Kmet, ki gleda naokoli

Si najprej videl to poplavo klobukov, pa si jo šel fotografirat, ali si jo odkril med fotografiranjem?

Tukaj sem splezal na nek kandelaber, bilo je v Boliviji, kjer so imeli Menoniti neko avkcijo. Šele od tam sem videl to gužvo klobukov; ko sem bil med ljudmi na tleh, nisem vedel, kaj bom videl. Ta fotografija je bila del zelo težke, zoprne reportaže o menonitski naselbini radikalnega protestantizma, kjer so oblečeni uniformno, častijo in obdelujejo zemljo, zavračajo civilizacijske pridobitve, kot so elektrika, časopisi in stroji, berejo lahko samo biblijo. Menoniti me izrecno niso marali, vsa kolonija kakih 10.000 ljudi je bila usmerjena proti meni. Jaz sem jih dobil na prostem. Ko sem pripravljal reportažo o njihovih navadah, sem spoznal lokalnega bankirja v Santa Feju, ki mi je pomagal priti mednje. Zaradi slabe letine so mu bili dolžni zelo velik kredit, pa sem lahko prišel z bankirjem, ki jim je preprosto rekel. "Arne bo tu deset dni slikal, vi pa boste skrbeli zanj." Sprejeli so, bili prijazni, a s stisnjenimi zobmi in mi ves čas umikali poglede, gledali v stran, v tla, se skrivali, se delali, da spijo, ves projekt je bil v krču. Nimam slabe vesti, o njih sem pokazal lepe stvari.

Na fotografiji izdiranja zob si ujel izjemno hudo bolečino.

Uuuu, ta ni bil niti zobozdravnik, je le ruval zobe. Ta ženska je bila v komi, ker nimajo injekcije. Spulil ji je pet, šest zob, enega tu, enega tam: klink-klink! je naredilo, še zdaj mi je ostal v spominu zvok, ko je zobe metal v posodo.

Ljudje se v agonijah ne dajo slikati.

Tako je naneslo, on ni imel nič proti, ona pa je bila tedaj, ko sem prišel, že v komi. Vse skupaj je bil deal zaradi kredita, ki so ga bili dolžni.

Kje si našel to podobo?

Zanzibar, to je ena mojih najljubših fotk. Ekspert - urar, ki je popravljal samo s kladivom. Tole pa ni monokel, ampak je škatlica od filma, na katero je nalepil lečo, vse skupaj pa je bilo nalepljeno na očala, ki jim je bil izbil eno šipco. Bil je skoraj totalno slep, tako da me sploh ni videl, da snemam.

Našel si utelešenje protislovja v samem sebi: finomehanika, ki popravlja s kladivom. Je iskanje protislovnosti vodilo, ki ti usmerja fotoaparat?

Velikokrat, zdi se mi intrigantno, še bolj v smislu revščina:bogastvo, zato sem kontrastno zložil oceanski Sepik in Benetke. Tej fotki daje moč še ubesedeno protislovje, napis: expert, watch-repairer. Za samo idejo bi zadoščala že podoba popravljalca s kladivom.

Ti potuješ naokoli s številnimi stojali in pripomočki za počasno in dolgotrajno pripravo fotografiranja. Tu si ujel real-life. Kaj vzameš za večji uspeh: skrbno pripravljen posnetek ali ukradenega iz življenja?

Tega, to je največja sreča. Ti pokažem nasprotni primer, ko sem slikal perzijske kopeli, ki v Zanzibarju niso več delovale. Najprej sem cel dan iskal ključ od vrat, potem je bilo notri vse zamazano, toliko prahu, da se ni nič videlo. - Kaj naredim? Prvo vse pomijem, potem vidim, da se ne vidijo prameni svetlobe. Grem poiskat slamo, jo zažgem v dveh kupih, da se totalno zakadi. Ker je bila v prostoru temna luknja, vzamem svoje luči. Jasno, brez človeka ni nič. Grem na ulico, najdem mladeniča v kavbojkah, mu rečem, če se gre za dva dolarja notri postavit, kupim sari, da se preobleče. Vse sem sfabriciral, fotka je pa super. To ni trenutek, ki bi ga lovil, saj sem si zadal, da posnamem perzijske kopeli v Zanzibarju. Te so bile zelo pomembne, ko so tam harali še Perzijci, predvsem Omanci, ki so obvladovali celotno trgovino s sužnji v vzhodni Afriki. Kraljestvo iz Omana so prenesli v Zanzibar, z njim pa kopališče. Jaz sem ga v sklopu zgodbe moral poslikati.

Zgoljufal si sedanjost, da si dobil avtentično preteklost.

Tako je. He-he-he. Rad imam zgodovinske teme. Zanzibar je bil v osemnajstem stoletju Švica na kvadrat.

Od kod je ta fantič?

To je izliv reke Sepik na Papui-Novi Gvineji. Tu ni šole, tu so komarji, vlaga, vročina, tu so se otroci igrali s katamarančki, ki so jih spuščali po vodi.

Ko loviš otroške obraze po svetu: so podobe otrok na Zahodu zadovoljnejše kot v deželah Vzhoda in Oceanije?

Osebno se sekiram za tretji svet, potem pa so me spravile v obup statistike o najbolj srečnih krajih na svetu. Veš katera država je zmagala? - Bangladeš! 99,8 % je bilo srečnih, tam, kjer jih vsako leto deset tisoč poberejo poplave. Ta otrok na sliki je bolj srečen kot nesrečen, ni razpet med svojo in "napredno" zahodnjaško civilizacijo. Ves je predan igri izdelovanja jadrnic. Zame je srečen človek.

Tu si ujel divji pogled bojevnika, ki pa ima rože v laseh?

Padel si na finto: nam pomenijo rože veselje, nežnost, ljubezen, njim pa ne. Oni so bojeviti tudi z rožami na glavi. Tudi otroci gredo z rožami in z lokom ter puščicami. Če so brez loka, so doma, če gredo naokoli z lokom, so v bojnem razpoloženju.

Si hodil z rožami v laseh?

Z rožami ne, z orožjem pa veliko. Hodil sem s coltom, izpostavljenim, tako da so ga vsi videli. Potem imajo rešpekt. Če ima on lok, jaz pa pištolo, bo zame v redu.

Si fotografski imperialist?

Ne, sem miren, če bi on rekel, da naj ne slikam, ne bi, nikoli ne fotografiram ljudi na silo. To je njegova pravica.

Tale bojevnik ti je dal privoljenje, gleda te pa še naprej grozeče. Zakaj misliš se je pustil slikati?

Malo je firbčen. Ne zgodi se jim veliko v življenju, morda iz radovednosti. Toda ti pogledi niso fajn, v rokah imajo puščice, s špicami za divje prašiče in za ljudi.

Do potankosti si se prilagodil bojeviti, konfliktni fotografiji. Padeš v nelagodje, če se znajdeš kot zaželen fotograf?

Veš kdaj: tam, kjer so ti vsa vrata odprta, od sredstev, financiranja do človeka, ki skrbi samo zate. Tam je odgovornost veliko večja. Kjer mi ne pustijo slikati, lahko vedno eno fotko "ukradem", pa rečem: "Pizda, sem pa dobil nekaj!"

Vzemiva fotko iz zate prijaznega sveta. Ta dva gospoda sta ti lepo pozirala. Zakaj imaš v knjigi to hišno idilo?

To je iz drugega koncepta Skriti beneški vrtovi. Značilnost Benetk so kanali, blazne hiše in ogromni zidovi, izza katerih vidiš drevesa. Ampak nimaš pojma, kaj se tam zadaj dogaja. Meni je uspelo priti do teh vrtov, ki so ob canal grande, kjer ni nobenega prostora, na katerega bi se povzpel in pogledal navzdol. Pogledaš lahko samo iz palač samih. Ta dva sta bila lastnika enega najlepših vrtov, blazno bogata Amerikanca, geja, ta zadaj je bil bogat, oni je njegova punca, ki drži v roki originalno sumersko glavo. Stari je noro bogat, ima 10 bronastih grških kipcev, največjo zbirko kitajskega porcelana v Italiji, neprecenljivo, potem še galerijo v New Yorku, bogat, ne, ogabno bogat Žid. Slikal sem njegov vrt, nisem nikoli slikal, ne da bi pokazal tudi ljudi, ki stojijo za temi vrtovi. Pri vsakem sem napravil portret pri lastniku doma, potem pa celo reportažo na tem vrtu, kaj dela: eden ima vrtnarja in hodi samo v visokih petah, tale se obleče v delavca in kleči celo popoldne, ko pleve, obrezuje rože, ima čisto zdelane roke od zemlje. V knjigi sem to fotko zoperstavil novogvinejskemu posnetku matere, ki sedi z otrokom v rokah v razcapanem svetu. "Dom je tam, kjer je tvoje srce."

Pripoveduješ o afiniteti do tretjega sveta: hodiš naokoli in jim daješ denar?

V principu ne, edino v Indiji, kjer že z zelo malo narediš veliko dobrega. Moj odnos je drugačen: jaz ne potujem poceni, ne kot Nemci, ki škrtarijo za četrt marke. Ko pridem med ljudi, prinesem s seboj svojo hrano in jaz hranim njih, ne pa oni mene. Poskušam zapravljati tam, kjer mene ne stane veliko, njim pa moj denar veliko pomeni. Sovražim slovenske popotnike z izjavami, ki se hvalijo, da so prišli za 100 dolarjev okoli sveta. Mi smo le zahodni svet in dovolj bogati. Ja, sem nekaka charity - za ta dva beneška milijonarja pa ne. Ha-ha, njima bi kaj spizdil, ha-ha.

Kako si odkril to čudo skritih botaničnih vrtov v Benetkah?

To je narava mojega dela. Jaz moram najti tisto, kar je skrito, tem ne slikam, ampak jih iščem. V neki bukvarni v Benetkah sem nekoč našel knjigo o teh vrtovih, ki pa je bila slabo poslikana. Pogledal sem ime avtorice, njeno ime poiskal v imeniku, jo poklical in začela sva skupaj delati. Pripravljala je še eno knjigo, rabila je fotke, jaz pa sem rabil dostop do vrtov, ki ga je imela ona.

Tule imaš fotografijo velemesta kot bukolične podobe.

To je Dallas, kjer sem delal reportažo o umoru Kennedyja, govoril z atentatorjevo, Oswaldovo vdovo, iskal druge zorne kote ulic, kjer se je dogodila ta zgodovina. To bukoliko kot praviš, to lepoto iščem najbrž podzavestno. Zanjo sem moral priti na vrh nebotičnika, kot sto mater nadležno, varnostniki, prošnja, podkupnine: gre spremljevalec s teboj, ki ti diha za ovratnik, prideš pred sončnim zahodom, rečeš, da boš še eno uro tukaj, spremljevalec ponori. Zoprno, ampak prideš. Tu sem bil na antenskem stolpu. Hotel sem slikati pogled iz zraka, da bi sploh dobil občutek, kje pa zdaj smo.

Jaz sem zmeraj odprt: fotograf, ki ima ogromno opreme. Moja fotografija je tehnična fotografija, sploh ne grem slikati dogodka, ki ga ujamem: tuf-buf, pa je. Če mi daš slikati večerjo pri Kučanu, ne bom imel ene dobre fotke. Me bo Sarkič tako posekal; njegove fotke so stokrat boljše. Moja fotografija ni hipna, ima dolgo predpripravo in tehnično predznanje.

Nasprotna je fotografija pred nosom: čigave so te roke?

Bil sem povabljen v Oman, uradno, dali so mi šoferja, ki je bil hkrati agent in nadzornik fotografiranja, ki je stal za mano: to ne, to pa ja! Te ženske nisem mogel slikati drugače kot v roke. Če bi slikal portret s tančico prek obraza, bi nanj že pozabil.

Posnetek roke je portret ženske. Ko srečaš žensko, jo pogledaš v roke.

To je to, ampak takrat nisem to mislil. Ko je Bresson hodil po Indiji, je slikal, šele potem je prišlo za njim, kaj je sploh slikal. Ko sem jaz hodil po Omanu, nisem vedel, da bodo te roke portret ženske. Meni je bilo samo fino, rekel sem ji: daj tako roke, pa sem jih slikal. Veš jaz nisem filozof, sem kmet, ki gleda naokoli.