, da je ta šport drag. V trenutkih, ko starši skorajda niso sposobni kupiti šolske torbe, seveda nimajo denarja za drage športe.

Toda včasih ni bilo veliko drugače. Križaja ste izumili sredi največje finančne krize.

Včasih je bilo manj možnosti, manj je bilo športnih panog. Danes imajo mladi na žalost preveč možnosti.

Torej ni vzrok finančna kriza?

V večjih krajih gredo mladi lahko v šport, kulturo, na žalost pa največ v kafiče in diskoteke. To je pač smer razvoja. Tisti, ki bi, pa ima le 20-odstotne finančne možnosti. Če vzamemo razliko med smučanjem in tenisom. Oba športa sta v nekem obdobju zelo draga. Smučarski šport je blazno drag do vstopa v reprezentanco, do petnajstega ali šestnajstega leta. Do te starosti financirajo klubi, ki so dejansko starši, ker klubi nimajo denarja, nimajo medijev, sponzorjev, v glavnem nimajo nič. Od uvrstitve v reprezentanco prevzamemo stroške mi in potem se lahko dela normalno. Pri tenisu pa je ravno narobe. V začetkih je to zelo poceni, klubov je veliko. Ko je tenisač star šestnajst let, mora na turneje po svetu, in to postane res drago. V smučariji je manj prirastka, zlata generacija pri dekletih se bo ali ne bo nehala to sezono. Zame bi bilo bolj logično, da bi se take kariere končale z olimpijskimi igrami, zlasti ker so dekleta, ki razmišljajo o odhodu, še vedno blizu svetovnega vrha. Za njimi bo res velika luknja, pri moških je prav nasprotno. Tako dobre generacije in dobrih perspektiv še nismo imeli. Res je, šepa veleslalom, toda v hitrih disciplinah gremo hitro naprej. V slalomu smo v svetovnem vrhu, za veleslalom pa tudi ni izključeno, da najdemo priključek. Pri dekletih pa razen Tine Maze in sedaj še Leje Dabič, ki je bila na mladinskem svetovnem prvenstvu četrta, nimamo naslednic.

Zanimivo je, da v majhni skupnosti vseeno pridelamo dva do tri posameznike, ki se lahko uvrščajo med desetim in tridesetim mestom. Nemci, Italijani ali Francozi imajo veliko manjši izkoristek.

Če bi imeli tako bazo kot velike države in delali tako kot sedaj, bi bili številka ena v svetu. Razlika je, če od generacije dvajsetih dobiš tri dobre, oni pa imajo na tisoče tekmovalcev. Vzrok za to je najbrž treba iskati v tem, da imajo tam tudi hribovski fantje početi kaj drugega, nimajo samo smučanja.

Zdi se, da je največja težava v smučanju prevlada Avstrijcev. Na svetovnem prvenstvu resda niso dobili toliko kolajn, kot so jih načrtovali, kljub vsemu pa so jih pobrali več kot vsi drugi.

Za šport je katastrofa, če bodo Avstrijci še naprej tako širili svoje zmage. V St. Antonu je bilo pravo veselje pri vseh, kadar Avstrijci niso dobili kolajne. Avstrijci so tudi nekoliko pretiravali s samopromocijo, da je bilo skoraj neokusno. Ko si odprl njihove časopise, ni bilo ne slike ne izjave kakšnega tujca. Samo domači tekmovalci.

Druga težava je, da so nekatere discipline povsem nezanimive, kombinacijske tekme, superveleslalom... Na nekaterih tekmah je več tekmovalcev in trenerjev kot gledalcev. Kje je smisel?

Sam sem podobnega mnenja. Težava smučanja je, da je v njem preveč hribovcev, ki ne vidijo prek svojega hriba, tudi na vodilnih položajih.

Izraz hribovci ste letos že večkrat uporabili. Ga lahko prevedete?

To se da aplicirati tudi na Slovenijo, ne bom govoril konkretno. V tistih ozkih dolinah, ki jih imamo več, so ljudje zelo omejeni v prostoru. Nikogar nočem užaliti, vendar ne vidijo prek svojega dvorišča. To je moje, kaj je na drugi strani, me nič ne briga. V drugih športnih panogah, kjer so zraven ravninski ljudje s širokim obzorjem, ki vidijo prek svojega hriba, se stvari hitreje razvijajo. Tudi v smučarski zvezi so ravninski ljudje, to so tekači, ki se ne spuščajo po hribu, uvedli ogromno novih stvari, prav tako skakalci in biatlonci. Zame je biatlon zanimiva disciplina, če se skoncentriraš, je šov, ki traja uro, uro in pol. Problem alpskega smučanja, tudi slaloma, je, da ko je prvih petnajst tekmovalcev v cilju pri prvem teku, je konec. Zgoraj je še petdeset ljudi, deset tisoč gledalcev pa nima kaj početi do naslednjega teka. Potem spet čakajo, da jih pride petnajst dol, sledi razglasitev šampionov, medtem pa se neki eksoti še vedno valjajo po hribu dol. Na svetovnem prvenstvu je na veleslalomu nastopil, to je zame nepojmljivo in omalovaževanje športa nasploh, tekmovalec z izpahnjeno ali zlomljeno roko. Ko sem to povedal odgovornim, so mi dejali, zakaj pa ne, to je tako ali tako njegova stvar. Potem se lahko s počenim meniskusom prijavim na olimpijske igre za tek na 1500 metrov in pricapljam pol ure za najboljšimi. To ne gre. Tu morajo priti novi načini tekmovanja, ki jih forsiram. Upam, da bo dovolj snega, da bom lahko to pripravil v Mariboru. Po tej formuli je šov uro in pol, ne pa da pada. V nekaterih športih si sploh ne moreš zamisliti, da ne bi bilo tako. Recimo, da bi bilo v košarki na polovici konec tekme, nato pa bi igrali še eno uro. Potrebna je eliminacija, naj pridejo tisti iz Maroka, JAR, toda naj se kvalificirajo. Treba je samo najti pravo formulo. Največja prednost alpskega smučanja tudi v Sloveniji je, da imamo sedemdeset prenosov na leto. To je neprecenljiv denar, če razmišljaš o trženju in priljubljenosti športa. Če bo televizija enkrat ugotovila, da je vse dolgočasno, bo konec s smučanjem.

Uveljaviti hočete novo formulo tekmovanj v alpskem smučanju. Za kaj gre?

Govoriti, da alpsko smučanje ne potrebuje sprememb, bi bilo neprimerno, če bi gledali Kitzbühel, Schladming ali St. Anton, kjer je veliko občinstva. Pri vseh drugih tekmah se vidi, da nekaj ni v redu. Proge je treba približati velikim mestom. Najbolj klasičen primer je smuk. Leta 1992 na olimpijskih igrah v Albertvillu je bil smuk v Val D'Iseru. Proga je bila fenomenalna, morebiti najlepši smuk na svetu, tako strma, da se vidi od štarta do cilja. Toda tam je bil smuk samo enkrat, ker je priprava proge tako draga, stroje so imeli privezane na žici, umetni sneg ... Kaj se je zgodilo? Številko ena je imel Avstrijec Patrick Oertlieb, ki je sedaj Haiderjev poslanec v parlamentu. Ko je pripeljal dol, je pogledal na semafor, skomignil z rameni in se spokal. In na koncu zmagal. Publika pa hoče, da zmaga številka trideset ali petdeset, potem ko vse premaga in se s sotekmovalci valja v cilju. Herman Maier vzame številko pet ali osem, ko pride dol, zmaga, za njim pa je na štartu še petdeset ljudi. Zato je treba nekaj spremeniti. Košarka se odloča v zadnjih sekundah in nekaj podobnega je treba narediti v smučariji. Brez premorov, šov se mora stopnjevati. V smuku za svetovni pokal bi lahko vozilo sto ljudi. Prvih petnajst v svetovnem pokalu bi bilo kvalificiranih za tekmo, preostalih petinosemdeset pa bi šlo v kvalifikacije skupaj s prejšnjimi petnajstimi na treningu. Najboljših trideset iz kvalifikacij bi se uvrstilo na tekmo. Teh petinštirideset bi se spustilo kot doslej. Če ima Maier številko pet in vodi, bi obdržal takšno prednost. Nato bi šlo najboljših trideset še enkrat gor s helikopterjem in bi se pomerili še enkrat, s prištetim časom kot v slalomu, v obrnjenem vrstnem redu. Desettisoče gledalcev bi trepetalo, ali bo Ghedina, ki, recimo, za Maierjem zaostaja samo dve stotinki sekunde, tega premagal ali ne. Toda meni ti hribovski ljudje pravijo: "Da ist ja anstrengend." To je prenaporno. Za koga? Za Maierja? Ali niso to bogato plačani profesionalci? Hvala bogu, da je prenaporno. Ljudje hočejo gladiatorstvo.

Smuk z dvema tekoma in kvalifikacijami. Kako pa slalom?

Organizatorji vsem tekmovalcem plačujejo stroške bivanja, prvim petinštiridesetim tudi potne stroške, tako mi vedno računamo, koga pošljemo, da dobimo zanj denar. Organizatorji bi lahko rekli, da si kvalifikacije plača vsak sam. Tu bi privarčevali veliko denarja, kar bi šlo v nagradni sklad, da bi tudi trideseti kaj zaslužil. Danes pa v smučariji zasluži prvih deset ali petnajst ljudi na svetu. Naši s petnajstim mestom komaj preživijo mesec. Isto načelo bi veljalo v superveleslalomu. V slalomu in veleslalomu pa bi veljalo pravilo, ki ga bomo preizkusili ta teden. Na tekmi bi bilo dovoljenih trideset tekmovalcev, petnajst najboljših na svetu, trije vodilni iz evropskega pokala in dvanajst iz kvalifikacij. V Mariboru, kjer naj bi konec tedna preizkusili novi sistem, bosta dve progi, krajši, kot je sicer slalom, s petinštiridesetimi vratci. Na prvi progi bo štartalo trideset tekmovalcev. Štartna lista je najpomembnejša in se napravi takoj. Prvi štarta najslabše uvrščeni iz kvalifikacij, drugi pa najboljši na svetu, ki je tam prisoten. Nato drugi najboljši in drugi najslabši. Vedno pa vozi slabši prvi, da boljši vidi, ali lahko pelje bolj ležerno, če ga je tekmovalcev pred njim kaj polomil. Tisti, ki je hitrejši, se uvrsti v drugi krog s petnajstimi tekmovalci, šestnajsti pa je najboljši poraženec. Teh šestnajst gre spet na isto progo. To je številka od enaintrideset do sedeminštirideset. Proga je že malo zvožena, v slalomu pa je znano, da se proga od trideset do petdeset ne spreminja. Pomerijo se najboljši z najslabšimi, tu pa že velja čas. Spet imamo osem parov in osmim zmagovalcem se čas registrira kot prvi tek. Sledi krajša prekinitev, po smučišču hodijo manekenke, potekajo predstavitve avtomobilov ... Medtem gre osem najboljših z motornimi sankami na štart in po obrnjenem vrstnem redu gredo dol na čas, ki se prišteje k prejšnjemu kot v vseh slalomih. To je trenutni vrstni red, teh osem pa gre še enkrat na vrh in dol po obrnjenem vrstnem redu, in če bodo dosegli boljši čas, se jim bo ta prištel k prvemu. Tako si tekmovalec lahko privošči en odstop in kljub temu zmaga. Potem se začne šov. Vse skupaj je izračunano, da bi s premori trajalo uro in pol. Spektakel. Dogajalo se je, da je prišlo pol Italije v Madonno di Campiglio, ko pa je Tomba letel s proge pri prvih vratih, so se obrnili in šli domov. Tisti, ki bi se kvalificirali na tekmo, bi dobili točke in denar.

Menda ima Marc Girardelli v Nemčiji ogromno smučarsko dvorano pri Münchnu. Je potemtakem prihodnost celo v dvoranskem slalomu?

Mislim, da ravno pri slalomu ni potrebe. Slalom lahko teoretično napraviš avgusta v Milanu, in to tudi počnejo. Letos so oktobra ali v začetku novembra, ko še nikjer ni bilo snega, imeli ob športnem sejmu tekmovanje v deskanju na snegu. Sneg napravijo v hladilnici, ga naložijo na kamione in odpeljejo na hrib, utrdijo s snežnim cementom in imajo tekmo. To seveda ni poceni. S slalomom je tako kot s skoki, lahko jih pripraviš v vsakem vremenu, recimo tudi v Ljubljani, v Podutiku. Tudi sam bi vlagal v to, da bi se projekt uresničil. Če primerjamo skakalni šport v Planici, ki je kao biser slovenskega športa ... Objekti propadajo. V zadnjih letih so se vsi skakalni centri na svetu dogradili ali na novo zgradili. Na vseh tekmah štartajo tekmovalci iz kavarne, sedijo v zaprtih prostorih, gor jih odpeljejo z dvigali. Tako je bilo na vseh olimpijskih skakalnicah v zadnjih letih. Ena zadnjih, ki še niso posodobljene, je v Innsbrucku.

Zato so Japonci že rekli, da tja ne bodo več hodili.

Letos jo bodo podrli in napravili novo z veliko denarja. Pri nas pa je vse staro petdeset let. Muzej. Potem se vprašaš, ali je to dejansko pravi kraj za to. Planica je dejansko narodni park. Pošten športni center mora biti blizu mesta. Za eno samo tekmo, ko gredo ljudje spomladi v Planico, je to nekakšen praznik, za šport pa bi morala biti skakalnica blizu mesta. Zapuščena gramoznica v Podutiku je po naravovarstvenih merilih sprejemljiva. Tam bi morali zgraditi ne samo skakalnico, temveč tudi trimske steze. Poleg tega, ko se bo delal predor za obvoznico, bo veliko odpadnega materiala, ki se bo lahko uporabil. Vse bi se lahko delalo naenkrat. Pomembno je, da mladi hodijo dopoldne v šolo, popoldne pa gredo lahko na trening, pa ne samo na skoke, lahko bi bili vsi možni centri, pa public cords. Pri nas še nismo prišli do tega, da bi občine zgradile kaj takega, da ko prideš tja, te nihče ne zajebava, ali si član kluba, tudi prhe, slačilnice, da tam lahko počneš nekaj za svojo zabavo. To je idealen prostor.

Zdi se, da je ena od rešitev uvedba visokih nagrad. V Kitzbühlu so bile nagrade hude. Plačevalo se je do petnajstega mesta, zmaga v slalomu je veljala 80.000 mark.

Kitzbühel sam dvigne nagradni sklad, ker je predpis, da mora biti ta sicer 100.000 frankov. Lahko pa vsak poveča denarna sredstva.

V Kitzbühlu je bila najbogatejša tekma, v Schladmingu pa najlepša, ker je bila ponoči.

Mimogrede, ali je zmaga na svetovnem prvenstvu rešila sezono?

Brez medalje bi ostal grenak priokus in številna vprašanja. Sedaj pa je neko zadovoljstvo. Za podrobno analizo je še prezgodaj. V hitrih disciplinah je napravljen korak naprej, v moškem slalomu pa smo napravili celo ogromen korak. Doma so ostali štirje slalomisti, ki bi se lahko izvrstno uvrstili, Pavlovčič, Grubelnik, Miklavc in Valenčič. Imamo še Dragšiča, ki vozi evropski pokal. Sedaj smo dobili nove kvote, v svetovnem pokalu bo lahko peljalo devet tekmovalcev, samo Avstrijci jih imajo več.

Če primerjamo športe v Sloveniji ... letos je šla košarka čez deset milijonov mark. Koliko denarja potrebujete vi?

Če gre čez tri milijone, gremo v bulo. Več kot tri milijone nam ne uspe zbrati. Lani smo nekaj prihranili, letos bomo šli nekaj čez. Sklenjene pogodbe, delež države, fundacija nam dajo tri milijone. Pogodbe s sponzorji so podpisane od enega do drugega olimpijskega obdobja.

Olimpijske kolajne vam prinesejo sponzorje?

Po Lillehammerju, kjer so bile tri kolajne, je bilo najlaže.

povezava