Slovenci smo bližje Budi kot Mojzesu

Obrazložitev, zakaj je Slovenija dobila organizacijo vrha, srečanja med Bushem in Putinom, gre približno takole: Slovenija je organizacijo vrha dobila zato, ker ni percipirana niti kot del stare Evrope niti kot del nove Evrope. Sliši se hecno, toda vrh bo pri nas očitno zato, ker še nismo definirani - ker nismo dovolj transparentni. Kaj bo to dodalo naši samopredstavi?

Za trenutek se bomo znašli v središču sveta. To se, prvič, ne bi nikoli zgodilo, če se ne bi osamosvojili. Če torej ne bi imeli lastne države. Drugič, smo nova, zelo mlada država. Iz tega, da nismo definirani in transparentni, ne izhaja samo naš manko. Obstajajo tudi prednosti.

Oboji, Američani in Rusi, so menda hkrati pomislili na Slovenijo. Kar pomeni, da se Amerika in Rusija trenutno ne strinjata skoraj o ničemer, strinjata pa se o Sloveniji. Se je zunanja percepcija Slovenije spremenila, ne da bi mi sami to sploh opazili? Je Slovenija na tem, da postane simbol nove hladne vojne, podobno kot je Dunaj simbol stare hladne vojne?

O tem ozadju se lahko pogovarjamo. Obenem pa gre morda za nekaj bolj preprostega. Ameriška varnostna služba dobro pozna Slovenijo že od obiska Clintona naprej, ruska od obiska Gorbačova, ki ga je z varnostnega vidika organiziral prav Putin. Vendar nam ta naključna okoliščina nudi priložnost, da znova premislimo svoj položaj in svojo vlogo v Evropi. Ali nujno potrebujemo NATOVO pokroviteljstvo? Ne potrebuje NATO morda nas bolj kot mi NATO? Ni čas, da se začnemo obnašati bolj samozavestno? Bi mogoče po dogovoru z Američani in Rusi Slovenija lahko dosegla - skupaj s Švico in Avstrijo - poseben status? Ne sicer statusa neuvrščenosti ali statusa nevtralnosti, pač pa status izhodiščne indeterminiranosti in operativne ekvidistance.

Evropska unija je nekaj povsem pragmatičnega. Slovenija je tudi postala nekaj povsem pragmatičnega. In tudi naša priključitev Evropski uniji bo nekaj povsem pragmatičnega. Od kod potem vse večji strah pred Unijo? Vi ste osamosvojitev razumeli kot nekaj svetega in tako rekoč transcendentnega - bo priključitev Uniji ubila vaše razumevanje slovenske suverenosti? Jo bo to zbanaliziralo? Ali pa bo šele "evropeizacija" Slovenije dala osamosvojitvi smisel?

Ne bi govoril o "evropeizaciji". Ne zaradi običajnega ugovora, češ saj že smo v Evropi, marveč zato, ker je pojem Evrope vse manj (ne vse bolj) jasen in ker kriza Evrope, o kateri je pred kot sedmimi desetletji spregovoril Edmund Husserl, še zmerom traja. Morda sploh še ni dosegla svojega vrha. Pri vstopanju v Evropsko unijo moramo potemtakem izpostaviti svoje lastno evro-slovenstvo; in postaviti, ko bodo končana sedanja predvstopna pogajanja oz. zaprta vse pogajalska poglavja, jasne zahteve glede svoje suverenosti. To pa pomeni, da mora postati predvsem nam samim jasno, na katerih točkah se zaradi dobrobiti delu neposredne suverenosti lahko odpovemo, na katerih točkah pa nikakor ne. Tik pred vstopom, o katerem mora odločiti referendum, moramo dokončno prelomiti s kompromisarstvom, karšno se odvija od "Španskega kompromisa" naprej.

Zakaj tak poudarek naciji, če pa vemo, da so vsi največji sodobni procesi - združevanje Evrope, globalizacija, kapitalizem, okej, pa tudi privatizacija slovenskih bank, Telekoma ipd. - transnacionalni? Bo funkcijo nacije v prihodnosti, v Združenih državah Evrope prevzela civilna družba? Bo nacionalna identiteta postala transnacionalna?

Smisel osamosvojitve, tega, da smo kot narod postavili lastno državo in tako postali nacija (ena od manj kot dvestotih na svetu), je prav v možnosti suverenega odločanja. Navsezadnje tudi suverenega odločanja o suverenosti, tj. o morebitnih omejitvah oz. prenosih te suverenosti. Če bi obtičali na subnacionalni ravni, v okviru Jugoslavije, te možnosti ne bi imeli. Ob nastajanju transnacionalnih povezav, kakršna je Evropska unija, bi se v še večji meri odločalo mimo nas, se pravi, od svoje suverenosti in avtonomnosti bi se vse bolj oddaljevali. Padli bi v dvojni požiralnik. Kot narod brez lastne države, kot prednacionalni narod bi nas ne požirala več samo jugoslovanska, ampak tudi evropska nacionalna in transnacionalna politika. Nacionalna identiteta ne bo nikoli postala transnacionalna, z njo bo le dopolnjena.

Se vam še vedno zdi, da je nova Slovenija nastala iz duha elitne slovenske kulture, iz angažmaja elitnih slovenskih intelektualcev, ki so razumeli svojo zgodovinsko nalogo? Sta bila upor totalitarizmu in osamosvojitev Slovenije ena in ista stvar - in delo enega in istega kroga ljudi? Mar ne gre za dve ločeni stvari? Mar ni totalitarizma pravzaprav zrušila slovenska subkultura v spregi z novimi družbenimi gibanji, punkom, Laibachom, Mladino? Mar ni bil ta dorasli upor totalitarizmu prvi korak k novi Sloveniji? In končno, mar ni bila osamosvojitev potem le še formalnost?

V precejšnji meri se z vašimi navedbami strinjam. Res je, da je imela pri rušenju komunističnega totalitarizma subkultura neprecenljivo, množično gledano, bržkone glavno vlogo. Vendar brez konkretne vizije, programsko izražene, se še tako velika energija povsem porazgubi. Ali pa jo celo kak demagog spelje, kakor je to leta 1968 naredil s študentskim gibanjem Josip Broz Tito, v povsem drugo, nasprotno smer. Program pa lahko izdela le elita. Osamosvojitveni program je izšel v Prispevkih za slovenski nacionalni program pred štirinajstemi leti v 57. številki Nove revije (odgovorni urednik Dimitrij Rupel), program odprave totalitarizma in vzpostavitve parlamentarne demokracije pa so vsebovale Teze za Ustavo republike Slovenije iz leta 1988, ki jih je sestavila s pisatelji in sociologi razširjena skupina Prispevkov, objavil pa jih je Časopis za kritiko znanosti (odgovorni urednik Igor Bavčar). Navajam odgovorna urednika, ker je bila to tedaj funkcija, ki te je zaradi takšnih objav lahko spravila v zapor. Leto dni kasneje je na podlagi obeh dokumentov nastala Majniška deklaracija 1989, ki terja tako suvereno državo slovenskega naroda kot demokracijo s političnim pluralizmom (strankami). Na vseslovenskem zborovanju pod okriljem mladinske organizacije (predsednik Jožef Školč) jo je prebral pesnik Tone Pavček, podpisale pa so jo zveze, ki so se kmalu za tem oblikovale v stranke in ustanovile Demos. Ključno vlogo je odigral Bavčarjev odbor, v katerem smo se povezali vsi, ne glede na elitnost ali subkulturnost, na bolj "proletarsko" ali bolj "meščansko" usmerjenost. In če je sprva deloval predvsem v smeri državljanskih svoboščin, je postopoma v njem vse večjo težo dobivala - zlasti po sojenju Janši v tujem jeziku - nacionalna komponenta. Na koncu se je iz odbora razvil zbor za ustavo, ki je izhajal neposredno iz "pisateljske ustave". Nič se torej ni zgodilo samodejno. Če zraven prištejete še dolgotrajno, obenem pa glede na izbrani trenutek zelo premišljeno pripravo plebiscita, je bila osamosvojitev res le še formalnost. Toda forma je v takih primerih vse; imaš lahko zelo bogato vsebino, a če ni forme in ustrezne formulacije, iz nje ne bo nič drugega kot kaos.

Sama demokracija še nikakor ne prinese nacionalne suverenosti. Narobe. Če bi nas demokracija prehitela, se uveljavila na jugoslovanski ravni pred osamosvojitvijo, bi še zmerom tičali v Jugoslaviji, z nami pa bi se dogajalo nekaj podobnega, kot se zdaj z Albanci na Kosovu. Tudi evropska demokracija ni porok ohranitve narodne samobitnosti, kaj šele nacionalne identitete in suverenosti. Pred drugo svetovno vojno so v Franciji še tepli bretonske šolarčke, dokler niso znali francosko, danes jih ni treba, ker otroci bretonsko ne znajo več. Po drugi svetovni vojni, zlasti pa po padcu Frankove diktature je demokracija pokopala Katalonce; ekonomski razcvet je pritegnil toliko drugih Špancev, da zdaj Katalonci v lastni deželi nimajo več večine. Itn.

Če je Slovenijo osamosvojila kulturna elita, zakaj je potem Slovenija padla tako daleč od utopije, magari Platonove Republike, ki ji vladajo filozofi?

Ne trdim, da je Slovenijo osvobodila kulturna elita. Kulturniki, vključno s filozofi, pravniki in drugimi, smo izdelali le ustrezne programe. Platonova zasnova države je totalitarna, zato si nisem nikdar predstavljal, kaj šele želel, da bi v naši republiki na kakršen koli način vladali filozofi. Narobe. Vseskozi trdim, da velja biti kot mislec le pri zagonu, ne pa tudi pri pogonu. Zato sem takoj po osamosvojitvi terjal umik kulturnikov iz politike. In res se je izkazalo, da tisti, ki so še naprej vztrajali v politiki, danes niso več kulturniki v pravem oz. ožjem pomenu. Niso misleci in pesniki.

Mar se Slovenija ne obnaša kot Fukuyamov "zadnji človek", ki je prišel do "konca zgodovine". Imamo najboljšo družbeno ureditev: parlamentarno demokracijo. Imamo najboljšo ekonomsko ureditev: kapitalizem. Imamo najboljšo narodno ureditev: nacionalno državo. Problem je, kot se zdi, le en: kaj bomo z vso to svobodo? Kaj sploh bomo s svobodo?

Naloga filozofa je najti ali vsaj iskati odgovor na vprašanja, kakršnega ste zastavili vi: "Kaj sploh bomo s svobodo?" Kaj želimo narediti iz svojega življenja? Na osebni, narodovi in vsečloveški ravni. Ker smo vsaj formalno dosegli, kakor naštevate, tako rekoč že vse, postaja osrednji problem prav problem orientacije, ki ga povzema vprašanje po smislu biti. A to je tema, o kateri bi morala imeti poseben, zgolj njej namenjen pogovor.

Vatikanski sporazum nas je še enkrat soočil s spoznanjem, da imamo v Sloveniji dva pravna reda - red, ki ga žene ustava, in red, ki ga žene cerkveni kanon. Imamo tudi dve interpretaciji preteklosti, pa dva bloka in dva najvišja državna praznika, dan državnosti in dan samostojnosti. Imamo "ideološko polarizacijo", kot se reče. Koliko držav je nastalo v Sloveniji leta 1991? In zakaj "ideološko polarizacijo" nenehno prikazujemo kot nekaj vsiljenega, če je pa del naše "tisočletne" tradicije in bolj slovenska od slovenske zastave?

Vatikanski sporazum v bistvu sploh ni sporazum, ima torej napačen naziv. Kot "Španski kompromis" ni nikakršen kompromis, marveč od naše države podpisan špansko-italijanski diktat, tako tudi pri "vatikanskem sporazumu" ne gre za sporazum, marveč za enostranski narek. In vaša implicitna domneva, da rimokatoliška cerkev je ali pa vsaj hoče biti država v državi, je pravilna.

Ideološka polarizacija v ožjem pomenu je stara kakih sto let, toda v širšem, ki ga nakazujete, je pa res navzoča že vsaj tisoč let. Vse od nasilnega pokristjanjevanja naprej in ravno zaradi te nasilnosti lahko govorimo tudi o vsiljenosti. Vsiljenost je toliko večja, ker slovenska katoliška cerkev izhaja bolj iz starozavezne kot pa novozavezne mentalitete. Ob tem se velja spomniti, da smo Slovenci kot Slovani indoevropskega porekla in da smo po izvornih občutjih zato veliko bližje Budi kot pa Mojzesu. Če se zavedamo ali ne, vatikanske navade in pritiske zato le stežka prenašamo. To ne pomeni, da nam krščanstvo ni prineslo nič dobrega; morda imamo od njega celo več dobrega kot slabega, seveda vključno s protestantsko književnostjo. A ob tem ne gre pozabiti, da je krščanstvo kot krščanstvo močno prežeto tudi z grško, torej nam bližjo mislijo. Toliko bolj nerazumljivo je zato opiranje slovenskega klero-katolicizma na Mojzesove grožnje, kot se je to zgodilo v primeru slovenskega sinodalnega gesla.

Kar naju pripelje do katoliške cerkve in referenduma o umetni oploditvi samskih žensk.

Tako zelo kot se cerkev angažira zdaj, se v zadnjih desetletjih še ni. Njeno glasilo Družina je polno prispevkov na to temo, v njih pa kar mrgoli žaljivk in zmerljivk na račun predlagateljev "Kebrovega zakona" pa tudi tistih, ki ga podpirajo. Celo v Dnevniku (31. maja 2001) si teolog Drago Ocvirk ni mogel kaj, da ne bi - potem ko drugim očita "zmerjanje in ustrahovanje" - drugače misleče porinil med največje zločince in nestvore človeštva. Tisti, ki so ZA, sodijo po njem v druščino "negativnih likov", ki jo sestavljajo: "Satan, Juda Iškarjot, Hitler, Stalin" pa "Faust in Frankenstein", krivi so za "celično Hirošimo", itd.

Še huje je po nekaterih župniščih. V Oznanilih (odgovarja župnik Novak France) župnije Sv. Križ-Podbočje se srečamo najprej z znano, predvsem izjavljavca razgaljajočo floskulo, da "otrok ni potrošniški material, da bi jih naročali kot artikle v trgovini: enega Kitajčka, enega črnčka, nekaj deklic in nekaj dečkov", potem z obtožbo o "trgovini z otroki", nato sledi nekaj psovk na račun prizadetih žensk, finale pa se glasi takole: "Kot kristjani smo se dolžni udeležiti referenduma in glasovati proti. Kdor iz neupravičenih razlogov manjka greši, ker je tudi sam z odsotnostjo ali z glasovanjem za bil udeležen pri nemoralnem dejanju in je omogočil, da je naša družba posegla na področje, s katerim je prizadela dostojanstvo človeka in njegovo spočetje." Sledi lahko še samo neposredna grožnja s pogubitvijo in peklom.

Kako si razlagate besne, histerične, skrajno nestrpne reakcije na novelo o umetni oploditvi samskih žensk? Kaj to pomeni? Da Slovenci samo Slovenijo percipirajo kot družino, ne pa kot državo? Je to znak moške panike? Je to agonični, analni, tako rekoč ojdipski refleks patriarhata, ki je bil vsa ta leta definitiven za Slovenijo in ki zdaj počasi razpada? Bi bila Slovenija dober material za Freuda?

Slovenija očitno ni dober material za Freuda. Psihoanalize ne prakticiramo.To je simptomatično. Živimo v predfreudovski atmosferi? Za Freuda je Oče že predmet analize, razčlenjevanja. Slovenci za zdaj na takšno ravnanje z Očetom ne pristanemo. Vsaj večinsko ne. Vse, kar se dogaja, se mora dogajati v imenu Očeta... Zato je tako vžgalo tisto "Oče vas ima rad." Kljub temu ne gre toliko za patriarhalnost, kolikor za paternalističnost. Patriarhat razpada pred našimi očmi. Realno ga tako rekoč ni več. Zato mora tisti, ki hoče vladati v imenu Očeta, toliko več vložiti v njegov imaginarni obstoj. Z vsemi močmi skuša ohraniti pri življenju njegovo podobo. Ta je v nevarnosti, ogrožajo jo temne, sovražne sile, razkrajajo jo. Če bomo ubranili njegovo "sveto" podobo, bo Oče znova zaživel tudi v realnosti. In potem se bosta cedila med in mleko.. Vendar tudi borci v imenu Očeta vedo, da vrnitve v patriarhat ni. Tisto, k čemur zares težijo, je njihova prevlada v družini, družbi, državi. To teženje pa ni nič drugega kot hotenje moških po paternalističnem, nadzorno skrbniškem obvladovanju. Če ne drugod (če smo izgubili že skoraj vse, če nam tudi v politiki ne gre), potem bodimo zmagovalci vsaj na "moralnem" področju.

A težava je v tem, da je ta "morala" daleč od etičnosti. Paternalizem je neetičen. Saj drugemu oz. drugačnemu, to pa je za moškega ženska, jemlje njegovo avtonomijo, drugače rečeno, njegovo svobodo. Temeljna značilnost "Bajukovega zakona" je, da skupini žensk jemlje pravico do svobode vesti in do svobode odločanja. Posledica je, da je v izrecnem nasprotju s slovensko ustavo, katere 55. člen jasno in nedvoumno določa: "Odločanje o rojstvih otrok je svobodno." Ne glede na zlonamerne razlage je vsebina tega določila predvsem pozitivna. Ženska, če se zadržimo pri njej, ima pravico do materinstva. To seveda ne pomeni, da ji mora država zagotoviti rojstvo otrok, pač pa to, da ji rojstev otrok, kot se to dogaja na Kitajskem ali v "Bajukovem zakonu", ne sme preprečevati. "Bajukov zakon" postavlja majhno skupino žensk - skupino zdravih žensk, ki si želijo umetne oploditve - zunaj zakona. V tem je protiustvana, paternalistično diskriminacijska narava tega zakona. Njegova navezava na patriarhalnost je posredna. Obstaja v tem, da ženske, ki jih postavlja zunaj zakona in jim odvzema pravico do materinstva v zaželeni obliki, vnaprej razglaša za "nezakonske matere"; kolikor bodo namreč postale matere s pomočjo umetne oploditve ne glede na prepoved, vsebovano v zakonu. Za "nezakonske matere" brez morale. Ker da bodo ravnale v nasprotju tako z "moralno večino", ki jo najbolj glasno zastopajo nekateri teologi, kot posebno moralo, ki jo zastopajo nekateri ginekologi in jo razglašajo za zdravniško etiko.

Vse to je absurdno. Le vprašamo se lahko: prvič, kdaj se bodo teologi zavedali, koliko splavov, detomorov in samomorov ima katoliška cerkev na vesti zaradi svojega stoletnega zagrizenega moralnega obsojanja "nezakonskih mater" in drugič, kdaj bodo tisti zdravniki, ki tako lahkotno zlorabljajo zdravniško etiko, ko se v tem primeru sklicujejo na svojo stroko in strokovnost, spoznali, da s tem prav oni sami največ škodijo svoji avtoriteti. In avtoriteti zdravnikov sploh. Žal mi je, da se to dogaja, kajti zdravniki so od vseh "stanov" vložili največ sil v svojo izobrazbo, jih vlagajo tudi sproti, so najbolj obremenjeni, zlasti tisti z nočnim delom, nosijo največjo osebno odgovornost in še bi lahko našteval. Obenem pa upam, da se bo prav skozi pričujočo razpravo izkristaliziralo, kaj je prava in kaj lažna avtoriteta.

Ali trdite, da organi, kakršen je državna komisija za medicinsko etiko, ne delujejo v skladu s svojimi pooblastili in nalogami? Da prestopajo svoje meje ali celo nastopajo v nasprotju s svojim poslanstvom?

Prav to. Obstoječa Trontljeva komisija za medicinsko etiko pri Ministrstvu za zdravje se obnaša podobno, kot se je Jambrekovo ustavno sodišče. Kakor je to ustavno sodišče sprejelo glede izidov referenduma o volilnem sistemu neustavno odločbo, tako je komisija za medicinsko etiko sprejela neetično stališče glede biomedicinske pomoči pri oploditvi zdravih žensk, posledično glede "Kebrovega zakona".. Sreča, da obstaja evropska Beneška komisija, ki je zlorabo ustave s strani ustavnih sodnikov prejšnjega sestava postavila na pravo mesto. Kaže, da bi takšno komisijo potrebovali tudi zdaj, tokrat na področju medicinske etike. Kajti že 1. člen "Konvencije o varstvu človekovih pravic in dostojanstvu človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine" jasno in razločno določa: "Pogodbenice te konvencije varujejo dostojanstvo in identiteto vseh človeških bitij in VSAKOMUR BREZ RAZLIKOVANJA jamčijo spoštovanje njegove duševne in telesne nedotakljivosti in drugih pravic in temeljnih svoboščin v zvezi z uporabo biologije in medicine." Nikakršna diskriminacija ni dovoljena.

Ob tem pa ne gre samo za to, da "Bajukov zakon" ekskomunicira, izobča in izloča skupino žensk, ampak tudi za to, da jim ta zakon prepoveduje pomoč. Nihče v naši državi jim po njem ne sme pomagati z biomedicinsko pomočjo. Če te prepovedi ne bi bilo, "Kebrovega zakona", ki odpravlja to prepoved in s tem krivico, zagrešeno nad ženskami, morda sploh ne bi bilo treba. Kot 55. člen Ustave ženskam ne podeljuje (etične) pravice do splava, marveč prepoveduje prepoved splava, tako popravek "Bajukovega zakona" ne daje (etične) pravice do materinstva, ki tako in tako pripada vsaki ženski, marveč odpravlja odpravo te pravice. Odpravlja neetično, obenem pa protiustavno krivico, ki se jim je zgodila.

Ženske se osvobajajo - tega procesa na srečo ni več mogoče blokirati. Niti z referendumsko večino. A kdo bo osvobodil moške? Kaj bomo z moškimi, s paničnimi moškimi, z moškimi, ki izgubljajo kontrolo in oblast? Kaj bomo z novo slovensko ideologijo? Ideologije so bile do sedaj vedno produkt moških in obenem moški produkt, ne? Se bo odmiranje patriarhata poznalo na novi slovenski ideologiji? Bo zato manj panična in manj histerična - ali še bolj? Kaj pričakujete od referenduma? Kakšen izid napovedujete? Jih bo večina obkrožila DA ali PROTI?

Bojim se, da PROTI. Toda bil bi presenečen, če bi jih večina obkrožila ZA. Kajti opravka imamo ne samo z zelo kompleksno zadevo, ampak tudi z zapleteno situacijo. Rad bi rekel, da bodo tisti, ki v srcu dobro mislijo, dali svoj glas ZA; in da bodo PROTI obkrožili tisti, ki jim na dnu svojega srca tiči kača zlobe. A ni tako enostavno.

Najprej. Res gre za zelo zelo majhno skupino žensk. Torej tisti, ki bo sploh šel na referendum, ne bo šel zaradi kakega svojega neposrednega interesa, o katerem se običajno odloča na referendumih. Ali bo šel torej zaradi svoje dobrosrčnosti, iz potrebe pomagati pomoči potrebnim, iz ljubezni do bližnjega? Tudi takšni bodo. Toda večina se bo referenduma udeležila zaradi drugih razlogov. Vpliv cerkvenega pritiska, čeprav je tokrat izredno močan, je precenjen.Na ravni zavestnega odločanja imamo mi, ki se zavzemamo za svobodo odločanje in za Kebrov popravek Bajukovega avtoritarnega zakona, večji vpliv. Toda tu so še tretji. Referendumska cepitev ne izhaja predvsem iz ideološke razcepljenosti Slovencev. PROTI niso samo zagrizeni desničarji, marveč tudi zagrizeni levičarji. Tu se znova potrjuje, da sta bila slovenski katolicizem in komunizem, ko sta se spopadla v državljanski vojni, dvojčka. Sta sestava različnih idej, strukturo pa imata isto. Prav zato nekateri tako lahko menjajo svoja prepričanja. Kajti v svoji mentalni strukturi slej ko prej ostajajo isti.

Obstaja raven nezavednega in njegove bazične strukture. Moč kolektivno nezavednega, skozi tisočletja nakopičene družbeno-"moralne" substance, seštevka vseh nadjazev, je odločilna. Da bi človek dobil distanco do te substance in postal subjekt avtonomnega odločanja, mora svoj položaj najprej reflektirati. Običajno stališče je: tako mislimo in se s tem strinjamo. Kdor ne misli tako, kot je prav (beri: kot mislimo mi), ni pri pravi. Zato najbolj zagreti zdrave ženske, ki se izogibajo "naravni" oploditvi, pošiljajo v norišnico. Skušajo jih razglasiti za duševno bolne in jih tako že vnaprej diskvalificirati. Do takih zaostritev prihaja, ker pri tem referendumu ne gre le za pravico misliti, ampak tudi živeti drugače. Velika stopnja demokratične osveščenosti je potrebna, da postanemo do drugega strpni, čeprav se z njim ne strinjamo. Pozdravljam PROTI-plakat z geslom V DVOJE JE LEPŠE, ki bi pri teologih še pred desetimi leti povzročil silovito zgražanje. Manjka pa spremljevalna misel: kdor želi živeti "slabše", naj živi - ne bomo ga sili k boljšemu, kaj šele prisili. Referendum bo razprl in razkril vsa ta razmerja. Običajno so stranskin učinki negativni, stranski učinki referenduma pa bodo pozitivni. Vse, kar se dogaja okoli njega, ima izreden razsvetljenski pomen, celo pomen izobraževanja. Izobraževanja kot vzgoje za resnico; za resnico, ki osvobaja. Skozi referendum se odvija najširša državljanska vzgoja: vzgoja za demokracijo v polnem pomenu.

S tega vidika sredstev zanj nikakor ni škoda. Učinek referenduma bo pozitiven ne glede na izid. Če bo zmagal "Bajukov zakon" bo to pač Bajukova, tj. "pirova zmaga". Kar se je avtoritarni desnici lani pripetilo na politični, se ji bo zdaj (ob za-hrbtni podpori skrajnih levičarjev) zgodilo na moralni ravni. Večino glasovalcev proti pravicam žensk bo namreč kaj kmalu postalo sram. Slaba vest, ker so drugemu škodovali, namesto da bi mu pomagali, bo vse večja. Prišlo jim bo do zavesti, da tega, kar so storili, v resnici, namreč kot subjekti avtonomne morale, niso hoteli. Spoznali bodo, da je bil strah pred moderno tehnologijo v tej zvezi odveč. Da umetna oploditev nima prav nobene zveze s kloniranjem ali čim podobnim. Da otrok umetne oploditve ni nikakršen "umeten otrok", marveč povsem naravno človeško bitje: mali človeček z vsem človeškim dostojanstvom. Uvideli bodo, da se postopek umetne oploditve zdravih žensk prav v ničemer ne razlikuje od oplojevanja zdravih žensk (neplodnega para) iz "Bajukovega zakona"; da bi morali biti vsi srditi napadi na samo tehniko postopka potemtakem usmerjeni že na "Bajukov zakon". V vsej luči se bo pokazalo, da je "moralna večina" zmagala, če bo, na podlagi hipokrizije in farizejstva. Potem bomo lažje zadihali. Prišel bo čas nove sproščenosti, sproščenosti višje stopnje, ki je Slovenci še nismo doživeli.

Se boste vi sami referenduma udeležili?

Sprva se ga nisem nameraval. Ne hodim na volitve. Natančneje, udeležil sem se prvih demokratičnih volitev in plebiscita. Toda ob tem referendumu se je nekaj zgodilo. Prvič je prišlo do neposrednega vaškega pritiska na naju. V vasi, v katero sva se z ženo preselila in zgradila hišo, sva že trideset let; velike in napete reči so dogajale ta čas, a nikoli doslej na naju ali na najina otroka noben od vaščanov ni izvajal nikakršnega pritiska: ne z levice, ki naju je na republiški ravni sicer dolga leta preganjala, ne z desnice, s katero sva na državni ravni v sporu zadnja leta. Brž ko sem odložil telefonsko slušalko, po kateri je prišlo svarilo, sem se odločil, da se referenduma, na katerega sicer nisem nameraval iti, zagotovo udeležim. Tudi zaradi tega, da bi s svojo malo potezo prispeval k bolj demokratični podobi Slovenije ter k preseženju napačnih in zavajajočih izpostavitev nacionalnega interesa. Slovenski nacionalni interes ni v vztrajanju pri patriarhalnosti in uveljavljanju paternalističnosti, marveč v brezpogojnem spoštovanju človekovega dostojanstva in absolutni enakopravnosti vseh.