Omejena razumnost

Pretekli teden je Jelko Kacin izjavil, da če bi v WTC-ju umrl vsaj en Slovenec, bi se obnašali drugače in bi veliko bolj podpirali protiteroristične akcije. Bi bilo res tako?

V nekem smislu da. Ko je prizadet kdo iz vaše bližine, je reakcija drugačna. Če se nesreča zgodi kje daleč, ljudje informacijo vzamejo na znanje, neposredno pa niso prizadeti. Recimo v preteklem stoletju, se pravi dvajsetem, so ljudje umirali na vseh koncih sveta, in to v tisočih, to nam je televizija prinašala v naše domove, pa tega nismo vzeli preveč osebno. Drugače pa je bilo recimo v primeru letalske nesreče na Korziki. Sedaj je prisotna ta misel, da so umirali naši. Vedno, ko je kdo označen z oznako "naš", je reakcija drugačna. Ljudje so pač družbena bitja in so prizadeti, kadar je prizadet član njihove skupnosti. Če bi morda jemali tudi tuje žrtve bolj resno, z večjo prizadetostjo, bi bilo v svetu verjetno manj vojn.

Ko ste ravno omenili letalsko nesrečo na Korziki - ali se je tudi takrat v družbi pojavil povečan strah pred letenjem?

Vsaka nesreča ljudi opozori na neko nevarnost. Letenje je že tako ali tako precej nenaraven način gibanja in mnogi ljudje se ga bojijo. Pred leti je bil tukaj nizozemski psiholog, ki se je ukvarjal s strahom pred letenjem in nam je o tem predaval. Omenil je tečaje za ljudi, ki bi morali leteti, pa si ne upajo. Na večjih svetovnih letališčih se dnevno pojavljajo potniki, ki v zadnjem hipu odpovedo polet zaradi strahu. Mnogi pa strah utapljajo v alkoholu, ki ga spijejo pred poletom ali med njim. Ko je človek pijan, pač ne razmišlja o strahu. Seveda to ni dober recept za spoprijemanje s strahom ali tistim, kar ga povzroča. Beg, tudi s pomočjo alkohola, vse samo odloži. Sicer pa so skoraj vsi strahovi naučeni. Seveda je nekaj takih, ki jih imamo zapisane v genih. Predvsem gre tukaj za nenaden zvok, izgubo podlage pod nogami ali temo. Več pa je naučenih strahov, ki jih pridobimo tako, da sami doživimo ali pri drugih vidimo, da so doživeli kaj nevarnega. In tako je tudi z letenjem, ki nam sedaj vzbuja strah zaradi podobe letala, ki se zaleti v stolpnico.

Toda to je precej neutemeljen strah, saj je še vedno večja verjetnost, da doživite prometno nesrečo, kot pa da ste v letalu, ki ga ugrabijo teroristi. Zakaj nam v nekem trenutku odpove racionalnost?

Da, res je, da smo bolj ogroženi, če se vozimo z avtomobilom. Toda strahovi niso vedno zgolj razumni. Tu bi se skliceval na letos umrlega velikega psihologa, tudi Nobelovega nagrajenca, Herberta Simona. Že v petdesetih letih je postavil teorijo omejene razumnosti. Pravi, da je naš svet preveč zapleten, da bi ga lahko v celoti dojeli, in si zato vzpostavimo nekakšen njegov poenostavljeni model, ki nam omogoča lažje razumevanje in delovanje v svetu. Pri tem uporabljamo t. i. hevristike, to je miselne bližnjice, ki nam olajšajo reševanje problemov. In dejansko so učinkovite, saj smo precej uspešna vrsta na tem svetu. Problem pa je seveda, ko se soočimo s stvarmi, ki so neobičajne, na neki način celo nenaravne. Ena od teh je hevristika dostopnosti. Ljudje ocenjujejo za bolj verjetne dogodke, ki se jih lažje spomnijo. Dogodke, ki so bolj pogosti, si dejansko hitreje prikličemo v spomin. Toda lažje se spomnimo tudi dogodkov, ki so čustveno nasičeni, izstopajoči, čeprav so enkratni. Padec letala, ko naenkrat umre sto ali več ljudi, si bomo bolj zapomnili kot vsakdanje umiranje na cestah.

Ali se vam je zdela v primeru napada na WTC in Pentagon reakcija Slovencev primerna dogodku?

Kolikor sem spremljal različne ankete in vsakdanje pogovore, se mi zdi, da so Slovenci to sprejeli s prizadetostjo, tako kot vedno, kadar umre veliko ljudi. Seveda bi bilo drugače, če bi letalo treščilo npr. v Delovo stolpnico ali Nebotičnik. V tem primeru bi bila nevarnost pri nas, mi in naši bi bili ogroženi.

Toda v primeru WTC-ja so se pojavile reakcije, ki so bile za naš prostor nenavadne. Recimo prižiganje sveč v izložbah ali na Prešernovem trgu ob velikanskem šopku. Zakaj se take in podobne reakcije niso pojavile recimo ob nesreči v Kaprunu, kjer so bili med žrtvami tudi Slovenci?

Ali ko so umirali otroci v Somaliji, kajne? Sicer se taki odzivi pojavljajo tudi spontano, navadno pa mora kdo dati pobudo in zgled. V Sloveniji so ljudje povezani z Američani, med njimi imajo prijatelje, sorodnike ali znance, komunicirajo. Zato je bila dovolj že majhna pobuda v smeri komemoracij in ljudje so se odzvali. Seveda so taki, ki tega nikoli ne bi naredili, ker tega pač ne počnejo. Poziv k izkazovanju sočutja ali žalovanja ni nekaj, kar bi nam bilo tuje in ni v nasprotju z normami prostora, v katerem živimo. Res pa je, da mora navadno kdo spodbuditi tak odziv.

Če še enkrat omenimo nesrečo v Kaprunu, ki nam je bila dovolj blizu, poleg tega je bila ena najbolj grozljivih nesreč v naši bližini, je presenetljivo to, da se pri nas niti ni pojavila visoka stopnja strahu niti sočustvovanja, sedaj pa se v medijih tako ali tako pojavljajo le poročila o višini odškodnin. Je tudi to normalna reakcija?

Meni osebno se sicer vedno upira, ko se človeško življenje prevede na materialno odškodnino, denar. Ampak na te zadeve - prav zaradi preprečevanja nesreč - je treba gledati tudi tako. Seveda so odškodnine nekakšen nadzor, ki odgovorne opozarja, da morajo paziti na varnost. Pri primerjavi nesreče v Kaprunu in 11. septembrom pa bi opozoril na pomembno razliko. V Kaprunu je bila nesreča, torej nenameren dogodek. Teroristični napad pa je nameren dogodek. In pri takih namernih dogodkih je občutek ogroženosti večji. Narava pač nima nič proti nam, dogodek se preprosto pripeti, sovražnik pa nas hoče zavestno uničiti.

Ali se zaradi tega pojavlja večji strah?

Seveda. Tisto, kar je slučajno, se lahko zgodi ali ne. Tak dogodek je sicer lahko posledica malomarnosti - kot kaže, je bilo v Kaprunu ravno to - toda ni bilo namerno. To je pomemben podatek pri reakciji ljudi, ki se kaže v večji zaznani ogroženosti in stopnji strahu pri terorističnih in drugih napadih ali grožnjah. Ta zaznana ogroženost bo v takih primerih vedno večja, še toliko bolj pa, če ste v ciljni državi ali pripadate ciljni skupini, ki jo želijo teroristi prizadeti. Zanimiva je npr. ocena nekega prometnega psihologa, da je življenje v severnoirskem Belfastu varnejše kot v Londonu ali kakem drugem velemestu, čeprav večina zaradi možnih terorističnih napadov meni nasprotno. Dejansko pa je večja verjetnost, da te v Londonu povozi avto, kot da te v Belfastu ubijejo teroristi. Za strah je dovolj že to, da imamo v mislih, da obstajajo neki teroristi, ki nekomu hočejo nekaj hudega. Zato sta prisotna tudi bes in jeza. Pomislite, da bi vam terorist podstavil bombo pod avto in ubil koga bližnjega. Verjetno bi bila vaša reakcija zelo maščevalna. Če pa pride npr. do nesreče, sovražnih čustev ne bo oz. bodo šibkejša.

No, pa kljub temu se tudi pri prometnih nesrečah s smrtnim izidom pojavi določena stopnja jeze.

Seveda. Toda če je prometna nesreča res posledica naključja, denimo ledu na cesti, in je voznik korektno vozil, se praviloma ne pojavijo sovražnosti. Ob recimo vpletenosti alkoholiziranega voznika ali takega, ki je prehitro vozil in je povzročil nesrečo, pa se pojavijo podobni učinki kot pri terorističnih akcijah. Še za nekaj gre. Ljudje vedno skušajo osmisliti dogodke v svojem življenju, še toliko bolj tiste najhujše. Si jih razložiti. Včasih za to potrebujejo tudi krivce, prave ali namišljene. Nekako vsa zadeva dobi smisel, ko je tam tudi krivec, ki ga lahko obtožimo ali se mu maščujemo. Tako lahko vsaj nekaj storimo v razmerah hude izgube in velike nemoči.

Lotimo se še bolezni. Pred pol leta smo bili vsi ogroženi zaradi bolezni norih krav, ljudje so prenehali jesti govedino, mediji so bili polni strašljivih zgodb o nevarni prehrani. Kakšni so bili po vašem mnenju mehanizmi, ki so pripeljali do strahu med ljudmi?

Dejstvo je, da če se v medijih ne bi pojavljale zgodbe o bolezni, se strah ne bi pojavil, saj ljudje o možni nevarnosti ne bi nič vedeli. Mediji so nenehno prinašali nove in nove informacije o bolezni, kar je sicer njihova naloga. In pri boleznih je tako, da bacilov ali virusov ne vidiš. Nevarnost je tako nevidna. Nihče ne more vedeti, ali je njegov zrezek res okužen ali ne. Zaradi tega, ker je situacija nejasna, so ljudje bolj previdni. Je pa reakcija odvisna tudi od zaupanja v ustrezne strokovne službe v državi. Če državljani zaupajo veterinarski službi, da dela korektno, če zaupajo proizvajalcem mesnih izdelkov, da se držijo predpisov, je ta strah manjši. Pri tem pa so pomembne tudi izkušnje. Če se posamezniku v nekem časovnem obdobju ne zgodi nič v zvezi s tem, potem se zgradi stvarna podlaga, ki bo potek dogodkov vrnila v normalen tok. Takoj pa, ko se spet pojavi primer zastrupljene hrane, se dvigne stopnja pozornosti za tovrstne dogodke, in če je tega preveč, če preseže neki prag, tudi nezaupanja. Strah preneha tudi zaradi tega, ker je prehranjevanje ena osnovnih vsakdanjih človekovih potreb in je torej preprosto nujno, da človek vsak dan toliko in toliko poje.

Zakaj v tistem trenutku, ko mediji lansirajo neko bolezen, ljudje ne pomislijo na vse ugovore, na racionalne pomisleke, na protiargumente? Zakaj niso skeptični, zakaj izgubijo sposobnost racionalnega razmišljanja?

V sodobnem svetu informacijskega preobilja ne moremo kritično slediti in presojati o vsem. Podane informacije praviloma sprejemamo kot golo dejstvo. Ne pozabite, da nas z njimi zasipajo iz različnih virov, in ko nekajkrat isto stvar slišiš ali vidiš, se ti zdi še toliko bolj resnična. V svojem ravnanju torej upoštevamo to, kar je podano, kar je pred nami, površni smo in se premalo poglabljamo. Pri raziskavah možnosti nastanka nesreč lahko naredijo t. i. drevo napak, ki vse lahko vodijo do nesreče. Recimo problem, ko avto ne vžge. Lahko se sestavi seznam vseh možnih napak, ki bi lahko privedle do tega, denimo prazen akumulator, ni goriva in podobno. Toda celo strokovnjaki, ki so jim pokazali nepopolno drevo napak, so pogosto izjavili, da so navedene vse možne napake - čeprav niso bile. Za njihovo presojo je bilo pomembno to, kar je bilo pred njimi, ne pa znanje, ki so ga gotovo imeli in bi ga morali potegniti iz globin svojega spomina. Tako delujejo ljudje tudi pri sprejemanju informacij o teh bolezni. Informacije sprejmemo kot povsem veljavne, brez ugovorov. Tisti, ki jih posredujejo, lahko delujejo tudi kot avtoriteta. Te pa je "treba" upoštevati. Če izginejo zunanji znaki problema, izgine tudi zanimanje zanj. Pojavi se nekakšna krizna amnezija. Kar pa se tiče potem zmotne zaznave takih bolezni pri nekaterih posameznikih - pomislite samo, kako je, če berete medicinski priročnik. Takoj ko preberejo opis bolezni, večina ljudi pri sebi začuti simptome, povezane s to boleznijo. Čeprav je sploh nimajo. Znane so tudi "bolezni" študentov medicine, ko se seznanjajo z njimi, marsikaj pa bi povedali tudi študentje psihologije, ko pri psihopatologiji prebirajo opise duševnih bolezni. Učinek tovrstnih obvestil je še toliko večji, ker smo nagnjeni k temu, da iščemo znake, ki bi potrdili naš strah, ne take, ki bi ga ovrgli.

Zakaj ljudje iščemo vse te izgovore, da bi bili nenormalni? Kako se sploh odzivamo na znake nevarnosti?

Saj ne gre za nenormalnost. To so čisto normalni odzivi in v običajnih razmerah so celo koristni. Le v izjemnih lahko povzročajo težave. Po drugi strani pa je v nas tudi nagnjenje, da nič ne naredimo, da se nam ne spreminja način življenja. Zato je veliko bolj verjetno, da tudi ob opozorilu na nevarnost ljudje ne bodo naredili nič. Nekako nagnjeni smo k normalnosti. Panika je zelo redek pojav.

Kaj mislite, da se je zgodilo v družbi, da vedno poudarjamo samo negativne stvari in da se zdi, da naravnost uživamo v katastrofičnem strahu?

Seveda ne poudarjamo vedno samo slabega in v spominih večine ljudi prevladujejo prijetni dogodki. Nevarnosti so navadno redkejše, so pa dovolj pomembne, saj gre lahko tudi za preživetje, in navadno zelo dramatične, izstopajoče. Zato pritegnejo pozornost javnosti. Črede krav, ki so jih zažigali, so bile dramatična slika, zaradi katere smo se čutili ogrožene. Ali sedaj z vraničnim prisadom - celo senat ZDA naj bi bil napaden, potem pa se čudijo, da ljudje o tem govorijo, da nastaja občutek ogroženosti. Dramo so jim dostavili v dnevno sobo. Upal bi si celo trditi, da so negativnosti, vsaj z vidika medijev, v večji meri dogodki kot pa vsakdanje, prijazne stvari. Ali pa se vprašajmo, koliko se piše o nobelovcih, koliko pa o zločincih. Za človeštvo je bil verjetno bolj pomemben Herbert Simon kot pa Osama bin Laden, ampak komaj kdo izven strokovnih krogov ve, kdo je bil.

Toda ali je naša narava res taka, da potrebujemo dramatičnost?

V pravi meri pač, toliko, kolikor jo obvladamo. Določena stopnja razburjenja da življenju večjo slast. Pri tem so tudi razlike. Nekdo bo smučal z Mont Everesta, drugemu bo dovolj razburljiv vzpon na Šmarno goro.

Dramatična so tudi poročila o življenju navadnih ljudi v Afganistanu, pa povprečnemu gledalcu to ne vzbuja čustvenih reakcij, poročila o antraksu pa.

Zato ker so Afganistanci postali tisti "drugi" Z njimi se žal ne identificiramo. Politika in mediji pogosto - zavestno ali nezavedno - spodbujajo tak pristop, ki seveda ni dober. Če žrtev razčlovečiš, ne vzbuja sočustvovanja. Krasno bi bilo, če bi se vsi počutili pripadniki te iste Zemlje, soljudje, a do tega je še dolga pot, vse predolga.

Ali bi nevidno nevarnost antraksa lahko primerjali s primerom milenijskega hrošča?

Kar se tiče negotovosti in nejasnosti, povezane z obema dogodkoma, pač. Toda prvi je tokrat posledica zavestnih napadov, drugi pa je pomenil nenamerno možno posledico uporabe sodobne tehnologije in odvisnosti sodobne družbe od nje. Tako je bil primer Y2K vsaj zaznan, čeprav gre morda - vsaj v ozadju - za interese računalniške industrije in njene dobičke. Priprave na srečanje računalnikov s tisočletnico so namreč požrle kar precej denarja.

Je strah res tako manipulativno čustvo?

Manipulira se lahko, toda ne v nedogled. Vedeti moramo, da se ljudje vedejo v skladu s svojo zaznavo razmer. Ta navadno ustreza stvarnosti, včasih pa je izkrivljena. Lahko tudi zaradi manipulacij ali pa česa drugega. Toda z manipulacijo je tako, da če se ponavlja prepogosto, izgubi svojo moč. Tudi manipulacija s strahom. Če se bo zgodilo, da bodo ljudje ugotovili, da jih mediji polnijo s strašljivimi informacijami, pa se potem ni nič zgodilo, bodo postali skeptični. Nevarnost leži v tem, da tudi pozneje, ko bodo opozorila prava, tem ne bodo zaupali.

Toda zdi se, da so ljudje racionalno razmišljanje o množičnih pojavih že skoraj izgubili. Včasih se zdi, da tisti, ki v trenutku najbolj množičnega strahu postreže z argumentom skepse, velja za nenormalnega.

Del problema je v tem, da gre za politične in druge interese, in tisti, ki kakorkoli dvomi o "naši" stvari, naših obvestilih ali ravnanjih, ni pravi. Po drugi strani je informacij veliko, nismo pa vsi strokovnjaki za vse. Zato težko presodimo, ali je skepsa upravičena ali ne. Hkrati pa živimo v svetu, v katerem nas vse preveč "učijo", kako razmišljati in kaj je tisto "pravo". Sam vidim vlogo medijev tudi v tem, da ljudi učijo kritičnosti. To pa lahko storijo le tako, da so tudi sami taki.

Po drugi strani pa se recimo v medijih pojavljajo razni jasnovidci in prerokovalci, ki govorijo o razrešitvi problema. Je ta reakcija normalna?

Kadarkoli se srečamo z nejasnimi, neznanimi, nenadzorljivimi razmerami, si jih skušamo razjasniti in jih spraviti pod nadzor. Radi bi vedeli. Če ne gre drugače, tudi s pomočjo jasnovidcev in prerokov. Oni ponujajo nekakšno gotovost, ki pa je seveda nihče ne preverja. Tako ljudem dajejo občutek varnosti. Če vem, kaj me čaka, se bom na to pripravil in se zato bolje počutil. V tem smislu te napovedi - če niso preneumne - delujejo terapevtsko. In samo v tem smislu lahko komu pomagajo. Jasno pa je, da zelo koristijo samim jasnovidcem. Niso pa rešitev problema, ampak ljudi prej pasivizirajo, jih spremenijo v figure na šahovnici slepih mističnih sil, saj je pač vse zapisano v zvezdah, kartah, stekleni krogli ali kjerkoli že. Za zdaj še ni znanstvenih dokazov, ki bi jih potrjevale. Ampak kadar si želimo gotovosti, se bomo oprijeli tudi slamice.

V čem bi se denimo strah pred antraksom razlikoval od bojazni pred aidsom ali ebolo?

Aids je bil pogojen s človekovo lastno dejavnostjo. Torej se je človek sam lahko odločal, ali bo vstopal v rizične stike ali ne. Za vranični prisad, o katerem danes govorimo, kaže, da je teroristično dejanje, za terorizem pa je značilna neselektivna izbira žrtev, zato posameznik nima nadzora nad okoliščinami, v katerih je izpostavljen nevarnosti. To pa pri ljudeh vedno vzbuja strah.

Nenehno govorite o strahu in ne o paniki. Ali je tudi to, da so Američani še pred izbruhom antraksa v nekaj dneh pokupili toliko milijonov plinskih mask, samo oblika strahu ali je nemara v tem dejanju zaznati paniko?

Panika je situacija nenadzorovanega strahu, ki se praviloma kaže kot beg iz kraja nevarnosti. Ta umik je nerazumen - ogroženi ne razmišlja o drugih alternativah - in nesocialen - pri paničnem begu ne pomagamo drugim. Ampak vse raziskave kažejo, da do nje redko pride. Pogostejši so primeri razumnih ukrepanj in pomoči ogroženim. Pri paniki strah ni nadzorovan. Lahko pa se bojimo, ampak svoj strah nadzorujemo. Strah pa je popolnoma normalno čustvo in nas varuje pred tem, da bi počeli stvari, ki so organizmu škodljive. V Ameriki se je pojavila grožnja, nihče pa ne ve, kako je velika in koga vse bo zajela. Zato ljudje razmišljajo, da je modro, da se preventivno zaščitijo. Nakup maske pomeni povečanje nadzora nad lastno varnostjo. Ljudje pa težimo k nadzoru nad razmerami, v katerih smo, tudi nad možno nevarnostjo. In to so popolnoma normalne reakcije. Spomnite se, kako je bilo, ko je bila v Jugoslaviji gospodarska kriza in so ljudje kupovali zaloge hrane, olja, sladkorja, praška. To je bila podobna reakcija. V sedanji situaciji je normalno dejanje tudi pozornost na nenavadne pisemske pošiljke.

Koliko časa mislite, da bo v zraku strah pred antraksom?

Če se ne bo nič zgodilo, bo strah pojenjal. Tako kot ogenj - če ne dodajaš kuriva, ugasne . Verjetno se bo strah polegel, ko se bo razrešila in pomirila situacija v Afganistanu in razrešili problemi, ki so v osnovi teh dogodkov. Ne smemo pa pozabiti, da se vedno lahko najde "terorist", ki bo iz nepolitičnih razlogov izkoristil prisoten strah in nadaljeval kakršnokoli akcijo, ki bi spominjala na teroristično. Samo zato, ker bi mu to povzročalo občutek moči, oblasti nad ljudmi.

Slovenski mediji so sprva pisali o antraksu senzacionalistično, potem so naenkrat ljudi začeli miriti, češ saj ni tako hudo. Kako lahko v pomiritvi sodeluje država oz. državne institucije? Recimo v primeru antraksa je minister za zdravje že dal izjavo, da nismo ogroženi. Je to korekten odziv?

Da. Najboljša reakcija je čimhitrejši stvarni prikaz nevarnosti. Takšna je po moji oceni tudi bila. Dana pa je bila tudi informacija o tem, kako naj ljudje ukrepajo, če vendarle dobijo kako sumljivo pošiljko. To jim omogoča nadzor nad nevarnostjo, če do nje pride, in zvišuje občutek varnosti. Najhuje je namreč, če se počutimo nemočni in negotovi. Takojšnost obvestil pa prepreči nastanek govoric. V nejasnih, nevarnih razmerah te namreč zlahka nastanejo in oblikujejo izkrivljeno sliko razmer. Njihove posledice pa je težko odpraviti, saj napolnjujejo prostor, ki je informacijsko prazen, in zaradi na pol resničnosti in širjenja z osebnimi stiki dobijo videz verodostojnosti.