Kako živijo Ambonwarijci

Za študijski objekt si izbral pleme Ambonwarijcev na Papui Novi Gvineji. Kako je uspelo 500 ljudem, ki so oddaljeni manj kot dan vožnje od modernega obmorskega mesta, da so ohranili svojo "prvinsko tradicionalnost"?

Medtem ko so druge jezikovne skupnosti našle stik z modernim svetom, so se Ambonwarijci umaknili.

Ko so v petdesetih letih prišli v vas misijonarji, so celo vas pokristjanili, še maskam so dali krščanska imena. Zraven pa so jim zapovedali: ne smete več tega častiti, vi boste odslej častili samo Boga. Potem so Ambonwarijci odnesli vse svoje lesene in kamnite duhove na gozdno pokopališče, kjer so leseni seveda strohneli in zgnili, kamne pa je prerasel mah. Dvajset let kasneje, sredi sedemdestih so ugotovili, da od pokristjanjenja nimajo nič. Tu je zanimivo, da si vasi, ki so daleč stran od mest, zelo želijo predmetov in ugodnosti, ki jim jih prinaša sodobni svet, in da so te vasi hitro opustile svoje rituale. Medtem pa so Ambonwarijci, ki so relativno blizu cest, iz gozda prinesli nazaj kamnite duhove, krokodile-duhove in bobne-duhove pa so po spominu starejših ljudi še enkrat naredili in na novo uvedli iniciacijo, ki je eden bistvenih obredov za tradicionalno identiteto.

Ta vasici ni bila povsem odrezana, trgovci so še pred vojno prihajali iskat delovno silo. Moške so odpeljali na otočja, kjer so delali na plantažah kokosov, toda ko so se vrnili nazaj, so prinesli s seboj mačete, lonce, puške. To so bile zanje zelo uporabne stvari.

Ali jim je puška pomenila hladno zahodnjaško orožje, ki je tehnično funkcionalno, ali pa so tudi njo postavili pod tabuje, ki so veljali za rokovanje s puščicami in pastmi?

Tako kot mi inkorporiramo v naš kulturni svet stvari od zunaj, avtomobil mercedes dobi na podeželju drugačen položaj kot v industrijskem mestu, kjer je bil izdelan. Puška mora iti skozi določen obred: dobi ime in s tem postane bitje sama po sebi. Potem se ljudje do nje ali do motorja obnašajo kot do bitij, medtem ko so lonci, vžigalice in sulice le podaljški ljudi. Puška postane bitje s svojo dušo. Tako kot imajo veliki drevaki botra, ki jih blagoslovi, in gredo pred uporabo skozi obred pojedine.

Če nekdo zboli za malarijo, bi zahodnjaki pričakovali, da si bo poiskal zdravilne koreninice, ki mu povrnejo zdravje.

Po mojih izkušnjah lahko rečem, da celotna Oceanija ni zdravila z zelišči. Celo prepričan sem, da je uporaba nekaterih zdravilnih rastlin bolj posledica prihoda Evropejcev. To je razumljivo, zato ker so tesno povezani s svojim okoljem. Ko človek ponoči spleza na drevo, bo najprej potolkel po njem in ga prebudil: "Zbudi se, jaz grem gor, ker hočem vzet en kokosov oreh." Zato tudi ne more vzeti enega lista in ga uporabiti zaradi farmakoloških učinkov. Vzel ga bo zaradi drugih razlogov: ker je v stiku z duhovi, ali pa bo gnoj iz rane namazal v drevesno smolo, ki je pritekla iz zareze; ker je drevo izjemno visoko bo potem gnoj izvleklo iz rane daleč stran. Simbolizem človekove eksistence je v holistični obliki, kjer je vse med seboj povezano: ljudje, živali, rastline, tudi reke in kamni. Ko ima ženska menstruacijo, bo hlačke iz trave, ki imajo menstrualno kri, ob sončnem vzhodu pokopala v zemljo in nanje posadila banano, če hoče, da trenutno nebi zanosila, če pa hoče, da je za stalno, bo zasadila kokosovo palmo, ki je bolj trdna. Palma bo spodnje hlačke z menstrualno krvjo tako pritrdila pod zemljo, da ženska ne bo nikoli zanosila. Pustimo, koliko to objektivistično velja, pomemebno je, da v to verujejo.

Če bi za nekoga, ki je zbolel, v bolnici ugotovili, da ima malarijo, za Ambonwarijce to ni razlog. Oni morajo poiskati odgovor: zakaj pa je dobil malarijo? Malarijo pa je dobil zaradi nekega družbenega prekrška, da je prelomil tabu, da je prešuštvoval, da je kradel... Ko se ti razlogi najdejo, se bolezen lahko tudi pozdravi.

Pri nas razloge bolezni najde zdravnik, kdo jih najde pri njih - bolnik sam?

Ne, bolnik v bistvu leži in okoli njega se takrat zbere ogromno ljudi, pridejo vaški zdravilci. Ti pojedo toliko oreha betel, da so krepko narkotizirani in potem se pogovarjajo z duhovi. In v hiši sprašujejo duhove o bolnikovih pregrehah. Zdravilec potem vpraša zbrane: kaj pa je s tem, meni so duhovi omenili, da je bolnik naredil to in to. Potem bolni ali pa njegova žena potrdi, da je bilo res to. Včasih človek zboli, ker je grešila žena. Kadar pa je bolan otrok, takrat iščejo grehe vedno pri starših. On je namreč le podaljšek staršev.

Kako izgleda določitev razloga bolezni? Ali se mora zbrani rod družno strinjati, da je šlo za ta in ta prekršek?

Tu ne gre le za en prekršek. Ljudje imajo na grbi kup prestopkov. On je drugemu vzel kanu, ali pa mu ga je razbil, pa mu ni povedal. Žena ima že vseskozi ljubimca, odrasli otroci kradejo na sosedovih vrtovih. V taki situaciji bolnik in njegovi izpovedujejo en kup prekrškov. S tem ko povedo, pa morajo prizadeti strani plačati kompenzacijo in tako se družba razbremeni prekrškov, o katerih se je sumilo, niso pa še bili postavljeni na plan.

Rituali ob bolezni in smrti so nekakšen nadomestek sodstva in policije?

Ja, ja, v smislu udeleženosti duhov. Ti si naredil prekršek, duh pa bo naredil tvojega otroka bolanega. Duhovi so razsodniki. To velja za skrivne prekrške, ki pridejo na dan ob bolezni in smrti. Povsem drugače pa je z znanimi prestopki. Če zalotijo dva, ki spita skupaj sredi džungle, bo to v vasi velika afera. Pride lahko do vpitja, blaznega pretepa, to je velika stvar. Takrat pa prideta pred vaško sodišče, ki razsoja ob nedeljah in določa odškodnino, ki jo mora krivec plačati.

Tudi smrt se poplača z denarjem?

Ja, pri smrti so pa prisotni duhovi, duhovi bližnjih. Zato ni mogoče reči za nekoga: prav ti si kriv.

Obstaja idealna podoba, kako naj bi ljudje živeli. Toda konstantno nihče ni čist. Lahko gre tudi za banalni razlog, da oče ni dokončal hiše v dobi enega leta in ga zato duhovi kaznujejo z boleznijo otrok.

Ti si prišel zaživet med Ambonwarijce. V naši civilizaciji bi preprosto najel ali kupil stanovanje, ali lahko prideš med Ambonwarijce in od nekoga kupiš hišo?

Kupiti je ne moreš, ker ljudje živijo v njej. Mene so najprej povabili k sebi, potem pa sem jim plačal, da so mi zgradili hišo. Toda to so naredili prvič. Pri njih po šestih, sedmih letih začne hiša razpadati, zato ima gradnja hiše velik družbeni pomen. Vsako delo pokaže, kakšne odnose imaš s sovaščani in z razširjenim sorodstvom. Lahko sicer sam izkoplješ jame za stebre, ko pa je treba velika drevesa posekati in oklestiti, rabiš pomoč. Tudi ko postavljaš hlode in jih povezuješ z ovijalkami, tega ne zmoreš sam. Zato prosiš sovaščane za pomoč, ki jim jo plačaš s hrano in pogostitvijo. Toda, da bi ti sploh prišli pomagat, si moral imeti z njimi že prej dobre odnose, si jih moral vseskozi obdarovati. Sorodnikom iz istega klana se ne daje daril, toda če si preveč nadut, ošaben, gospodovalen, boš zjutraj klanskim bratom rekel, da ti pridejo pomagat, a ne bo nihče prišel. Šli bodo na ribolov ali lov in ti ne bodo pomagali. Gradnja hiše je izreden pritisk na ljudi, da ohranjajo konstantno dobre odnose med seboj.

Gradnja hiše je oblika psihoterapije v egalitarni družbi?

Sigurno, skozi vse potrebe, dejanja in obrede se potrjuje enakost, hkrati pa se ustvarja neka hierarhija. Že v zasnovi so trije glavni klani in očetje vasi, ki dominirajo, ki so lastniki zemlje v okolici. Vendar tudi oni prenašajo svoje vloge, darujejo sovaščanom, posvajajo otroke... Toda vas ima kup neidealnih situacij; ljudje so užaljeni, se upirajo, imajo osebne zamere. Poznajo posebne izraze, ki ločijo kratkotrajno od dolgotrajne zamere. Kdaj tako močno zamerijo, da je potrebno "odzameriti" z vztrajnim prinašanjem daril in prijaznosti. Vznikne kup sovraštev, mnogi se med seboj ne pogovarjajo. Zato je gradnja hiše ritual, s katerim se skaljeni odnosi nanovo uredijo.

Družba je kajpak moško patriarhalna?

Obstaja delitev na moška in ženska dela, moški so dominantni in vodijo vsa pomembna politična dogajanja v vasi. Toda v določenih situacijah se obrnejo na ženske, vprašajo starke po imenu, ko je treba poimenovati otroka.

Ko si ti prišel med njih, zakaj nisi mogel živeti pod imenom Borut?

Otrok dobi starše tako, da ga poimenujejo po očetovem rodu in da potem starši skrbijo zanj. Tu ni važno, ali je otrok njihov ali posvojen. Jaz sem bil posvojen s strani starejšega brata iz rodu Kumbranggawimari, tako da mi je manjkalo samo ime.

Tvoj starejši brat si je želel brata.

Blazno. V prepirih je vedno tulil: lahko me ubijete in s tem moj rod, toda še prej vas bom nekaj pobil jaz. V mojem klanu ni bilo starejšega moškega, ki bi kaj vedel o starih imenih, pa so zato povprašali starko, kako naj me imenujejo. Ta je izbrala ime, potem pa je šla vprašat starce iz klana krokodilov, ki so ji dovolili, da me poimenuje - Kapraymari. Vprašat je šla samo zato, da mi ne bi slučajno dala ime iz drugega klana, ker bi bila to kraja.

Ti si dobil originalno ime, ki ga ni še nihče nosil pred teboj?

Ne, bilo je shranjeno ime prednikov. Oseba ima lahko tudi po deset imen, ki pa jih vseh ne uporablja, jih shrani. Če pa bo zbolela, se bo skrila pod enim izmed teh imen in ga bodo sovaščani začeli klicati po skrivnem imenu. Da ga duh ne bi spoznal. Isto naredijo, če se rodi otrok očetu, ki je nekoga ubil. Otroku so dal ime iz drugega klana, klana matere. Zato, da ga duh ubitega ni prepoznal. Ko pa je odrastel - otrok je šibek in ga hitro lahko kaj ubije -, dosegel okoli 20 let, je ime vrnil mamini strani, zanj plačal, se zahvalil za posojo imena in prevzel ime svojega klana. Moje ime Kapraymari je ime vodnega duha iz klana Rajske ptice.

Aktualistično vprašanje: ali ima vsak odrasel človek pravico do otroka?

Ne le pravico, kar najbolj zaželjeno je. Vsakemu, ki je sam, hočejo vsiliti otroka v posvojitev. Takih seveda ni veliko. Starejši možakar Thomas, ki me sicer stalno zalaga z bananami, je posvojil Robina, sicer bi bil kot samski moški brez potomcev pomilovan in bi vse skrbelo, kaj bo z njim in njegovim rodom. Sicer pa veliko posvajajo, kar kakih 30 procentov je posvojenih. O tem se ne govori, ve pa se. Otrok, ki ga dobis v posvojitev, je darilo, ki ga bodo tvoji potomci iz generacije tvojih vnukov morali vrniti v obliki drugega otroka. To ljudi še bolj poveže. Mene so letos prav obletavale mlade punce, ker je za vas že sramota, da nisem poročen. Še malo bodo upali, potem mi bodo pa ponudili otroka v posvojitev. Čisto sam vendar ne moreš biti.

Ali iz tako natančno urejene družbe ljudje sploh odhajajo v civilizirani svet Oceanije?

Izredno malo, letos je šlo mogoče 10 fantov iskat delo. Ko so jih pred leti poiskali za delovno silo, so se po dveh letih vsi vrnili nazaj. Je pa nekaj posameznikov, ki se niso nikoli vrnili. Eden živi na nekem otoku, eden v Madangu.

Prostovoljenega meništva pri njih najbrž ni?

To pa ne, človek bi se osamil samo v primeru, da bi ga bilo izredno sram, ko bi ga dobili v incestu z njegovo hčerko, ali pa ko bi mu umrl prvorojeni sin. Takrat bi rekel, preveč stvari me spominja nanj, jaz bom odšel in živel sam. Biti sam je ena najhujših kazni. Ko sem se sam naselil v svojo hišo, so še isti večer prišli k meni trije in se mi ponudili, da bi pri meni spali na tleh. Moral sem jim pojasniti, da bi raje ostal sam, ker bi ponoči še bral, ker rabim mir samote.

Ponoči si bral ob petrolejki, kaj pa oni, so brez nočnega življenja?

Ko so bili celonočni plesi, sem celo noč plesal, pri celonočnih žalovanjih, sem bdel v hišah žalujočih. Zelo veliko pa sem preživel v svoji hiši, v katero so prihajali in me učili njihovega jezika. Jaz se nisem pretvarjal, da bom povsem živel njihovo življenje, vsi so vedeli, da delam antropološko raziskavo.

Zakaj so ti zaupali in v tebi ne videli sovražnega tujca?

Že mitološko verjamejo, da so izšli iz velike kamnite vagine: najprej duhovi, potem belci, ki so kar odšli, za njimi pa vse okoliške jezikovne skupine. Jaz sem se po mitologiji preprosto vrnil. Ljudje na Papui-Novi Gvineji pogosto pravijo, da so belci odšli in odnesli predmetni svet, ki ga sedaj samo nazaj prinašajo.

Indijanci so drago plačali vero v belske brate, ki so se vrnili. Sreča Ambonwarijcev pred Maji je očitno njihova materialna revščina. Cortez, ki je prišel po zlato, je Indijance iztrebljal, k Ambonwarijcem, ki so brez zlata, pa zaidete le antropologi, ki jih imate najraje žive?

Njihova sreča je, da so prišli v stik z Evropejci šele od leta 1933. Od osvajanja Amerike in Avstralije se je etika kolonializma tako radikalno spremenila, da ni bilo več rasističnih pobijanj. Vse okoliške vasi si prav želijo: pošlji še enega takšnega kot ti. Jaz sem bil skul manki, to je school-monkey?.

Monkey - opica?

Šolar, drugače manki pomeni otrok, ki pa res pride iz besede monkey-opica. Zato ker je to je v pidžinu, ki je popačenka med nemščino, angleščino, nekaj iz polinezijskih in nekaj iz melanezijskih jezikov. Moj prihod jih je razveselil, ker sem jim dvignil ugled pred drugimni vasmi. Ne glede, če sem jim jaz dejansko kaj dal. Če sem komu dal 5 dolarjev, je naokoli govoril, da sem mu jih dal 50. S tem je dvignil meni ceno in posledično tudi sebi.

Ti najbrž nisi bil bogati stric, so pri tebi iskali znanje?

Nekaj je univerzalnega: ljudje smo izredno radovedni. Cele noči so me spraševali, med zadnjim obiskom na primer o spolnih navadah v Evropi, dolgo je bil štos, da zdaj, ko pri njih sonce zahaja, pri mojih starših sonce vzhaja. Spraševali so me, če jim prinesem knjige s slikami, da bi jih gledali, hkrati pa so prihajali k meni in mi rekli: saj te nočem fehtat, ampak če greš v mesto, mi ne pozabi kupiti mreže proti komarjem. Dvakrat sem jim kupil 180 kil oblek, kakih 20 mrež, nekaj mačet, loncev, ilovnate posode, konzerve, jim dajal denar, kadar je bil kdo obsojen.

Turizem je pretaknil že vse konce sveta. Na kakšen način vstopa med Ambonwarijce?

Konec sedemdesetih let so na bližnjem območju papuanske oblasti tudi s pomočjo Ambonwarijcev zgradile travnato letališče in za tem so postavili z listjem krite turistične koče, kamor prihajajo izredno petični turisti, večinoma starejši od šestdeset let. Turistični vodiči, ki so domačini iz ene izmed izredno progresivnih sosednjih vasi, jih s hitrimi čolni pripeljejo za 15 minut tudi v vas Ambonwari. Gre za majhne skupine dveh, treh, petih turistov. In z domačini se je agencija dogovorila, da jim za turista po glavi plačajo po 30 ameriških centov. Ambonwarijci so se potem dostikrat uprli, da je premalo denarja, da jim je drveči motorni čoln prevrnil drevaka, in so zahtevali kompenzacijo. Zato vas velja za izjemno jeznorito in zunanji svet se je boji. Prvič, ker ima še vse tradicionalne običaje, drugič pa, ker se iz nje ne izseljujejo in je tako vedno dovolj mladih moških, pripravljenih na spopad s sulicami in ščiti. Je pa zaradi tega in zaradi hiš duhov zelo atraktivna. Za turiste odigrajo ponavadi prizor v hiši moških, kjer odigrajo drobno sceno iz iniciacije. Nekoč so ravno zapuščali vas, ko sem se vračal z enotedenskega lovskega pohoda. Na eni rami sem imel lok in puščice, prek druge pa mi je visel ubiti oposum. Gledali so me kot čudo, ki je padlo z neba, in me vprašali, če me lahko fotografirajo.

Vloga domorodca ti je bila na kožo pisana, v sedemdesetih si igral v filmih: Ko pride lev, Ubij me nežno, Moja draga Iza...

Mislim, da sem igral v osmih filmih, tudi v nadaljevanki Geniji in genijalci. Zame kot gimnazijca je bilo izjemno, da sem prijateljeval z Boštjanom Hladnikom pa Petrom Zobcem, da sem pod tem vplivom začel pisati poezijo in prebral ogromno literature. Skozi film se mi je začelo intelektualno življenje, ne pa filmska kariera.

V filmih si igral, da bi postal intelektualec, drugič pa se ti je zgodilo, da si kot raziskovalec postal medijska zvezda, ko si gostoval pri Oliverju Mlakarju?

Po moji prvi vrnitvi iz Papue Nove Gvineje me je l. 1988 povabil Oliver Mlakar v svojo Kvizkotetko kot "nepoznato ličnost". Skupaj z dvema prijateljema smo se s papuanskimi ovratnicami okoli vratu predstavili tekmovalcem na kvizu: "Ja sam Borut Telban, istraživač". Dva sta se odločila, da sem jaz Borut Telban. Ko me je potem Mlakar vprašal, koliko žena bi lahko dobil on, če bi pobil petnajst divjih prašičev, sem mu rekel: "Za 15 običajno človek dobi eno ženo, vi kot poznana osebnost, pa bi dobili dve." To je bil drobni štos, ko pa je Oliver Mlakar dobil neko nagrado, so ga kazali kot spremljevalni spot.

Šlo je za to, da sem bil jaz sam eksoticiran. Nekoč, mislim, da v Slobodni Dalmaciji je izšel članek z naslovom "Sam med ljudožrci" in z opisom kopja, "s katerim je Borut Telban ubil divjo svinjo, da bi preživel sebe in svojo družino". Ko so moji prijatelji na dopustu prebirali ta članek, so me potem začudeno spraševali: pa ti si se res poročil na Papui?

Često sem čutil mistifikacijo, kot da sem Papua Novo Gvinejec v jugoslovanskih prostorih.

Kako teče čas pri vas Ambonwarijcih?

Pri "vas" ste ustvarili čas kot abstraktno enoto, po kateri živite in "vam" usmerja način življenja. Čas je linearen, dogodki se vrstijo eden za drugim. Dam vam primer, ko smo hodili z Ambonwarijci na daljšem pohodu. Vprašam jih, kdaj bomo prišli, oni pa mi odvrnejo: "Kratko-daleč-daleč". In sem vedel, da mora biti to še daleč. Če pa bi rekli: "Blizu-blizu-daleč", pa že ne bi vedel, ali bom hodil še pol ure ali pa dve. Pri urah ni določenosti, dneve pa beležijo z listi. Z nekom si zmenjen, zato razrežeta liste na dvoje in vsak naredi na svojem listu vozle, ki označujejo noči. Vsako jutro potem odvežeš po en vozel in ko zadnjega odvežeš, veš, da je prišel dan, ko se bosta srečala.

Obdobij iz preteklosti ne poznajo po letnicah. S čim jih nadomestijo?

Pravijo, to se je pa zgodilo, ko je bilo obdobje lakote, v obdobju bojevanj, v obdobju visoke vode. Obdobje lakote npr. ima začetek in konec, ne govori se pa, kdaj je to bilo, pred ali po obdobju bojevanj.

Zgodovina je sinonim za pamet. Koga cenijo kot pametnega?

Pameten mož je tisti, ki v večini konfliktnih situacij pozna odgovor. Pozna na tisoče imen, pozna lastnika za vse rečice. Nekoč jim je v globoki ilovnati reki potonil nov motor. Odšli so do vaškega zdravilca, ki se je pogovoril z duhovi, a ni nič odkril. Potem so šli do mojega rodovnega očeta, ki jim je povedal, da se je potop zgodil, ker niso opravili obreda: niso dali motorju imena in razdelili hrane tistim, ki bi jo morali, nato pa jim je iz sanj, ki so mu jih pripovedovali predlagal kraj potopa. In po tednu iskanja so motor res našli. Nevarnost modrecev pa je, da če to svoje vedenje izkoriščajo kot pritisk na druge, jih z lahkoto obsodijo za čarovnike in bodo morali plačati povračilo. Tudi modrec mora zelo paziti, kako svoje znanje razporeja.

Na celi črti moraš paziti, da ne boš preveč izstopil iz družbe: če pameti ne boš naklonjeno delil, ti grozi obsodba čarovništva, če boš gomilal denar, te bodo okradli. Kraja ima očitno vlogo odobravanega družbenega korektiva?

Na to še nisem pomislil, ja, temu bi lahko tako rekli. Zelo pomembno je, da čutiš zadrego pred drugimi, da hodiš s sklonjeno glavo, da se ne širokoustiš, da večino stvari, ki jih dobiš, razdaš. Če ti nekdo reče: mater maš fajn majico, jo slečeš in mu jo daš. Če ne, se ustvari zamera. Stari modrec Bob Kanjik je vodil ples, iz glave je poznal 3.000 vrstic plesnih pesmi, ki jih pojejo od šestih zvečer pa do devetih zjutraj. Presedela sva tri mesece po osem ur in jih prevajala in zapisovala. Ko sem bil bil zadnjič pri njih, je bil že pokojni, ker pa se njegovi sinovi niso hoteli učiti od njega, ni bilo v vasi nikogar, ki ga lahko nadomestil. Novi vodja plesa je obred rešil tako, da je pesmi bral iz šopa mojih zapiskov, ki sem jim ga poslal.

Kako je videti dinamika razdajanja?

Skoraj vsi v vasi imajo obveznosti že za naslednja tri leta. Eni žalujejo, pa morajo razdeliti hrano za obdobje žalovanja, drugi še niso povrnili starih drugov, tretji še niso plačali žene, četrti imajo obred iniciacije za hčere, pa rabijo blazno hrane, spet eden gradi hišo in nujno rabi prašiča, da bo dobil ženske, ki mu bodo zašile streho iz sagovih listov, teh obveznosti je toliko, da je prašič, ki ga kdo ujame, že vnaprej razprodan.

Tako kot zahodne družbe, ko si kot posameznik že zakreditiran s hišo in vragvedi čem za leta vnaprej.

Na tej ravni da, le da si tu zakreditiran z odnosi. V ameriški družbi se poudarja individualizem: jaz plačam in dobim, med nama ni nobenega osebnega odnosa. Tu pa z dolgovi gradijo odnose.

Amborwarijci so družba, ki vseskozi rada malo goljufa.

Vrlina sposobnih je poleg tega, da so govorniki, bojevniki in radodarni, tudi to, da te znajo tako okoli prinesti, da za to niso kaznovani. Ljubke prevare. Meni je nekdo rekel: "Pojdi na vrt in si vzami sladki krompir!" Šel sem s svojimi brati, ki pa niso skopali le dveh ali petih kil, oni so skopali cel vrt krompirja. Vse, kar je rastlo.

Nekoč so v vas pripeljali nekaj kartonov piva. Škoda bi bilo, da bi vsak samo po en pir spil, pa so dali vaškemu zdravilcu cel karton piva in mu prinesli iz mesta veliko, v časopis zavito cigareto marihuane. Možak je na mah spil cel karton piva, pokadil marihuano in bil dva dni čisto bled, ležal je, bruhal, govoril, da bo umrl, klical duhove... Radi imajo megalomanstvo.

Boriti se morajo z dvema svetovoma: živali in njihovih duhov. V eni svojih knjig navajaš primer, ko so ubitemu prašiču ovili ovijalko...

... da ne bi njegov duh javil drugim prašičem, kje je nastavljena past. Vendar pa duhovi živali niso nevarni. Duh prašiča, ki si ga ubil, se ne bo prišel maščevati nad teboj. To sem jih tudi jaz spraševal, ampak se jim je zdelo res hecno, da bi se še prašič maščeval. Ti duhovi sobivajo, dokler živiš, sobivaš z duhom pokojnega očeta. Potem z duhovi divjine, s katerimi moraš konstantno paziti, da ne prekršiš tabujev. Drugače te ustrelijo z nevidnimi puščicami in te naredijo bolnega. Morda bo bolj nazorno, če povem, da je bilo pred 100 leti drugače. Vse lobanje umrlih so imeli v hišah, trupla ravnokar umrlih so morali zgniti, zato so visela sredi hiše in razpadajoče truplo je padalo na tla in je izredno smrdelo. Vsak rod je imel v košari skritega enega izmed duhov, ki so bili kamni.

Duh ni neoprijemljiva ideja, ampak materializiran predmet?

V toliko, ko s posebnim obredom v določen predmet naseliš duha pokojnega ali duha divjine.

Duhove imaš, če karikiram: lepo zložene na polici?

Ja, samo tega ni nihče smel videti. V vasi držijo duhove v skrivni košari. Ko ta po tridesetih letih prepari, najstarejša ženska naredi novo košaro, najstarejši moški, ki pozna uroke, pa bo duhove prestavil v to novo košaro.

Pri nas se z umrlimi srečuješ tako, da jim prižigaš svečke na grobovih. Kako je pri njih. Na kakšen način vstopa v življenje npr. duh umrlega očeta?

Duh umrlega lahko zaziba čoln in te opozori, da se v vasi nekaj posebnega dogaja, lahko se ti prikaže v sanjah, lahko te ustreli z nevidnimi puščicami in zboliš, enega zdravilca naj bi duhovi celo pretepli. Duhovi pokojnih otrok te ponoči lahko opraskajo ali pa ti pod nohti naredijo ranice. Sicer pa se z duhovi pogovarjajo predvsem zdravilci in pa tisti, ki obvladajo divinacijo to je vedeževanje.

Kaj jih mika iz zunanjega sveta? Je njihov sen, da bi imeli lepo vilo, tako kot požirajo vile iz ameriških filmov vzhodnoevropski reveži?

Ne, to ni za njih uporabno. So poskušali z modernimi kritinami iz aluminija, samo potem je bilo tako vroče, da se ni obneslo. Materiali, ki jih oni uporabljajo, so se pokazali za najboljše. Za njihov način življenja so idealne odprte hiše, brez pregrad, kjer se lahko zvečer pogovarjaš z drugimi ognjišči, kot pa da bi vsak čepel sam zase. Oni nočejo stvari

kar tako iz zahoda. So pa njihove želje nenavadne: spraševali so me, če jim ne bi raje prinesel stroj za tiskanje denarja, všeč so jim bile kreditne kartice, ki so jih videli pri turistih, ko so jim hoteli plačevati z njimi.

A tabuji kaj upadajo?

Mislim, da se celo na novo ustvarjajo. Ko pridejo v vas novi predmeti, takoj določijo, kdo se jih ne sme dotakniti. Oni testirajo. Ko dobi puško, gre na lov, pa nič ne zadane. Nakar bo razmišljal: kaj sem danes jedel? - Opusuma in banane. In ima tabu, vsakič naslednjič, ne bo pred lovom jedel recimo banan. Kdo drug pa se mu bo smejal, da on je banane, pa vseeno zadane s puško. So individualni in kolektivni tabuji. Nekatere stare tabuje tudi opuščajo, toda pri njih je kod povsod: vsi se ne držijo tabujev. Tako kot kradejo tudi neprestano kršijo tabuje. Tam so, da jih kršiš.

Ti si živel in grešil z njimi kot antropolog, da bi jih razumel. Kaj pa ti je v njihovem redu posebej ugajalo kot človeku?

Prijala mi je celodnevna lakota, ki se stopnjuje do večerje, ki je edini obrok. Skupna pojedina v okviru hiše. Blazno mi je godilo plesati celonočne plese. Kup odnosov, ki sem jih vzpostavil s prijatelji in sorodniki. Določena hrana, v pločevinkah lahko prinesem sardine, toda kakšna škoda, da nimajo v konzervah sagovih ličink! Rekel sem jim, da bom prvi, ki bo kupil konzervo sagovih ličink, če se bo kdo spomnil in jih konzerviral. Smejali so se in me imeli radi, ker sem imel rad njihovo hrano.