Večer z Marijem

Predvsem zato, ker sem prepričan, da ima vsaka televizijska oddaja življenjsko dobo, ki je razmeroma kratka. Pet let z istim imenom in isto ekipo se mi zdi pravzaprav kar dolga doba. Že na začetku sezone smo vedeli, da je to zadnja sezona in da bomo oddajo končali. Padli smo v rutino, v povečano stopnjo predvidljivosti naših odnosov in obnašanja pred kamerami. Seveda smo predvidevali, da se nismo le mi naveličali svojega televizijskega početja, ampak da velika možnost takega občutja obstaja tudi pri naših gledalcih. Sicer mi govorijo, da to ni res, ampak mislim, da hočejo imeti tudi gledalci nove oddaje in nove obraze, nove štose, nove stvari. Oddaja, ki bi zdržala več kot pet let v najbolj gledanem terminu, vsak teden, s toliko ponovitvami, je nadpovprečno uspešna.

Govori se, da je bila gledanost že zelo nizka!

Če bi gledanost zadnje sezone primerjali z gledanostjo prve, je zagotovo razlika. Da pa bi bila gledanost nizka, to ni res, ker smo imeli še vedno najboljšo gledanost na naši televiziji.

Kaj to pomeni?

Da je bila naša oddaja povprečno najbolje gledana oddaja na Televiziji Slovenija.

Kaj pa Dnevnik?

Dnevnik smo šišali že takrat, ko je bil še zelo top. Je pa res, da je bila absolutna gledanost, torej številnost gledalcev, manjša. Že zaradi konkurence. Zmeraj, kadar se je pojavila konkurenca istega žanra, prej Auer, zdaj kviz. Filmi nam nikoli niso mogli do živega.

Pri gledanosti je o številkah zelo zoprno govoriti, ker niso vedno natančne, ampak Jonas in Zoom sta bila v istem terminu. Jonas je imel visoko gledanost ...

Absolutno. Lahko primerjam rating naše oddaje ob nedeljah, ko ni bilo konkurence, in ob nedeljah, ko je bila. Gledanost je padla za šest do sedem odstotkov. Se pravi, da je šest do sedem odstotkov naših gledalcev šlo na konkurenčni kanal. Imel pa je tudi samo svoje gledalce in mi prav tako.

Je imel Jonasov kviz tudi boljše ratinge od vas?

Ja, mislim, da je.

Sta z Jonasom prijatelja, sta bila kdaj skupaj na kavici?

Ne, nisva prijatelja, vendar se poznava. Bila sva tudi skupaj, ne vem, ali sva pila ravno kavo, sva se pa že dobila.

Kaj mislite o njegovem kvizu?

Ta kviz sem videl že leto prej, preden je prišel k nam. V Montreuxu, na festivalu, kamor hodimo. Gledali smo angleški kviz in vsi z odgovorno urednico smo bili enotnega mnenja, da je to stvar, ki je zelo močna, in da s to stvarjo zelo težko zgrešiš, če jo dobiš na svoj program. To je vse, kar vem o tem. Meni se je zdel kviz zelo zanimiv, tako kot se mi je zdel letos spet dober neki nov kviz, ki je bistveno bolj napet, kot je ta. Je zelo uspešen format. Ampak drugače kot pri milijonarju moraš zelo veliko znati. V njem poteka izločanje tekmovalcev. Imenuje se The Weakest Link, najšibkejši člen. Ni nujno, da je izločeni najšibkejši, šibkejši lahko izločijo najboljšega - prepametnega. Je krut, gladiatorski.

Kdo si ga je izmislil?

Angleži. Mislim, da so Angleži tukaj brez konkurence.

Za gledanje je pa dober?

Za gledalce je dobro, za nastopajoče pa masaker. Je zelo napet, traja eno uro, napeta glasba eno uro in ne moreš niti na WC. To je bil letošnji hit. Verjetno bo to kdaj prišlo tudi k nam.

So nagrade višje ali nižje?

Gre za nagrade, ki ti spremenijo življenje. Stotisoči funtov.

Zakaj mislite, da smo v obdobju kvizov?

Očitno je tak trend. Če gledamo evropsko razvedrilno produkcijo, prevladujejo različice real TV in kvizi. To, kar je zdaj najobetavnejše in najbolj produktivno. Vse druge oddaje so sicer zmeraj zraven, so bolj kakovostne, so zmeraj nujni sestavni del, predvsem nacionalnih programov, ampak komercialna udarna stvar so voyeurizem in kvizi. Tako pač je.

Bi vi vodili tak kviz?

Verjetno bi ga znal voditi.

Vas pa vodenje kviza ne zanima?

Vprašanje je, kaj me sploh še zanima. Že osem let delam v najbolj gledanem nedeljskem terminu in pri sebi sem opazil, da se zelo težko navdušim nad čimerkoli. Po profesionalni plati pa mislim, da bi lahko speljal kaj takega tako dobro, da bi bilo tudi meni všeč. Za zdaj so programske in moje odločitve drugačne.

Ker smo gledalci, ki jih je težko razveseliti, smo včasih dobili občutek, da so bili Zoomi preveč upokojenski, oddaje za starejše.

Pri teh šovih je treba upoštevati pomembno postavko, biti morajo za vse generacije. Huda obveza je to. Kako privabiti pred televizorje mladino, ki sicer ni najbolj zvest del televizijske populacije, ter zrele ljudi in starejše, ki jih je zelo veliko. Doseči tak kompromis je težko. Včasih smo bolj uspešni, včasih manj. Nekatere oddaje so bile zagotovo bolj za starejše, druge nikakor ne. Vsekakor hote ali načrtno tega nisem nikoli delal.

Teza je mogoče ta, da Televizija Slovenija poskuša zadovoljiti resnejšo publiko. Mlajši ne le da gledajo Jonasa, ampak se zdi, da so zanje zanimivi še filmi in nogometne tekme, ki so se ob nedeljah zvečer začele na TV3 in HTV 3 s španskim in z italijanskim nogometnim prvenstvom.

Kar se tiče tega, kakšen profil gledalcev ima naša televizija, nočem govoriti o tem, ker to ni moja stvar. Koga hoče ta televizija imeti pred zasloni, kdaj koga hoče, mene niti ne sme zanimati. Jaz samo vem, kaj se pričakuje od mene. Kaj se pričakuje od oddaje, ki mi je zaupana. Pomeni zadostno gledanost, pomeni določen marketinški iztržek, neko uspešnost v tem žanru razvedrilnega programa, in to je vse. Jaz sprejmem to 'naročilo' in ga poskusim najbolje izpolniti. Zadovoljiti moramo čim širši krog televizijskih naročnikov. Za vsako minuto naše oddaje stoji dilema, ali bo to dobro tudi za tega in tega in za onega. In imeli smo zares širok krog zvestih gledalcev različnih profilov. Ker gre za udarni termin, je treba še paziti, da se ne zameriš, da nikogar preveč ne užališ, da je na zadovoljivi kakovostni ravni, da ni preveč zapleteno, torej da si razumljiv ...

Z Zoomom je konec, so pa novi koncepti, nove stvari, pripravljate novo oddajo.

Dogovoril sem se z vodstvom programa oziroma z urednico, da bomo končali serijo Zoomov, ne zato, ker oddaje ne bi mogli še enkrat uspešno predelati, ampak predvsem zaradi tega, ker si želim manj predvidljivosti in manj zavezujočih odnosov med mano in drugimi liki v oddaji. Težko bi spremenil oddajo in opustil recimo najin odnos z Deso. Teh zaščitnih znakov oddaje je bilo že toliko, da je bila teža kar precejšnja. Zato smo rekli: gremo v novo formo, čeprav bo to še zmeraj večerna, družinska, razvedrilna oddaja, ampak odnosi bodo lahko postavljeni na novo. Figure se bodo na novo prestavljale. Zdaj si s sodelavci izmišljam, kako iz istih sestavnih delov, kot so znani Slovenci, ples, glasba, humor in igre, ki sodijo v nedeljski večerni termin nacionalne televizije, narediti novo oddajo.

Obstaja že kakšno novo ime?

Ne, to je najteže. Ravno v teh dneh se ukvarjam s tem, kakšno naj bi bilo novo ime, ker je to bolj zapleteno, kot se zdi na prvi pogled. Ime mora biti zelo komunikativno, učinkovito, in to na prvo žogo.

Kaj pa Večer z Mariom?

To je delovni naslov naših oddaj že nekaj let. Morda bi to lahko bil podnaslov. Je pa problem tudi z mojim imenom, ker se napiše z Mariom, rečeš pa z Marijem in nastane zmeda, ki je ne maram. A moram priznati, da si oddaje s svojim imenom ravno ne želim. Čeprav je res, da po Evropi in drugod delajo take naslove.

V oddaji so bili humoristi, Ivo Godnič, Desa, imeli ste tudi nekaj transvestitskih štosov. Čigave so bile te zamisli in ali bo to ostalo?

Ne. Ravno zaradi tega smo se hoteli odvezati. Liki, ljudje v prepoznavnih vlogah so odpravljeni, so preteklost. Desa Muck v vlogi gospe Dese ne bo več nastopala in tudi Ivo Godnič v vlogi gospe Malalan ne več. Pri zamisli o žurnalistki Vesni je šlo za poskus, ki pa je bil po mojem predvsem uspešen igralski prispevek in ne transvestija. Mislim, da se je začelo tako, da je bil Ivo Godnič gost večera, nato je bilo iz pogovora po oddaji razvidno, da je pripravljen za nas delati še kaj več. Je zelo duhovit in kar se tiče imitacije in improvizacije velik mojster, zato sem bil izredno vesel, da je bil pripravljen priti v naš tim. Najprej je naredil za nas skrito kamero, kjer je bil branjevka z odličnim kraškim narečjem. Potem smo enkrat potrebovali popestritev v oddaji in smo skupaj prišli do lika zamejske novinarke, s čimer se je on strinjal. Bil sem prepričan, da bo to samo enkrat, vendar so bili odzivi proti pričakovanjem zelo dobri. V vseh teh letih, ko je on sam razvijal ta lik, nisem slišal nobenega tehtnega očitka, da je delal slabo. Hkrati se mi je zdelo fino, da v prime time nacionalne televizije vnesemo komponento, ki lahko iritira, provocira ljudi. Zanimivo, da je bil to najmanjši problem v oddaji vsa ta leta, nihče se ni resno spotaknil ob to.

Kaj so bili večji problemi?

Po vsaki oddaji je kakšen problem. Ali se komu zameriš, ali jih dobiš malo po prstih, ali si rekel kaj, česar ne bi smel, nehote omenil kakšno reklamo. Ali pa si predolg. Mislim, da je bil to kar hud problem, enkrat sem za kazen ostal celo brez denarja.

Ker čaka neka ponovitev neke oddaje?

Za nami je bila takrat oddaja Večerni gost, mi pa petnajst minut predolgi. Vem, da je treba biti točen, ampak pogosto žal nismo bili.

V živo je težko!

Pravijo, da je menda laže. Končaš, pa je. Vendar, če me za odrom čaka še ena pevka in finale igre, pač ne morem kar končati. Zame je bistveno bolj nepredvidljivo, odvisno tudi od gosta. Ampak smo potem sprejeli neke 'časovne' ukrepe, tako da smo bili zadnje čase zelo točni.

Kako ste izbirali glasbene goste?

Glasba v oddaji je stvar ponudbe in kompromisa.

Kompromis pa je kaj?

Idealna glasbena točka je taka, ki je všeč vsem, take pa ni. To pomeni, da se je treba s premislekom odločati za vsako posebej. Nekatere zvrsti so črtane iz naše ponudbe. Zvrsti, ki se štejejo za bolj ekstravagantne, namenjene ožjim krogom publike ... Ostane pop. Včasih ga zanese bolj v komercialo, včasih bolj v rock, včasih bolj v etno. Veliko se tu ne sme eksperimentirati, ker mora glasba skrbeti za odlično razpoloženje tudi v studiu.

Za čigavo odločitev gre?

Zadnja odločitev je moja. Pri štirih glasbenih točkah točno vem, katere so bile O. K., zakaj so bile O. K. in katere niso bile take. Včasih so O. K. samo zaradi persone, tudi če je komad malo slabši, ali pa zato, ker je komad zelo komunikativen, poskrbi za dvig razpoloženja v studiu, to pa je zelo pomembno za nas, ki delamo, in za goste. Eksperimentom nisem ravno naklonjen. Ne vem, zakaj bi v oddajo dajali glasbo za ljudi, ki jim ves preostali del oddaje ni namenjen.

Kako vam uspe povabiti zmagovalce festivalov že naslednji dan v Zoom?

Scenarij napišem do konca v nedeljo zjutraj, ker imam v soboto najustvarjalnejši dan in si lahko največ stvari izmislim. Če vemo, da bo festival in da bo tam zmagovalka, že prej obvestimo vse nastopajoče, da bo zmagovalka prišla v Zoom. To je to. Če pa nisem prepričan, da dogovor drži, grem sam na prireditev in jih tam pecam. Ponavadi pridejo. Pri nas ni veliko šovov, vsako leto manj jih je, ki bi lahko promovirali naše glasbenike s primerno odzivnostjo. Za nastop v naši oddaji imajo glasbeniki velik interes in veliko veselje. Vsaj tak občutek sem dobil. Nikoli nisem dobil občutka, da kdo ne bi hotel priti.

Če bi lahko naredili oddajo čisto po svojem okusu, za kaj bi se odločili, po kateri oddaji bi se zgledovali?

Na tej televiziji sem zabredel že zelo daleč, če se pošalim. Imam namreč programirano razmišljanje. Nikoli pri ustvarjanju ne morem izključiti odziva publike, razmer, v katerih delam, financ, našega dosega in pričakovanja urednikov. Za izvedbo vsake zamisli je potreben denar. Tega pa čisto zares ni. Če bi me vprašali pred osmimi leti, bi mogoče laže fantaziral, kaj vse bi novega naredil. Zdaj, ko kujem novo oddajo, imam neizogibno v glavi te limite. Na festivalih si ogledam veliko novih oddaj in si takoj rečem, te ne bomo delali, ker nimamo denarja, te ne bomo delali, ker nimamo takih zvezd, ker nimamo tehnike, ker si ljudje ne upajo, ker smo preveč zaprti. To se mi zdi največji problem, ta majhnost prostora, na katero se sicer vsi izgovarjamo, ampak pri nas res ni človeka, ki bi prišel v oddajo in bi zaradi tega že imeli oddajo narejeno. Ni take zvezde, da bi se lahko zanesel na to. In zato je treba trdo delati.

Auer je nekajkrat naredil oddajo z eno osebo, na primer takrat, ko je Krapež skočil v milnico.

Nisem tak človek, da bi to lahko naredil v oddaji. Ne morem iti tako daleč. Po oddaji hočem domov mirno spat. Ni mi do smešenja ljudi.

Katera tuja oddaja vam je najbližja?

Najbolj so mi všeč angleške, nizozemske in tudi skandinavske oddaje. Skandinavska televizija je v velikem prodoru. Vse je zelo sproščeno, vse je neobremenjeno. Tam se veliko stvari sme vprašati, če že ne vprašati, se o veliko stvareh sme govoriti. Še najbliže so mi avtorske oddaje, ki jih ni mogoče ne kupiti ne posnemati, ker temeljijo na genialnosti voditeljev, kot so Stefan Raab, Paul de Leeuw, Julian Clary, Graham Norton ...

Kaj pa pri nas?

Na televiziji gledam Dnevnik in zelo zelo malo drugih stvari. Kar pa se tiče šovov, gledam vse, kar utegnem. Ne vem, ali me tako zelo zanima ali pa hočem videti, kaj drugi delajo. Včasih sem malo fouš, kaj so si drugi izmislili, pa si mi nismo. Včasih se vprašam, koliko denarja so dali za kakšno stvar, kje so ga dobili. Da bi se sproščeno usedel pred TV in gledal, pa niti ne, raje grem v kino ali berem.

Zadnjič smo vas videli v kinu, ko ste gledali podmornico U-571?

Ja. Tako hollywoodsko je bilo, meni se to zdi smešno. Blazno me je zabavalo, ko je podmornica ob bombardiranjih že čisto razpadla, pa je še vseeno funkcionirala. Smešno je, naivno. Ampak O. K., včasih potrebujem tudi to.

Kateri filmi so vam všeč?

Se bo slišalo izrabljeno, ampak večinoma evropski. Kolja, Poštar, Življenje je lepo, Vse o moji materi, Malena ... Evropski filmi se mi zdijo v povprečju veliko boljši in jih imam zelo rad. Ameriška produkcija se mi zdi izrojena in mi enostavno ničesar ne da.

Katere bende imate najraje v oddaji?

Najbolj sem zainteresiran, da pridejo v oddajo najpopularnejši slovenski pevke in pevci. Predvidevam, da so najbolj odzivni. Sicer pa težko odgovorim na to vprašanje, ker sem z večino glasbenikov v zelo dobrih odnosih in ne bi rad nobenemu dajal prednosti. Vsekakor moj osebni okus ni niti približno tak, kot je povprečna podoba glasbenih točk v oddaji.

Potem pa povejte, kateri bend bi radi pripeljali, pa ga niste mogli.

Zelo blizu je bilo, da bi prišla v naš zadnji Zoom Anna Oxa. Zanjo mi je zelo žal.

Auer je imel nekaj časa možnost, da je pripeljal pevca ali pevko v sodelovanju s kako diskoteko.

Tega ni več. Kompenzacij nacionalna TV ne pozna. Vse je treba plačati. Tudi če bi šlo za delitev stroškov, je to za nas predrago. Naši glasbeniki, ki pridejo pet, ne dobijo nobenega denarja. Casino Perla si lahko privošči Matia Bazar za pet milijonov tolarjev. Če pridejo na televizijo, je to sicer lahko malo ceneje, ker mislijo, da bodo zaradi tega prodali nekaj plošč več. Ampak recimo, da bi nas to stalo tri milijone tolarjev. Tega si ne moremo več privoščiti. Zvezde svetovnega formata pa imajo honorarje, ki se začnejo pri sto tisoč markah. Mi ne moremo dati enajst milijonov za dve glasbeni točki. Za ta denar moramo narediti oddaje za ves mesec. Gledanost ne bi bila podvojena, hkrati pa ne bi bilo nič več oglasov, ker imamo ves oglasni čas tako ali tako že zaseden.

Denar od oglasov ne gre nazaj v vašo oddajo, ampak se razprši na vso televizijo?

Politika hiše je taka, da gredo dohodki od trženja v skupni žakelj, ki se nas ne tiče. Mi dobimo na začetku leta denar za oddajo, ne glede na to, koliko oglasov je ali bo v njej.

Delali ste tudi na RGL. Ste nehali?

Mogoče bom jeseni spet začel. Trenutno ne delam na radiu, ker sem se nekoliko izčrpal tudi tam. Rad bi malo pogledal te stvari z distance. Zanimalo me je delo na radiu. Prišel sem do te priložnosti, ponudila mi jo je Ljerka Bizilj, in sem poskusil, da vidim, kakšen je ta medij. Potem je to trajalo vsak teden skoraj tri leta. Radio je čisto nekaj drugega. Po eni strani je bolje, ker veš, da nimaš petsto tisoč ljudi, ki te poslušajo. Zato si lahko bolj ti.

Televizijski voditelji ste vsi malo pozerji, morate se malo kazati?

Ko enkrat okusiš televizijo, ti radio seveda ne more dati tega občutka. Radio je drug feeling, drug užitek, drugo veselje. Tukaj pa je adrenalin, stres, frka, panika. Ko enkrat poskusiš tako močno dozo adrenalina, te težko zadovolji kaj drugega.

Ste kdaj razmišljali, da bi prevzeli uredništvo razvedrilnega programa ali je to že toliko politična funkcija, da vas ne zanima?

Predvidevam, da je tudi politična. Ne vem, ne bom rekel, da nisem ambiciozen človek, ampak še nikoli se nisem resno ukvarjal s to mislijo. Ni se mi bilo treba. Večinoma počnem tiste stvari, ki jih moram.

Slišimo, da ste precej ambiciozni in da vas zanima napredovanje.

Zanima me delanje novih stvari, zanima me delanje drugačnih stvari. Zanima me iti nekam naprej in drugam, absolutno. Torej ne morem zmeraj početi tega, kar počnem zdaj, moram početi še kaj drugega. Kam, kje in kako, pa še ne vem. Za zdaj delam to in za eno leto naprej približno vem, kaj bom počel. To mi je dovolj.

Kaj pa je z nasilno oboževalko?

Težko o tem govorim, ker si totalnega pekla, dolgega več kot leto dni, ni mogoče predstavljati in se ne da na kratko opisati.

Torej ste prava televizijska zvezda ...

Mislim, da imam samo to nesrečo, da sem naletel na to psihopatko oziroma ona name. Sicer pa imam zaradi popularnosti tudi sam nekaj paranoj. Nekaterih stvari ne počnem več ali se jim izogibam. Recimo ne vozim se več z avtobusom, ker se tam zelo slabo počutim. Slabo se počutim, kadar je veliko ljudi, ki jih ne poznam, okoli mene. To se sliši smešno, glede na to, kaj delam. Ampak kadar ne nastopam, ne maram biti med neznanimi ljudmi.

Se vam zdi, da je pri nas družba nestrpna?

Ne vem, meni ni še nihče nič naredil. V bistvu so povečini zelo prijazni do mene. Zdi pa se mi, da me opazujejo. To popolnoma razumem, vendar me iskreno moti. Nikoli ne morem priti v neki prostor ali recimo na avtobus, ne da bi vsi, ki so bili na troli, potem ko bodo šli dol, doma rekli, da sem bil tudi jaz gor. Ne morejo me ignorirati. Mogoče si to domišljam, ampak zdi se mi, da tako približno je. Za mano tulijo po cesti: zum zum in podobno. Pridem v gostilno in me pozdravijo, dober dan, kje pa imate Deso. Meni pa tema na oči, seveda se zadržim. Počutim se slabo, pa bog ne daj zaradi Dese, ki je moja velika prijateljica, ampak zaradi tega, ker me gledajo samo skozi prizmo mojega dela in mi sploh ne dajo druge priložnosti. Pogosto samo z dober dan povem, da sem drugačne volje in ne za hece. Ne glede na to, kaj delam, ne morem biti zmeraj dobre volje in zmeraj do vseh prijazen. Enačijo pač tisto uro in pol Maria na televiziji z mojimi preostalimi sedmimi dnevi. Načeloma sem bistveno bolj resen, bistveno manj zabaven. n