Mini krilo za svobodo

Igrate tenis?

Ne. Nikoli. Igrala sem košarko. Ko smo imeli gigantske turneje po Jugoslaviji, smo pred koncerti - medtem ko smo čakali, da razporedijo opremo - igrali košarko. Po letu 1990, ko sem že bila z Bobo Živojinovićem, sem se sicer želela naučiti tenis. Ampak to je eden elegantnejših športov. Vedno, kadar sem v roke vzela lopar, sem imela cel kup opazovalcev, ki so nenehno komentirali: "Daj, udari tako, ne, tako, tako udari..." Vsi, ki igrajo tenis, se delajo pametne in hočejo komentirati, meni pa se to zdi tako smešno, saj sem se nagledala profesionalcev. Boba mi je rekel, da imam talent in bi se lahko hitro naučila, ampak zaradi vseh teh komentatorjev sem izgubila željo, da bi sploh kdaj igrala tenis.

Kako ste potem srečali Slobodana Živojinovića?

Videla sem ga na naslovnici časopisa. In mi je bil všeč.

In? Kdo je koga zapeljal?

Prijateljica me je vprašala, ali poznam tistega fanta, ki igra tenis, češ da je luštkan. Sicer sem že prej vedela, kdo je, ampak takrat sem prvič tako zares pogledala njegovo sliko. Bil je v nekem zamahu, kot da bi serviral, z rahlo dvignjeno majico, tako da so se videle ploščice na njegovem trebuhu. Želela sem ga spoznati, ampak tako ali tako sem želela spoznati vse uspešne ljudi v Jugoslaviji. Prvič sva se videla na premieri mojega filma Hajde, da se volimo, 24. oktobra 1986. V pogovoru sem mu predlagala naslov filma, hahaha. Ne, resno, najino srečanje je bilo, kot da bi želeli spoznati koga, ki ga že dolgo spremljate. Nisva se takoj vzljubila, postala sva samo prijatelja. Po dveh mesecih druženja je udarila strastna, usodna in pogubna ljubezen. Po tem niti jaz nisem mogla peti niti on ni mogel igrati tenisa. To, da jaz nisem mogla peti, ni bilo tako strašno, to, da je on izgubljal točke na lestvici ATP, tega pa si ne morem oprostiti. Biti dober na svetovni ravni, je popolnoma nekaj drugega kot uspeti na nekem območju, tako kot sem jaz. Bila sem popolnoma zadovoljna, da sem bila jugoslovanska pevka, ker mi je jugoslovanska pesem omogočila, da sem potovala tja, kjer so bili Jugoslovani.

Katera vaša pesem je po vašem mnenju najmočnejša?

Ker sem še živa, ne bi mogla reči, hahaha. Do sedaj pa - ne bi vedela. Veliko pesmi je in med dvajsetimi, tridesetimi na koncertu bi težko izbrala meni najljubšo. Rada imam balade. V šaljivih pesmih sem se vedno hecala, da bi naredila primerno ozračje. Pesmi, kot so Sitnije, Cile, sitnije in Hajde, da se volimo, se delajo medijsko. Pesmi, ki imajo sporočilo, pa so balade, in te izražajo mojo senzibilnost.

Kaj je bilo tisto, zaradi česar ste postali tako uspešni, kot ste? Svetli lasje, dolge noge ali menedžerji?

Človek, ki me je ves čas podpiral, je bil Raka Đokić. Na žalost je leta 1993 umrl zaradi raka na jetrih. To je bilo eno najtežjih obdobij v mojem življenju. Imela sem starše, moža in otroke, ampak Raka je bil poslovno moja popolna opora. Bil je človek, ki mi je pomagal, da sem izdelala samo sebe. Pomagal mi je, da sem ustvarila medijsko osebnost Lepo Breno. Šele ko sem ga izgubila, sem ugotovila, kako je pravzaprav težko, če imate močan lik očeta, ki vas podpira z nasveti. Pri petnajstih ali dvajsetih vam ne more biti vse jasno. Po mojem človek ne more biti zrel pred tridesetim letom. Z njegovim odhodom, ko sem bila stara triintrideset let, se mi je šele odkrilo, kaj mi je pomenil. Bil je človek, na katerega sem se vsa leta poslovnega življenja opirala, bil je moj zaščitnik in svetovalec. Čeprav je mogoče, da sem svojega učitelja prerasla. Po njegovem odhodu nisem bila več tako poslovno aktivna - imela sem otroka, razpadla je Jugoslavija. Moje zdravilo je bila družina.

Je estradni lik Lepe Brene vaša zamisel ali njegova?

Treba je ločiti organizacijo od kreacije. Osebe nikoli ne morete ustvariti iz nič. Ali se rodi ali pa ni nič. Če bi zvezde lahko ustvarjali iz nič, bi sedaj, ko imam lastno produkcijo, že jutri naredila deset novih Lepih Bren.

Mimogrede - kako je sploh nastalo ime Lepa Brena?

Brena je bila neka srbska nacionalna lepotica. In moj košarkarski trener se je odločil, da me bo klical Brena, ker se je tako laže drl name, kot bi se, če bi kričal Fahreta. Preden bi to izgovoril, bi šla žoga že med igralce. Tako sem v srednji šoli postala košarkarica Brena. Ko sem posnela Čačak, smo dodali še Lepa. Ni mi bilo preveč všeč, ampak danes je Lepa Brena ime institucija. Zato ga ohranjam in negujem, ker bi bilo res škoda, da bi zanemarila tisto, kar sem negovala toliko let.

Na koliko stadionih ste imeli koncerte?

Na vseh stadionih v nekdanji državi. Dvakrat sem bila na svetovni turneji. Ko sem imela koncert v Romuniji, še v času Ceausescuja, je prišlo 60.000 ljudi. Šele med koncertom sem videla, da stadion obkrožajo tanki. Nisem vedela, da je predsednik države ukazal, naj okoli stadiona postavijo tanke, zaradi nevarnosti upora. To je samo dokaz, kako se politiki bojijo nekaterih medijskih osebnosti, čeprav te v resnici sploh nimajo političnega interesa. Prav neumno je misliti, da bi jaz lahko sprožila kakršenkoli upor. Po tem dogodku so mi prepovedali vstop v Romunijo.

Kdo se je spomnil tiste ekstravagantne poteze, da se na stadion spustite s helikopterjem?

To je bilo v Bolgariji, leta 1989, na stadionu Levski. Bilo je 100.000 ljudi in nemogoče je bilo drugače priti do odra. Moj menedžer se je spomnil, da bi vzeli helikopter Todorja Živkova. Bil je velik vojaški helikopter z njegovim najboljšim pilotom. Na stadionu so zgradili poseben majhen oder. Najprej smo leteli nad nekim stadionom, ki je bil prazen. In sem si mislila, ok, nihče ni prišel, druga država, nisem popularna, gremo na pijačo pa domov. Potem smo prileteli nad stadion, kjer so bile prižgane luči, in sem mislila, da igrajo nogometno tekmo. Ko so mi povedali, da bom tam pela, nisem verjela. Ko vam 100.000 ljudi pošilja pozitivno energijo ... mislila sem, da lahko še tisti trenutek neham peti. Leto pred tem sem imela v centru Sava 31 koncertov večer za večerom in mislila sem, da je bil to vrhunec. Tako noro, fizično naporno kariero lahko vzdrži samo mladost.

Vam je bilo nerodno, ker ste bili vsaj za polovico moških v Jugoslaviji seks simbol?

Pri nas se je pojem seks simbola vedno navezoval na žensko, ki ima lepo telo, nima pa možganov. Jaz pa to nikoli nisem bila. Moški se bodo vedno lepili na seks simbole, ampak ko vidijo, da ima ženska toliko seksa kot pameti, tega nikakor ne morejo dojeti. To opažam še posebno sedaj. Res imajo radi, da je ženska pametna, samo da to ni njihova ženska. Sicer ni slabo biti seks simbol. Niti ni slabo biti pameten.

Toda če ne po drugem, ste sloveli po negovanju imidža mini kril in vsaj v javni podobi prav z ničimer niste kazali intelekta ...

Mini krila ... veste kaj, to sem bila jaz. Nikoli si nisem povečala prsi, zmanjšala obsega pasu in bokov. Na začetku kariere sem imela 82 kilogramov in v pol leta sem shujšala 20 kilogramov. Pravzaprav niti ne namerno, samo od fizičnih koncertnih naporov. Takrat sem dojela, da lahko svoje telo res spremeniš v popolno. Sem ljubiteljica lepih teles. Zato sem se poročila s športnikom, hahaha.

Zaradi trdih mišic, ne?

Ja, hahaha. Čeprav lepo telo ni najpomembnejše v življenju. Zame je bilo lepo telo nekaj čisto normalnega, nič čudnega.

Ok, nazaj k mini krilom ...

Odrasla sem v mestu, kjer so se vsi ukvarjali s športom. To pomeni, da kratke hlače in mini krila niso bili nič posebnega. Pravzaprav se mi je zdelo, da ženska ni ženska, če ne nosi mini krila. Čudno se mi je zdelo tudi, zakaj se čudijo, če harmonikarju sedim na ramenih, čeprav vsak moški na koncertu nosi svoje dekle na ramenih. Pa tega nihče ni obsojal. Zdelo se mi je, da imam opravka s primitivci, ki ne razumejo moje naprednosti. Sama sebe sem razumela kot avantgardno in napredno dekle, ki sledi sodobnim trendom. Pravzaprav pa me nikoli niso razumeli. Še vedno je tako. Tudi v modi. Hodim na modne revije in za leto vnaprej vem, kaj bo popularno. Tam si kupim obleke, predvsem za nastope. Potem mi pa govorijo, kakšne obleke nosim, da niso v trendu. In jim razložim, naj počakajo, da bodo trend prihodnje leto. Takrat je bilo podobno. Bile so reklame za kokakolo, v katerih so igrali odbojko na mivki, in vsa dekleta so bila v vročih hlačkah, sedeča na ramenih svojih fantov. Meni pa so govorili: "Brena je jahala!" Jasno, vedno sem jahala. Še danes jaham. Konje. Morda se zato pišem Jahić.

Kaj pa sedaj, ko ste poslovna ženska - seksapil in ženski čari so tudi v biznisu kar uporabni, kaj ne?

To vsak dojame na drugačen način. Vsako življenjsko obdobje ima drugačen seksapil. Mini krilo mi pomeni občutek svobode. Zame je ženska seksi z mini krilom ali brez. Seks je v drugih stvareh, ne v mini krilu.

Se bojite starosti?

Ne. Kot ženska sem se izpolnila, se zadovoljila v šovbiznisu in družini. Če bi mi kdo sedaj ponudil, da bi postala svetovna zvezda, me ne bi zanimalo. Doživela sem slast uspeha. Človek se izrabi. Niti mi ni do poudarjanja seksapila. Zadnjih deset let me je zelo utrudilo. Če bi me videli pred devetimi, desetimi meseci, me ne bi prepoznali. Srečna sem, da sem si opomogla od desetletnih šokov, od družbene stagnacije in od intimnih dram. Želim si samo mirno življenje. Spat hodim okoli desetih zvečer, rada vstajam zgodaj zjutraj. Ne spremljam medijev, ker sem se naveličala stresa.

Se pravi, da ste še vedno popularen del trač rubrik?

Joj, ko preberem kakšno stvar o sebi, sploh ne morem verjeti. Rumeni tisk je pač rumeni tisk, od tega ne bom pobegnila, še posebno ne, ker sem jim pred dvajsetimi leti dala delovno nalogo. In s tem se še vedno zabavajo - s silikonskimi vložki, z ljubimci, golimi fotografijami. Ampak ko rumeni tisk neha pisati o človeku, je zgodbe konec.

Ste kdaj posneli pravi tehno komad?

Ne, poslali so mi tehno obdelave mojih pesmi. Ne vidim se v tehno glasbi ... za to moraš imeti preluknjan nos, jaz pa sem izjemno zdrav tip človeka. Ko vidim preluknjane dele telesa, se naježim. Špicludilo se mi zdi, da se moški šminkajo. Nujno je biti avantgarden, ampak ne v napačnem smislu. Ne trdim, da tehno ni avantgarden, toda s tehnom gredo droga in drugi stimulansi. Jaz pa nisem tak tip.

Kdo mislite, da je izumil turbo folk? Vi?

Izumila sem ... hm ... mislim, da sem prinesla mini krilo in disko folk. Zaradi mene so vsi starši silili hčerke, naj nosijo mini krila in postanejo pevke. Zaradi pomanjkanja zabavne glasbe in medijske blokade v naši državi pa so se pojavili nekateri stranski proizvodi disko folka. Ljudje so si izmišljali najrazličnejše, v zvezi s to glasbo pa so se vedno pojavljale tudi polemike. Neke vrste demagogija in zatiskanje oči. Kako lahko glasba moti ljudi? Če jih moti, lahko ugasnejo televizor. Pevci smo le gospodarska panoga in samo opravljamo svoje delo. Razumejo nas pa kot idealen objekt hajke. Kot da bi bili krivi za vse, kar se dogaja v družbi. V bistvu okoli nas delajo cirkus samo zato, da bi prikrili prave razmere in težave.

Ok, zakaj je potem televizija Pink tako popularna? Zaradi družbenih razmer ali kakovosti izvajalcev?

Pink tv je zavestno šla v komercialo. Tam vidite najboljše filme, narodno glasbo, zabavno glasbo, vse, kar je televizijsko zanimivo. To je kljub vsemu televizija, ki osvaja srca vseh ljudi.

In to kljub očitkom, da je stupidna in kičasta?

To večno vprašanje šunda! Ljudje imajo radi različne stvari: nekdo ima rad Dolce & Gabbano, kdo drug pa tigraste nogavice in rdeče kratke hlače. Tisti, ki so peli izvirno narodno glasbo, so bili vedno nekaj posebnega, bolj pomembnega, turbo folk pa ne. Ne morete pa tega prepovedati, češ nimate okusa. To je moj okus. In sta dva milijona ljudi, ki razmišljajo kot jaz, to pomeni, da smo mi v večini in smo zmagali. Je tako? Vedno so bile velike polemike ne samo o meni in oblikah folk glasbe. Vse je bilo kar naenkrat šund, razen jazza in klasike. Nekaj vam bom povedala. Ne vem, kako naj se izrazim, bom uporabila latinsko besedo. V Beogradu, v centru Sava, je bila na festivalu BITEF predstava, na kateri je moški moškemu na odru opravil felacijo.

In? Vas to moti?

Potem so kritiki rekli, da je to umetnost, ker se dogaja v gledališču. Torej klasična umetnost. Čudno se mi zdi, da felacija na sceni pred 2500 gledalci ni šund, to, da si ženske vstavijo silikon in pojejo, pa je. Prosim, ali obstaja meja, kaj je šund, kaj je cirkus in kaj umetnost. To samo pomeni, da v naši državi ljudje nimajo pojma o tem, kaj je realnost. Pa naj pripeljejo in plačajo Pavarottija, če nočejo gledati narodnjakinje Stoje, ne!?

Kaj natančno ste delali na televiziji Pink?

Leta 1996 smo ustanovili firmo Grand Slam Group, ker je Boban dobil generalno zastopstvo za red bull za Jugoslavijo in Bolgarijo. To se je izkazalo za zelo uspešno, zato smo leta 1998 ustanovili Grand produkcijo in v dveh letih je postala največja produkcijska hiša na Balkanu. Do prvega septembra bomo zgradili tovarno za proizvodnjo cedejev, avdio- in videomateriala. Na televizij Pink so nam odstopili termine in v tem času pripravljamo šovprograme in predstavitve svojih pevcev.

Nimate delnic Pinka?

Ne. Lastnik televizije in večinski lastnik je Željko Mitrović.

Je pametno graditi tovarno za proizvodnjo cedejev v državi, ki slovi kot druga največja piratska velesila takoj za Kitajsko? So vaši cedeji vroča piratska roba?

Seveda so. Ne, Jugoslavija je verjetno večji piratski trg kot Kitajska. In to zato, ker pri nas imamo zakon o piratstvu, pa ga nihče ne upošteva. Ko sem pred dvema letoma vprašala nekega politika, kako je mogoče, da inšpektorji hodijo k nam, ko smo vendar legalna firma, ki čaka na boljše čase, medtem ko pirati nemoteno delajo, je rekel, da pirate pustijo pri miru, ker tako ohranjajo socialni mir. Ne morem verjeti, da je rekel kaj takega. To pomeni, da s sivo ekonomijo ohranjajo socialni mir. Se pravi, tisti, ki so brezposelni, imajo pravico kopirati svetovne blagovne znamke.

Ko ste ravno omenili red bull ... Ali je res, da ste bili vi tisti, ki ste smučarskemu skakalcu Andreasu Goldbergerju ponudili jugoslovansko državljanstvo, ko zaradi jemanja kokaina ni smel skakati za Avstrijo?

Hahaha, nič ne vem o tem. To bi morali vprašati Bobo. Vem, da je prišel k nam, in to je vse. Kar se tiče športa - edini športnik, za katerega sem se zanimala, je bil Bobo Živojinović, hahaha.

Kako si sicer razdelita posle?

Bobo je ustanovil firmo Grand Slam Group in njegova je bila zamisel o distribuciji red bulla, jaz sem mu pomagala v zvezi z marketingom. Intenzivno pa sem se ukvarjala s programom vruće pantalonice, to so anticelulitne hlačke. Sicer lahko opravljam vse posle, a zdi se mi, da je to tipično žensko področje, in rada se potrudim za nekaj, kar je problem vseh žensk. Recimo tudi moj. Na začetku kariere sem sicer z lahkoto shujšala 20 kilogramov, že po prvem otroku pa ni šlo več tako zlahka in trudila sem se dva meseca. Vem, da o meni govorijo, da sem imela dva milijona operacij.

Ste jih imeli?

Imela sem dve operaciji. Prvo leta 1992, ko sem si zlomila nogo in so mi vstavili ploščice. Po devetih letih sem imela še eno operacijo, ko so mi ploščice odstranili. Veste kaj, dojela sem, da se lepo telo lahko ohrani samo z vajo. Z operacijo ne morete dobiti trdih mišic. Operacije so sedaj postale tako razširjene, da si jih lahko privošči vsaka gospodinja. To je nekaj, kar vam povrne samozavest, in tega nikakor ni treba skrivati. Podpiram lepotne operacije, zato ker podpiram emancipacijo in duhovni napredek žensk. Ženske so pridobile tisto vrsto samozavesti, ki meni kot ženski godi.

Pred kratkim je neki slovenski poslovnež rekel, da je človek bogat, če ima sto milijonov nemških mark. Ste bogati?

Hahaha, če je tako, nisem, ker nimam toliko.

No, ampak vaša zgodba je zgodba o uspehu, tudi v materialnem smislu. Po svoje ste uresničili sanje velike večine Jugoslovanov.

Ja, toda biti zvezda v Jugoslaviji ni isto kot biti svetovna zvezda. Če bi recimo primerjala svoj zaslužek z zaslužkom pevke Nene, ki je v tistem času pela 99 Luftbalons ... Takrat je prodala 700.000 nosilcev zvoka, jaz pa 800.000 Sitnije, Cile, sitnije. Ona je takrat zaslužila toliko, da se sploh nisem mogla kosati z njo. Pravzaprav sem bila prikrajšana, ker sem bila zvezda v komunistični državi. Zaradi tega se po zaslužku res ne morem primerjati s tujimi zvezdami. Res pa je, da imamo imidž bogatašev. Toda nekdo je lahko v obleki za 150 mark videti kot superstar, kdo drug pa v najdražji obleki ne. Zdi se mi, da je to uspeh osebnost - ali boste videti kot one million dollar man ali kot trula krpa. Denar mi pomeni kup papirja, ki meni in moji družini omogoča lepo življenje. Vseeno se družimo z ljudmi, ki imajo zelo veliko denarja. Imajo jahte, ki stanejo desetine milijonov dolarjev. Poleg njih se nikoli ne morete počutiti bogate, ker vedno obstajajo bogatejši od bogatejših in potem res nikoli ne moreš biti srečen.

Kje vse imate hiše? Kje pravzaprav živite?

Hišico imamo v Beogradu. Eno na Floridi. Stanovanjce v Monte Carlu ... pravzaprav to ni pomembno. Sedaj smo se vrnili v Beograd. Človek, ki ima več stanovanj, ima samo več težav. Najlepše je, če si v srednjem razredu, imaš eno stanovanje, en avto, in ko si kupiš nov plašč, se veseliš kot mlad kuža. Pri več hišah ... fasada tukaj, streha tam, pa vzdrževanje.

Katero ime imate napisano v potnem listu?

Vprašate zaradi Jelene?

Ne, mislila sem, da imate napisano Lepa Brena, hahaha.

Poglejte, vojna je bila čas, ko je bilo treba vsakega, ki je bil nevtralen, umazati. Vsak, ki je sodeloval v vojni, je mislil, da mora sodelovati, da je to edino pravilno. Vsak, ki je bil nevtralen, pa je bil umazan. Slišala sem dva milijona zgodb o sebi. Nekega jutra sem se zbudila in slišala, da sem spremenila ime v Jeleno.

Ste ali niste?

Pa kaj sem rekla - slišala sem, da sem ga. Nisem. V potnem listu sem Fahreta. Nikoli ne bi spremenila svojega imena. To bi bil moj osebni poraz. Če sem nekomu toliko let ustrezala z enim imenom, ali bi se kaj spremenilo, če bi imela drugačno ime. Ta laž je nekaj časa hranila medije, potem so potihnili. Sicer pa - poznam veliko ljudi, ki niso marali svojih imen in so si jih spremenili.

So koncerti za diasporo drugačni od tistih v Jugoslaviji?

Ne, vse je enako. To je svet, ki razume jezik in moje sporočilo, se pravi, da sem se prišla zabavat, ne pa politično agitirat. Mediji so tisti, ki mi želijo pripisati politično konotacijo. Jugoslavija je bila identiteta prostora, na katerem sem jaz in ste vi. Pomislite, vsa zahodna Evropa si prizadeva, da se združi, Jugoslavija pa je bila unija. Absurdno je, da smo razbili nekaj, kar sedaj hoče vsa Evropa. Vprašanje je, ali bo imela četrta generacija še moč, da bo ponovno ustvarila, kar smo uničili. Vsak, ki reče, da se ga zadnjih deset let ni dotaknilo, laže.

Še vedno pojete pesem Jugoslovenka? Saj veste "Oči su mi more Jadransko,kose su mi klasje panonsko, sestra mi je duša slovenska, ja sam Jugoslovenka."

Kdaj ste imeli zadnjič koncert v Bosni?

Leta 1991, ko sem imela zadnjo jugoslovansko turnejo.

Od takrat niste nikoli bili v Bosni?

Ne. Javno, prek medijev ne.

Pa bi imeli koncert v Bosni?

Popolnoma vseeno mi je, kje imam koncert. V Nemčiji, Sloveniji, Bosni ...Vse to sem že doživela. Ne bi hotela, da moje koncerte kdo izkoristi v politične, nacionalne ali verske namene. Tudi v času moje največje popularnosti je nekatere motilo, da sem se opredelila kot Jugoslovanka. Spet druge je motilo, da sem iz Brčkega. Tretje je motilo, ker živim v Beogradu. Ampak ljudi ponavadi moti uspeh in našli bodo najmanjšo podrobnost, da vas bodo lahko sovražili. Ne dovolim, da bi name padla ena sama kaplja dežja. Preveč se imam rada, da bi me kdo izkoriščal v politične namene. Pa naj bo to Nemčija, Bosna ali Jugoslavija.

Ampak vseeno imam indiskretno vprašanje o Bosni. Se spomnite tiste svoje pesmi "ljubio me jedan Englez, ljubio me jedan Španac, ali niko ko Bosanac". Kako se poljubljajo Bosanci?

To je pa resno vprašanje. Od Bosancev sem dobila veliko poljubov. Tudi od Bosank. To je bilo v glavnem skupinsko poljubljanje, hahaha. (In je zapela "cmokni me, cmokni me, cmokni...".)