Rumena Slovenija

Gremo kar naravnost h knjigi. Ko dobiš informacijo, jo vedno preveriš?

Ne preverim je takrat, kadar imam dovolj tehten razlog, da je že vir, od katerega sem dobil informacijo, tako resen, da mi ni treba preverjati. V principu pa preverim.

V knjigi je bilo opaziti stavek o ječanju Helene Blagne, ki je osvajala Jugoslavijo, v nekem hotelu v Črni gori.

Iz treh virov je tole preverjeno. Od tistih, ki so bili tam doli. Da je bilo slišati ječanje iz sobe.

Kaj pa po tvojem to pomeni?

Saj vemo, kaj to pomeni.

Ječanje med osvajanjem Jugoslavije? Ne vem, ali vemo ...

Tako pa ne piše.

Mislim, da piše, da je Helena Blagne ječala v svoji sobi, medtem ko je osvajala Jugoslavijo.

To je že v naslednjem stavku.

V redu. Skratka, samo ječala je v hotelu, in to ponoči?

V glavnem zelo pozno ponoči, ker zvečer je pela, čez dan je bila na plaži, ponoči je bilo pa včasih slišati ječanje.

Pa ti je všeč njena glasba?

Nimam aktivnega odnosa do njene glasbe. Poznam jo, poslušam pa je ne.

Nje pa ne bi povprašal, ali je res ječala?

Mislim, da ona z mano že nekaj časa ne govori. Z mano ne govori od tistih fotomontaž iz leta 1996, 1997. Od takrat z mano ne komunicira in tudi jaz se ne trudim, da bi z njo kaj posebej navezoval stik. Čeprav sva prej imela v redu odnos, ker sem bil prvi, ki sem objavil veliki intervju z njo in je nisem spraševal samo o glasbi.

V knjigi pišeš, Helena je večkrat po enajsti uri zvečer pela v K4 med geji. Kaj hočeš povedati z "večkrat", da je zapela več komadov?

Da je večkrat pela fizično.

Naši informatorji pravijo, da je pela le enkrat, sicer res po enajsti, vendar se tam žur tako ali tako ne začne pred enajsto ...

Po mojem je nastopila večkrat.

Kolikokrat, recimo?

Ne vem, več kot dvakrat, recimo trikrat.

Se pravi, nisi preverjal, kolikokrat je pela v K4?

So informacije, ki jih je treba večkrat preveriti. To zdaj ni tako eksistenčna stvar, da bi jo moral. Če mi ljudje, ki se v K4 ukvarjajo z aranžmaji koncertov, rečejo, da je Helena Blagne tam večkrat pela, potem se mi to res ne zdi smiselno preverjati. Ni nevarna informacija ne zanjo, ne zame, ne za kogarkoli.

Ta informacija niti ne, ampak za tisto "ječanje" pa že lahko toži?

Odvisno, kaj bi bil njen pravni zahtevek. To ni žalitev. V tem ne vidim problema.

Na sodišču bi lahko rekla, da je imela more.

Če bi bil sodni postopek v tem primeru, o katerem govoriva, bi pripeljal tri priče, ki so hodile mimo njene sobe, in bi to potrdile.

Praviš, da so bile preverjene vse pomembne stvari. Med drugim pa pišeš, da se je homoscena iz K4 preselila v Propagando. Homoscena se je iz K4 sicer delno res preselila, ampak na Metelkovo, ne v Propagando.

Vse informacije v zvezi z gejevsko sceno izhajajo iz gejevske scene same, po njihovem pripovedovanju. Vem pa, da Propaganda ni edina točka, kjer se zbirajo.

Namiguješ, da je Mitjo Zamana, moža Helene Blagne, narava "bogato obdarila". S tem namiguješ na dolžino penisa. Kako si pa to videl?

Piše, po pripovedovanju enega izmed njegovih sošolcev.

In ta je pripravljen, če bo kaj narobe, z rokami pokazati dolžino?

Kaj naj bi bilo narobe? Prevelik, premajhen?

Namiguješ, da naj bi bil velik. Če pogledaš knjigo, pa je to Zamanova edina kvaliteta.

Tega nisem rekel.

Na ta način govoriš. Da nima denarja, da se je izkazalo, da je praktično obubožan, da je bil denar ženin ...

... da mu je šlo nekaj poslov po gobe.

In ob vsem tem je edina pozitivna kvaliteta penis ...

... to je vaša subjektivna ocena. Jaz sem to napisal po pripovedovanju enega izmed njegovih sošolcev, s katerim sta se verjetno videvala v kakšni slačilnici, telovadnici. On je pač tako rekel.

Skratka, to ni laž. Še nekaj. Naslov zadnje plošče Helene Blagne ni Reka poje mi, kot pišeš, ampak Srebrna reka.

Ja, ampak že na tiskovni konferenci sem rekel, da dopuščam lapsuse.

To, da si si izmislil naslov, je lapsus. Pa korektur tudi nisi delal?

Korekture so delali, ampak na koncu, pri dveh poglavjih, že zelo na hitro.

Ni Milla Jovovoch, ampak Milla Jovovich. Blagne je enkrat Blgne.

To pravim.

Ampak večja težava se zdi tole. Napisal si, da si Miša podreja moške na televiziji in da je to storila tudi z Marcelom Štefančičem ...

Ni tako napisano. Mene najbolj moti, ko ljudje ne berejo knjige. Jaz hočem to natančno, ne pa tako kot Jonas zadnjič pri vas v intervjuju, ko je blebetal neumnosti. Miša Molk je še od vsakega moškega na televiziji dobila tisto, kar je hotela. In če si je ona zamislila, da bo imela Marcela Štefančiča, ga bo tudi imela, pa če ga bo dobila tako ali drugače. Posledica je, da ga je imela v EMI.

Govoriš, da je treba brati natančno. O. K. Pišeš, da je Štefančičevo ženo Zdenko Jagarinec Bajuk vrgel iz službe. Ni je vrgel Bajuk, odšla je že prej. Druga stvar pa je, da pišeš, da je njegova žena. Štefančič ni poročen.

Živi v izvenzakonski skupnosti.

Je to isto?

Blizu, recimo.

Napisal si, da Dušan Dolamič, bivši predvolilni svetovalec Marjana Podobnika, vrti pištolo v roki.

Napisal sem, da so bili primeri, ko je vrtel pištolo v roki.

Dolamič pravi, da še nikoli ni imel v roki pištole.

Tri priče; sem preveril.

Če gremo naprej, ti praviš, da so bile v Sloveniji posnete tri paparazzo fotografije. To se ne zdi daleč od resnice. Mogoče je bila kakšna več, a so bile manj pomembne. Skoraj pa ne moremo verjeti, da ne veš, kdo je avtor fotografije Igorja Bavčarja s Sašo Gerdej ...

Ne vem. Prmejduš, da ne vem.

Si preveril? Veš, kje je bila fotografija objavljena?

Pri vas. Saj piše, Mladinin novinar.

Diego Gomez je bil. Vprašanje je, ali je to sploh paparazzo fotka, ker gre vendarle za središče Ljubljane. Nista se zelo skrivala.

Pa on ju ni šel slikat?

Šel je tako rekoč mimo. Zanima nas nekaj drugega. Govoriš o estradi, o zvezdnikih, o slovenskih pomembnežih. Zdi se mi, da so v Sloveniji postali zvezdniki gospodarstveniki in športniki. Pri tebi jih je malo. Zakaj?

Gospodarstveniki so to postali v zadnjega pol leta ali v letu dni, nekateri so postali zvezdniki a la Zoran Jankovič.

Kaj pa Kovačič iz Krke?

Ne vem ...

Kovačič živi v gradu na Otočcu. To bi se fino bralo.

Dalo bi se, toda to je bil čisto moj subjektivni izbor imen, dogodkov. Kovačiču se lahko rola v gradu, vendar v medijskem smislu se mi zdi bistveno manjši zvezdnik kot Jankovič.

Kateri direktorji so sedaj po tvojem še frajerji?

Jankovič ... Potem je pa velika razlika. Lahko bi bil še kakšen, recimo Rigelnik, ki se je očitno počasi odločil, da tudi bo, ker do zdaj je bil v totalnem molku.

Morda Majzelj?

Zdi se mi, da sam nima posebne želje, da bi hotel biti zvezda. Poslovno delam z obema, z Jankovičem in Majzljem. Majzelj tu pa tam reče, da je premalo jošk v Moškem svetu.

Res?

Ja, vedno, kadar me vidi. Potem pa spelje pogovor na kaj, kar je v zvezi z njegovim poslom. Jankovič je drugačen, govori o ženskah, o športu ... O Mercatorju govori zelo malo. Pri politikih je pa tako, da niso več take zvezde. Čeprav sem o Drnovšku napisal več, kot je bilo o njem vsega skupaj zapisano doslej. Drugi pa ... Enkrat sem poskušal nekaj narediti o Tonetu Ropu, pa mi ni uspelo.

V knjigi je zgodba o finančnem ministru Ropu in Marijani Kandutti?

Ne vem, hotel sem preveriti govorice, jih dokumentirati s fotografijo, pa mi iz nekih razlogov ni uspelo.

Športnikov je tudi malo. Ampak med vrsticami namiguješ na več kot prijateljsko povezavo med Martino Navratilovo in Srebotnikovo.

Za tem, kar piše, stojim. Glede Srebotnikove, Križanove, Navratilove in drugih punc, ker sem bil poleg, in te stvari poznam. Teniška scena je napisana v redu.

Drži tudi zveza tenisačica Pisnikova in računalnikar Jerovšek?

Sta bila večkrat skupaj.

Jerovška si še omenjal.

Omenil sem ga z njegovo stalno prijateljico iz Celja. Nisem mogel napisati priimka, ker ni medijsko znana. Teh stvari si ne smeš privoščiti.

Lepo je, da imaš blokade, da ne greš prek meje.

To je meja. Seveda, to je čisto zakonska meja.

Če kdo ni dovolj znan, ga ne omenjaš?

Imam pravico pisati o ljudeh, ki so znani, nimam pa pravice posegati v zasebnost ljudi, ki niso znani.

Kje pa je meja?

Sam si jo postaviš. Jerovškova punca v tem primeru ni medijsko znana osebnost, Pisnikova pa je. Opozoriti pa moram na to, da je veliko informacij, 40, 50 odstotkov, ki so v knjigi, od akterjev samih.

Praviš, da stvari pridejo od samih ljudi ali da si jih preverjal oziroma dobil od ljudi, ki so jih videli.

Nekatere tudi iz medijev.

Del, v katerem govoriš o bivši Janini urednici Bernardi Jeklin, ki hoče obdržati službenega mercedesa oziroma ga čim ceneje odkupiti, ker je pisan na podjetje, se zdi še posebej zanimiv, ko napišeš, kaj razmišlja - bereš ji misli: "Upam, da direktor ne bo preveč zajeban." Kako veš, da tako razmišlja?

Imam posneto njeno izjavo.

Kaj pa to, kar Jonas trdi, da na POP-u podpisuje pogodbo z nekom, s komer je sploh ne podpisuje?

Jonas tistega predvsem ni prebral. Jonas je rekel, da sem napisal, da je hodil izsiljevat honorar, jaz sem napisal, da se je hodil pogajat za honorar. Pogajal se je z direktorjem POP TV. To, kar on trdi ... Jonas ima zelo visok honorar. In noben producent nima kompetenc, da se pogovarja o kakršnemkoli denarju z Jonasom, razen da bosta šla skupaj kupit žarnico ali karkoli. Vira o tem pogajanju v direktorjevi sobi pač ne morem izdati, ampak od tam izhaja.

Lahko rečemo, da vir izhaja iz direktorjeve sobe? Pa nisi imel tam snemalne naprave?

Nisem.

Ker ne smeš kar snemati. Ne moreš nekoga posneti in mu ne povedati, da ga snemaš.

Seveda ne.

Ko si zbiral informacije od mene, si verjetno snemal.

Nisem. Imam samo blazen spomin.

Tako blaznega očitno nimaš, ena napaka je bila notri. Praviš, da "je Štamcar ... na novoletnem sprejemu predsednika vlade Janeza Drnovška pred dvema letoma v šali vprašal, ali je res, da je Drago Pečko "največji sveder na nacionalki" ...". Ni res. Jaz sem rekel, da je Sašo Hribar to povedal na radiu in da sva se jaz in Lombergar o tej šali pogovarjala. Nisem povedal svoje šale, povedal sem Hribarjevo. Piše še, da trdim, da je Lombergar zagotovo spal z največ ženskami na nacionalni televiziji. Ni res. Ti si me vprašal, ali mislim, da je katero posilil, in jaz sem rekel, da ne verjamem, da pa mislim, da je spal z veliko ženskami.

Tega te pa jaz nisem vprašal. To sva se pogovarjala v Centralu. Na Drnovškovem sprejemu sem stal poleg. Ti, Trojar, Lombi in jaz smo stali. Očitno prvega dela nisem slišal, tako da ne vem, ali je bil ali ne. Jaz sem napisal samo tisto, kar sem slišal.

Zanimivo, da objavljaš samo delčke debat, potem tečeš drugam, poslušaš nekaj drugega in se spet vrneš ... Kakorkoli, jaz se tega nisem spomnil, to se je spomnil Hribar in v naslednji izdaji to popravi. Vsekakor si me v Centralu vprašal, ali mislim, da je Lombergar posilil kako televizijko ...

Tega te nisem vprašal.

Ne izmikaj se, tukaj pač nisi bil natančen.

Bil sem natančen za tisti del pogovora, ki sem ga slišal.

Dobro, nisi kriv, ne bomo te tožili. Je pa čudno, ko pišeš, da sta vidva s spremljevalko Drnačevo rajši rekla, da se ne gresta z Barbaro in Janezom Lombergarjem kopat v džakuzi. "

Ne, da ne bova prišla, sva rekla.

Kaj se vama bi pa lahko zgodilo? Misliš, da sta Lombergarjeva fizično močnejša od vaju? Sta se česa ustrašila? Bi vaju pretepla?

Nisem mislil na fizično nasilje. Ta situacija je bila zelo neugodna, predvsem za Barbaro (Drnač, op. p.), ker konec koncev tam dela. Po tem, kako je poleg stala Barbara Lombergar, sem sklepal, da je na tovrstne scene že močno navajena. Ampak Lombergar je moji Barbari nadrejen in temu se lahko reče tudi nadlegovanje na delovnem mestu. To je bila ena najbolj neugodnih scen, kar sem jih kdaj doživel. Me pa veseli, da me kdo vpraša v zvezi s tem, doslej si me niso upali vprašati.

Dobro, sceni, kakršnikoli že, sta se izognila. V knjigi med drugim zapišeš, da so slovenski novinarji veliko prizanesljivejši do domačnih zvezdnikov kot do tujih. Misliš, da imajo posamezni slovenski novinarji ta sindrom?

Stoodstotno. Pa ne le posamezni novinarji. To je neka načelna politika večine medijev pri nas. Saj je butasto, ampak danes je Lady na naslovni strani objavila, da se Miran Rudan ločuje in da sta o tem z ženo razmišljala že tik pred nesrečo, pa se zaradi okoliščin nista razšla. Ampak jaz sem o tem v Moškem svetu že pisal pred nesrečo in ne bosta verjela, kako so me sesuvali v zvezi s tem v Stopu pa v Jani in teh medijih.

Se sami odločijo, kdaj je ločitev res ločitev?

Ne, ta politika se zdaj sicer malo spreminja, ampak v principu ... Ljudje se zgražajo, ker sem napisal, da je Jonas kdaj klofnil Metko Albreht ali Klinar Anjo Rupel.

Se pari tepejo, je v Sloveniji tega veliko?

Veliko je tega, pišejo pa do zadnje rane o tem, kako je Tommy Lee nabutal ono ubogo Pamelo. Ali pa zakonski par Lombi, da nimata džakuzija. Razkazovala sta ga v Modni Jani. Ampak celo tako daleč gre. Barbara Lombergar se je pritoževala čez tekst, da kaj se grem, da ona sploh nima džakuzija. Nekaj Modnih Jan nazaj pa ponosno kažeta, kako imata džakuzi.

Kje ga imata, v Ljubljani ali na Krasu?

Za Kras ne vem, tukaj pa, sicer me ne bi vabila tja. Mislim, da nista mislila na Kras.

Veliko pišeš o Saši Einsidler. A ni že malo ovenela zvezda?

V času nastajanja knjige, lani, je bila zvezda. Poleg tega sem jo hotel uporabiti kot prikaz vzpona in padca medijske zvezde, s poklicnim življenjem vred.

Čeprav je med zvezdnicami ena bolj simpatičnih.

Meni zelo. Celo očitali so mi, da sem podzavestno malo zacopan vanjo.

Pa si?

Ne, nisem.

Malo pa si?

Okej, sem. Ker veliko pišem o njej. Ona je doživela prvo medijsko ločitev, a se o tem ni veliko pisalo. Pa še plavolaska je.

Pa tebe je slikala, ko ste jo šli slikat na nudoplažo, ne?

Dvomim. To je govorila, pa ni mogla tako hitro reagirati. Ker potem so vaši fotografi pravi diletanti, če ji je to uspelo narediti. Enkrat sem šel naključno mimo njenega šotora, pa ne vem, ali ji je uspelo, da me je slikala.

Ljudem, ki pišejo takšne knjige, se ponavadi očita, da bi bili radi del scene, o kateri pišejo. Bi bil ti rad del te scene?

Na neki način sem poklicno del te scene, ker sicer tudi ne bi vedel toliko stvari, da bi jih lahko zapisal v knjigi. To jemljem čisto poklicno. Zasebno se sploh ne družim s temi ljudmi. Iz dveh razlogov, prvič zato, ker zavestno ne bi mogel pisati o tem, pa tudi ni nekih povabil k prijateljevanju.

Kako naj bi bili tvoji prijatelji, če se pa človek v Turistu pogovarja s tabo, čez mesec pa to prebere v knjigi. To si naredil meni. Saj del hollywoodskega biznisa je pisanje takih del, poleg televizije, radiev, igralcev, režiserjev. Štefančič opozarja, da je ženska, ki je razkrila največ gejev in lezbijk v Hollywoodu v zadnjih letih, prejšnji mesec javno priznala, da je lezbijka. Da je zato vedela malo več od drugih. Je pa to prej kritizirala. Ti verjetno ne boš priznal, da si gej?

V knjigi ne dajem vrednostnih sodb, temveč opisujem.

Jaz pa mislim, da jih izrekaš že v naslovu: slekel sem Slovenijo. Na zadnji strani piše, da ne maraš dvoličnosti Slovencev. Torej kritiziraš dvoličnost?

V konkretnih dogodkih se nisem vrednostno opredeljeval do nikogar. Tudi za Lombergarjevo povabilo nisem rekel, ali je slabo ali dobro. Bralci naj si ustvarijo svoje mnenje. Lahko da boš našel kakšen primer, v principu pa ne.

Veliko pišeš o Galuniču. Dokaj direktno poveš, da je gej, da je sam kriv za to, da se to govori, ker se ni nikoli pojavil s kakšno žensko in so v njegovi oddaji travestiti. Desa Muck "boleha za boleznijo, ki se ji reče televizijska slava. ... Za seboj ima že tri ločitve ..." Vedeti moraš, da je imela tri ločitve, še preden je postala medijsko slavna, predvsem prvi dve. Praviš, da veliko pije. Mislim, da to ne drži.

Veliko pije. Tako kot Tanko, recimo, tudi ta veliko pije. Zdaj lahko ugotavljava ...

Pije več kot Tanko?

To je pa stvar organizma. Če misliš, da ne boleha za televizijsko slavo, pa razloži, zakaj se vsak teden kaže v Zoomu.

A si že pomislil, da nekateri živijo od tega? A veš, kako je v Sloveniji s pisatelji? Ivana Cankarja vprašaj, pri dvainštiridesetih je umrl, ne pretirano premožen.

Po mojem se izgublja pisateljska kredibilnost, če nastopaš v takšni oddaji.

"Namigovanja na homoseksualizem prvega slovenskega moškega televizijskega zvezdnika so stara že vsaj nekaj let ... predvsem, ker nikoli ni imel nobenega dekleta..."

To je običajen pojav. O Rickyju Martinu se piše, da je gej, ker nima žensk okoli sebe.

Ampak kak pretirano velik dokaz to niti ni. Kako se prodaja knjiga?

Dobro se prodaja, boljše, kot sem pričakoval. Imel sem 700 do 800 prednaročil. Po podatkih Dnevnika je bila prejšnji mesec najbolje prodajana knjiga, čeprav se je prodajala šele 14 dni. Glede prodaje sem kar zadovoljen, nisem pa zadovoljen ... po domače rečeno, slabo sem se dogovoril, 65 odstotkov je rabata, tako da s tem ne bom obogatel. Je pa prejšnji mesec prodaja časopisa zrasla za 8 odstotkov, kar je po mojem v povezavi z odmevi na knjigo.

Čeprav je tvoj časopis rahlo one man band.

Kar se tiče zadev v zvezi z družabno kroniko, je. Druge stvari pa dela približno osem zunanjih sodelavcev.

Prodaš 5000?

Nisem čisto zadovoljen s prodajo. Lahko bi se več prodalo, upam, da se bo.

Kako uspeva konkurenca, recimo Lady?

Saj Lady je v bistvu drug tip časopisa, kot je moj. Je tednik, Moški svet je mesečnik. Ženske revije, časopisi, ki imajo bolj ženski prizvok, se bolje prodajajo kot moške. Tudi po odzivu naših bralcev vidim, da je več kot polovica bralcev žensk.

Kolikšna je naklada knjige?

Osem tisoč. Za prednaročila sem poskrbel sam, 1000 jih je odkupil Svet knjige, 6000 jih je šlo pa v prodajo. Največ se bo prodalo do poletja. Ne vem, kako bo jeseni. Dajo mi sicer mesečne podatke, a so nepopolni, do konca pa ne bom imel nič.

Te že kaj tožijo?

Nič. Slikar Jure Cekuta je po mojih podatkih razmišljal o tožbi, ker sem zapisal, da že dolgo ni nič prodal.

Mnogi bi te pa radi tožili, vendar trdijo, da te ne bodo, da ti ne bi delali reklame. Konec koncev je to izjavil Jonas.

To je njihova stvar. Vložiti tožbo je zelo enostavno, dobiti jo, pa malo večji problem. Mislim, da kakšnih resnih razlogov, da bi me kdo tožil zaradi razžalitve, ni. S tega vidika je bila knjiga razmeroma skrbno napisana.