Lov za izgubljenim zakladom

Ima Kongresna knjižnica vse ameriške filme?

Mislite na igrane filme, celovečerce?

Natanko.

Ne, ima jih le kakih 15, morda 20 tisoč. Toda imamo tudi ogromno dokumentarnih, poslovnih, industrijskih in šolskih filmov. In veliko televizije.

Serij?

O, ja.

Tudi soap oper?

Tudi. Hranimo na tisoče TV programov. Izbiramo lahko med vsemi ameriškimi filmi, ki so avtorsko zaščiteni. In kot veste, hollywoodske družbe svoje filme običajno avtorsko zaščitijo, tako da kakega problema ni.

Skratka, dati vam morajo kopijo vsakega filma.

Tako, toda to ni darilo - k temu jih zavezuje zakon. Kar velja tudi za vse ostale tipe filmov. In za vse TV programe. Film je film.

Toda film ni več le filmski trak.

Jasno. Materiali k nam prihajajo na različnih formatih, tudi na kasetah. Nimamo predsodkov proti drugim nosilcem. Pogosto vzamemo to, kar pač je. Toda še vedno se najbolj zanašamo na filmski trak. Iz preprostega razloga: ker se je izkazal. Vzdržal je več kot 100 let. In v teh dobrih 100 letih se ni spremenil, medtem ko se TV tehnologija nenehno spreminja, z njo pa tudi formati in nosilci slike. Saj veste, kako je - kamera, ki so jo uporabljali pred tremi leti, je danes neuporabna. Materiale, posnete na starem formatu, je treba nenehno presnemavati na nove, kar je komplicirano.

Bo digitalna tehnologija zamenjala filmski trak?

Digitalna tehnologija ponuja neke sorte iluzijo trajnosti. Pri kopiranju s filmskega negativa je izguba zelo majhna, pri kopiranju z digitalnih diskov pa izgube praktično ni, toda vedeti je treba, da so digitalni diski le nekaj začasnega in da bodo kmalu izginili. To, kar prihaja, je bolj zaskrbljujoče. George Lucas je že oznanil, da bodo filme kmalu začeli producirati v računalniku in da jih bodo potem tudi predvajali kar neposredno iz računalnika.

Kar pomeni, da bo disk odpadel.

Ja, film bo v kina prišel prek satelita. Kinodvorane bodo brez projektorjev. Ker pa gre za digitalni sistem, bo filme mogoče presneti na druge nosilce in jih ohraniti, čeprav je zelo verjetno, da se bodo formati in sistemi reprodukcije spreminjali tako hitro kot pri TV. Sony in Panasonic bosta ponudila različni verziji. In tudi drugi bodo na trg poslali svoje verzije.

Kot pri videu, ko sta si konkurirala beta in VHS.

Tako nekako.

In potem bo nekaj od tega obstalo. Če naj vam zapiham na dušo - tako kot je obstal 35- milimetrski trak.

Točno, na trgu so se prerivali mnogi formati filmskega traku, toda kot standard je obstal 35-milimetrski. Nihče si ga ne lasti, nobena firma. In kar je treba še posebej poudariti - s tem ko je postal standarden, je dal filmski industriji neko trajnost in stabilnost, navsezadnje, kot standard je obveljal po celem svetu.

Kdaj je začela Kongresna knjižnica zbirati filme?

Ob koncu štiridesetih let. Toda vse tja do začetka šestdesetih nismo jemali vseh filmov, ampak le izbrane. Šlo je za selekcijo. Nekako od sredine šestdesetih pa jemljemo skoraj vse igrane filme.

Pravite - šlo je za selekcijo. Za kakšno selekcijo?

Ob koncu štiridesetih je Hollywood letno proizvedel po 300, 400 filmov...

Včasih tudi več.

Ja, tudi 500, toda so bili pretežno zelo klišejski B vesterni, v nedogled so ponavljali isto formulo, tako da jih je bilo treba prebrati in ugotoviti, kateri izstopajo. Kar pa je bilo težko. Ni bilo namreč jasnih kriterijev. Kaj mora imeti film, da izstopa? Povsem jasnega odgovora na to vprašanje nismo nikoli dobili.

Pogosto se itak šele za nazaj ugotovi, da ta ali oni film pravzaprav izstopa, ne - z leti ob svojem času ignorirani filmi postanejo klasike.

Selektorji skušajo v zbirko vključiti vse, kar je, kot se reče, klasično. Vse klasične filme. Vso ameriško klasiko.

In kako ti gospodje definirajo klasično?

Glejte, imeli smo šefa, ki je imel za klasične vse filme, posnete po klasični literaturi, recimo po Shakespeareu, Dickensu ali Victorju Hugoju.

No, če je to kriterij, potem ne razumem, kako ste prišli do 20.000 ameriških klasik.

Ha-ha. Bili smo proti temu. Originalnost je pri filmih običajno pomembnejša od literarnih del, po katerih so posneti. Ne da literarna dela niso pomembna, toda so le en aspekt. Nič več. Pomembna je kvaliteta filma, kvaliteta produkcije, kvaliteta režije, scenarija, montaže, kamere in tako dalje. A tudi to ni vse. Hočem reči - tudi vse to ni nujno za film, ki izstopa. Včasih je od vsega tega pomembnejša topika. Ob koncu štiridesetih selektorji niso upoštevali afro-ameriških filmov, češ da so šlampasti in brez pravih produkcijskih vrednosti. Zdaj skušamo najti vse stare filme, ki so nastali v afro-ameriški produkciji.

Ste prepozni?

Zdaj je to zelo težko. Že zvočnih filmov je veliko izgubljenih, preprosto jih ni več mogoče najti, zlasti tistih iz tridesetih, posnetih po prihodu zvoka, toda izguba pri nemih filmih je orjaška.

Kako orjaška?

Izgubljenih je kakih 90% nemih filmov.

Niso pa se sami izgubili. Jih niso h'woodske družbe po prihodu zvoka kar same uničevale?

Negativi nemih filmov po prihodu zvoka za filmske družbe niso imeli več nobene komercialne vrednosti, zato so jih uničile. Kopije nekaterih filmov so na srečo sicer preživele, toda negative so večinoma zažgali, tudi zato, ker se jim je zdelo shranjevanje negativov predrago.

Hja, še zlasti če pomislim, da imajo mnogi filmi več verzij. Katero verzijo filma vi shranite? Recimo: katero verzijo Iztrebljevalca bi vzeli - studijsko ali režiserjevo?

Po možnosti obe. Ocenjevanje razlike med verzijami istega filma je akademska stvar, medtem ko je za arhivarja ta razlika nepomembna. Arhiv mora ljudem omogočiti dostop do vseh verzij.

Pa vzemiva Ciminova Nebeška vrata - v kino so bolj ali manj iz obupa poslali kopico verzij tega spekatakularnega debakla. Ste arhivirali vse?

To velja za mnoge ameriške filme. Mnogi ameriški filmi imajo namreč več verzij, tako da ohraniš pač tiste, ki so najbolj znane. Je pa res, da včasih ohraniš le tiste, ki jih lahko. Idealno je, da ohraniš najdaljšo, v kateri je vse tisto, kar v krajših manjka.

Pa ste kdaj pomislili, da bi arhivirali vse ameriške filme - čisto vse?

Vsekakor. Sam sem advokat prav te usmeritve, toda praktično je to zelo težko izvedljivo. Prvič, potrebuješ veliko prostora za hranitev vse te množice filmov. Drugič, potrebuješ orjaško ekipo, ki bo skrbela za te filme. In tretjič, stvari postanejo na neki točki tako nepregledne, da filma ne najdeš več v lastnem arhivu - preprosto izgubi se. Veš, da ga imaš, ne veš pa, kje.

Recimo?

To se nam je pripetilo pri pornografskih filmih.

O, to pa verjamem - porniči se zlahka založijo. Jih Kongresna knjižnica zbira ali izbira?

Imamo tudi novejše porniče...

Globoko grlo in podobne klasike?

Ja. Predvsem pa zbiramo stare porniče, stage, kratke porniče, ki so stari skoraj toliko kot film. Prvi namreč datirajo že v leto 1910. Toda v preteklosti smo imeli uradnike, ki so te filme izločevali, tako da so mnogi izginili.

So bili še kaki drugi pogromi nad filmi, zbranimi v Kongresni knjižnici, recimo v času histeričnih protikomunističnih izpadov senatorja McCarthyja?

Tega je bilo kar precej. Velik problem pa je bil tudi z vladnimi filmi, potemtakem s filmi, ki jih je producirala vlada, bolj ali manj v propagandne namene. Šlo je za dokumentarne, pa tudi za kratke igrane filme. Enega takega, o kmetijstvu v času depresije, zelo dramatičnega pravzaprav, Plug, ki je zlomil ravnino, je produciralo ministrstvo za kmetijstvo, toda neki senator iz srednjega zahoda je ponorel, češ da film izkrivlja podobo njegove države, zato je lobiral in dosegel sprejem zakona, po katerem je bilo treba ta film uničiti.

Ste morali v času McCarthyja eliminirati levičarske filme?

Ne, zbirali smo jih, toda potiho - tega nismo ravno oglaševali.

Je kak pomemben, ključen ameriški film izgubljen?

Kot rečeno, izgubljeni so mnogi nemi filmi, tudi mnogi ključni. Recimo - filmi, v katerih je igrala legendarna Theda Bara.

Prva ženska iz mesa, prva femme fatale, prva vampica.

Prvi seks simbol filmske industrije. Posnela je kar nekaj filmov, toda ohranjen je le en sam.

Na celem širnem svetu?

Ja. In nekaj fragmentov iz drugih njenih filmov. To je vse.

Okej, bom vprašal drugače - kateri izgubljeni ameriški film pa je najbolj manično iskan?

Rekel bi, da so najbolj iskane izgubljene role Pohlepa, filmske klasike, ki jo je sredi dvajsetih posnel Erich von Stroheim. Iskanje traja že vrsto let, a brez rezultata. Na osnovi scenarija, ki je bil zelo podroben, in množice fotografij, ki so jih tedaj posneli, so sicer rekonstruirali del izgubljenega materiala, toda še vedno preveč manjka. Drugače je pri zvočnih filmih. Lahko jih sicer vidite...

Toda kopije so pogosto zelo slabe.

Točno, ker niso presnete z negativov. In zakaj niso presnete z negativov? Ker negativi ne obstajajo več. Uničili so jih. Recimo, studio Paramount je v petdesetih svoje filme iz tridesetih in štiridesetih prodal studiu Universal, ki pa so ga ti filmi zanimali le toliko časa, dokler jih ni presnel na 16-milimetrski trak in prodal televiziji. Negative, originale je potem uničil. To so kakopak počeli tudi drugi. Vsi so se hoteli zaradi stroškov tako ali drugače izogniti skladiščenju starih filmov. Zato so kopije mnogih slabe, predvsem zvok je pogosto katastrofalen.

Filme imamo lahko zdaj doma, bodisi na videu ali pa disku. Še obstajajo privatni zbiralci 35-milimetrskih filmov?

Oja, še. Martin Scorsese jih ima nekaj tisoč, svojo kolekcijo pa je ne tako dolgo nazaj preselil v Muzej moderne umetnosti, mislim da v Rochester, v George Eastman House.

Ima kak film, ki ga vi iščete?

Scorsese je zelo kooperativen. Ima celo svojo fundacijo za ohranitev filmov. On, Spielberg, Lucas in drugi h'woodski režiserji, ki so zrasli na filmskih šolah in na starih filmih, so bili zelo pomembni pri ohranjanju starih filmov. Mnoge so rešili. Če ne bi bilo Scorseseja, bi mnogi filmi preprosto izginili. Če Scorsese reče, da je kak film pomemben, potem je pomemben.

Je Scorsese največji privatni zbiralec?

Ne, pač pa David Packard, sin soustanovitelja korporacije Hewlett & Packard.

Je tak filmski fan, mu je dolgčas ali pa je našel le še eno tržno nišo?

David Packard je zelo zanimiv človek. Študiral je klasične jezike, tekoče govori kopico jezikov, brez problema prevaja iz stare grščine. Podedoval je marsikaj, med drugim tudi fundacijo, ki razpolaga z blaznim, za nas praktično nepredstavljivim kapitalom in ki je strukturirana tako, da mora vsako leto zapraviti na stotine milijonov dolarjev. In Packard je prepričan, da so h'woodski filmi iz tridesetih ekvivalent antičnih klasik...

Homerja, Ajshila, Sofokleja, Evripida, Aristofana?

Natanko.

Simpatičen možak.

In prav zaradi te paralele med Hollywoodom v tridesetih in antično literaturo se je sploh navdušil za film. Nor je na filme Franka Capre in drugih klasikov iz tega obdobja. Pravzaprav je nor na celo to obdobje. Zato daje ogromno denarja za ohranjanje filmov iz tridesetih, pa tudi drugih h'woodskih filmov. Ima pa tudi svojo zasebno kolekcijo 35-milimetrskih filmov, toda iz preprostega razloga: prepričan je namreč, da tega ali onega filma ne ohraniš le tako, da ga ohraniš, ampak tako, da ga prikazuješ - v kinu, na velikem platnu. Svoje kolekcije zato nima doma, ampak jo je delno shranil v arhivu univerze UCLA, delno pa na univerzi Stanford, kjer ima tudi kino, v katerem jih ves čas - vsak večer! - vrtijo.

Pa je zbiranje 35-milimetrskih kopij lahko tudi biznis? Je mogoče z njimi služiti, jih dobro prodati - ali sploh obstaja trg za to?

Vedno so bili ljudje, ki so prodajali kopije starih filmov, toda Hollywood je to vedno skušal preprečiti. In pogosto tudi uspel. Hollywood hoče imeti pač popolno kontrolo nad svojimi produkti. Že Thomas Alva Edison, veliki filmski izumitelj, ni pustil, da bi v njegovem laboratoriju nastala kaka reč, ki ne bi prinesla denarja.

In tako danes 35-milimetrske kopije teoretično ne moreš kupiti. Pa obstaja zakon, ki to prepoveduje?

Ne, toda taka je politika h'woodskih kompanij. Pomislite, studio RKO je tožil celo Ginger Rogers, ker je nekaj svojih 35-milimetrskih kopij podarila neki univerzi - zahtevali so, da vse kopije vrne. In to studiu RKO, ki so ga tedaj vodili bivši prodajalci avtomobilskih gum. Vključili so se advokati, sledila so dolga pogajanja in na koncu so se dogovorili, da lahko Ginger Rogers nekaj kopij svojih filmov sicer obdrži, da pa ne smejo biti nikoli javno predvajane. Kar pomeni, da ne smejo nikoli priti v kino. Res pa je, da obstajajo preprodajalci, ki imajo po 200, 300 kopij, toda nikoli ne zveš, koliko so za njih plačali in od koga so jih kupili. No, ponavadi ji kupijo od regionalnih distributerjev, ki bi morali vse kopije na koncu uničiti, pa jih raje prodajo - ilegalno, se razume.

So to tudi vaši dilerji?

Ne, s temi preprodajalci se nikoli ne pogajamo, nikoli ne licitiramo.

Hočete reči, da vam jih odstopijo brezplačno?

Plačamo le stroške laboratorija. To je vse.

Kaj pa če vam ponujajo kak zelo iskan, tako rekoč izgubljen film?

Tudi v tem primeru licitiranje odpade. Ker običajno ponujajo zelo stare filme, ki so še na nitratnem traku, jim skušamo razložiti, da so že stroški kopiranja in vzdrževanja takih filmov tako veliki, da kaki dodatni honorarji ne pridejo v poštev.

Nitratni trak zelo hitro zagori. Pomeni, da so ti filmi za same dilerje neuporabni - če jih vrtijo, se igrajo z ognjem.

Vsekakor. Toda vrtenje filmov, ki so na nitratnem traku, ni tako nevarno, kot se misli - nič bolj kot recimo tankanje bencina. In ne vidite ravno dosti bencinskih črpalk, ki zagorijo. Tudi nitratnih filmov ne zagori prav dosti.

Ameriški filmi so v zadnjih 100 letih krožili po celem svetu. Pomeni, da se lahko kopije filmov, ki jih manično iščete, skrivajo povsod.

Zato jih iščemo povsod, tudi v Sloveniji.

Ja?

Izgubljeni filmi se prikažejo na najbolj neverjetnih in nenavadnih mestih. Gotovo tudi v Sloveniji obstajajo zasebni zbiralci, ki v svojih kleteh in garažah hranijo kopije starih ameriških filmov. Niste imeli vojne. Tu je večja možnost, da so filmi preživeli, kot v Sarajevu. Vojne so uničili mnoge filme, recimo v Nemčiji...

Zlasti v Dresdnu.

Ali pa v Berlinu.

Ste poskusili v Beogradu? Jugoslovanska kinoteka ima eno izmed največjih filmskih zbirk na svetu.

Težko je še, kajti beograjski arhiv ni ravno najbolj odprt. Zaenkrat.

Pa saj tudi drugi filmski arhivi skrivajo, kaj imajo na lagerju, ne.

Ne več tako kot nekoč. Zdaj so precej bolj odprti. Če si imel pred tridesetimi leti v svojem arhivu h'woodski film, si ga moral skriti, kajti vedno si tvegal tožbo in zaplembo, danes pa je vendarle drugače. Hollywood s kinotekami in arhivi sklepa posebne aranžmaje, hoče pa vedeti, kaj se s temi kopijami dogaja.

Ste že prodrli v ruske filmske arhive?

Rusi imajo zelo bogato zbirko ameriških nemih filmov. Tam smo našli mnogo filmov, za katere smo mislili, da so izgubljeni. Toda pri pogajanjih in repatriaciji teh filmov pogosto nastopijo problemi. Rusi nam jih namreč nočejo izročiti kar tako, češ da so za njih skrbeli 50, 60, 70 let in da bi sicer izginili. Zahtevajo finančno kompenzacijo, kar je legitimno. In reči se zavlečejo.

Ste kaj obiskali šefa Severne Koreje, Kim Jong Ila, ki je fanatičen zbiralec filmov? Menda ima več kot 20.000 kopij.

Ne, nismo, toda dvomim, da ima kak film, ki bi nas zanimal. Ne verjamem, da zbira ravno neme filme.

Ne, nor je predvsem na filme s skandinavskimi blondinkami.

No, vidite. Je pa res, da tudi Severni Korejci niso nikoli iskali kontakta z nami, niti na kongresih kinotek in filmskih arhivov. Z drugimi imajo kontakte, z nami ne.

A po drugi strani - kdo ve, kaj vse se bo prikazalo na Kitajskem?!

Šele odpirajo se, počasi kažejo, kaj imajo, toda imajo veliko. Z njimi imamo kontakte, toda pogajanja so zelo mučna, ker vse razumejo kot trgovino. Quid pro quo. In biti znajo zelo dragi.

Filmska zgodovina torej prihaja za nami.

Ja, še vedno nastaja.

Mislite, da bi se naša percepcija filmske zgodovine spremenila, če bi našli vse izgubljene filme?

Bila bi predvsem manj nacionalistična. Saj poznate debato o tem, kdo naj bi izumil film. Nemci! Angleži! Francozi! Američani! Toda dlje ko gremo nazaj in več filmov ko najdemo, bolj postaja jasno, da so bili prvi filmarji bolj povezani, kot smo mislili.

Ko je nastal film, je bil svet zelo internacionalen.

Ja, celo bolj kot danes.

Na srečo - to je film naredilo.

povezava