Zastrupljeni planet

Se strinjate s tezo, da so bolezen norih krav ter slinavka in parkljevka povezane z maščevanjem narave? Ker jo zaradi večjega dobička preveč izkoriščamo, nam je začela vračati udarec ...

Na prvi pogled se lahko razlaga tudi tako. Pri izbruhu slinavke in parkljevke gre za splet okoliščin zadnjih 50 let, ko se je živinoreja zelo intenzivirala, posledica tega pa je bila velika koncentracija živali na omejenem prostoru. Ker so glavni cilj postale izbrane lastnosti, kot je mlečnost ali prireja mesa, se je stopnjevala selekcija živali, to pa je vodilo v gensko erozijo. Živali so postale občutljivejše. Visokomlečna holandska krava na naših travnikih ne bi preživela, ker potrebuje energijsko bogato hrano, to pa dobi s kostno moko. Pri veliki koncentraciji neodpornih živalih hitro izbruhne epidemija. Pri BSE gre za nekoliko drugačno zgodbo. Bolezen naj bi povzročal prion, ki se modificira, ko preskoči bariero vrste, ta preskok pa pospešijo genotoksične in mutagene snovi, med katere spadajo tudi pesticidi. Po drugi različici bi lahko bila BSE posledica genskega inženiringa, saj smo z genskimi manipulacijami sprožili nenadzorovane procese evolucije. Po tretji teoriji bi krivec lahko bila bakterija spiroplazma ...

Kakšno vlogo torej igra kostna moka?

Vse poginule živali, torej tudi povožene mačke ali potepuške pse meljejo v kostno moko, ki jo uporabljajo kot krmilo za živino. Ker je prisotnost patogenih prionov dokazana v 19 vrstah sesalcev, je lahko kostna moka vektor za širjenje bolezni.

Kako to, da glede na znano posledico kanibalizma pri človeku (bolezen kuru) znanstveniki niso vnaprej predvideli možnih posledic hranjenja goveda s kostno moko?

Ker so dogodki prehiteli tudi najbolj razumno znanost. Vrhunski znanstveniki v Angliji pravijo, da lahko samo še čakamo in opazujemo, kako se bo BSE razvijala in kakšne bodo njene posledice. Priznavajo torej, da je zadeva ušla iz rok. V Angliji naj bi bilo pred letom 1989 za prehrano uporabljenih kar 446.000 krav, obolelih za BSE, in do leta 1995 še dodatnih 283.000 krav. Dr. Heaphy je ovrednotil, da je to 3 do 5 odstotkov inficirane živalske hrane, ki je vstopila v človekovo prehranjevalno verigo. Konservativni izračun, ki predvideva obrok govedine na teden v obdobju 12 let pri 3-odstotni verjetnosti zaužitja inficiranega obroka, pokaže, da je bil posameznik inficiranemu obroku izpostavljen kar 19-krat. Nič čudnega, da število smrtnih primerov zaradi nove Creutzfeldt-Jacobove bolezni v zadnjih letih stalno raste. Neodvisni znanstveniki govorijo, da smo pred epidemijo neznane dinamike in obsega. Projekcije epidemije za Anglijo govorijo o 100.000 do 500.000 smrtnih primerih v prihodnjih desetih letih. Še vedno je veliko neznank, predvsem je malo znanega o možnih poteh prenosa bolezenskih prionov od živali na človeka, o uspešnosti medvrstne bariere, o virulentnosti agensa, inkubacijski dobi bolezni in številu ljudi, ki so bili izpostavljeni infektivnemu agensu. Optimisti pravijo, da bosta na eno kravo z BSE zbolela le dva človeka, pesimisti pa predvidevajo nekaj tisoč obolelih.

Creutzfeldt-Jacobova bolezen je obstaja tudi pred izbruhom BSE ...

Gre za dve vrsti zelo podobnih obolenj. Klasična CJ-bolezen je znana že stoletje. Pri novi CJ-bolezni pa gre za modificirano različico, ki jo je od stare bolezni mogoče ločiti le po patološki sliki. Posledice obeh so enake - povzročata starostno bebavost, ki je posledica splošnega razpada možganov. Pri nCJ-bolezni so sprva mislili, da gre le za bolezen mlajših ljudi, starih od 12 do 55 let. Šele primer 74-letnika je popolnoma spremenil pogled na epidemiologijo bolezni. Mogoče je torej sklepati, da je veliko starejših ljudi umrlo zaradi nCJ-bolezni, pa tega niso ugotovili, ker se nekateri znaki te bolezni lahko prekrivajo z znaki Alzheimerjeve bolezni, bolezni mononevronov, Pickove bolezni in drugih metaboličnih encefalopatij. Prvi primer bolezni BSE naj bi bil po nemških virih identificiran že leta 1981, prvi dokazani primer nCJ-bolezni pri človeku pa je bil odkrit leta 1995. Sodeč po teh podatkih je inkubacijska doba lahko več kot deset let, to pa pomeni, da do pravega izbruha bolezni lahko šele pride. Tragično je, da sta angleška oblast in del stroke, povezan s kmetijskim ministrstvom, tragično resnico pred javnostjo prikrivala kar celo desetletje. Namesto da bi oblast vključila vrhunske svetovne znanstvenike, je imenovala tajne odbore z namenom prikrivanja problema. Taka bunkerska mentaliteta bo imela izjemno tragične posledice, kar zadeva obseg epidemije in število smrtih žrtev zaradi nCJ-bolezni. Angleška vlada se je postavila v bran kmetijstvu in živilski industriji, pri tem pa pozabila na zdravje svojih državljanov.

Torej ni res, da je glavni val mimo in je zdaj že vseeno, kaj jemo?

Nevarnosti ne moremo izključiti. Dr. Walter Schmidt je dejal, da vse bolj prevladuje mnenje, češ da je nCJ-bolezen nevarnejša od aidsa. Pred aidsom se lahko dokaj učinkovito zavarujemo, ni pa jasno, kako se zavarovati pred agensom, ki je potencialno lahko prisoten v katerikoli živalski hrani. Vsak posameznik se mora po svoji vesti odločiti, ali bo sebe in svoje otroke izpostavil tveganju.

Bi se bolezen med ljudmi širila tudi, če bi ubili vse okužene živali?

Odvisno od načina uničenja. Dokazano je, da prioni preživijo do 550 stopinj Celzija. Vse kirurške inštrumente, ki jih navadno sterilizirajo pri 121 stopinjah Celzija, bi morali po novem sterilizirati pri precej višji temperaturi, tega pa večina inštrumentov ne bi zdržala. Poleg tega prioni preživijo vsaj tri leta. Neki znanstvenik je tkivo obolele krave zakopal na svoj vrt in po treh letih iz ostankov naredil preparat, s katerim je cepil kravo. Prioni so v zemlji ostali živi. Politika je bolezen norih krav vzela resno iz dveh razlogov. Najprej zato, ker ima s pobojem živali v rokah moralno opravičilo, da je naredila vse, drugi razlog pa je gospodarski interes. Evropa za subvencije v kmetijstvu na leto namenja več kot 50 milijard eurov. Ker so črede preglomazne, je idealna rešitev prav poboj živali, zato bolezen še dodatno napihujejo.

Očitno nas bo pokončala aroganca ...

Namesto da bi dogajanje v naravi opazovali in se iz njega učili, si ga poskušamo podrediti. Narava bo preživela, vprašanje pa je, ali bo preživela tudi naša vrsta. Evolucija ne popravlja napak, to pomeni, da se vrsta, ki izgine, nikoli več ne vrne v isti obliki. Ljudje imamo prvo in zadnjo možnost. Povprečen obstoj sesalske vrste v evoluciji traja od 4 do 5 milijonov let, to pomeni, da se naša doba na Zemlji izteka. V tem času biološko nismo prav nič napredovali. Še več. Znanost je ovrgla teorijo, po kateri naj bi imeli ljudje 120.000 genov. V resnici jih imamo le 20.000, se pravi toliko kot črv. Genski determinizem se je pokazal za precej netočnega. Nismo samo kolekcija genov, ampak tudi posledica okoljskih vplivov.

Kaj to spoznanje pomeni za gensko tehnologijo?

Totalno razsulo te paradigme. Genski tehnologi so rekonstruirali le gensko sekvenco oziroma hardver, nič pa ne vedo o operacijskem vodenju sekvence oziroma softveru. Ambicija po spreminjanju nekaterih genov, na primer da bi dobili zelo inteligentnega otroka, se je izkazala za popolno polomijo. Stara genetika, ki se je imenovala evgenika in je vrhunec s tezami o arijski nadrasi dosegla s Hitlerjem, je uporabljala pozitivno in negativno metodo. Pri prvi izboljšuješ kakovostne gene, pri drugi eliminiraš nekakovostne. Po drugi vojni se je z novim valom evgenike pojavila želja, da bi odstranili vse negativne gene, ki so nosilci dednih obolenj. Hkrati se je pojavila težnja, da bi omogočali le razplod ljudi, ki ne bi imeli negativnih genov, to pa ni nič drugega kot genska diskriminacija. S tovrstnimi rešitvami delujemo proti naravi in evoluciji, ki gradi na pestrosti, ne na uniformnosti.

Bi z gensko tehnologijo v resnici lahko izkoreninili dedne bolezni?

V bistvu je to nemogoče, ker danes ne vemo niti tega, koliko bolezni je gensko pogojenih. Po nekaterih tezah jih je 4500, po drugih 1000, hkrati pa nastajajo vedno nove. Poleg tega nosilec neke bolezni ni samo gen. Vsak človek ima v telesu povprečno 200 milijard celic, zato je nemogoče, da bi popravili vse. Prenos genske kode v celico je podoben streljanju v tarčo z zavezanimi očmi. Ni zagotovila, da boš zadel pravo mesto, napačen zadetek pa lahko vodi v nepredvidene reakcije. Ambicija znanosti je poseg v rodno linijo, to pa ima lahko hude posledice, saj se lahko začno rojevati spački. Ameriško zdravniško etično društvo je prepovedalo vse teste za neozdravljive bolezni, saj se zavedajo, da nam prav nič ne pomaga, če v mladosti izvemo, da imamo genske postavke za verjeten razvoj Parkinsonove bolezni.

Ko so ameriški znanstveniki objavili veliko novico, da so našli gen za raka na dojki, so se ženske začele na veliko testirati in pri slabih podatkih zahtevale kirurško preventivno odstranitev dojk, čemur so se zdravniki uprli, saj genski testi niso zanesljivi. Dodatna nevarnost je, da bo gensko testiranje postalo zanimivo za delodajalce in zavarovalnice, to se v ZDA že dogaja.

Kaj pa pri nas? V parlamentu je zakon o genski tehnologiji ...

V prvem branju je predlog vseboval možnost genskega testiranja, saj je pisalo, da lahko delodajalec poleg drugih zdravstvenih podatkov izjemoma zahteva tudi gensko preiskavo zaposlenega ali iskalca zaposlitve, če bi zaradi posebnosti delovnega mesta kaka bolezen ali nagnjenost k njej pomembno ogrozila zdravje zaposlenega ali varnost drugih ljudi. Predlog za črtanje tega določila so poslanci v matičnem odboru podprli šele na izrecno zahtevo nevladnih organizacij. Sicer pa so v odboru podprli tudi vse druge pobude civilnikov. V predlogu zakona je še nekaj slabih rešitev. Kršeno je načelo javnosti, saj je celoten zakon podrejen interesom kapitala. Nista opredeljena odgovornost in pravno varstvo državljanov v primeru katastrof, kot je pobeg transgenega organizma v okolje. Nevladne organizacije se zavzemamo za absolutno prepoved vseh izpustov transgenih organizmov v okolje, in sicer zaradi ohranitve biotske pestrosti in pridelovanja zdrave hrane. Če nočemo, da bi velike korporacije Slovenijo izrabljale za opravljanje genskih testiranj, moramo celotno državo razglasiti za "gen-free" območje, kot so to naredile Kostarika, Nova Zelandija, Tasmanija in Indija. Če domači znanstveniki ne bodo sami popisali biotske raznolikosti in je s patenti zavarovali kot nacionalno lastnino, bomo kmalu postali predmet kraje. Svetovne semenarske hiše že nekaj let ropajo in uničujejo genske vire, hkrati pa nakradene gene patentirajo kot svojo intelektualno lastnino. Gensko zmanipulirani hibridi brez kemičnih gnojil in pesticidov seveda ne zmorejo niti vzkaliti in tudi niso več rodni, saj je genska erozija načela razmnoževanje. Nastajanje genskega monopolizma vodi v globalni prehranski totalitarizem.

Je biotski park realnost glede na to, da se bo z vstopom Slovenije v EU še dodatno stopnjeval pritisk korporacij?

Slovensko sceno obvladujejo ljudje s pretiranim strahom pred Brusljem. Predstavniki EU so nas opozorili, naj bomo pozorni, če bo domača politika nekatere zahteve razglašala za zahteve Bruslja, ker se navadno izkaže, da gre za zavajanje. Izbira, ki jo EU ponuja svojim članicam, je široka in omogoča številne izjeme.

Kakšna je po vašem kemična varnost v Sloveniji?

Za takšno oceno bi najprej morali imeti dober monitoring, tega pa nimamo. Nadzor kakovostne pitne vode ima vrsto pomanjkljivosti pri obravnavi prisotnosti pesticidov in težkih kovin. Pridobljeni podatki so razpršeni med različnimi programi, naročniki in izvajalci. Po obsegu in vsebini se spreminjajo in prilagajajo predvsem višini finančnih sredstev in subjektivnim odločitvam. Težave se pojavljajo tudi zato, ker odvzema vzorcev ter meritev in kemijske analize ne opravlja ista institucija. Reprezentativnost vzorcev je pogosto vprašljiva, ker niso izpolnjeni mednarodni standardi. Za oblikovanje celovite informacije o kakovosti podtalnice bi morali število merilnih mest najmanj podvojiti in vsaj početveriti pogostost odvzema vzorcev. V pitni vodi je lahko prek tristo različnih aktivnih snovi pesticidov, a ker se v vzorcih navadno analizira le vsebnost 15 do največ 30 spojin, preostalih strupov ne išče nihče. Le slaba tretjina od več kot 1000 vodovodnih sistemov v državi se napaja iz zavarovanih vodovarstvenih pasov. Ko sem pred leti pisal, da je polovica naše pitne vode onesnažena s pesticidi in z umetnimi gnojili, so mi očitali, da zavajam javnost. Danes moje teze potrjuje tudi uradna politika, saj v osnutku kmetijsko-okoljskega programa do leta 2006 piše, da je razmeroma čista samo še tretjina preiskanih podtalnic in da so pri polovici preiskanih podtalnic prekoračene zgornje meje še dovoljene vsebnosti različnih strupenih kemikalij. Priznavajo tudi, da je atrazin, ki najbolj zastruplja slovensko pitno vodo, zelo obstojen ter potencialno kancerogen in mutagen. Silna tonaža tega pesticida, ki se izpira v slovenske vodne vire, bi morala biti nacionalni problem številka ena, pa ni. Koncentracije ostankov atrazina v podtalnici na posameznih lokacijah presegajo tudi 20-kratne dopustne količine po standardih EU.

Preseganje vsebnosti atrazina v pitni vodi se tolerira, češ da se bomo standardom EU prilagodili do leta 2003 ...

Prej ko se uporaba atrazina prepove, boljše bo. Strup v podtalnici izgine šele po 80 do nekaj 100 letih. Tudi če bi uporabo atrazina v celoti prepovedali takoj, ga v prihodnjih dveh letih zagotovo ne bo mogoče odstraniti iz podtalnice. Slovenija ima to prekletstvo, da so območja zbiranja vode prodišča velikih rek. Na njih je največ trideset centimetrov zemlje in strup zelo hitro prodira v vodo. Atrazin je sicer prepovedano uporabljati na vodozbirnih območjih, ker pa ta območja še vedno niso v celoti kartirana, so posledice neizogibne. Glavni argument naše države za prepoved uporabe atrazina bi lahko bila ohranitev pitne vode, saj je kar polovico zajemamo iz podtalnice. Če bomo nadaljevali zastrupljanje, bomo dolgoročno uničili glavne vire pitne vode.

Kam se po uporabi strupov uvrščamo glede na druge evropske države?

V Sloveniji se škropi in se polivajo strupi vsevprek. Po količini porabljenih strupov na enoto obdelovalne površine se uvrščamo med tri najbolj zastrupljene dežele Evrope. Ko sem leta 1996 objavil mnenje, da v Sloveniji verjetno na leto porabimo okrog 4500 do 5000 ton pesticidov, je strokovna javnost zagnala vik in krik. Obsojen sem bil prodajanja strahu in šarlatanstva, kajti uradni podatek zavoda za statistiko je takrat govori o porabi le 1500 ton pesticidov na leto. Na srečo je vlada ustanovila medresorsko komisijo za ravnanje z nevarnimi kemikalijami in šele takrat je na dan prišla prava številka - 7775 ton. Isto leto sem komisiji za strupe pri ministrstvu za zdravstvo na podlagi zakona predlagal, naj prepove promet in uporabo 27 aktivnih snovi, ki so sestavni del pesticidnih pripravkov. Predlog sem utemeljil z navedbo, da najnovejša raziskovanja kažejo, kako so navedeni pesticidi potencialno kancerogeni in njihova uporaba pomeni veliko zdravstveno tveganje. Do danes nisem prejel nikakršnega odgovora. V Sloveniji je dovoljena uporaba kar 243 aktivnih snovi v 485 pesticidnih pripravkih. Ob vsem tem silnem arzenalu najhujših strupov se ministrstvo za zdravstvo ne more odpovedati 27 aktivnim snovem, ki jih je Svetovna zdravstvena organizacija uvrstila na seznam verjetno ali možno kancerogenih?!

Kako nevarni so ti strupi?

Veliko pove že podatek, da so pesticidi neposredni nasledniki bojnih strupov, ki so jih pred drugo svetovno vojno razvili Američani in Nemci. Domača stroka se še vedno premalo zaveda, da pri pesticidih ni praga delovanja, ni varne koncentracije in ni dopustne doze, ker že ena sama molekula lahko povzroči poškodbe DNK. Te snovi imajo radiomimetični učinek. Če delujejo na primer na 1000 ljudi s koncentracijo strupa 1, povzročijo enak učinek na dedni snovi populacije, kakor če delujejo na 10.000 ljudi s koncentracijo 0,1 enote ali na 100.000 ljudi s koncentracijo 0,01. Tudi če je torej v pitni vodi le 0,1 mikrograma atrazina na liter, je to za človeka nevarno. Prevare pa gredo še dlje. Če je v vodi 1 enota strupa, bo enocelična alga dobila 10 enot strupa, vodni rak 100 enot, mala riba 1000, velika riba 10.000 in človek 100.000. Ker moramo za preživetje pojesti desetkrat več kot velika riba, se v našem telesu nabere desetkrat več strupa. Fitofarmacevti torej napačno razlagajo, da bi človek za to, da bi v telo dobil eno samo enoto strupa, moral popiti 100.000 litrov vode. Pretok energije skozi prehranjevalno verigo se multiplicira z deset. Poleg tega so nekateri pesticidi tudi v koncentracijah na meji zaznavnosti najmodernejše analitske kemije izjemno nevarni, saj delujejo kot tako imenovani hormonski disruptorji, to pomeni, da se učinek strupa ne povečuje linearno, ampak je bolj nevaren, če ga je manj. Hormonski disruptorji porušijo ravnovesje nevroendokrinega in imunskega sistema, to pa lahko vodi do možganskih poškodb in razvojnih napak pri zarodkih. Strup namreč prek posteljice prehaja v plod. Lahko se zgodi, da bodo učinki strupa zapozneli, se pravi, da bo otrok ob rojstvu zdrav in se bodo šele v puberteti pojavile neozdravljive poškodbe imunskega, endokrinega in živčnega sistema. Pri hormonski disruptivnosti lahko nastanejo psihomotorne motnje, kot so težave z zbranostjo, motnje spanja, izguba spomina, depresija, apatija. Od pesticidov, ki spadajo v zdravstveno najnevarnejšo prvo skupino hormonskih disruptorjev, se pri nas množično uporabljajo atrazin, linuron in alaklor ter do nedavnega zaradi napake odgovornih tudi acetoklor. Od pesticidov iz druge skupine hormonskih disruptorjev pa se množično uporabljajo dikofol, triadimefon, ciram, simazin, 2,4D, paration, malation, diuron, amitrol, diazinin in dimetoat. Vsi našteti strupi bodo imeli usodne posledice za naše potomce. Čakanje na "dokončne dokaze" o nevarnosti teh strupov lahko pokonča cele generacije človeštva.

Ali pri teh snoveh govorimo o podobnem uničenju imunskega sistema, kot ga povzroča aids?

Zanimivo je, da so v ZDA imeli več primerov obolelih za aidsom brez virusa HIV. Mogoče je torej, da je bilo sesutje imunskega sistema posledica pesticidov. Pri nekaterih boleznih se še danes ne ve, kakšen je dejanski vpliv kemikalij. Tipičen primer je pljučni rak. Pred letom 1936 pljučnega raka skoraj ni bilo, potem pa je število bolnikov naglo naraščalo. S preverjanjem sem ugotovil, da so 25 let prej - toliko let je potrebnih, da se pri nizkih koncentracijah uporabe tobaka razvije rak -, torej leta 1911, v ZDA na tobačnih poljih kot insekticid začeli množično uporabljati izredno kancerogen svinčev arzenat. Na leto so ga porabili kar 30.000 vagonov. Leta 1972 so uporabo tega strupa prepovedali, in ker je njegova razpolovna doba v zemlji 30 let, bi morala obolevnost za pljučnim rakom začeti upadati najpozneje okoli leta 1990, to pa se je po podatkih zdravstvene statistike v resnici zgodilo. Podatke bi bilo zanimivo spremljati tudi v prihodnje, kajti če bo številko bolnikov še naprej upadalo, za pljučnega raka ne bo več mogoče kriviti katrana, ampak arzenat.

Je mogoče, da bi z leti postali odporni proti kemikalijam?

Ne, ker smo evolucijsko zelo počasni. Imamo samo tri generacije na sto let, žuželke imajo od pet do osem generacij na leto in se torej lahko prilagajajo veliko hitreje. Ko je človek začel kemično vojno proti žuželkam, je bilo znanih le okoli 120 škodljivcev, danes jih je že prek 1000. Skratka, ne le da so z uporabo strupov ustvarili nove škodljivce, ampak so ti postali tudi manj občutljivi. Bolj ko stopnjujemo pritisk na naravo, bolj se stopnjuje njena protireakcija. Da ne govorim o tem, kako fungicidi uničijo celotno življenje prsti. Po slovenski zakonodaji je priporočeno uporabiti 1,2 kilograma fungicida na hektar, to pa zadošča za poboj 2 ton deževnikov, ki so bistveni za kakovostno zemljo. V 20 letih so celotno količino prsti sposobni spremeniti v najboljši humus. Brez deževnikov je prst izčrpana, poleg tega je še zastrupljena s sintetičnimi kemikalijami, vse to pa vpliva na zmanjševanje kakovosti hrane in posledično slabšanje zdravstvenega stanja prebivalstva. Kemična gnojila rodnosti prsti ne zmorejo obnavljati, ker ne delujejo v prsti, ampak se le vgradijo v rastline. Pridelki so sedaj na enoto površine dvakrat ali trikrat večji, toda njihova prehranska vrednost je neprimerno manjša. Svetovna prehrana je postala sistem, ki ga nadzira nekaj najmočnejših korporacij mogočne kapitalske moči in silnega političnega vpliva. Te multinacionalke so nosilke vseh tehnologij industrijskega kmetijstva, saj proizvajajo kemična gnojila in pesticide, so vodilne semenarske hiše in hkrati tudi promotorji zlovešče genske tehnologije. Po logiki velikoserijske proizvodnje stavijo le na količino pridelka, zato je industrijsko pridelana hrana nenaravna in zelo nevarna za naše zdravje. Ljudje tako vse bolj obolevamo tudi pri polni skledi, in ker multinacionalke zanima izključno denar, jih večina proizvaja še donosna zdravila. Strupe in zdravila torej proizvaja isti kapital!

Agronomi bodo ugovarjali, da brez pesticidov enostavno ne gre, če želimo prehraniti prebivalstvo ...

Res je, da na svetu ni bilo še nikoli toliko lačnih kot danes, toda razlog ni v tehnologiji, ampak v politiki, pravzaprav v svetovnem sistemu prehrane, ki ga nadzira kakega pol ducata multinacionalk. Svet pridela dovolj žita za vsakodnevno zagotovilo 3500 kalorij za vsakega Zemljana. Če pa k žitom prištejemo še zelenjavo, sadje in ribe, bi dnevna količina hrane tehtala dobrih 1,9 kilograma na Zemljana. Multinacionalkam je hudo napoti mali kmet, nosilec tradicionalnega kmetovanja. Zanje ni tržno zanimiv, ker svojo malo posest obdeluje s skromno uporabo pesticidov in kemičnih gnojil. Na tej svoji zemljici pa mali kmetje v svetovnem merilu pridelajo hrano kar za 1,4 milijarde ljudi, in ker je njihov pridelek zdrava hrana, po njem segajo tudi meščani. Tradicionalne kmetije so večna grožnja nadvladi multinacionalk, kajti danes tudi v javnost vse bolj prodira resnica, da velike farme niso najdonosnejša oblika kmetovanja, da sploh ne omenjam rušilnih učinkov industrijskega kmetijstva na naravo in človekovo zdravje. Največja laž agrokemije je torej trditev, da človeštvo rešuje pred lakoto, saj je ravno nasprotno.

V ZDA veliko strupov, ki bi jih vi umaknili iz prodaje, še vedno uporabljajo.

To je sicer res, vendar imajo hkrati posebno določilo, da skupna vsota vseh pesticidov ne sme presegati 2 mikrograma na liter vode in da mora biti vsebnost teh strupov v procesirani hrani enaka nič. Pri nas pa takšnega določila nimamo. Člani medresorske komisije smo zato predlagali, naj se v Sloveniji iz uporabe umaknejo vsi kancerogeni in genotoksični strupi, da se prepove škropljenje v strnjenih naselij in da se prodaja strupov izvaja na recept, to pomeni, da bi kmet lahko kupil samo omejene količine glede na vrsto tal in površino, na kateri bi preparat uporabljal. Končno bi se morali zavedati, da je stanje kemične in biološke varnosti eno temeljnih vprašanj nacionalne varnosti države.

povezava