Evropski levičar

Po osmih letih je Trst ponovno dobil desnosredinskega župana. Dosedanji župan Riccardo Illy je na zadnjih parlamentarnih volitvah kandidiral v koaliciji Oljka in bil izvoljen v parlament. Kot župan Trsta se je zavzemal za čimprejšnje sprejetje globalnega zaščitnega zakona za Slovence v Italiji, za odpiranje Trsta proti vzhodu in prijateljstvo do Slovenije. Kot menijo tržaški komentatorji, je osemletno obdobje Riccarda Illyja v Trstu končano, s prihodom desnosredinskega župana pa najverjetneje prihaja čas upočasnitve povezovanja Trsta z vzhodom. "

Danes Trst manjšino doživlja kot element bogastva za mesto in tudi v odnosu z bližnjim svetom. Slovenska manjšina že sama po sebi pomeni bogastvo, ker dodaja mestni družbi zelo pomemben jezikovni in kulturni element, sočasno pa omogoča povezanost, dialog in razširjanje vsakovrstnih stikov, predvsem gospodarskih in družbenih z bližnjo Slovenijo. Menim, da gre pri odnosu Trsta do slovenske manjšine za epohalno spremembo, ki postavlja Trst v samo avantgardo evropskh mest," pravi Illy o spremembi odnosa Trsta do slovenske manjšine. Po njegovem mnenju bi morali v Evropski uniji zgraditi model sožitja, ki je v Trstu nastal v stoletjih. Tržaškemu modelu sožitja pravi Illy konservativna integracija. To pa zato, ker v Trstu živijo pripadniki različnih manjšin, integriranih med seboj. Ne v getih. Za konservativnost skrbijo verske in kulturne organizacije manjšin, ki s svojim delovanjem omogočajo ohranjanje ter spoznavanje manjšinskih skupnosti, kar po njegovem mnenju bogati celotno mesto. Takšen model, vsaj tako pravi Illy, nima primere ne v evropskih ne ameriških mestih. Tudi on je, tako kot slovenska manjšina, z izvolitvijo novega župana nezadovoljen, saj bo začetek izvajanja zaščitnega zakona prej zavlačeval kot podpiral.

Le dva dni pred lokalnimi volitvami je Trst obiskal predsednik Nacionalnega zavezništva Gianfranco Fini, tokrat prvič kot član nove italijanske vlade. Kako komentirate obisk podpredsednika vlade, ki je prišel podpret svojo politično opcijo ravno na mejo s Slovenijo?

Jasno, prišel je podpret svojo koalicijo Hišo svoboščin. Vendar pa menim, da njegov obisk ni imel nikakršnega vpliva na volilni izid. Na levi sredini smo menili, da naši kandidati ne potrebujejo podpore nacionalnih političnih voditeljev, zato nismo nikogar povabili. Stavili smo predvsem na glasove tistih 35 odstotkov volilcev, ki se niso udeležili prvega kroga volitev, saj smo bili prepričani, da se ravno ti zavedajo dejstva, da zmaga desnice v Trstu postavlja pod vprašaj čimprejšnjo širitev Evropske unije. Zmago desnosredinskih kandidatov pripisujem predvsem nizki volilni udeležbi.

V Hiši svoboščin ima vsaka koalicijska partnerica, vsaj kar se tiče širitve EU, svoje mnenje. Predsednik Berlusconi širitev podpira, kar pa je za Severno ligo in Nacionalno zavezništvo vprašljivo, saj še zmeraj govorijo o delitvah, razmejitvah, itd. Stališče desnosredinske koalicije je kontradiktorno, kar je še posebno izrazito v Trstu. Zato menim, da poraz naših kandidatov pomeni, da se bodo kmalu lahko pojavile ovire, ki bodo upočasnile proces širitve EU.

Tudi sami ste zadnja leta veliko govorili o velikem spravnem dogodku, ki naj bi se zgodil v Trstu, ko bodo izpolnjeni vsi pogoji. Zgodovinska komisija je končala delo, globalni zaščitni zakon za Slovence v Italiji je sprejet, v Trstu je vidna navzočnost Slovencev ... Menite, da si sprave želi tudi nova oblast, glede na to, da je Fini obiskal le Rižarno in fojbe, ne pa tudi slovenskih grobov v Bazovici, na Opčinah ali pa koncentracijskega taborišča v Gonarsu?

Za tako pomembno dejanje, kot je sprava, bi moral dati pobudo najvišji predstavnik države, to je predsednik Ciampi, ki se s pobudo strinja. O tem bom z njim govoril še ta teden. Upam, da bo pobudo podprl tudi premier Berlusconi, in zakaj ne bi tudi sodeloval na tej svečanosti? Sprava, vsaj tako menimo na levi sredini, mora zajeti tri najpomembnejše točke spomina - nasilja in totalitarizma v Trstu, in sicer Rižarno, fojbe ter koncentracijsko taborišče v Gonarsu.

Tako Trst kot dežela Furlanija - Julijska krajina sta se zadnja leta odprla proti Sloveniji in svojemu zaledju (skoraj 30 projektov čezmejnega sodelovanja, infrastrukturno povezovanje s Sežano, sodelovanje pristanišč, sodelovanje z Ljubljano ...). Predsednik dežele Tondo obljublja kontinuiteto z dosedanjo deželno upravo, ki jo je vodil Roberto Antonione, tudi novi tržaški župan Roberto Dipiazza pravi, da bo nadaljeval odprto politiko do Slovenije. Bo po vašem mnenju res tako?

Sam se bom še naprej boril. Upam, da bosta nov župan in predsednik province branila te dosežke, to spravo in odpiranje mesta. Vesel sem, da je državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve postal bivši predsednik dežele Roberto Antonione, ki se bo kot državni sekretar ukvarjal ravno z vprašanji širitve Unije. Antonioneja zelo dobro poznam. Kot predsednik dežele je vseskozi podpiral čimprejšnji sprejem zaščitnega zakona za Slovence v Italiji in čimprejšnji vstop Slovenije v EU. Upam, da se ne bo nič spremenilo, čeprav sem zaskrbljen glede izjav Severne lige, ki se je želela ograditi od izjav predsednika Berlusconija, in tudi zaradi Nacionalnega zavezništva, kjer še zmeraj govorijo o razmejitvah in postavitvah določenih ovir pri širitvi Evropske unije. Upam, da bodo v novi italijanski vladi prevladala mnenja ljudi, kot so Antonione, ne pa tistih, ki si v Evropi želijo novih razmejitev.

Pravite, da zmaga desnice v Trstu morda pomeni celo upočasnitev širitve EU. Berlusconijeva vlada širitev podpira. V Sloveniji pa še nismo pozabili njegove prve vlade, ki je leta 1994 blokirala Slovenijo. Ali menite, da bi lahko svetovalci na Farnesini morda tudi danes lahko pogojevali delo zunanjega ministra Ruggera?

Na žalost se tega spominjam tudi sam, saj sem dogodke, ko je Italijanska vlada postavila veto za začetek pogovorov za pridružitev Slovenije v EU, doživel osebno. Kaj takega se ne more več ponoviti iz več razlogov. Kot sem že omenil, je danes mnenje predsednika Berlusconija drugačno. Na Farnesini bo za vprašanja širitve EU skrbel Roberto Antonione, tretji razlog pa je, da imamo ministra za zunanje zadeve, ki je predvsem strokovnjak in ga ne obremenjujejo ideologije. Zaveda se, da je širitev EU izrednega pomena, tako za države kandidatke kot za države, ki so že članice, kot je to Italija, še posebno za njen severovzhodni del. Poleg tega so se pogovori za pristop Slovenije že začeli in Italija ne more več postaviti veta za njihov začetek. Mislim, da z vidika mednarodne politike ne bi bilo mogoče postaviti novih pogojev poleg tistih, ki jih je EU že postavila za pristop Slovenije in drugih držav srednje in vzhodne Evrope. Kljub temu pa se še vedno bojim kakšnega negativnega dejanja Severne lige in Nacionalnega zavezništva. Kakor koli, v parlamentu bom vedno pripravljen nastopiti v prid evru, če bi prišlo do kakršnega koli preobrata, in sodelovati s predsednikom evropske komisije, s katerim imam stalne stike.

Sam sem zaprosil za sprejem pri ministru za zunanje zadeve Ruggeru. Upam, da se bova srečala še ta teden. Razložil mu bom položaj Trsta glede te tematike, in če bo treba, poudaril, kako je ta problem pomemben za vso Severno Italijo.

Berlusconi govori o velikem gospodarskem bumu, združeni in močni Italiji, po drugi strani pa mora zadovoljiti ministra Bossija, ki prisega zvestobo Padaniji in Italiji..

Jasno je, da so v vladni večini močne kontradikcije, in pričakujem, da bodo prišle prej ali slej na dan. Lahko trdim, da me bolj skrbi spor med Naprej Italijo in Nacionalnim zavezništvom kot pa spor z Severno ligo, iz preprostega razloga. Če izgubi Bossija, vlada naprej, če izgubi Finija, izgubi vladno večino tako v zbornici kot v senatu. Torej Berlusconija ne bodo pogojevale Bossijeve izjave, ki so pogosto protizgodovinske, protievropske ter protidemokratične, in kot vemo, ni ravno zanesljiv partner. S svojimi izjavami, ko najprej priseže zvestobo Italiji, čez teden dni pa že trdi, da je to bila prisega Padanca, ali pa izjava, da bo italijansko zastavo vrgel v WC, kot oseba in stranka ravno ne prispeva veliko k prestižu Berlusconijeve vlade.

Glede Severne lige se zmeraj spomnim pregovora, da pes, ki laja, ne grize; če bo grizel, ga lahko brez velikih posledic vržemo ven. Sčasoma se bodo pokazali spori z Nacionalnim zavezništvom. Opazovalci menijo, da je zelo malo verjetno, da bi današnja italijanska vlada lahko vzdržala cel mandat. Jasno je, da bo opozicija opravila svoje delo in pripomogla, da bodo spori prišli čim prej na dan s ciljem, da pade vlada in da pride čim prej do predčasnih volitev.

V Sloveniji se mnogi bojijo agresivnosti tujega kapitala in vlaganj - tudi italijanskih. Nove kolonizacije tretjega tisočletja. Na primer polemike o prodaji Banke Koper italijanski banki ... skratka, nekaj podobnega kot v Trstu, ko je Luka Koper prevzela sedmi tržaški pomol.

Kolonizacija ni ravno primerna beseda. V obdobju kmetijstva so bila izrednega pomena rodovitna zemljišča. Med industrijsko dobo, ki je tudi že končana, so bile pomembne surovine in delovna sila. Danes smo v dobi znanja in kapital potuje po vsem svetu. Milijone in milijone dolarjev lahko zaslužimo, že če kliknemo na računalnik.

Absurdno je govoriti o kolonizaciji. Državo naredi bogato možnost, da obdrži dejavnosti, ki vsebujejo visoko raven znanja. Vseeno je, čigava je lastnina kapitala, od kod prihaja delovna sila, in vseeno je, kdo je lastnik znanja. Licence za znanje trajajo vedno manj časa in znanje zastara izredno hitro. Razvoj je izredno hiter, torej nov izum je že tu, še preden zastara licenca za starega.

Tudi Slovenija mora privabiti in na svojem ozemlju obdržati dejavnosti z visokim odstotkom znanja. Vdor tujega kapitala nikakor ni kolonizacija. Strahovi so odveč. Slovenija bi lahko s pomočjo tujega kapitala razvila cel kup malih in srednjih podjetij, s čimer bi lahko oblikovala dinamično gospodarsko mrežo.

Seveda pa bomo te strahove, ki so prisotni na obeh straneh meje, lahko pregnali le skupaj. Z akcijami, ki smo jih pripravljali zadnja leta in s katerimi bomo nadaljevali, kot so sodelovanje med krajevnimi organi, med ljudmi, z dejanji, ki so lahko simbolična, kot odprta meja, ki smo jo letos pripravili že dvajsetič. S projekti čezmejnega sodelovanja, govorim o skupni infrastrukturi - elektriki, vodi, plinu, zbiranju odpadkov ... realizaciji kraškega naravnega parka, ki bo obsegal ozemlje v Sloveniji, Italiji in del Hrvaške, in čezmejnim sodelovanjem med podjetji. In prav tu imamo že veliko pozitivnih rezultatov. Luka Koper je na primer partner podjetju, ki upravlja s sedmim pomolom v tržaškem pristanišču, tu so še možnost povezave med Koprom in Trstom in druge dejavnosti, kot so italijanske investicije v Sloveniji ali pa slovenske v Italiji, o katerih manj govorimo in ki niso nič manj pomembne. In na koncu joint venture. Rojevajo se družbe z mešanim kapitalom, italijanskim in slovenskim.

Odločilni trenutek, v katerem lahko kaj spremenimo ali odstranimo nekatera mišljenja ljudi, ki se ne poznajo še dovolj, bo prišel z vstopom Slovenije v EU, ko bosta državi del iste skupnosti, ko bomo imeli prost pretok blaga in kapitala, ko bomo vsi upravljali v evrih ... In vse to se bo zgodilo v nekaj letih. In na koncu bo vstop Slovenije v EU pomenil tudi prost pretok ljudi. Menim, da proces integracije že lepo poteka, in to po naravni poti. Strahove vladajočih majhni državi, da jih bo večja požrla, razumem. Mislim, da ta tema ne bi smela biti tabu, temveč jo moramo analizirati z vsemi varnostnimi elementi, da bi se izognili tveganju kolonizacije. Prvotnega pomena pa so interes občanov ter konkretno in simbolično sodelovanje med občinami, ki pospešujejo dobre odnose med ljudmi. Pri čezmejnem sodelovanju med podjetji, ustanovami in ljudmi je zelo pomembno, da tudi Slovenija pristopi k madridski konvenciji. To je konvencija Sveta Evrope, ki ureja čezmejno sodelovanje. Slovenski parlament konvencije še ni ratificiral. Rad bi izkoristil priložnost in slovenski parlament pozval, naj čim prej ratificira konvencijo, saj bo tako sodelovanje med občinami postalo še trdnejše.

Madridska konvencija nima ničesar z evroregijami. Res je, da so evroregije na mejah držav članic EU kot tudi nečlanic, vendar normativov, ki bi o evroregijah izrecno govorili, ni. Gre za lokalne pobude, ki imajo zelo velik pomen. To bom rad povedal vsem tistim odgovornim ljudem v Sloveniji, ki bi se ali se morebiti že bojijo evroregij. Njihov pomen je le simboličen in nima nobene politične ali administrativne moči.

Po drugi strani pa vlada zaskrbljenost, da bi z omejitvijo prostega pretoka delavcev tudi Trst lahko ostal brez prepotrebnega priliva delovne sile, čeprav jim je seveda treba zagotoviti popolno zakonitost, kot tudi sicer terjajo slovenski in italijanski sindikati.

Kot vem in kot sem bral, je bil pred dnevi sklenjen med Slovenijo in Italijo sporazum, ki je v sklopu evropskih normativov. Sporazum predvideva, da se bodo lahko slovenski državljani brez težav zaposlovali v Italiji, in to brez omejitev, seveda pod pogojem, da se bodo na delo vozili vsak dan iz Slovenije. Prepričan sem, da v trenutku pristopa Slovenije v EU, katere brezposelnost je nižja od italijanske, namreč 7 %, pri nas pa je okoli 10 %, ne bo za prost pretok delovne sile nobene nevarnosti ne za Italijo ne za druge države Unije. Jasno je, da mora EU postaviti odnos z državami kandidatkami, ki bi bil enak za vse. Sam sem za popolno liberalizacijo delavcev iz Slovenije, ker to ne pomeni nobenega problema, temveč je to rešitev za majhne težave malih podjetij Severne Italije, ki ne najdejo delavcev, hkrati pa rešitev za nizko brezposelnost v Sloveniji. Torej bi lahko tudi takoj, v roku nekaj mesecev, našli rešitev.

Kaj pa infrastruktura? Koper in Trst sta povezana le s preozko cesto. Že vrsto let se govori o novih cestnih, morskih in železniški povezavi ...Vendar le ob meji. Slovenska vlada se je npr. odločila, da bo upočasnila gradnjo avtocest, tudi tiste do morja ...

Sam sem ob glasovanju o zaupnici Berlusconijevi vladi v parlamentu dejal, da je za gradnjo cestnih in železniških infrastruktur nujno potrebna italijanska finančna intervencija tudi nepovratnih sredstev. Pred 14 dnevi sem na Brdu govoril z Romanom Prodijem o tem, da bi EU še bolj pomagala državam kandidatkam, kot sta Slovenija in Madžarska, da bi čim prej dopolnili svoje infrastrukture. Kot vem, je tudi EU pravkar sklenila, da bo za gradnjo infrastruktur povečala finančno nepovratno pomoč do 50 odstotkov. 10 odstotkov za normalne razmere in za 20 odstotkov za tiste s fizičnimi ovirami, kot so gore, jezera, reke ... Upam, da bo s to potezo in s tisto, ki jo bosta sprejela Italijanska vlada in parlament v korist Slovenije, ponovno pospešena gradnja avtocestne mreže. Pred kratkim je bila končno dokončana železniška povezava med Madžarsko in Slovenijo.

Predlog, ki ga bom dal italijanskemu ministru za prevoz, o katerem sem sicer že govoril s prejšnjim ministrom Paccianijem in tudi s slovenskim ministrom, je posodobitev železniškega prometa v korist slovenskih železnic z zahtevkom reciprocitete. Zavedam se, da se slovenske železnice bojijo, da bi italijanske železnice opravljale svoje storitve po celotnem slovenskem ozemlju, in predlagajo, da bi omejili reciprociteto od meje do Trsta v korist slovenskih železnic in od meje do Kopra v korist italijanskih železnic, tako da bi lahko brez težav organizirali kontejnerski prevoz iz Trsta in Kopra do Madžarske. S tem dogovorom, ki je zelo enostaven in v sklopu z vsemi evropskimi normativi, bi lahko imeli eno samo družbo, Slovenske železnice, ki bo sprejela kontejnerje v Trstu in jih vozila do Budimpešte. To bi pristaniščema v Kopru in Trstu omogočilo večjo konkurenčnost.

V čem sta si različni vaši vlogi lokalnega voditelja in parlamentarca v opoziciji?

Kot župan sem vedno trdil, da ima župan dve vlogi: eno, ki zadeva pristojnosti, da opravi svoje naloge, kot to določa statut občine, drugo je vpliv župana, ki ga ima kot znana osebnost, ki ji ljudje verjamejo in kot takšen vpliva na tiste, ki lahko naredijo marsikaj koristnega za občane. Že vrsto let sem sopredsednik promocijskega odbora za mednarodno železniško progo Transpadana. Torej odbora, ki pokriva območje od Liona, Torina, Benetk, Trsta, Ljubljane. Takoj po prvi izvolitvi za župana leta 1993 sem takratnega Berlusconijevega ministra za promet prepričal o nujnosti posodobitve železniške proge Pontebana, ki vodi do Trbiža. Minister je nemudoma poskrbel za financiranje in konec lanskega leta smo za promet odprli dva nova tira. Čeprav nisem več župan, bom kot poslanec, čeprav iz opozicije, skrbel za to področje

Morda že razmišljate o tem, da bi se vrnil v deželo, seveda na predsedniško mesto?

Odvisno, kako bo deželni svet spremenil volilni zakon. Lahko se zgodi, da sprejme zakon, ki ne bo predvideval neposredne izvolitve predsednika. Preden bi karkoli izjavil o tem, bi raje počakal na odločitev deželnega sveta. n