"Grozijo mi s sežigom"

Izredna profesorica dr. Vesna V. Godina je s provokativnimi predavanji socialne in politične antropologije ter kulturne antropologije postala zaščitni znak ljubljanske Fakultete za družbene vede, hkrati pa je bila zaradi težkih izpitov deležna številnih kritik. Vmes je poseglo vodstvo fakultete in od profesorice zahtevalo lažje izpite, čemur se je podredila. Ne glede na to so ji v začetku letošnjega študijskega leta odvzeli polovico predavanj. Najbolj vnet zagovornik nujnosti tega ukrepa naj bi bil prodekan za študijske zadeve na FDV in visok funkcionar Združene liste dr. Igor Lukšič.

Ali veste, da ste edina profesorica na FDV z dosjejem?

Ha, ha, ha. Tega pa res nisem vedela. Zanima me izvedeti kaj več.

Lukšič pravi, da je poln vaših pisem, ker se neprestano nad čim pritožujete.

Ne bi rekla, da gre za pritoževanje. V zadnjih štirih letih naj bi naredila veliko stvari, ki jih nisem. Na podlagi slabih izkušenj sem se odločila, da bom vse zaplete osebno dokumentirala in o njih sproti obveščala pristojne.

Ste odvzem polovice predavateljskih ur pri predmetu socialna in politična antropologija razumeli kot načrtno izrinjanje z delovnega mesta?

Delno da, saj gre za staro tendenco, da bi antropologijo na FDV iz mojih rok prevzel nekdo drug. Neformalni pritiski so se začeli že pred petnajstimi leti, ko mi je bilo med porodniškim dopustom predlagano, naj si poiščem novo službo. Bilo mi je rečeno, da bo moje asistentsko mesto prevzela Irena Šumi. Ker nisem hotela ostati brez službe, sem prekinila podaljšani porodniški dopust, ki mi je pripadal zaradi hčerine bolezni. Po upokojitvi profesorja Staneta Južniča je določen krog ljudi pritiske še stopnjeval.

O katerih ljudeh govorite?

Gre za krog ljudi, ki so se zbirali okoli takratne katedre za antropologijo. Poimensko se dajo identificirati v ustreznih zapisnikih. Med njimi bi se našla imena Šumijeve, Igorja Lukšiča, njegove sestrične Marine Lukšič Hacin in drugih. Del ljudi tega kroga je bil brez ustreznih habilitacij in referenc za področje antropologije. Stvar bi bila povsem sprejemljiva in celo produktivna, če bi na FDV ustanovili samostojen dodiplomski študij antropologije, za kar sem se zavzemala sama. Žal se to ni zgodilo, in ker dela ni bilo dovolj za vse, je prišlo do konfliktov. Na fakulteti sem bila v zadnjih štirih letih med drugim predmet povsem lažnih obtožb, pred katerimi se nisem mogla braniti, saj so me na sestanke, kjer so te obtožbe obravnavali, povabili le trikrat. V zadnjem času je šel pritisk celo tako daleč, da so mi neznanci s pismom, ki sem ga na dobila med uradno pošto, zagrozili s sežigom. Nekateri očitno skušajo ustvariti tako nemogoče razmere, da bi s fakultete odšla sama.

Ste torej žrtev Lukšičevih nepotističnih ambicij?

Nepotizem ni le pogosta praksa na fakultetah, ampak v družbi na sploh. Osnovna težava na FDV je v tem, da je dela absolutno premalo, ljudi z ustrezno izobrazbo in habilitacijo pa čedalje več. Če se torej do dela ne more priti po legitimni poti, se uporabijo drugi načini. Kolega Lukšič me je v zvezi z mojo službo prek medijev že označil za tako rekoč paranoično, pri tem pa ni povedal, da gre vendarle za moje delovno mesto. Z odvzemom polovice predavateljskih ur moje delovno mesto namreč ni več zagotovljeno. Tudi če mi dekan FDV s sklepom ne bi odvzel nič predavanj, bi mi do polne obveznosti šestih predavateljskih ur na FDV že tako ali tako manjkali dve uri. Prejšnja leta sem si ustrezno nadomestilo za manjkajoči uri zagotovila s tretjinskim delom na mariborski Pedagoški fakulteti. Tu moram pojasniti še tri različne, a povezane stvari. Šest ur predavanj tedensko je pogoj za osnovno plačo. Štiri ure predavanj na teden so pogoj za ohranitev mojega delovnega mesta. Namesto tridesetih odvzetih ur predavanj moram letos zaradi svojega naziva za isto plačo opraviti 75 ur vaj. Šterkova je z dekanovim sklepom postala večinski nosilec predmeta socialna in politična antropologija, saj ne izvaja le polovice predavanj , ampak tudi kar osemdeset odstotkov vaj. Čeprav ima nižjo habilitacijo od moje, je postala edina polno zaposlena predavateljica za področje antropologije na FDV. Poudarjam, da ure na Pedagoški fakulteti v Mariboru opravljam pogodbeno kot zunanji sodelavec in mi zato niso trajno zagotovljene. Ne gre torej za nerealne strahove, kakor skuša stvari prikazati Lukšič.

Očitki o paranoji naj bi temeljili na zgodovini. Pred časom naj bi vas vrgli iz službe na Filozofski fakulteti in vam zmanjšali število predmetov na mariborski Pedagoški fakulteti ...

Te navedbe niso točne. Ko je kolega na oddelku za filozofijo na Filozofski fakulteti doktoriral in prišel do ustrezne habilitacije, me je takratni predstojnik oddelka zaprosil, naj se umaknem, ker so dobili svoj kader in ne potrebujejo več zunanje predavateljice. To je povsem normalen postopek, saj je razumljivo, da fakulteta delo najprej dodeli svojim kadrom, še posebej, če gre za mlade ljudi. Podobna je tudi mariborska zgodba. Sociologijo sem prevzela samo začasno, dokler kolega Fištravec ni doktoriral. Ko se je to zgodilo, je skladno s predhodnim dogovorom ure prevzel on.

Vaša predavanja veljajo za ena najbolj obiskanih na FDV.

Točno. Čeprav sem letos predavala ob petkih dopoldne, je bila velika predavalnica tako polna, da je moralo kar nekaj študentov sedeti na tleh. Sicer pa priljubljenost mojih predavanj dokazujejo tudi fakultetne raziskave. Predlani je socialno in politično antropologijo povsem na vrh uvrstilo 77 odstotkov vprašanih študentov, lani pa 50 odstotkov. Ko mi je dekan odvzel polovico predavanj, je 184 študentov podpisalo peticijo z zahtevo, naj mi predavanja vrnejo. Če je interes za moja predavanja tako velik, bi fakulteta položaj lahko zelo elegantno rešila z delitvijo predavanj na turnuse. Se pravi, da bi jaz izvajala en turnus, Šterkova drugega, študentje pa bi lahko sami izbrali, pri kateri nosilki bodo poslušali predavanja in opravljali izpit. Takšna rešitev bi bila najboljša.

Lukšič trdi, da to ni mogoče, ker ministrstvo za šolstvo nima denarja za financiranje dveh samostojnih nosilcev predmeta.

Za to slišim prvič. Če izvajanje predmetov v turnusu ni mogoče, se sprašujem, kako je mogoče, da se to počne na vrsti fakultet. Sicer pa delo že zdaj opravljava dve.

184 študentov naj bi peticijo podpisalo, še preden so se začela predavanja Šterkove. Se vam zdi legitimno, da so ji oporekali, še preden so lahko slišali njena predavanja?

Spet gre za dve različni stvari. Ko so se študenti vpisali na fakulteto, so dobili uraden študijski program, v katerem sem bila navedena kot edina nosilka predmeta. Njihova pritožba se mi torej zdi upravičena, saj so študenti pričakovali, da bom predavala celotno študijsko leto, ne pa samo v prvem semestru. Poleg tega so Šterkovo zelo dobro poznali, saj so jo poslušali že na vajah v prvem semestru, kulturologi pa tudi že v prvem letniku.

Opravka imamo z dvema študentskima peticijama. V prvi, ki jo je leta 1997 podpisalo 800 študentov, niste imeli takšne podpore kot danes ...

Poudarjam, da študentje pred štirimi leti niso zahtevali, naj me zamenjajo kot predavateljico, ampak samo kot izpraševalko na izpitih. V bistvu so zahtevali le spremembo prestrogega izpitnega režima. Naj ob tem pojasnim še nekaj. Lukšičeva trditev, da naj bi takrat opravljali izpite esejskega tipa, ne drži. V resnici je šlo za kolokvij in ustni izpit. Ko so študenti in kolegi na fakulteti zahtevali uvedbo testov, sem jim ugodila, pri čemer so bili testi sestavljeni iz odprtih in zaprtih vprašanj. Ko je postalo jasno, da zaradi velikega števila študentov ocenjevanja testov ne bo mogoče izpeljati v normalnem času, sem po modelu, ki ga je uporabljal že profesor Bernik, uvedla teste z zaprtimi vprašanji in računalniško ocenjevanje. Slednje sem torej uvedla sama in to zaradi časovnih rokov, ne pa zaradi objektivnosti, kot v časopisu Dnevnik trdi kolega Lukšič. Pa še nekaj bi dodala. Peticija z 800 podpisi je prišla ravno v času, ko sem bila v postopku habilitacije. Če bi se moja habilitacija uspela preprečiti, bi se sprostilo delovno mesto za novega nosilca predmeta. Ker se to ni zgodilo, so se pritiski nadaljevali.

So imeli študenti pri podpisovanju peticije prišepetovalce iz profesorskih vrst? Med študenti se je govorilo marsikaj. Na primer to, da naj bi peticijo podpisal tudi Lukšič. Sama seznama podpisnikov nisem videla. Vsekakor bi govorice morali preveriti, dejstvo pa je, da se je peticija podpisovala v uradnih prostorih fakultete.

Med drugim so vam pred štirimi leti očitali, da ste izgubili izpitne liste ...

Zadeva še do danes ni bila pojasnjena. Ker na pisarniški omari ni bilo ključavnice, je iz zaklenjene pisarne čez noč izginilo več kot sto kolokvijev. Obrnila sem se na tajništvo fakultete, vendar papirjev niso našli.

Študenti so trdili, da ste kolokvije namenoma uničili ...

To seveda ni res.

Soglašate, da je bil takratni način ocenjevanja prestrog in da je bila peticija z 800 podpisi upravičena?

Moja želja je, da študente naučim čim več. Idealno bi torej bilo, če bi jim lahko predpisala originalno študijsko literaturo, k izpitu pa bi pristopili šele, če bi prej uspešno opravili dva kolokvija. Tu govorim o izpitnem režimu, kakršnega smo na FDV že imeli. Nisem si ga izmislila jaz, ampak so ga prakticirali ugledni profesorji fakultete, na primer Bibič, Južnič, Klinar in drugi. Ker so ta sistem kritizirali, sem ga morala spremeniti. Še vedno pa trdim, da so študenti po takratnem sistemu znali več, kot znajo danes.

Se vam ne zdi, da je šel vaš ideal v ekstrem, saj so nekateri študenti izpit delali tudi po štirinajstkrat?

Gre za nesporazum. Študenti so imeli možnost izbire, da izpit opravijo naenkrat ali po delih, kar pa ne pomeni, da se je izpit opravljal štirinajstkrat, ampak v toliko delih. Ironično je, da sistem, o katerem govoriva in ki ga v medijih še danes kritizirajo, že leta sploh ni več v veljavi.

Kakšen je najnovejši izpitni režim?

Študenti vnaprej dobijo tristo vprašanj, ki se lahko pojavijo v testu, se pravi, da si lahko fotokopirajo idealne rešitve prejšnjih testov. Lani so bili izpiti sestavljeni iz dvajsetih vprašanj, izbranih z omenjenega seznama. Odgovore je pregledoval računalnik kot pri maturi. Povprečna prepustnost se je po tem sistemu povečala in je lani znašala 64,7 odstotka. Letos se sistem v osnovi ne spreminja. Razlika je samo ta, da je vsak izpitni rok sestavljen iz desetih mojih in desetih vprašanj kolegice Šterkove, kar pomeni, da je za študente povsem vseeno, pri kateri od nosilk opravljajo izpit.

Ste opazili, da so v prispevku na Studiu City vaše zagovornike med študenti snemali v obraz, nasprotnike pa samo v noge ...

Posnetek je bil zavajajoč, saj je povprečen gledalec lahko sklepal, da se skrivajo, ker se bojijo morebitnih šikaniranj. Takšen sklep je povsem neupravičen, ker so izpiti anonimni. Študenti dobijo šifro, ki jo sami nalepijo na vprašalnik, odgovori pa se računalniško obdelajo. Osebno nimam pojma, kdo je pisal določeno nalogo. Iz računalniškega centra dobim seznam ocen, ki jih vpišem v indekse. Snemanje v noge je torej manipulacija, ki ustvarja psihozo. Nič čudnega, da je celo moja teta Magda po oddaji norela, češ kaj počnem ubogim študentom!

Lukšič vam očita, da ste kljub uvedbi lažjega izpitnega režima od študentov še naprej zahtevali preveč, na primer točno letnico izida knjige iz obvezne študijske literature. Taka vprašanja tudi med profesorji veljajo za "zajebantska" ...

Osebno se mi vprašanja o letnicah ne zdijo "zajebantska". Pri že omenjenih profesorjih, ki so mi bili vzor, je bilo faktografsko znanje nujna in osnovna oprema družboslovca. Kar pa se tiče letnic v mojih izpitih, so bila tovrstna vprašanja zadnjič postavljena decembra leta 1999. Ker je na tem roku padla več kot polovica študentov, so se začeli pogrevati stari očitki. Med drugim sem dobila anonimno pismo, v katerem mi je domnevni starš enega od študentov očital, da sem preveč zahtevna, da manjkam na govorilnih urah in podobno. Ker vodim dnevnik govorilnih ur, sem serijo lažnih obtožb uspešno ubranila pred dekanom. Vendarle je bil tu že nakazan nastavek za naslednji ukrep, ki je oktobra lani rezultiral v odvzemu polovice predavateljskih ur. Pri vseh očitkih o slabem rezultatu na decembrskem izpitnem roku pa se je popolnoma ignoriralo dejstvo, da sem sistem ocenjevanja po tem roku ponovno prilagodila željam študentov in pripombam kolegov. Arhivsko je mogoče preveriti, da smo že na naslednjem izpitu prešli na povsem zaprt tip vprašanj, brez zahtev po avtorjih ali letnicah. Zanimivo je, da Šterkova danes kot sonosilka predmeta uvaja faktografska vprašanja, zaradi katerih sem bila sama kritizirana, medtem ko se nad njo ne razburja nihče.

Zakaj se je vaše delo problematiziralo tudi potem, ko ste upoštevali pripombe študentov in ublažili izpitni režim?

Razpravo sem po neuspelih decembrskih izpitih in anonimnih pismih sprožila sama, ker sem zadevi hotela priti do dna. Predlagala sem ustanovitev posebne strokovne komisije, ki bi preverila resničnost obtožb zoper mene. Vanjo je senat imenoval kolege Igorja Lukšiča, Ivana Svetlika in Tanjo Rener. Komisija sicer ni preverila resničnosti obtožb iz anonimnega pisma, je pa podala splošno poročilo o mojem izpitnem režimu. Predlagala je uvedbo dveh nosilk ter takšno delitev predavanj in vaj, da bi vsaka opravljala točno polovico obveznosti. V praksi se to ni uresničilo. Komisija za delovna razmerja na ljubljanski univerzi je ob potrditvi dekanovega sklepa zapisala, da je delitev smiselna, ker je narejena v interesu študentov, in da ni nobene nevarnosti za izgubo službe, ker imam v letošnjem študijskem letu dovolj obremenitev.

Lukšič pravi, da vas je vodstvo fakultete z uvedbo sonosilstva razbremenilo ...

Zanimivo je, da so se argumentacije za odvzem ur neprestano spreminjale. Najprej se je govorilo, da mi je treba nosilstvo odvzeti zato, ker imam pretežke izpite. Ko to ni bilo več res, se je govorilo, da to hočejo študenti in da mora fakulteta njihovo mnenje pač upoštevati. Ko so študentje moja predavanja zahtevali nazaj, se je začelo govoriti, da je fakulteta akademska inštitucija, ki ne popušča pritiskom študentov. Govorilo se je tudi, da je treba sonosilstvo uvesti zato, ker imamo dve habilitirani nosilki, pri čemer iz lastnega primera vem, da se stvari tako niso reševale nikoli. Več let sem imela naziv docentke, pa ni prišlo do delitve nosilstva, ampak sem izvajala delo asistentke. Kolega Lukšič je izjavil, da se mi nosilstvo jemlje zaradi 1200 neopravljenih izpitov, pri čemer se na nekem drugem mestu govori o 698 izpitih. Kot šesti razlog se je navajala moja preobremenjenost. Lukšič jo je utemeljeval s seštevanjem mojih obveznosti pri rednem, izrednem in podiplomskem študiju. Te obveznosti mi res prinesejo veliko ur, vendar še enkrat poudarjam, da ministrstvo za šolstvo v sistematizacijo delovnega mesta ne šteje ur predavanj izrednim in podiplomskim študentom, ampak samo ure na rednem dodiplomskem študiju. Poleg tega me z odvzemom polovice predavateljskih ur niso prav nič razbremenili, saj moram namesto 30 ur predavanj opraviti 75 ur vaj, ostala pa sem tudi brez asistenta.

Se vam zdi smiselno, da se od zahtevne profesorice terja lažji izpitni sistem, namesto da bi se v prid kakovosti študija poseglo v izpitni sistem tistih profesorjev, katerih težavnostna stopnja izpitov je zelo nizka?

Razumem sicer, da je veliko število študentov za fakulteto finančno zelo zanimivo in da se zato nagiba k povečanju prepustnosti na izpitih. Če na mojem izpitu v drugem letniku pade preveč študentov, jih bo v tretjem letniku premalo in kolegi bodo ostali brez dela. Argument fakultete zoper tak scenarij se mi zdi legitimen, toda z zniževanjem kriterijev študija se dolgoročno dela škoda ugledu fakultete, diplomantom pa se preprečuje konkurenčnost na evropskem trgu znanja.

Postopek za prerazporeditev naj bi po Lukšičevih izjavah poskušali ustaviti tudi tako, da ste na pogovor k rektorju Jožetu Mencingerju prišli z invalidno hčerko ...

Profesor Mencinger gotovo ni tiste vrste človek, s katerim bi bilo mogoče sentimentalno manipulirati in ga izsiljevati. Resnica je daleč od Lukšičeve interpretacije in je zelo banalna. Naj pojasnim. Lani je bil v reviji Teorija in praksa objavljen članek Irene Šumi, v katerem je polemizirala, kako sem antropološko nekompetentna. Da ni šlo za strokovno polemiko, dokazuje več stvari. Po izidu članka je bila fakulteta prelepljena s plakati, ki so študente pozivali k preverbi moje strokovne kompetentnosti tako, da berejo drugo številko Teorije in prakse. Na plakatih je bil naveden kontaktni elektronski naslov, ki je bil odprt z mojih imenom, vendar brez mojega soglasja. Kdo je plakate naročil in izobesil, ni znano, dejstvo pa je, da se uredništvo Teorije in prakse pod vodstvom Igorja Lukšiča od plakatov nikoli ni javno distanciralo. Poleg tega je bila ta številka Teorije in prakse poslana tudi ljudem, ki je niso naročili. Ko se je s svojim tekstom v polemiko želel vključiti redni profesor Sergej Flere, mu prispevka niso objavili. Zaradi večine naštetega sem rektorja prosila za pogovor. Prvič sem šla k njemu konec maja in predlagal mi je skupen sestanek s takratnim dekanom Marjanom Svetličičem, kar se ni uresničilo, ker je dekan sestanek pisno odklonil kot nepotreben. Junija sem Mencingerja prosila za drugi sestanek. Zgodil se je na dan, ko sem bila s hčerko na poti v Valdoltro. Hčerka me je počakala v predsobi rektorata, profesor Mencinger pa jo je videl šele po koncu sestanka, ko je sam prišel v predprostor. Da Lukšičeva interpretacija ni resnična, je logično, saj ga pri dogodku ni bilo zraven. Čudi pa me, kako lahko tovrstne informacije pripoveduje novinarjem. Sicer pa je profesor Mencinger v vso zgodbo vpleten še na en način. Na seji fakultetnega senata se je trdilo, da namerava rektor poslati svoj predlog glede delitve nosilstva predmeta. Šlo je za zavajanje, kar je pisno potrdil tudi profesor Mencinger.

Kako komentirate dejstvo, da je Lukšič predavatelj politologije na FDV in hkrati najožji svetovalec predsednika ZLSD?

Na tujih fakultetah je mešanje akademskega poklica z ozko strankarsko politiko nezaželeno in takšno stališče zagovarjam tudi sama.

Je z omejitvijo dela na fakulteti povezana tudi ukinitev vaše kolumne v reviji Ona?

Kolumno so decembra lani ukinili s pojasnilom, da bodo zamenjali kolumniste. Je pa res, da je na seji senata Svetličič pripomnil, da v tisku pogosto žalim vodstvo in sodelavce fakultete. Naj omenim, da so se v kolumnah prepoznali številni ljudje, tudi in predvsem takšni, ki jih sploh ne poznam. To govori v prid tezi, da mi je v svojem pisanju uspelo govoriti o resničnih stvareh. Odsotnost kolumne pomeni odsotnost kanala, skozi katerega sem lahko izrazila svoje mnenje, takšno stanje pa nekaterim zagotovo zelo ustreza.

povezava