Leninovo oktobrsko revolucijo financirala nemška vlada

Vaša teza je, da oktobrska revolucija ni nastala kot spontani bes nezadovoljnega ljudstva, temveč je bila sponzorirana odi nemškega cesarstva. Kaj so vaši dokazi?

Našel sem jih v nemških arhivih iz prve svetovne vojne. Iz njih je razvidno, da so Nemci finančno podpirali boljševike. To so počeli na sofisticirane načine. Prek svojega tajnega agenta Helphanda-Parvusa, ki je že leta 1915 obiskal Lenina v Zürichu in mu ponudil nemški denar, vendar ga je ta takoj spregledal kot nemškega agenta in ga vrgel iz stanovanja. Toda - to je zanimivo - ta dogodek je Lenin zamolčal, Parvusa ni razkrinkal kot nemškega agenta in je prek posrednikov še vedno sodeloval z njim. Parvus je potem v Stockholmu ustanovil dve organizaciji. Znanstveni inštitut, ki je bil mišljen kot vaba za boljševiške intelektualce in prek katerega je prišel v stik z boljševikoma Kozlovskim in Haneckim, ki sta bila Leninova zaupnika. Ustanovil pa je še trgovsko družbo, ki pa je bila le kamuflaža, skozi katero je pošiljal revolucionarje v Rusijo. To mu je šlo tako dobro, da je nemškemu poslaniku Brockdorff-Rantzauu - ki je bil njegov zaupnik in podpornik - napovedal, da bo že leta 1916 prišlo do ruske revolucije. S svojimi agenti bi izzval številne stavke in tako prehitel Lenina in njegovo oktobrsko revolucijo. Za ta načrt je od Nemcev prejel 20 milijonov rubljev.

Nekemu malemu revolucionarju je dala nemška vlada na lepe oči milijone rubljev?

Seveda, ko pa je bil njegov podpornik nemški veleposlanik na Danskem, ki mu je odprl vrata do zunanjega ministrstva. Parvus je po drugi strani že na začetku prve vojne obiskal nemškega veleposlanika v Istanbulu in mu predstavil načrt, kako bi sprožili socialno revolucijo v Rusiji. Nemški poslanik je bil nad idejo tako fasciniran, da mu je odprl vrata v nemško zunanje ministrstvo, kjer so ga takoj sprejeli in ga angažirali kot svojega agenta. Parvus je tako prišel celo do nemškega kanclerja Bethmann-Hollwega. Ta je že leta 1914 izdelal program za razkosanje Rusije, po katerem bi Nemčija podpirala nacionalne revolucije. Zdaj pa je prišel Parvus še s temeljitejšim projektom, ki bi povezal nacionalno in socialno revolucijo. Bil je silno inteligenten in spreten, zaradi česar se ga je verjetno Lenin bal. V njem je najbrž videl nevarnega konkurenta, ki bi mu lahko prevzel revolucionarni primat. Parvus je bil ruski veletrgovec, hkrati pa socialist in udeleženec revolucije 1905. V Turčiji je bil na primer svetovalec turške vlade za ekonomijo. Nemci so mu izdali tajni policijski potni list, s katerim se je lahko gibal po Evropi. Ko pa od napovedane revolucije ni bilo nič, so mu Nemci odtegnili finančno pomoč. V dokumentih sem našel, da je bil tedaj zunanji minister Jagow ves iz sebe.

Kakšne načrte so imeli Nemci z Rusijo?

Prvi je bil mir z Rusijo, da bi lahko svoje čete potegnili na zahodno bojišče s Francijo in Anglijo. Druga ideja pa je bila napraviti iz Rusije nemško kolonijo, česar pa takrat Lenin ni vedel. V zunanjem ministrstvu so naredili strategijo, da bi najbolj oslabili Rusijo prek boljševikov. Zunanji minister Kühlmann je govoril, da morajo držati boljševike na oblasti, potem njim ne bo treba poslati niti ene same marke niti enega vojaka.

Zunanje ministrstvo je hotelo iz Rusije napraviti kolonijo?

Od samega začetka je bila ideja aneksija dela ruskega ozemlja, le da so jo potem v praksi spremenili v samoodločbo narodov, Ukrajine, Finske, Krima, Kavkaza, Dona.

Vojne se kažejo kot frontalni spopadi, vi opisujete sistem destabilizacije v zaledju.

Do začetka leta 1918 je Nemčija za propagando in politične naloge porabila 382 milijonov mark. Nemci so izdelali za Anglijo, Francijo in Rusijo načrt, kako bi pomagali domačemu levičarskemu politiku, da bi vrgel svojo vlado in potem z njimi sklenil zanje ugoden mir. V Angliji so stavili na Irca Casementa, ki je bil ustreljen, v Franciji na Caillauxa, ki je bil zaprt, uspelo jim je le z Leninom v Rusiji.

Koliko milijonov je plačalo nemško cesarstvo za Leninovo revolucijo?

40 milijonov mark, kar pa je komaj desetina celotnega fonda za propagando. Investicija v Lenina se jim je zelo izplačala.

Oktobrska revolucija je bila v naših šolskih zgodovinah predstavljena kot nedolžno čist upor nezadovoljnega delavstva. Zakaj so boljševiki porabili ta denar?

Potrebovali so ga za propagando. Z njim so razprostrli poprej ozko organizacijo stranke boljševikov. Preden se je Lenin vrnil v Rusijo, so bili boljševiki povsem brez orientacije, zmedeni. Vodil jih je Molotov, ki je bil premlad, iz izgnanstva Sibirije sta prišla Stalin in Kamenjev, ki pa sta bila za vojno zoper Nemce. To je bilo diametralno nasproti Leninu, ki je pobesnel, ko je zvedel za njune ideje. Ob njegovem prihodu boljševiki tako rekoč niso imeli časopisov, sredi leta 1917 pa so dnevno izdali več kot 320.00 izvodov dnevnikov in propagandnih brošur, predvsem pa so v armadi širili protivojno razpoloženje..

Zakaj so Nemci izbrali Lenina? Lahko bi stavili na katerega izmed revolucionarjev, ki so živeli v Rusiji.

Leta 1914 se je v nemškem generalnemu štabu pojavil estonski revolucionar Kesküla, ki je prinesel idejo revolucionarnega preobrata v Rusiji, ki so ga bili po njegovem sposobni le boljševiki. Bil je tako prepričljiv, da je postal nemški agent, ki je organiziral svojo obveščevalno mrežo v Rusiji. Srečal se je tudi z Leninom, da bi od njega izvedel, pod kakšnimi pogoji bi bil po revolucionarnem prevzemu oblasti pripravljen skleniti mir z Nemčijo. V tajnem telegramu je tako septembra 1915 brzojavil v Berlin, da bi Lenin podpisal mir brez plačila vojne odškodnine in brez odstopa ozemelj, pripravljen pa je dopustiti samoodločbo narodov Rusije.

Nemci so že od začetka poskušali priti do ruske revolucije po dveh mrežah, po Parvusovi in Keskülovi. Toda za nobeno ni dokumentov o njenem sodelovanju z Leninom osebno.

Kako da je leta 1917 Lenin privolil, da pojde v nemškem vlaku iz Švice v Rusijo?

Lenin je prek vodilnega švicarskega socialista Plattna nemškemu poslaniku Rombergu v Bernu postavil pogoje, pod katerimi je pripravljen potovati prek Nemčije. Ta se je najprej začudil, kako lahko privatna oseba postavlja pogoje nemškemu rajhu. Pogajanja med Leninom in nemško vlado prek posrednikov so trajala kakšen mesec, začela so se po februarski revoluciji. Vlak, s katerim je Lenin potoval prek Nemčije, je imel tako privilegiran status, da je moral celo nemški prestolonaslednik s svojim vlakom dve uri čakati na peronu, dokler ni peljal mimo Leninov vlak. V Berlinu je vlak z revolucionarji stal 20 ur, bil med tem obkrožen z nemškimi vojaki, tako da ni smel vanj vstopiti noben Nemec. To je bil Leninov pogoj, da ga v Rusiji ne bi obtožili sodelovanja z nemško vlado, ki se je na fronti spopadala z ruskimi armadami.

Je bil to posebej luksuzen vlak?

Ne, bila sta le dva vagona, pri čemer je Lenin zahteval četrti razred in ni pustil, da bi mu Nemci plačali vožnjo. Za denar je rekel boljševiku Haneckemu v Koebenhavnu, ta pa ga je dobil od nemškega agenta Kesküle.

Lenin je plačal Nemcem sam, a z njihovim denarjem!?

Bil je izjemno pazljiv, da ga ne bi dobili v kakršnikoli neposredni zvezi z nemško vlado. Edini dokument, ki ga je podpisal na tej poti, je bila njegova potrditev, da mu v Rusiji zaradi nje grozi obtožba izdajstva domovine. Ko je iz Nemčije pripotoval na Švedsko, se je hudo razburil, ko je moral na parniku izpolniti vstopni formular, bal se je, da je to nemška past.

Zakaj so bili Nemci tako kooperativni?

Šlo jim je za to, da Lenin z revolucijo uspe, zanje je bila edino pomembna Leninova pripravljenost, da potem, ko je na oblasti, z njimi podpiše separatni mir. Da bi zameglili Leninovo pot v nemški režiji, so jo predstavili kot humanitarno dejanje, po katerem bi v zamenjavo za nekaj v Rusiji ujetih nemških častnikov dopustili Leninu in skupini njegovih tridesetih sodelavcev prehod iz Švice prek Nemčije v Rusijo.

Kakšen je bil Leninov prihod v Rusijo?

Ko je vlak iz Finske zapeljal v Rusijo, je bil Lenin izjemno razburjen. Postajo pred Petrogradom je na vlak vstopil Stalin in Lenin ga je v strahu vprašal, če jih bodo vse aretirali. Stalin in tovariši pa so se samo skrivnostno smejali. Ko je prišel Lenin v Petrograd, ga ni pričakala vojska, da bi ga aretirala, temveč je doživel triumfalen sprejem z glasbo, žarometi in navdušeno desettisočglavo množico, ki je prepevala internacionalo.

Obstajajo dokumenti, da je od leta 1917 začel Lenin sprejemati neposredno nemško finančno pomoč. V Stockholmu je namreč aprila 1917 ustanovil "inozemski urad" boljševikov, ki so ga vodili revolucionarji Radek, Hanecki in Vorovski, ki so neposredno prejemali denar z nemškega poslaništva.

Zakaj potem ruska vlada kneza Lvova in za njo še Kerenskega ni aretirala Lenina, ko pa je vedela, da z nemško pomočjo pripravlja revolucijo?

To je uganka. Francoska obveščevalna služba je vodji ruske protiobveščevalne službe Nikitinu izročila 29 prestreženih telegramov, ki so potrjevali sodelovanje boljševikov z nemškim rajhom. Kerenski, ki je kot predsednik vlade vodil državo po odstranitvi carja Nikolaja II., se je bolj bal ponovnega prihoda monarhističnih plemičev in generalov kot pa boljševikov. V času tega kaosa je namreč carski general Kornilov zahteval uvedbo diktature in hotel pobesiti vse boljševike, z Leninom na čelu. Kerenski se je ustrašil, da bi general pripeljal nazaj carizem, in se je zato povezal z boljševiki in odstavil Kornilova.

Sedaj, ko bi pričakovali, da bodo Nemci podpirali samo boljševike, pa je nemška politika podpirala tudi njihove nasprotnike.

Ves čas so igrali na več ravneh. Hkrati z boljševiki so financirali tudi donske kozake, obenem pa je imel nemški poslanik v Moskvi Erzberger - le dva meseca zatem, ko so pripeljali Lenina v Rusijo - pogovore z ruskim carskim politikom Koliškom, ki je živel v Stockholmu in bil poročen z Nemko, o možnostih sklenitve miru s tedanjo rusko vlado.

Ko je prišel november in z njim oktobrska revolucija, ko je po nemškem planu v Rusiji zavladala anarhija, bi morali samo še podpisati mirovno pogodbo. Zakaj je naenkrat plan zastal?

Oktobrska revolucija je res prinesla razpad na fronti. V mesta so se vile desetine kilometrov dolge kolone dezerterjev z bojnih linij. Toda ruski boljševiki po revoluciji niso hoteli podpisati mirovne pogodbe. Lenin je sicer hotel mir za vsako ceno, toda večina je bila proti, tako da so ruski pogajalci, najprej Joffe, za njim pa še Trocki, tako dolgo zavlačevali s podpisom, da so stvari iz rok nemškega zunanjega ministrstva prevzeli nemški generali, ki so ob cesarjevi podpori sprožili tako veliko ofenzivo, da je general Ludendorff v treh mesecih zasedel Ukrajino, pribaltske dežele, Finsko, Zakavkazje vse tja do Krima. V Transkavkazju so sprovocirali nastanek treh držav: Gruzije, Armenije in Azerbajdžana. Rusija je bila ob polovico svojega evropskega ozemlja. Ludendorf, ki se je uprl politiki nemškega zunanjega ministrstva, je hotel odstaviti boljševike, česar pa mu cesar Viljem ni dopustil. Ko so po miru v Brest-Litovskem pripravljali še novo pogodbo, ki bi natančno določila meje med Nemčijo in Rusijo, je general Hoffmann razgrnil pred osuplimi boljševike novi zemljevid, na katerem ni od Rusije ostalo skoraj nič. Nemška meja je segla skoraj do Petrograda. Lenin jo je bil pripravljen sprejeti, da bi pridobil čas.

Zakaj je bil voditelj sicer neizprosne oktobrske revolucije tako krotek pred Nemci?

Nekateri zgodovinarji pišejo, da zato, ker je vedel, da bo Nemčija izgubila vojno in da bodo potem te pogodbe brezpredmetne. Drugi so nasprotnega mnenja, Pipes npr. navaja, da je Lenin do oktobra 1918, prav do konca svetovne vojne, Nemcem plačeval vojno odškodnino. Lenin je potreboval čas, da se boljševizem stabilizira. Vedel je, da če ne podpiše te pogodbe, je konec z boljševizmom. S severa in zahoda je prodiral general Ludendorf, na jugu in vzhodu so jih napadale bele garde generalov Aleksejeva na območju Kubana in generala Krasnova na Donu, v Sibiriji je prodirala češkoslovaška legija.

Kako da so Nemci v času, ko so jim ruska ozemlja dobesedno padala v roke, sploh podpisali mirovno pogodbo?

Hoteli so jo že zaradi tega, ker se je v njej Rusiji obvezala, da plača ogromno vojno odškodnino. Predvsem pa bi jo tako lažje kolonizirali, saj so nemška podjetja dobila pod boljševistično oblastjo privilegiran status.

Sredi Sibirije češkoslovaška legija?

To so bili avstro-ogrski vojni ujetniki in dezerterji, ki so šteli moštvo 50.000 mož. Češki politik Masaryk je v pogajanjih še z vlado Kerenskega dosegel, da so jo aktivirali in tako so skupaj z Rusi nastopili v ofenzivi proti Nemcem, v kateri so zaplenili zelo močno oborožitev. Potem pa so imeli projekt, da prek Sibirije pridejo do pacifiškega Vladivostoka, od koder bi jih zavezniki pripeljali v Evropo na zahodno fronto.

To je bila takrat najmočnejša armada v Rusiji, ki se je počasi, tedne in mesece, premikala skozi Sibirijo. V Čeljabinsku je iz manjšega incidenta zrastel spor z boljševiki, ki je kulminiral v ukazu Trockega, da je treba vsakega Čeha, ki ga dobijo z orožjem v roki, takoj ustreliti. To je bil popoln nesmisel, saj boljševiki tam niso imeli nobene resnejše vojske. Čehi so potem pod vplivom ruskih carskih oficirjev in protikomunistov sklenili, da ostanejo v Rusiji, zasedli so vso Sibirijo do Vladivostoka. V Kazanu so zaplenili celo državno zakladnico: 500 ton zlata, srebra, deviz in vrednostnih papirjev, prišli so 80 kilometrov do Moskve. Ko pa je nemški cesar sporočil boljševikom, da ne bo zasedel Moskve, je Lenin obrambo pred Nemci poslal proti češki legiji, ki je 3 mesece pozneje razpadla.

Nemci so dvakrat pomagali Leninu pri revoluciji in zmagi nad kontrarevolucijo. Toda vojaški uspehi so jih v resnici uničili: zasedali so ruske stepe, namesto da bi armado poslal na fronto v Francijo.

Morali so ostati v Ukrajini. Računali so, da bo Ukrajina s hrano oskrbovala Nemčijo, toda oskrbeli so komaj samo okupacijsko vojsko. Kmetje so pred Nemci skrili žito in živino, posegli so celo po orožju. To je bil kolaps, napačno so predvidevali, da jih bo ljudstvo v Ukrajini podprlo. Maršal Eichhorn piše, da si zunanji minister pri zeleni mizi v Berlinu napačno predstavlja, da je Ukrajina prijateljska država.

Vojne v Rusiji so bile bizarne: ali ni nastala celo neka nemška republika?

To je bila republika nemških vojnih ujetnikov. Po oktobrski revoluciji preskrba ni delovala, straž ni bilo veliko, pa so nemški vojaški ujetniki tako dobro organizirali preskrbo s hrano, da so prehranjevali še okoliške vasi. Kmetje so bili tako navdušeni, da so skupaj z osvobojenimi vojnimi ujetniki ustanovili nekakšno republikansko upravo, ki so jo vodili nemški vojaki.

Kaj vas je pritegnilo v študij sodelovanja boljševikov in Nemcev med prvo svetovno vojno?

Knjigo sem napisal s svojo pokojno ženo, ki je bila nemška Židinja iz Berlina. Skupaj sva gledala Spieglovo TV dokumentarno oddajo o Hitlerjevem paktu s Stalinom, pa sva sklenila, da napiševa knjigo o Leninovemu paktiranju s cesarsko Nemčijo. Moj namen je bil rehabilitirati domobranstvo ter prestaviti diskusijo o njihovi kolaboraciji z Nemci v večji okvir, kot je bila kolaboracija ruskih boljševikov z Nemci v prvi vojni. Na predstavitvi svoje knjige sem rekel: "Knjigo mojega brata Marjana o domobrancih v pregnanstvu bodo komunisti brali in jo berejo - za njih je reč preprosta: prisegli ste Hitlerju, ste kolaboranti in konec; moje knjige pa ne bodo brali, ker bi se morali soočiti s kolaborantsko zgodovino svoje partije."

V ruske teme niste padli po tem navdihu, preučevali ste jo že v drugih okvirih.

V Berlinu sem na Freie Univerzität doktoriral iz sovjetske filozofije leta 1969, potem sem zamenjal svoj študijski interes za psihoanalizo, k Rusiji sem se vrnil znova po padcu ruskega komunizma.

Vaš interes za ruski komunizem se zdi protisloven. Leta 1945 ste kot domobranec emigrirali pred slovenskimi komunisti, za temo doktorata pa ste vzeli študij filozofskega ustroja komunističnega režima, ki je iz vas naredil izdajalca domovine.

Mene je ruski dialektični materializem na začetku zelo fasciniral. Nekaj tega je od moje mame, ki je bila že pred vojno rusofilka in je prijateljevala z rusko kneginjo Obolensko.

Katerega dokumenta ste bili najbolj veseli?

Dokumentov nemškega zunanjega ministrstva, ki je navajalo vsote, ki so jih nakazovali kot pomoč boljševikom. To je bilo zame novo. Tega prej nisem vedel, to sem odkril v dokumentih arhiva.

Kakšna je bila usoda teh arhivov?

Po prvi vojni so bili seveda zaprti.

Ti so bili dolgo nedostopni, po padcu nacizma 1945 pa so jih zaplenili Angleži, ki so jih potem pred leti vrnili v Nemčijo. Pomembno je bilo, da ob koncu vojne niso bili v Berlinu, Hitler jih je poskril drugod. Če bi bili v Berlinu, bi jih dobili Rusi.

Kako gleda na lastno zgodovino ruska stran?

Po prihodu Jelcina sem leta 1992 objavil članek za Novo revijo z naslovom Leninizem, boljševizem, stalinizem. Toda urednik Hribar je objavil samo prvo polovico, druge pa ne. V tej govorim o velikem zanosu pri Rusih po razkrivanju lastne zgodovine. Ko pa se zdaj pogovarjam na srečanjih z ruskimi psihiatri, mi pripovedujejo, da je ta interes izginil: "Zdaj nimamo več potrebe po študiju politične zgodovine, zdaj nas obsedajo ekonomski interesi." Toda v Rusiji so se že našli založniki, ki so pripravljeni knjigo izdati v ruščini, pravkar pripravljam izdajo v nemščini in tudi v španščini. Knjigo sva z ženo napisala v nemščini, potem pa sem jo prevedel v slovenščino, a jo pri tem tako spremenil, tako da jo moram zdaj iz slovenščino prevesti nazaj v nemščino.

Ste imeli vpogled v ruske arhive, arhiv Lenina?

To ni bilo mogoče. Do Leninovega arhiva je imel edini dostop zdaj že pokojni ruski zgodovinar Volkogonov.