Inertnost javnosti

Morda bo v ponedeljek, ko izide ta številka, Jacques Rogge na 112. zasedanju Mednarodnega olimpijskega komiteja v Moskvi izvoljen za novega predsednika tega uglednega telesa. Obveznosti in časti bi tako prevzel od legendarnega Juana Antonia Samarancha. Na tako pozicijo te seveda ne izvolijo kar takole čez noč, to pomeni, da sodi v organiziranem športu gospod Rogge že vrsto let v sam vrh ljudi, s katerimi je v vseh pogledih prijetno prijateljevati. Aktivno in hierarhično visoko udeležen pri organizaciji zimskih olimpijskih iger v Innsbrucku in Calgaryju, pa tudi letnih olimpijskih iger v Moskvi, Los Angelesu in Seulu si je pridobil neprecenljive menedžerske izkušnje, tako da je dobil pri organizaciji letnih olimpijskih iger v Sydneyju leta 2000 eno ključnih vlog. Vseh drugih uglednih položajev v najrazličnejših odborih in komitejih na tem mestu niti ne bi šli navajat, ker imamo žal omejeno število strani. Kot dodaten bonus k njegovi sposobnosti vodenja nedvomno sodijo dolgoletne izkušnje vrhunskega športnika iz mlajših let; gospod Rogge je strasten jadralec, kar trikratni udeleženec olimpijskih iger (Mehika 1968, Muenchen 1972, Montreal 1976), enkratni jadralni svetovni prvak, dvakrat viceprvak ter beri in piši šestnajstkratni državni prvak svoje rodne Belgije. Da bo slika še pestrejša, lahko dodamo njegovih deset nastopov za belgijsko državno reprezentanco v ragbiju. Drugače velik strokovnjak za problematiko dopinga je, kadar ne kroji in oblači največjih svetovnih športnih dogodkov, v zasebnem življenju ortopedski kirurg. Konec junija je v sklopu 22. seminarja Evropskih olimpijskih komitejev za generalne sekretarje in vodje delegacij obiskal Portorož. Kljub nabitemu urniku, neštetim dolžnostim in neprekinjenemu prilizovanju športnih odličnikov z vsega sveta mu je uspelo, da si je vzel nekaj časa tudi za nas.

Kakšno vizijo napredka ponujate Mednarodnemu olimpijskemu komiteju?

Po eni strani želim konsolidirati sadove dobrega dela, ki jih je za sabo pustil Samaranch - s tem mislim na uspeh iger, finančno neodvisnost, dobro funkcioniranje administracije, vstopanje žensk v športne agencije na najvišji ravni, olimpijsko solidarnost -, po drugi strani pa bi se rad osredotočil na obrambo kredibilnosti športa. Zame je to daleč najpomembnejša stvar. To kredibilnost so načeli doping, nasilje in korupcija.

Bi se strinjali, da mora biti ena glavnih prednostnih nalog v boju za obrambo kredibilnosti športa boj za obrambo precej načete kredibilnosti samega Komiteja?

Oh, mislim, da je bilo za to že poskrbljeno z vsemi sprejetimi reformami. Seveda se bo treba glede tega truditi še naprej, vendar se mi hkrati ne zdi, da bi splošno javnost tako zelo zanimal sam Komite. Pri tem ima popolnoma prav: Komite ni pomemben, temveč ga imamo zato, da napravi stvari mogoče. Splošno javnost - oziroma tisti del nje, ki ljubi šport - skrbijo doping, goljufanje in korupcija. Seveda mora biti Komite brez madeža, absolutno čist, vendar v sklopu kredibilnosti samega športa ni noben velik dejavnik. Šteje obnašanje športnikov.

Gotovo se ne boste strinjali, ampak nekaterim povprečno in celo nadpovprečno obveščenim posameznikom se že sama organizacijska struktura Komiteja ne zdi ravno najbolj demokratične narave, nekje na pol poti med prostozidarsko ložo in

Takole vam bom rekel: če želite Komite urediti po zgledu Združenih narodov, boste s tem dosegli konec funkcioniranja samega športa. Če zastopate načelo ena država - en glas, tako kot je to urejeno v OZN, se boste morali ubadati z oblikovanjem posameznih blokov in s političnim glasovanjem. Moč Komiteja je v tem, da nismo odvisni od vlad. Močni smo zato, ker se lahko odločamo ne glede na pritiske iz ekonomskega sveta, ker se ne postavljajo vprašanja, ki so neposredno povezana z vprašanji konkretnih nacionalnih blokov. Samo poglejte, koliko odločitev sprejmejo v OZN zaradi čisto političnih motivov!

Komite pa ne sprejema političnih odločitev?

Absolutno nobenih, če govorimo o nacionalnih ali regionalnih interesih.

Dobro, govorili ste o pozitivnih vidikih sedanje organizacijske ureditve Komiteja, ob tem pa bi lahko kot veliko šibkost oziroma napako navedli konkretno dejstvo, da Slovenija v njem nima glasu. In to čeprav smo na zadnjih olimpijskih igrah po merilu števila kolajn na prebivalca brez najmanjšega pretiravanja briljirali ...

To bi se znalo v prihodnosti spremeniti. Seveda drži, Slovenija nima glasu, čeprav gre za državo, ki je kvalificirana za to, da bi lahko imela člana Komiteja. O tem ni nobenega dvoma, ob tem moram reči tudi, da vam za to funkcijo nikakor ne primanjkuje zelo dobrih ljudi ... Ampak pozabiva konkretno vprašanje Slovenije in pomisliva na to, da se nam je uspelo zaradi sistema omejenega članstva in popolne neodvisnosti članov upreti bojkotoma leta 1980 in 1984. Igre so bile organizirane v nasprotju z voljo izjemno močnih vlad. Po sistemu OZN jih verjetno ne bi bilo. Cela generacija športnikov bi bila žrtvovana.

Nekateri pravijo, da olimpijske igre v smislu množičnega

Ha ha ha ha, gotovo se hecate! Poslušajte! V Atlanti nas je po televiziji na dan v povprečju gledalo 3,2 milijarde ljudi, v Sydneyju 3,7! Če številko pomnožite s šestnajst, toliko smo imeli tekmovalnih dni, dobite okrog petdeset milijard gledalcev, s tem da je skupna številka med Atlanto in Sydneyjem narasla za okrog dvajset odstotkov. Številke jasno govorijo zase. Naj vam jih povem še nekaj. V Barceloni smo leta 1992 prodali štiri in pol milijona vstopnic, v Atlanti osem in pol, v Sydneyju devet in pol. Se bo treba pa zdaj seveda boriti, da bomo te lepe številke obdržali, in to nedvomno ne bo lahko.

Kakšen pa je vaš odnos do samega koncepta držav organizatork? Kaj menite o zamisli, da bi igre pripravilo po več držav skupaj?

Sem absolutno proti. Ena izmed kakovostnih lastnosti iger je, da vsa tekmovanja potekajo v sklopu enega samega mesta. Če boste prireditev razparcelirali, boste razvodenili pozornost in s tem izgubili del olimpijskega duha.

Torej naj še naprej ena država igre organizira, vse druge pa samo gledajo?

Natančno tako.

Kaj pa vprašanje športnih panog, ki se vpeljujejo na novo? Kakšna naj bodo po vašem glavna merila za vpeljavo? Sprašujem tudi zato, ker Slovenci hlepimo po kolajnah in nas seveda zanima, kdaj boste vpeljali recimo balinanje in kegljanje ...

Prav gotovo mora biti šport za to, da pride na program, precej priljubljen. Igre organiziramo za mlade ljudi, zato mora biti to stvar, ki jo imajo mladi radi in jo tudi počnejo vsak dan. V naslednjo kategorijo spadajo športi, ki imajo samo regionalno univerzalnost: taka sta recimo baseball in softball. V Evropi nista kaj prida priljubljena, v Ameriki pa zelo. Olimpijski program je že tako nekoliko Europe-oriented. Tretjo kategorijo sestavljajo športi, ki morda niso tako zelo popularni, imajo pa dolgo tradicijo in so bili morebiti zastopani od samega zgodovinskega začetka iger. Taka bi bila rokoborba. Kar se tiče novih športov ... Na srečo je program za zdaj poln: novih ne moremo dodajati, ker bi bilo potem vsega skupaj preprosto preveč. V prihodnosti bo morala biti, preden sprejmemo novo disciplino, ena izmed starih najprej izločena. Za to pa bomo morali biti izjemno pravični in znanstveno preučiti občinstvo, pa še potem boste morali najprej obvestiti športnike, da bodo lahko v tem športu tekmovali še vsaj na enih olimpijskih igrah. To pa v resnici pomeni, da ni za nove športe v kratkem nobenega prostora.

Obstaja kak "stari" šport, za katerega bi lahko rekli, da je trenutno na vrhu olimpijskega seznama ogroženih vrst?

Tega pa res ne morem, ker ne poznam konkretnih številk. Popolnoma nepravično bi bilo navajati imena, če nimam za sabo številk.

Sicer ste poznavalec večine vidikov modernega športa, štejejo pa vas za posebej izvedenega strokovnjaka za doping. Kako to, da vas je tako pritegnilo prav to področje?

Najprej gre za to, da sem tudi sam bivši športnik in torej vem, kaj se dogaja, poleg tega pa sem zdravnik.

Kako hud se vam zdi problem dopinga?

To je trenutno najhujši problem v športu.

Je po vašem dopinga še vedno zmeraj več, so se razmere nekoliko stabilizirale ...?

No, trenutno lahko govorimo celo o lahnem upadanju, ker imamo nove, učinkovitejše metode testiranja. Je pa problematika še vedno veliko preveč pereča.

Ste glede tega vprašanja optimist?

Realist sem. Boja proti dopingu ne bomo nikoli dobili, moramo pa obseg problema zmanjšati, spraviti na občutno nižjo raven. Vedno bo obstajalo ... jedro dopinga, temu ne bomo mogli nikdar povsem do živega. Doping je za šport isto kot kriminal za družbo: nikoli ne boste imeli družbe brez kriminala. Lahko imate najboljšo izobrazbo, najboljše šole, religijo, policijo, pravosodje, družbeni nadzor: kriminal vedno bo. In tudi doping.

Kaj je za vas glavna ovira v boju proti dopingu?

Inertnost (complacency) splošne javnosti, ki ne čuti potrebe, da bi reagirala proti svojim šampionom. Od javnosti si želim več revolta.

Imate kakšno vizijo, kako bi ta revolt dosegli?

Edina reč, ki jo lahko počnemo, je, da izobražujemo. Nisem naiven: ni lahko spreminjati načinov človeškega mišljenja.

In na kakšen način si zamišljate kaznovalno politiko? Kako strogi bi bili vi?

No, kar se tiče športnikov, bi jih morali kaznovati na disciplinski ravni, ne bi jih šlo ravno metati v zapor - konec koncev doping ni neposredna grožnja družbi ... Kar pa se tiče tistih drugih, torej razpečevalcev, doktorjev in trenerjev, ki si pri doseganju rezultatov pomagajo z nedovoljenimi substancami, te pa bi morali zapirati, saj lahko kontaminirajo številne športnike. Za športnike naj bo kazen dovolj huda, da bo dosegla svoj zastrašujoči učinek, vendar jim moramo hkrati vsekakor dati še drugo priložnost. Glede tega sem proti dosmrtnim kaznim.

Za koliko časa bi po vaši povsem osebni moralni lestvici zaprli prej omenjene razpečevalce, doktorje in trenerje?

Povsem odvisno od posameznega primera in kazenskega zakonika posamezne države. Dovolj dolgo, da drugim požene strah v kosti.

Bi odmerili kakemu dopinškemu

Kje pa, dosmrtna kazen je za tiste, ki ubijajo.

V športu najdemo malodane nešteto vrednot, kot sta na primer tovarištvo in pravičnost... Katero bi, če bi morali, za najpomembnejšo izbrali vi?

Oh, zelo odvisno je, odvisno od tega, ali sprašujete po vrednotah za skupnost ali za posameznega športnika. Za skupnost bi poudaril šport kot izobraževalno panogo, za posameznika pa ... strast. Strast, če že hočete eno samo besedo.

Znate našteti pet slovenskih športnikov?

Aam ... Ja, definitivno je eden Leo Stukelsch, ta je bil verjetno najbolj slaven ... Potem imate tistega smučarja, kako je že, Kootsch ... Res ne vem, kako se izgovori ...

Nič hudega, prav res imamo Kunca, bravo!

Aaaaaaaaam, potem imate tisto svojo punco ... Come on ... Eee, poškodovala si je koleno, tudi ona je smučarka ... Pomagajte mi ...

Ne bom.

... več jih ne najdem ... Ne, obstal sem pri dveh.

Verjetno ste mislili Janico Kostelić. Kljub temu vam v imenu Mladininih bralcev želim čim več uspeha pri kandidaturi!

Hvala.

Vsi predsedniki MOK

Demetrius VIKELAS (Grčija), 1894 - 1896
Pobudnik novodobnih olimpijskih iger Pierre de Coubertin se je najprej zavzemal za pravilo, po katerem bi MOK predsedoval predstavnik države organizatorke naslednjih iger. Prve igre naj bi izvedli leta 1900 v Parizu, Vikelas pa se je na ustanovnem sestanku MOK v Parizu goreče boril za prvenec v Grčiji. Za prizorišče iger leta 1900 so potrdili Pariz, prve igre pa so že za leto 1896 predvideli - v Atenah. In tako je Vikelas postal predsednik MOK. Ob tem je zanimivo, da ni gojil kakšne posebno izrazite simpatije do športa. To nalogo je prevzel predvsem zaradi svojega prosvetiteljskega žara (telovadba je bila le del te dejavnosti). Po igrah je Vikelas zadnjih 12 let življenja posvetil pisanju knjig: učbeniku "Bizanc in sodobna Grčija" ter leposlovnima deloma "Louki Laras" in "Egejske bajke".

Baron de Coubertin (Francija), 1896 - 1925
Parižan modre krvi je v prid olimpijskemu poslanstvu žrtvoval morebitno blestečo vojaško in politično kariero, enako pa velja tudi za njegovo premoženje. V športu je videl predvsem sredstvo za promocijo izobraževanja. Prav zato je v svojih idejah načeloma zavračal zamisel o udeležbi poklicnih športnikov na olimpijskih tekmovanjih, v njegovem času pa so se za olimpijske medalje merili tudi v umetnosti in arhitekturi. Po odhodu Vikelasa se je zdelo najbolj praktično, da De Coubertin prevzame predsedovanje MOK. Je tudi avtor Olimpijske listine, besedila prisege športnikov, po mnenju nekaterih zgodovinarjev pa je De Coubertin tudi snovalec olimpijskega simbola - petih krogov na beli podlagi. V času njegovega predsedovanja so kljub njegovim pomislekom izvedli tudi prvo zimsko prireditev v Chamonixu, ki pa so jo kot prve zimske olimpijske igre priznali šele kasneje. De Coubertin je mesto predsednika MOK zapustil leta 1925, ko so mu podelili naziv častnega predsednika olimpijskih iger. Francoski baron, ki je napisal za okroglo 600 tisoč strani zgodovinskih, političnih in socioloških študij, je umrl leta 1937. Njegovo srce so na njegovo zadnjo željo pokopali v Olimpiji.

Henri de BAILLET-LATOUR (Belgija), 1925 - 1942
Belgijski grof De Baillet-Latour je bil član MOK od leta 1903, bil pa je tudi najzaslužnejši za organizacijo prvih iger po prvi svetovni vojni v Antwerpnu leta 1920. Belgijec se je odločno upiral kakršnim koli poskusom komercializacije. Za časa njegovega predsedovanja pa je nacistični Nemčiji 1936 uspelo olimpijske igre izrabiti za politično propagando. De Bailllet-Latour je bil prvi in doslej edini šef MOK, ki je umrl v času predsedovanja, zaradi druge svetovne vojne pa je MOK brez predsednika ostala več kot štiri leta.

J. Sigfrid EDSTRÖM (Švedska), 1946 - 1952
Švedski atlet je najhitrejši predsednik MOK v njegovi zgodovini (kot aktivni atlet je na 100 metrov že konec 19. stoletja tekel pod enajstimi sekundami). Leta 1912 je aktivno sodeloval pri organizaciji iger v Stockholmu, devet let kasneje je postal član izvršnega odbora MOK, leta 1931 pa še podpredsednik MOK. Ker je bila Švedska v 2. svetovni vojni nevtralna, je po smrti De Baillet-Latourja lahko prevzel olimpijske posle ter še leta 1945 sklical prvo povojno sejo odbornikov. Edström je bil tudi pobudnik ustanovitve Madnarodne atletske zveze (IAAF), leta 1913 pa je postal tudi njen prvi predsednik. Za časa Edströma (1948) je bil v članstvo MOK izvoljen tudi edini Slovenec doslej - Stanko Bloudek.

Avery BRUNDAGE (ZDA), 1952 - 1972
Tudi prvi ne-evropski predsednik MOK je bil dober atlet, v tem športu je sodeloval na olimpijskih igrah v Stockholmu. V času prve svetovne vojne je ustanovil gradbeno podjetje Avery Brundage Company Builders, ki je gradilo nebotičnike v Chicagu in okolici. 25 je let vodil nacionalni olimpijski komite ZDA, predsednik MOK pa je bil le pet let manj. V času njegovega predsedovanje je zaživelo trgovanje s televizijskimi pravicami za prenose z iger (leta 1960), živahnejša pa je bila tudi dejavnost pokroviteljev. Brundage je ob tem s skoraj inkvizicijskim zanosom preganjal domnevne kršitelje pravil o amaterizmu. Eno izmed njegovih "žrtev" - avstrijskega smučarja Karla Schranza, je po izključitvi z iger v Sapporu leta 1972, na Dunaju pričakala večstotisočglava množica. Brundage se je z mesta predsednika poslovil še v istem letu. V času predsedovanja je med številnimi obiski v Aziji uspel zbrati eno izmed najbolj edinstvenih zbirk azijske umetnosti, ki naj bi bila vredna več kot 50 milijonov dolarjev. Na ogled je v Golden Gate Parku v San Franciscu.

Lord KILLANIN (Irska), 1972 - 1980
Londončan irskega rodu velja za najbolj nesrečnega predsednika MOK. Tik pred izvolitvijo leta 1972 je olimpijsko gibanje pretresel atentat palenstinskih teroristov na izraelske športnike v olimpijski vasi v Münchnu, naslednje poletne igre v Montrealu so minile v znamenju bojkota afriških držav, ob predaji mandata leta 1980 v Moskvi pa so manjkali Američani. Siceršnja kariera Killanina je bila precej bolj uspešna: v času šolanja v Etonu in v Cambridgu je bil cenjen boksar, veslač in jahač, kot 22-letnik je zaslovel kot vojni dopisnik s Kitajske, kot prostovoljec pa je sodeloval pri zavezniškem izkrcanju v Normandiji. Kasneje je bil iskan direktor in član upravnih odborov pomembnih podjetij, kot producent pa je uspešno deloval celo v filmski industriji.

Juan Antonio SAMARANCH (Španija), 1980 - 2001
Le baron De Coubertin je Mednarodni olimpijski komite vodil dlje kot Samaranch. Samarancha eni kujejo v zvezde in menijo, da je s svojimi zamislimi najbolj revolucioniral svetovni šport, drugi mu očitajo, da je šport (raz)prodal in uničil, MOK pa vodil diktatorsko. Samaranch, po poklicu poslovnež, je bil igralec hokeja na kotalkah, ki je španski reprezentanci pomagal celo do naslova svetovnih prvakov. V času Francove diktature je kot predsednik rojstne barcelonske regije izvajal njegovo politiko, a bil je dovolj spreten, da je tudi po Francovi smrti lahko naprej gradil kariero - leta 1977 je postal veleposlanik v Moskvi. Član MOK je bil že od leta 1966, uveljavil pa se je predvsem kot šef protokola. V MOK-u je zavel nov veter - olimpijske igre so se pričele odpirati globalnim pokroviteljem, administrativne omejitve za nastope poklicnih športnikov so postopoma padale, iztržki iz prodaje televizijskih pravic so vrtoglavo naraščali, MOK pa je postal ena izmed politično in gospodarsko najvplivnejših mednarodnih organizacij na svetu.

Igor E. Bergant