Shakespearovski samomori škodijo

Kaj človeka pritegne v na videz tako morbidno profesijo?

No, moja profesija je v bistvu psihiatrija. Izobraževal sem se na področju mentalnega zdravja, ker so me izjemno zanimala huda duševna obolenja. Ko sem bil še zelo mlad, smo imeli blizu našega doma umobolnico, kamor sem čez poletje hodil delat. Ljudje so bili tam tudi po trideset let, celo več, in nad njimi sem bil močno intelektualno fasciniran. Do samomorov sem prišel prek raziskovanja poporodnih duševnih bolezni. Sprva me je najbolj zanimal neposreden vpliv hormonov na mentalno sliko, zelo kmalu pa me je precej bolj potegnila ugotovitev, da najdemo med mladimi mamicami po eni strani izrazito visoko stopnjo duševnih bolezni, po drugi pa glede na to visoko stopnjo izredno malo samomorov. To dognanje me je močno presenetilo in od takrat se posvečam vprašanju, kaj lahko v visokorizičnih skupinah ljudi - in med najbolj izrazito rizičnimi bi bili prav posamezniki z duševnimi motnjami - pripomore k odvračanju od samomora. Še posebej po tem, ko sem videl, kako malo raziskav je bilo o tem v resnici opravljenih.

Kolik lahko ... suicidologijo ... - je to prava beseda?

Ljudje jo sicer uporabljajo, vendar mi osebno ni preveč pogodu.

Kako to?

Predvsem zato, ker implicira, da naj bi bilo raziskovanje samomora nekaj povsem svojega, nekaj samo zase, jaz pa to področje vidim bolj kot enega ključnih delov raziskovanja duševnega zdravja kot celote. Do največjega napredka pri družbenem razumevanju fenomena samomorov je prišlo v državah, kjer so se vprašanja lotili na najširši možni način.

Kakšen izraz bi v zameno predlagali vi?

Recimo prevencija samomorov. Imam se za splošnega psihiatra, ki dela na področju splošnega duševnega zdravja in ga v tem trenutku zanimajo predvsem najhujše posledice mentalnih bolezni.

Dobro, ni problema. Koliko lahko prevencijo samomorov danes štejemo za eksaktno znanost?

Po mojem je enako eksaktna kot velika večina drugih vej družbene psihiatrije. Za mnoge države imamo ogromno dokaj dobrih podatkov, je pa seveda velik problem, da do teh podatkov po posameznih državah niso prišli z identičnimi načini meritev. Zavedati se moramo tudi, da se kljub vsemu samomori dogajajo razmeroma redko in jih je zato še toliko teže umestiti v sklop pravih dovolj obsežnih znanstvenih raziskav. Že sami stroški takih raziskav bi bili izjemno visoki, zato jih je bilo temu primerno izjemno malo.

Koliko bi lahko rekli, da je posameznik biološko vnaprej pogojen za samomor?

Ljudje sicer so biološko vnaprej pogojeni za duševne bolezni, vendar je to tudi edina posredna povezava, ki smo jo našli med genetiko in samomori. Dobro, potem imamo tu tudi stvari, kot so biološka nagnjenost k impulzivnemu obnašanju, vendar genetika k našemu raziskovanju do sedaj ni prispevala kaj zares bistvenega.

Kako bi znanstveno definirali samomor, kako široko se vam zdi smotrno zastaviti merila? Je recimo človek, ki se je dobesedno zapil do smrti, storil samomor?

Jaz bi rekel, da ne. Večina raziskav ne zajame ljudi, ki se izrazito neodgovorno obnašajo do svojega zdravja in do svoje varnosti, tako kot recimo pijani podivjani vozniki. Seveda obstajajo raziskovalci, ki bi želeli vključiti tudi njih, vendar mi osebno to ne diši preveč: že tako imamo pri preprečevanju samomorov ogromno neznank, s tem pa bi zadeve še dodatno zapletli. Proučevani vzorec bi lahko tako postal preprosto prevelik in bi bilo zaradi tega iz raziskav toliko teže izluščiti ključne ugotovitve. So pa to skupine ljudi, ki bi se mi jih zdelo zanimivo proučevati same na sebi. V Angliji velika večina raziskovalcev povzema pravno definicijo - torej je samomorilec vsak, ki ga je za takega označil mrliški oglednik, ti pa samomor pojmujejo kot posledico enega konkretnega dejanja neposredne samodestrukcije. Pri tem je zanimivo, da imamo še eno skupino ljudi, za katere zapišejo ogledniki open verdict - to pomeni, da nimajo dovolj podatkov, da bi lahko z gotovostjo ugotovili razlog smrti -, in med njimi je verjetno približno tri četrtine samomorilcev.

Kaj bi bil v konkretnem primeru odločujoči dejavnik oglednikove odločitve? Količina napol prebavljenih tablet?

Hja, lahko to, glavni dejavnik pa je lahko preprosto oglednikov osebnostni ustroj. Med sabo so zelo različni, pri tem pa je treba pogosto upoštevati še različne druge posredne dokaze, kot so recimo pričevanja ljudi, ki so samomorilca še prejšnji dan videli vsega prešernega in nasmejanega.

Če so take dileme pri zaužitju tablet še nekako možne, kaj pa druge metode samouničenja?

Bolj nasilna ko je metoda posamezne smrti, večja je verjetnost, da bo ta smrt označena za samomor. Obešenci so ponavadi razglašeni za samomorilce, vendar spet ne vedno! Oglednik se lahko odloči, da se je oseba v posameznem primeru res obesila, vendar se ni v resnici nameravala ubiti. Lahko da je hotela predvsem prestrašiti koga drugega oziroma je šlo preprosto za klic na pomoč, ko je obešenec pričakoval, da ga bodo še pravočasno našli.

Imate preprečitelji samomorov med seboj kak, recimo mu, najslavnejši samomor?

No, vsekakor obstaja kar nekaj tistih literarnih samomorov, shakespearovski samomori - ti so nedvomno najslavnejši. Osebno se mi zdijo ti samomori sicer zelo zanimivi, vendar nam prav nič ne pomagajo, celo škodijo nam. Ustvarjajo namreč vtis, da je samomor ponavadi preprosto izraz življenjske krize, kar v literaturi v resnici pogosto drži. Tako se jih ponavadi trudijo pojasniti tudi mediji, še posebej pri nas na Otoku: nekaj se je zgodilo in človek je zaradi tega dvignil roko sam nase. V resnici pa je zadeva neprimerno bolj zapletena, predvsem glede povezav z duševnimi boleznimi. Menim, da se družba silno težko spoprijema z neprijetnim dejstvom, da je večina ljudi, ki so napravili samomor, trpela za kakim duševnim obolenjem. Namesto prej predočene shakespearovske in medijske lahke razumljivosti nas to popelje v veliko bolj mrakobne sfere: tu se takoj pojavi misel, da družba niti približno ne stori dovolj, da bi ustrezno poskrbela za svoje duševne bolnike.

Ne bi bilo torej medijsko ukvarjanje s samomorom kot končno posledico hudih mentalnih obolenj za to večino precej bolj pomirjujoče?

Po svoje to vsekakor drži, vendar je vseeno bistvenejše vprašanje odgovornosti družbe do mentalnih bolnikov. Časopisom se omembe vredni zdijo samo samomori, ki so jih storili tako imenovani normalni ljudje.

Kateri so tisti glavni dejavniki, ki prispevajo k samomoru vsepovsod po svetu?

Na splošno lahko poudarim tri: slabe družbenoekonomske razmere, zloraba substanc, kot so različna zdravila in droge, ter duševne bolezni.

Ameriški pisatelj Saul Bellow je v enem izmed svojih briljantnih novejših romanov nakazal, da je jedrsko sevanje sicer grozljiva stvar, vendar se mu vseeno zdi, da na splošno veliko več ljudi umre zaradi strtega srca. Kako močan dejavnik na vašem področju raziskovanja je ljubezen?

Pravzaprav zelo pomemben. Prav pogosto gre lahko za tisto zadnjo stvar, ki človeka pahne čez rob, je pa tudi res, da ne more biti pri raziskovanju samomora nič tako preprosto kot navadno sosledje vzroka in posledice. Ko pregleduješ osebno zgodovino samomorilcev, ko poskušaš tako rekonstruirati dogodke, ki so pripeljali do njihove poslednje odločitve, ugotoviš, da obstaja tip ljudi, ki nosijo v sebi ves čas zelo visoke rizike, nato zapadejo v obdobje, ko se jim začnejo dogajati zadeve, ki te rizike stopnjujejo, nazadnje pa pride tisti finalni dogodek, ko izgubijo še zadnjo bilko, ki so se jo oklepali. Ta finalni dogodek je zelo pogosto zavrnitev ali osebno ponižanje, propad ljubezenskega odnosa pa zna biti izjemno potenten vir tovrstne bolečine. Ločitev velja za zelo izrazit dejavnik tveganja.

Kaj pa same metode samomora - katere so trenutno najbolj v uporabi?

Metode so v različnih državah zelo različne, na splošno pa bi omenil obešanje in overdozo zdravil za mentalne bolezni. Kar se tiče drog, je treba spet povedati, da recimo overdoza heroina v Angliji ponavadi ni razglašena za samomor.

Obešanje se zdi pravzaprav izrazito brutalna metoda. Se vam ne zdi zanimivo, da je kljub temu še vedno tako v modi?

Ja, strah pred bolečino je dokazano velik dejavnik in tudi zato se ljudje tako pogosto odločajo za overdozo. To je povsem narobe, saj so lahko ekstremno neprijetne! Recimo overdoza paracetamola, ki pripelje do razkroja jeter, to je strašen, strašen način samomora! Ali pa overdoza aspirina, tudi uspavala so lahko zelo neprijetna ... Kar pa se tiče obešanja, je ključno dejstvo, da govorimo o ljudeh, ki so zelo pogosto izjemno bolni in dokončno obupani. Na tej stopnji pogosto preprosto ne razmišljajo več o tem, kaj bodo čutili, zanima jih le nepovratnost samega dogodka.

Bi lahko kot strokovnjak kakšno metodo priporočili?

Haha, tega pa res ne smem. Mislim, da prijeten način samomora sploh ne obstaja. Najbolj nasilne metode so seveda praviloma tudi najučinkovitejše, kar bi bil po svoje drug način odgovora na vaše vprašanje, na katerega seveda ne bom odgovoril.

Kateri so trenutno najbolj suicidni narodi v Evropi?

To se s časom spreminja, v zadnjih letih so najvišje stopnje ugotovili v nekaterih nekdanjih sovjetskih republikah in na Finskem. Če gledamo v daljšem časovnem obdobju, so najvišje stopnje v Vzhodni Evropi in Skandinaviji. Na splošno je treba reči, da najdemo po svetu visoke stopnje samomora v državah, kjer so prebivalci evropskega rodu, torej v ZDA, Kanadi, Avstraliji, na Novi Zelandiji ...

Torej je na samomoru nekaj značilno evropejskega?

Res je videti tako. Migranti še lep čas po migraciji s sabo nosijo približno stopnjo samomora države, iz katere so emigrirali: raziskave samomorov v Angliji v osemdesetih letih so pokazale, da so imeli imigranti iz držav v razvoju še vedno nizko in imigranti iz Vzhodne Evrope še vedno visoko stopnjo samomora.

To je dodatno zanimivo v luči prevladujočega krščanskega izročila, kjer se samomor enači z večno pogubo.

Dobro, tudi muslimanske države so naravnane izrazito antisuicidno, pa imajo nizko stopnjo samomora. Poleg tega je ta stopnja v rimskokatoliških državah znotraj Evrope nižja kot v tistih drugih.

Torej bi se dalo sklepati, da ti dve religiji v bistvu prispevata k vsesplošni dolžini življenjske dobe?

V zvezi s tem bom omenil raziskavo, ki so jo opravili v Seattlu, v kateri so ljudem postavljali vprašanje, kaj so glavne reči, zaradi katerih se ne ubijejo. Izkristalizirali so se trije glavni dejavniki: strah pred bolečino, skrb za otroke in religija. Čeprav na področju duševnega zdravja o religiji včasih razmišljamo kot o nečem, kar povzroča občutke krivde in psihološke konflikte, kar se lahko izrazi v mentalnem zdravju, pa imamo tudi religije, ki imajo verjetno blagodejne učinke na stopnjo samomorilnosti.

Trije dejavniki, pravite: strah, otroci in religija. Kaj pa tisti, ki bi ga osebno pričakoval najprej, torej življenjsko zadovoljstvo, male gratifikacije, dobra večerja, občasen oralni seks ...?

Tega odgovora ljudje niso navajali, vendar je to vsaj delno povezano tudi s samim vprašanjem, ki je bilo zastavljeno nekje v smislu Recimo, da ste v hudi depresiji in da razmišljate o samomoru - zaradi česa se nazadnje ne bi odločili za ta korak?

Na predavanju ste rekli, da obstaja signifikantno povečanje števila samomorov spomladi, ko je svet najlepši, ko na novo pozeleneli listi dihajo optimizem in upanje v boljše čase ...

Ja, med aprilom in junijem.Vam se to že lahko zdi krasno, morebitnemu samomorilcu pa lahko tako stanje samo stopnjuje občutek, da je življenje čudovito za vse druge, le zanj ne.

Kakšen bi bil vaš

Saj veste, da je to zaradi preštevilnih dejavnikov skrajno težko napovedovati. Vsekakor se mi zdi izjemno pozitivno, da jemlje samomor kot tak vse več držav vse bolj resno, da vse več držav razvija programe za čim učinkovitejšo preventivo. To je dober znak. Poleg tega bomo nedvomno našli nove in nove boljše načine zdravljenja duševnih bolezni. Po drugi strani se bodo vedno dogajale družbene spremembe, ki bodo delovale v popolnoma drugo smer, stvari, kot je na primer gospodarska depresija.

Se v zadnjih desetletjih pojavlja več sprememb pri tem, kako družba gleda na samomorilce?

Pri nas v Angliji smo doživeli zelo izrazito spremembo pred štiridesetimi leti, prej je bil samomor protizakonit. Sicer ljudem, ki so ga poskusili napraviti, potem v resnici niso sodili, vendar je šlo vseeno za prepoved vsaj na papirju. Menim, da je bilo ljudem zaradi tega teže poiskati pomoč, to pa se je do danes popolnoma spremenilo. Ta sprememba je delno slaba in delno dobra. Očitno je dobro, če družba prevzame večjo odgovornost pri pomoči, po drugi strani pa smo v Angliji odtlej ugotovili velik porast dogodkov, ki bi jih lahko spravili pod krovni naziv non-fatal self-harm, torej med drugim neuspelih poskusov samomora, kar bi lahko razumeli tudi kot posledico tega, da je postalo tako vedenje precej bolj družbeno sprejemljiv odziv na krizne situacije. Ko so postale javne službe veliko bolj razumevajoče, so postali taki odzivi morda način, ki se je začel na veliko uporabljati, da bi se prišlo do pomoči.

Sta v Angliji politično in javnomnenjsko ozračje v tem trenutku ugodna za reševanje te problematike?

Ja, pravzaprav res. Bil je čas, ko smo poslušali samo o riziku nasilja do drugih, ki naj bi prihajalo od duševno obolelih, vendar se mi zdi, da se je javno mnenje korenito obrnilo. Saj ne, da se ljudje ne bojijo več nasilja, vendar vidijo po novem samomor kot precej večji problem. Če je javno sočutje valovita krivulja, smo zdaj na pol poti do vrha hribčka. Treba je vedeti, da nima večina nasilja prav nobene zveze z duševnimi boleznimi, večina samomorov pač. Za prejšnjo napačno sliko so precej krivi mediji, saj je med mnogimi ljudmi tudi zaradi njihovega načina poročanja vladal strah, da se bodo neke noči sprehajali proti domu, nakar bo nanje z drevesa skočil mentalno obolel človek in jih ubil. Od časa do časa se kaj takega sicer v resnici zgodi, vendar zelo zelo redko, neznance pa praviloma ubijajo mladi moški, ki so se šli napit.

Kateri so glavni vzvodi, ki so družbi na voljo za sistemsko preprečevanje samomorov?

Za začetek poznavanje in razumevanje družbenih dejavnikov tveganja, kot sta na primer stopnja brezposelnosti in stopnja zlorabe opojnih substanc. Temu mora slediti ustrezno ukrepanje, to pa je seveda nepopisno težko. Kako pripraviš populacijo do tega, da popije manj alkohola? Lahko sicer znatno dvigneš ceno alkohola, ampak koliko vlad bi se bilo dejansko pripravljenih spuščati v tako tveganje?

Samo tiste najbolj ... samomorilske.

Natanko tako. Poleg izboljšanja delovanja psihiatričnih služb in aktivnega spremljanja visokorizičnih skupin in posameznikov bi bil naslednji sistemski vzvod, ki je na voljo, oteževanje dostopa do samomorilskih sredstev. Naj navedem primer: pred desetimi leti je bil najpogostejši način samomora v Angliji zadušitev z avtomobilskim izpušnim plinom, nakar je začel ta trend upadati, še posebej izrazito po letu 1993. To je bilo leto, s katerim so postali katalizatorji obvezni po zakonu.

Težava s tem pristopom k preventivi bi bila ta, da implicira sistematično proizvodnjo krhkih vrvi in zelo nenatančnih pištol ...

Haha, to sicer drži, po drugi strani pa verjetno niti ne gre za to, kako so pištole natančne, temveč gre za njihovo dostopnost. Če pogledate ZDA, boste našli najvišjo stopnjo samomorov s strelnim orožjem v zveznih državah, kjer je to najbolj dostopno. Vrvi so pa res problem.

Ste skupaj z zmanjšanjem števila samomorov z izpušnim plinom ugotovili porast kakšnih drugih načinov?

Ja, obešanja. Ampak navedel bom še en resničen primer: na Otoku je bil konec šestdesetih let najpogostejši način samomora zadušitev s plinom v kuhinji, nato je vlada - sicer brez vsake povezave s tem dejstvom - predpisala prehod na naravni plin, tako da je bila v kuhinjah na voljo bistveno manjša koncentracija ogljikovega monoksida. Potisniti glavo v pečico je postalo tako zelo nezanesljivo in število kuhinjskih samomorov je upadlo, hkrati pa je upadlo tudi število samomorov nasploh. Učinek je bil resda začasen, vendar je bilo kasneje ugotovljeno, da je bilo v tem obdobju tako rekoč nehote rešenih okrog sedem tisoč življenj.

Kaj pa lahko storimo na povsem osebni ravni, ko nas skrbi za konkretnega bližnjega?

Predvsem je treba biti neprestano pozoren. Pozoren na spremembe v obnašanju, na depresijo, žalost, lezenje v samega sebe, opustitev stvari, ki so mu bile prej v veselje. Takih opažanj ne gre preprosto odmisliti, da gre samo za fazo. Poleg tega je treba skrajno resno vzeti vsako njegovo omembo samomora, kar tako radi minimiziramo in sami pri sebi zanikamo, čeprav zna biti zelo pomembno. Predvsem je pomembno, da taki osebi pomagamo, da pride do strokovne pomoči.

Kako gledate na samomor povsem osebno? Menite, da ima človek do njega samodejno pravico?

Po mojem si je treba vedno prizadevati za preprečevanje samomora, pri posameznikih in v družbi. Tako mi je tudi precej težko sprejeti, da je to kadarkoli lahko prava odločitev ali posameznikova pravica. Ne, saj po svoje to vsekakor je pravica, vendar se moramo hkrati venomer truditi, da na samomor gledamo kot na napačen odziv na okoliščine. Še posebej, ker je praktično vedno povezan z duševnimi motnjami in gre pri večini ljudi, kadar izgubijo upanje, za popačenje njihovih realnih obetov za prihodnost. Po mojem ne bi smeli nikoli sprejeti občutka brezvrednosti in brezupa pri drugih ljudeh. Je pa to seveda zelo kompleksno vprašanje. Kaj pa tisti, ki so hudo bolni in preprosto ne bodo ozdraveli? Gotovo obstajajo tudi primeri, ko je življenje tako oropano vsake prave vsebine, da je lahko samomor razumljiva izbira. Taka razumljivost pa je, ko jo enkrat sprejmemo, spet problematična, saj lahko postanejo precej hitro razumljivi tudi drugi potencialni razlogi za dokončno samouničenje. Ker si tega preprosto ne želim, si ne želim narediti niti prvega koraka k sprejemanju samomora kot razumljive opcije.

Ste vi osebno že kdaj resneje razmišljali o samomoru?

Nisem.