Konzervativnost našega okolja me šokira

OKV Fotografije mojega obraza so nekajkrat preveč skrbno računalniško obdelali. Polikali so mi vse gube in od takrat dalje seveda krožijo govorice o Mišinih liftingih.

Ko je v osemdesetih prišla na televizijo, so se skrajšala krila in poglobili dekolteji. Bila je med prvimi, ki si je pred kamero upala stopiti kot ženska. In to še zmeraj počne. Elegantno in z uspehom.

Z Mišo smo se pogovarjali o karieri, lepoti, goloti, liftingih, Emi, Evrosongu, Zoomu, kvizih, Zlatih petelinih, seks šopih in televiziji, skratka o vsem, brez česar si razvedrila ne bi znali več predstavljati.

Ali obstaja recept za dolgo uspešno kariero oziroma za to, kako ostati skoraj dvajset let v vrhu popularnosti?

Takega recepta ni. Če bi obstajal, bi to uspelo večjemu številu ljudi. Pomembno je, da sam sebe ženeš naprej. Iz samospoštovanja, ker nočeš kar na lepem mrkniti, odnehati. Moja teza je, da se stvari iz nič ne morejo začeti, lahko se pa iz nič končajo, kar pomeni, da ti nisi nič naredil. Lahko se pojaviš in uspeš, ampak potem moraš trdo delati, da uspeh ohraniš.

Kako dolgo nameravate vztrajati?

Se opravičujem, toda to je malce neumno vprašanje. Gre konec koncev za moj poklic. A se zdravnike ali pravnike sprašuje, do kdaj nameravajo vztrajati? Ja, do penzije vendar. Če bomo penzijo sploh imeli. Hej, pred mano je še petnajst, šestnajst let službe.

Pride za ljudi iz šov biznisa penzija takrat kot za navadne smrtnike?

Penzija nastopi takrat, ko se zjutraj ni treba več odpraviti v službo.

Ko se ni treba ali ko se ti ne ljubi?

Če se ti ne ljubi, si takorekoč že penzioniran.

Kaj največ prispeva k imidžu televizijske voditeljice? Seksapil, zveze, samozavest, izkušnje ali kaj petega? In česa mora imeti največ punca, ki želi postati voditeljica na nacionalki?

Težko bi rekla, da gre tu za nek univerzalni spisek lastnosti, ki naj bi jih imel vsak voditelj ali voditeljica. Vsak osvaja svojo, drugačno publiko in se na drugačno publiko tudi obrača. Publika nas, voditeljice še posebej, označuje zelo različno. Kot simpatične, duhovite, čedne, drzne. Čeprav se obračamo h kar najširšemu krog ljudi, imamo redko isto občinstvo.

Kdo je v vlogi voditelja bolj na udaru občinstva, ženska ali moški?

Glede kritiške ocene občinstva smo v glavnem izenačeni, mislim pa, da se moramo ženske vseeno bolj potruditi. Več moramo vlagati vase, v svoj imidž. Moškemu oprostijo kako šlampasto obleko, ženski nikoli. Da o pričeskah, nakitu in ostalem niti ne govorim. Ženske bolj podrobno opazujemo. V medijih nisem zasledila dosti o moških nasmehih na ekranu, o ženskih pa zelo veliko. Ženske potrebujemo več samozavesti, ki pa je ne smemo preveč eksponirati, saj jo publika hitro interpretira kot ošabnost. Publika pri tujih voditeljih ceni drznost, pri domačih pa jo ocenjuje z negativnimi kvalifikatorji.

Kaj mislite, na katero mesto bi se uvrstili, če bi delali lestvico najpopularnejših Slovencev? Leta 1993 je bil na lestvici Dela nad vami samo predsednik Kučan.

Vprašanje, kam bi se uvrstil Milan Kučan, ha ha.

Gre za soodvisnost?

Mogoče. Ne, resno, če bi bil to isti časopis in podoben vzorec, bi bila uvrstitev približno enaka. Pri lestvicah popularnosti je veliko odvisno od tega, kateri medij jih sestavlja, v kakšnem času nastajajo in kaj takrat počneš. Ugotovila sem, da te imajo ljudje radi, če jih ne vznemirjaš, če jih ne presenečaš, če govoriš stavke, ki so jih navajeni. Takrat rečejo, kar tako naprej, zelo vas imamo radi. To meni ne pomeni nič. Preveč votlo je. Zagotavlja pa visoke ratinge. Z intrigantnimi temami in nekonvencionalnimi gosti pa kompaktno publiko pri priči razdeliš na pol.

Takrat ste izjavili tudi, da si ne želite postati predsednica Slovenije, čeprav bi mnogi navijali za vas. Ste si v teh letih premislili? Milanu se namreč abonma na predsedniško mesto nepreklicno izteka.

Nisem si premislila. Še zmeraj imam raje ta medij. Politika z demistifikacijo izgublja svojo erotičnost. Nenehno jo imamo pred očmi. Pravil demokracije še ne obvladamo povsem. Demokracija ni to, da lahko vsak tuli na cesti, s tem se pa ne strinjam. Naša politika je še zmeraj izrazito robata, robatosti pa v medsebojnih odnosih ne maram. Ne maram verbalnega nasilja. Tudi vseh politikov ne cenim, toda potem bi morala velik del svojega časa preživeti z njimi. V šov biznisu si lažje izbiraš družbo kot v politiki.

Kako vam uspeva ohranjati kondicijo? Ni namreč opaziti, da bi vam leta prišla do živega.

Na tem vztrajno in trdo delam. To ni nobena skrivnost. V bistvu kar garam. Zjutraj najprej odprem okno, pižamo zamenjam za trenirko in potem na tla. Garam vsako jutro, garam nekajkrat na teden. S tem se ukvarjam zavestno in načrtno, izkazujem si pozornost, saj smatram, da mora biti človek v prvi vrsti najbolj pozoren do samega sebe. S tem se konec koncev crkljam.

Še zmeraj ste prepričljivo na vrhu seznama Slovenk, ki bi jih Slovenci radi videli gole.

V čast mi je, ha ha. Res, laska mi. Odveč mi je le, ko se to pojavlja v obrabljenih, banalnih kontekstih, češ res bi bil hec, če bi se tudi ona slekla. Kadar dobiš resno ponudbo, kar se mi seveda dogaja, ne samo v Sloveniji, pa to smatram kot lepo povračilo za vse, kar počnem zase. In mislim, da govorim v imenu vseh žensk po štiridesetem letu, ki se jim to dogaja. Jasno, bejba pri dvajsetih je nekaj neskončno očarljivega, nima pa še tiste ženstvenosti v sebi. Ne, ne bom bajala o notranji lepoti, ki izvira iz duše. Okej, tudi ta je pomembna, ampak meni je všeč ženska, za katero rečeš, da je fejst baba.

No, potem sva že dva.

Enako pri moških. Napeti bicepsi me ne ganejo. Mora biti dedec in dedec je lahko tudi, če tehta šestdeset kilogramov.

Naših grešnih želja torej ne gre v kali zatreti. Naj upamo dalje?

Naj ne bojo naši fotografi užaljeni - drži, premoremo nekaj izvrstnih - toda za tako fotografijo moraš imeti neskončno veliko feelinga. Občutka za to, kaj narediti z golim telesom in še posebej s človekom, ki to telo nosi. Zame gol ne pomeni biti le brez obleke.

Ali fotografije, ki jih objavlja recimo Playboy, to izražajo?

Včasih da. Nekatere da. Pri mladih telesih ni težko poudariti gracioznosti in skladnosti, pri zrelem moškem ali ženski pa moraš najti povsem druge stvari.

Dandanes lahko računalniki popravijo marsikaj, kar fotograf po nesreči ujame.

Drži, ko odpraviš podrobnosti, ki so estetsko moteče, drugače pa pretirano retuširanje prinaša več škode kot koristi. Govorim iz lasnih izkušenj. Fotografije mojega obraza so nekajkrat preveč skrbno računalniško obdelali. Polikali so mi vse gube in od takrat dalje seveda krožijo govorice o Mišinih liftingih.

Kakšne so bile reakcije na prvo Mladinino duplerico? In kakšna se je zdela vam?

Ljudje so se smejali, se neznansko zabavali in govorili, da to pa že nisem jaz. Da ste stoprocentno udarili mimo. Risar niti približno ni ujel mojega telesa, vsaj tistega naznačenega ne, oprsja, ozkega pasu in mišičastih nog. Tega na duplerici ni bilo videti. Gre za podobo ženske s prsmi pri dvajsetih , boki pri petintridesetih, nogami pri... no, ne vem kdaj, da ne bom še sama pretiravala. Več kot očitno je bilo, da me v resnici še nikoli ni srečal. Všeč pa mi je bila pripomba sodelavcev, češ spet so morali začeti prav s tabo.

Je govoricam o vaših plastičnih operacijah botrovalo stereotipno prepričanje, da ženska pri plus štiridesetih po naravni poti ne more več zgledati privlačno?

Govoricam so bolj botrovale novičke v rumenem tisku, ko sem se po letu ali dveh spet pojavila na TV ekranu. Zobe sem si dala obleči s porcelanasto prevleko, kar je spremenilo tudi moj nasmeh. Toda zakaj bi to komu razlagala in prepričevala prepričane? Nobenega liftinga še nimam, ni pa rečeno, da ga ne bom imela. Malce me je še strah in malce sem še premlada. In pazite, ko omenjajo Sophio Loren, se vzneseno razpišejo, kako super zgleda pri šestdesetih, ko pa denimo pišejo o Svetlani Makarovič, ne pozabijo omeniti, da ima za svoja leta sumljivo mlad obraz. Aha, lifting. Zunaj je še zmeraj vse boljše. Vključno z ženskami. Tudi to je sindrom slovenske majhnosti.

Imata šov biznis in politika zdaj več skupnega kot pred leti?

Pred leti se je politika strogo distancirala od šov biznisa. Ni ga potrebovala, saj so bili politiki po direktivi neprestano na televiziji. Zdaj je drugače. Politiki se vse pogosteje pojavljajo na estradnih prireditvah, kjer gomazi fotografov in brnijo kamere, saj vejo, da je to njihova odlična, pa še brezplačna samopromocija. Osebna in za njihove stranke. Skratka, zavedajo se moči in vpliva šov biznisa, ki ga po svoje tudi soustvarjajo.

Bi še vodili posamezne oddaje in se pojavljali kot voditeljica na prireditvah izven TVS, če bi postali programski direktor TVS?

Ne. To so me spraševali že v službi. Zdi se mi, da v takem primeru - iz estetskega vidika, če naj se tako izrazim - to ne bi bilo več združljivo. Kot odgovorna urednica sem uspela voditeljstvo ohraniti zgolj po zaslugi dobro zasnovane, avtorske oddaje, ki sem jo želela sama speljati na način, kot sem jo zasnovala.

Pa boste programski direktor?

Enkrat mogoče že, ha ha.

Bi potem ukinili TV prodajo in oddaje tipa Dobro je vedeti, ki se jih zdaj prodaja naročnikom kot del rednega programa TVS?

Zagotovo. Obljubim.

Ob sobotah okoli 22h je na sporedu prvega programa TVS ameriška nanizanka Frasier. Na drugem programu TVS lahko ob istem času spremljamo ameriško nanizanko Praksa. Kdaj lahko pričakujemo več programske pestrosti?

O tem ne odločam jaz, čeprav stvari predebatiramo na kolegijih, kjer lahko vsak pove, kaj se mu zdi smiselno in kaj ne. Končna odločitev pa je vseeno stvar programskega direktorja in njegovih pomočnikov.

Kako bi komentirali govorice, da ima TVS v tiskanih medijih, ki objavljajo televizijske sporede, zakupljene strani, na katerih se nato v naročenih intervjujih pojavljajo znani obrazi s TV Slovenija?

O teh dogovorih žal ne vem veliko ali odločno premalo. Kot odgovorna urednica sem včasih vprašala, kako se postavlja prioriteta "gostovanj" na teh straneh in obenem podala predloge, o kom iz razvedrilnega uredništva bi veljalo kaj zapisati. Med kom je sklenjen ta dogovor in kakšen je, pa žal ne vem.

Se pravi, te strani so zakupljene.

Mislim, da gre za dogovor z marketinško službo.

Štiri sobotne večere so pred kratkim zapolnile štiri različne zabavne oddaje v produkciji TVS. Od zabavnih oddaj so zdaj ostale samo še tri, Pika na I, Orion in Res je, četrto soboto pa gledamo ameriško filmsko uspešnico. Gre za pomanjkanje sredstev ali domišljije?

Manjka Športni kviz. Športni kviz se je končal nepričakovano. To, da ga ne bo več, sem zvedela v zadnjem hipu. Trije tedni so absolutno premalo časa, da bi lahko postavila koncept nove oddaje. V kratkem naj bi ga nadomestila ena od dveh oddaj, ki jih pripravljamo. Prvo z naslovom Čez planke bo vodila Mojca Mavec in bo govorila o tujcih, ki živijo pri nas, ter o zanimivostih in razlikah med našo državo in njihovo deželo. Zato tudi naslov Čez planke. Druga pa bo kriminalka z naslovom Drži, Watson. Mojca gre po vsej verjetnosti v program že poleti, Watson pa jeseni. Veliko predlogov pa je zaenkrat ostalo zgolj v fasciklu.

Boste katero od sedanjih oddaj zamenjali?

Najverjetneje.

Piko na i?

Ne, Pika na i bo najverjetneje kar ostala, saj gre za tisto lahkotno zabavo, ki naj bi privabila največ gledalcev in ponuja tudi največ možnosti na nastop glasbenih izvajalcev. Pripravljamo pa tudi novo glasbeno oddajo. Glede Pike na i tudi v vodstvu ni nobenih pomislekov, bom pa postregla z ratingi, ko bodo poskušali ukiniti Orion, ki naj bi bil najbolj problematičen.

Hm, kdo ve, če bi imeli Nušo Derendo, če ne bi bilo Oriona...

Se popolnoma strinjam, a prevladuje prepričanje, da se med iskanjem novih glasbenih talentov v Orionu prevečkrat posluša glasbo, ki ne sodi v prime-time.

Po informacijah iz dobro obveščenih virov naj bi Jonas Galuniču in Muckovi speljal že več kot tretjino gledalcev.

Tudi mi imamo raziskave gledanosti, ki kažejo na to, da trditev povsem ne drži. Lahko se enkrat, morda dvakrat zgodi, da ima kviz višji rating, ampak gledalcev nam zagotovo ne odžira. Na gledanost Zooma močno vpliva izbor gostov, gledanost pa je kajpada največja takrat, ko Mario gosti popularna imena.

Ampak tudi naše mame ugotavljajo, da niti Zoom ni več tak, kot je bil. Da se ponavlja. Da je statičen in dolgočasen. Da so vprašanja, ki jih Mario zastavlja parom, bodisi otročje lahka bodisi neumna, tisto dviganje modrobelih žog pa prvovrstna traparija. Komu naj se mame pritožijo?

Verjetno kar meni, ki vse to dobro vem. Pa Mario tudi. Zoom teče že peto sezono, tako kot Res je, toda ne enkrat na mesec, ampak enkrat na teden, in pripravljamo se že na dvestoto oddajo. Septembra, torej v štartu letošnje sezone, sva z Mariom želela Zoom rahlo modificirati, ker to pričakujejo tako gledalci kot kritiška javnost. Da bi pritegnila še drugo občinstvo, sva izbrala ta kviz, ki se mu reče Speculate in se v Evropi odlično prodaja. Pri nas se žal ne. Publika hoče imeti Maria in Deso, kot so ju navajeni. V nedeljo zvečer ne smeš improvizirati. In to je Mario zelo hitro spoznal. Da pa oddajo na novo postaviš, potrebuješ pet do šest mesecev.

TVS je ena redkih nacionalk, če ne celo edina, ki nima svojega kviza, pa čeprav ima po mojem na razpolago več idej in sredstev kot komercialke. Še več, vsi dosedanji poskusi s kvizom so z izjemo Malih sivih celic, ki sodi v mladinski program, neslavno propadli. Kje so razlogi?

Kviz, ki sem ga vodila pred kakimi petnajstimi leti in sem ga nasledila od Tomaža Terčka, je bil dober in gledan, zato bi težko rekla, da je neslavno propadel. Iztekel se je, serija se je končala.

Kako to, da se ni nadaljevala?

Takrat nisem bila jaz urednica, zato tega ne vem. Potem smo petnajst let imeli priljubljeno TV Križanko, ki se je kasneje preimenovala v Križ Kraž in bi se obnesla tudi danes, če bi jo postavili s sodobno računalniško tehniko.

In zakaj je ne?

Sama je s prvim mandatom nisem hotela oživljati, da ne bi bilo videti kot da se prepuščam lastni nostalgiji, zato sem se od tega projekta zaenkrat distancirala. Po drugi strani pa sedaj, ko je Lepo je biti milijonar evropska uspešnica, nima smisla postavljati konkurenčnega kviza. O tem bomo razmišljali, ko evforija mine.

Je kdo pomislil, da bi lahko nacionalka odkupila licenco za Milijonarja?

Z gotovostjo lahko trdim, da sem bila prva, ki je to prinesla na nacionalko, Janezu Lombergarju v roke, on pa je zadevo kategorično zavrnil. Ni govora, je rekel, tukaj je po sredi denar, gre za igro na srečo in to nikakor ne sodi na nacionalno televizijo.

Kdo se je spomnil na Marcela kot sovoditelja Eme in zakaj?

Jaz. Poklicala sem ga, da bi napisal par scenarističnih replik, in vprašal me je, kdo bo še vodil prireditev. In sem rekla: ti.

Postavili ste ga pred dejstvo?

Da.

Ste utegnili prebrati napis na njegovi majčki?

Sem. Avtocesta v postelji. V danščini.

Na katero mesto se bo po vašem zavihtela Nuša Derenda na Danskem?

Tu lahko zdaj špekuliramo, kakor hočemo. Kot vsako leto. Če bo veliko telefonskega glasovanja, se mi zdi, da bi se Nuša morala uvrstiti dokaj visoko.

Kako to, da smo že na začetku februarja vedeli, da nas bo na Evrosongu zastopala prav Nuša?

Zato, ker je Nuša trenutno ena najboljših slovenskih pevk, eden najboljših ženskih vokalov, in zato, ker Helena Blagne ne tekmuje, Darja Švajger pa je bila že dvakrat na Evrosongu.

Vi ste baje zelo navijali za Andraža. Kaj vas je najbolj prevzelo?

Morda se sliši trapasto, toda najbolj me je prevzela lahkotnost podajanja njegove pesmi. Ni garal, bil je zelo sproščen, refren njegove popevke pa se takoj usede v uho. Pač pesem, s kakršnimi so pred leti osvajali Irci.

Simona Weiss na Emi ni prišla v finale. Čudno za nekoga, ki do zadnjega kotička napolni halo Tivoli, ne?

To je bil popoln šok tudi za nas. Prepričani smo bili, da bosta ona in Jan Plestenjak pometla s konkurenco. Spraševali smo se, ali je morda kaj narobe s telefonskim glasovanjem, ali pa so naši gledalci korenito spremenili okus. Kritiška javnost in glas ljudstva sta se letos popolnoma ujela.

Morda sem paranoičen, toda telefonsko glasovanje meni najprej povleče na sofisticirano obliko tistega, čemur smo nekoč rekli kuhinja. Se motim?

Mislim, da se. Sicer pa jaz nisem tam zraven zato, da bi nadzirala glasove. Opravili smo številne pogovore z operaterji teh storitev in zagotovili so nam, da je stvar zanesljiva. Obstaja možnost, da v nekaterih državah glasove potvorijo, jaz si tega enostavno ne bi mogla privoščiti. Naslednji dan bi vsi vedeli, da sem se z operaterjem dogovorila, naj lansira drugačne podatke.

Ali je smiselno, da države kot Slovenija nastopajo v cirkusu kot je Evrosong? Kaj imamo od tega? Denarja zagotovo ne, slava evrovizijske zmagovalke, kaj šele nižje uvrščenih, pa traja kvečjemu štirinajst dni.

Na našo Emo najprej gledam kot na slovenski šov, ki ima vsako leto daleč najvišjo gledanost. Drugič, zdi se mi velika priložnost za afirmacijo slovenskih izvajalcev, zato sem se letos odločila za dva večera, da ponudimo možnost večjemu številu sodelujočih. Gledano dolgoročno in mislim, da ne naivno, pa je to ena izmed najboljših možnosti za mednarodni preboj katerega od naših izvajalcev.

So nadrejeni godrnjali zaradi "pizde", ki je v neposrednem prenosu pred dvema letoma pospremila švedsko zmagovalko?

Priznati moram, da sem šla takrat s težkim srcem na letališče. Nisem se počutila dobro, ker pač vem, da se v javnosti ne preklinja. Ampak vzdušje, ki je pogojilo ta spontani vzklik, je bilo res evforično. Padale so stave in podobno. No, Molkova, so me spraševali, kdo bo zmagal? In jaz sem rekla, Charlotte. Ti si pritegnjena, so odvrnili, kar me je tako žgalo, da sem ob njeni zmagi odreagirala tako, kot pač sem. Glede stvari, ki grejo čez rob, s strani vodstva nikoli nisem bila deležna "partijske kritike", nihče mi ni žugal, nihče mi ni pral glave.

Kaj pa, če bi kaj podobnega ušlo denimo Ivani Šundov med Piko na i?

Saj ji ne bi, ha ha.

Ko je Simona Weiss v Zoomu omenila svojo turnejo, je na nacionalki dobila nogo, medtem ko se je Helena Blagne Zaman, mislim, da v Orionu, brez resnejših posledic na dolgo razgovorila o svoji novi plošči. Še več, prva dama slovenske televizije nato s Heleno nastopi na razprodanem koncertu v hali Tivoli.

No, tu se mora Helena zahvaliti Simoni, ker je pokasirala tisto, kar bi drugače ona. Kot vem, je Mario Simoni rekel, lahko pozdraviš svojo publiko, ne smeš pa napovedati koncerta. In Simona ga kljub temu je. Mariu pa kot redaktorju in uredniku moram zaupati. Še zmeraj menim, da se tega na nacionalki ne počne. Ne napoveduje se lastnih koncertov in plošč, ne glede na to, ali gre za Simono ali Heleno. Pri obeh imam enako mnenje. Oddaje, ki gredo v živo, pač mnogi radi izkoristijo...

Ali je poleg Dominika Kozariča še kdo, s komer za noben denar ne bi nastopala?

Kar se Heleninega koncerta tiče, mnogi so me spraševali, kaj mi je bilo tega treba. Med vrsticami tudi vaša Mateja Hrastar. Mislila sem si, uboga Mateja, ti si na koncertu očitno trpela, jaz pa sem uživala. Svoj del sem izvedla profesionalno, brez predsodkov in z veseljem. In pri tem še zaslužila. Za vsakega estradnika tega res ne bi naredila. Helena je izjemen samopromotor. Zvezda. Kot tako jo cenim. Pa še halo Tivoli zapolni do zadnjega kotička, za razliko od Dominika Kozariča.

Stališče naših estradnih fundamentalistov je, da v razvedrilnih oddajah slovenske televizije nastopa odločno preveč hrvaških glasbenikov.

Hrvati so nam že dajali komplimente, češ kako fleksibilni in odprti smo, ne samo glede estrade, ampak izmenjave kulture nasploh, in na podlagi tega so me že vabili v Latinico. Res je, očitkov pri nas ne zmanjka. Ampak dejstvo je, da bosta Danijela in Grašo vedno napolnila Križanke in da bo Doris Dragović vedno pritegnila gledalce. Jaz se ne morem sprenevedati, da ni tako. Če ljudje to vrsto glasbe radi poslušajo, se mi ne zdi prav nič diskriminatorno do naših pevcev, če občinstvu to vrsto glasbe tudi posredujemo. Zakon povpraševanja in ponudbe. Dopovedujejo mi, da naših pevcev ne vabijo tja. Ja, oprostite, to pa ni moja naloga. Za to pa naj skrbijo njihovi založniki in promotorji.

Podelitev Zlatih petelinov, kolikor toliko relevantnih priznanj slovenskim glasbenikom, letos odpade. Baje se jim je televizija odpovedala. Mar to pomeni, da dosežki slovenskih glasbenikov letos niso omembe vredni?

Ne, to zagotovo nima nič s tem. Odpoved Petelinov je izljučno posledica letnega finančnega proračuna. Zaradi budžeta, ki mi je dodeljen in ki še zdaleč ne zadostuje za pokritje vsega, kar bi si želeli, sem bila prisiljena določene oddaje umakniti. V prime-time nisem mogla posegati.

Kakšen avto vozite?

Audija. Zakaj?

Kar tako. Na nacionalki med drugim pogrešam oddaje o avtomobilizmu. Z Martinom Česnjem, avtoriteto na tem področju, sta bila kar fleten par v teve izdaji Avto magazina.

Tudi tam je šlo za marketinško pogodbo, ki se je verjetno nato iztekla. Sama sem pri oddaji nehala sodelovati že prej, saj se mi je zdelo, da kot urednica ne morem nastopati v oddaji, ki ima toliko oglasov.

Ste kdaj razmišljali o karieri na filmu? V Bluesu za Saro ste se izvrstno odrezali v vlogi lastnice masažnega salona.

No, če bi hoteli, da bi se res izvrstno odrezala, bi mi morali dati nekaj minut več, da bi izrekla kakšen svoj stavek, saj šele s tem narediš lik. Da, o karieri na filmu sem nekoč resno razmišljala, saj sem se najprej vpisala na igralsko akademijo, potem pa sem presedlala na novinarstvo. Ko sem vstopila na akademijo, sem najprej zavonjala gledališče, mene pa je zanimal film.

Bi se nacionalki štelo v zlo, če bi v poznih nočnih urah namesto teve signala zavrtela kak žgečkljiv, seksi film?

Ah, gledali bi ga zagotovo in v tem ne vidim nič slabega, čeprav me trdi porniči večinoma dolgočasijo. Dvomim, da bi se gledalci veliko pritoževali. Upam, da bodo naši novi menedžerji razmislili tudi o tem.

Kako daleč gre lahko nacionalka glede golote, da ni predaleč? Je bila frontalna golota Let 3 v oddaji Res je že kaplja čez rob?

Po nekaterih reakcijah že. Najbolj grozljivo se mi je zdelo to, da so ljudje v oddaji, ki je bila posvečena mejnim tematikam, opazili samo golo moško telo. To me vedno znova prestraši, kako panično se bojimo pogleda na golo telo. Konzervativnost našega okolja, ki bi morala biti že zdavnaj stvar preteklosti, me včasih dobesedno šokira. Tudi komercialne televitije vse po vrsti ukinile porniče, morda iz strahu, da bi zaradi njih upadla gledanost njihovih programov. Je pa vedno več vročih seksi telefonov, ki so, kot je duhovito pripomnil Mitja Čander, postali metafora slovenske duše in njenega odnosa do seksa.

V kratkem potujete na Dansko, ki slovi po odlično založenih seks šopih. Zavijete kdaj v tako štacuno?

Po seks šopih sem stikala že v Amsterdamu pri svojih osemnajstih. Celo seks v živo sem si ogledala, a mislim, da sem bila za kaj takega še premlada, saj me je zadeva močno pretresla. Ko si mlad, si nežen, občutljiv in romantičen, najbrž me je zato ta prizor tako prizadel. V časih seksualne revolucije sem obredla celo Skandinavijo, ker sem se hotela prepričati, kako je to videti v resnici, v bistvu pa sem spoznala le, kako zgleda svoboda komunikacije, ki do nas še zmeraj ni segla. No, zavila sem tudi v dva ljubljanska seks šopa in se prepričala, da nista nič slabše založena od tistih v tujini. In v enem sem si kupila kratko seksi spalno srajčko, ki jo še zmeraj nosim.

povezava