Gospodar filma

Kako se počutiš zdaj, ko vsakih deset let praznujemo obletnico tvojega Plesa v dežju?

Povsem normalno.

Ples v dežju je po mnenju slovenskih filmskih kritikov najboljši slovenski film vseh časov, tako rekoč filmski ekvivalent Cankarju in Prešernu.

No, lepo je, da me niso pozabili. Dobro je, da film toliko omenjajo. V tem smislu se dobro počutim.

Ko si ga posnel, nisi vedel, da si posnel najboljši slovenski film vseh časov, ne.

Ha-ha, kje neki, posnel sem ga za svoje veselje - zato, ker sem imel rad film. In bil sem vesel, da sem dobil priložnost. To je bil moj prvenec.

Igralce ljudje poznajo po imenu, režiserjev pa ne. Toda tebe poznajo. Ko rečeš Boštjan Hladnik, vsak ve, za koga - oh, in za kaj - gre.

Za to nisem sam nič kriv. To ni moja zasluga. Le filme sem delal, nič drugega. Pa še to - delal!? - ni ravno najboljši izraz. V življenju nisem nikoli nič delal, ker sem grozno len. To, kar sem delal, snemal filme torej, mi je bilo le v zabavo in užitek. Snemanje filma zame ni bilo delo, ampak igra. Nismo delali - igrali smo se.

Kako danes gledaš Ples v dežju - pogosto, se mu izogibaš, s strahom?

Vsakič, ko ga gledam, se mi zdi, kot da sem ga posnel včeraj. Nobenih let ne čutim.

Pa ga gledaš z lahkoto, brez problema - ali kritično, vzvišeno?

Resnici na ljubo ga lahko šele zdaj - po vseh teh letih - gledam normalno, z distanco. Toda moja gledanja se razlikujejo: včasih mi je ob njem kar slabo, izgleda mi naravnost pošastno, včasih - ko sem malce bolj nostalgično razpoložen - pa mi je celo všeč.

Okej, kaj mu očitaš na slab dan?

Kaj vem - vse skupaj je ena osladna melodrama. Vse je osladno, pocukrano, pa tisti jetičar nekaj vmes kašlja... kha-kh... vse je prenapeto... in preveč konstruirano... in preveč narejeno.

In na dober dan?

Na dober dan se mi zdi zelo lep. Tako - malce za jokat, saj veš, za v nedeljo popoldne. Se mi zdi pa čudno, da ni nihče opazil montaže - da scene spajam tako, kot da gre za rime, za poezijo. To je pravzaprav film v verzih.

Toda ko je film leta 1961 prišel v kino, ni izgledalo, da bo kdaj postal del nacionalnega rituala.

Ja, reakcija je bila grozljiva. Ljudje so me napadali, na cesti so me zmerjali.

Recimo?

Baraba! Nesposobnež! Kaj se pa greš! Kaj pa misliš! Zapravljaš naš denar! Bili so ogorčeni. In zelo netolerantni. Po premieri mi je neki možakar v glavo zabrisal steklenico piva. V zadnjem trenutku sem se izmaknil. Film je bil za tiste čase preprosto prehud.

Preveč črn, pesimističen, morbiden?

Vse to - sporen pa je bil tudi način, kako je bil narejen. Bil je preveč nenavaden. Slovencem, ki imajo radi prijetne reči, ob katerih se ne razburjajo, se je zdel tuj.

Nobenih alpskih motivov.

Ha-ha, pa tudi noben izmed junakov ni ravno dober in priden, vsi so malce zapiti, malce umetniški, malce krokajo, malce se kurbajo.

In nihče ni vključen v proces samoupravljanja.

Ne, nihče ni udarnik. Nihče ne vstaja ob petih zjutraj.

Skratka - atentat na socializem, združeno delo in samoupravljanje. Kako je reagirala politika?

Oh, rekli so, da to ni odraz naše družbene stvarnosti. Če si tedaj kritiziral družbo, si jo moral kritizirati konstruktivno.

Te je ta burna reakcija Slovenije podrla, potrla, šokirala?

Do neke mere že. Na take reči nisem bil navajen. Prej sem namreč tri leta preživel v Franciji - dobil sem trimesečno štipendijo, a sem potem ostal, jasno, na svoje stroške. V glavnem sem se preživljal z asistiranjem.

Asistiral si velikemu Claudeu Chabrolu, ki je znal biti zelo mračen in že kar perverzno pesimističen.

Vem, kaj misliš, toda pri Chabrolu sem pobral nekaj drugega: štimungo. Bolje rečeno - to, kako je na snemanju ustvarjal štimungo. Snemanje je bila zanj igra. Tudi ko je snemal najbolj temne filme, je bilo na samem snemanju vedno veselo in zabavno. Nič drugače ni bilo pri meni. Ko je Duša Počkaj v Plesu v dežju najbolj trpela, je bilo na snemanju najbolj veselo - tedaj smo pokali največje vice. Kar je dobro. Če preideš iz enega stanja v drugo, je lažje igrati. Če je film žalosten, še ne pomeni, da moramo biti tudi na snemanju vsi žalostni. Chabrol je rekel: Film je preveč resna stvar, da bi ga jemali resno.

Z Robertom De Nirom bi težko prišla skupaj.

Zelo. Igralec se mora imeti na snemanju dobro, dobro ga moraš plačati, stanovati mora v dobrem hotelu, dajati mu moraš dobro hrano, potem ga pa lahko cel dan mučiš in mečeš po blatu - ves srečen bo. Šele tedaj bo lahko trpel. Kar mimogrede se ne zgodi nič.

Okej, pri Chabrolu si pobral način dela. Kaj pa si pobral pri legendarnem Robertu Siodmaku, kralju filmov noir, ki si mu prav tako asistiral?

Pred njim se lahko skrijejo vsi režiserji. Filmske obrti ni nihče tako obvladal. Res, vse trike obrti je poznal. Recimo, naučil me je, da se igralca med snemanjem ljubezenskih prizorov ne smeta gledati v oči, ampak morata vedno gledati drug mimo drugega, to pa zato, ker sta si preveč blizu - ko si potem na filmu gledata v oči, je videti tako, kot da škilita. Ali pa: v nekem prizoru Katje (1959) sedi Romy Schneider v razredu med sošolkami. Za sošolke sem izbral same luštne, seksi punce, toda ko je Siodmak to videl, se je prijel za glavo. Poklical me je in rekel: a si ti čisto neumen - če bo Romy, ki itak ni lepa, sedela med temi puncami, bo najgrša! Potem sem moral nabrati same grde punce, da je Romy izgledala lepše, no, najlepše. Siodmak me je sploh uporabljal za zvezo z Romy, ki je bila zelo problematična - pogosto se je zaklenila v sobo in ni hotela ven. Opravljal pa sem še eno, precej bolj tajno nalogo: Siodmaku sem pod pretvezo limonade in takih reči nosil alkohol in poživilne praške. Zelo je bil že utrujen.

Toda za Ples v dežju te niso kaznovali. Že naslednje leto si lahko posnel nov film - Peščeni grad.

Oja, kaznovali so me - posneti nisem smel svojega najboljšega filma, Umirajočega vetra. Po Rožancu. Rekli so, da je budžet previsok, kar je bila traparija. Budžeti tedaj niso bili noben problem. Če si med snemanjem budžet desetkrat prekoračil, si ga še vedno lahko posnel do konca. Pa me je Dušan Povh, tedaj direktor Triglav filma, vprašal, če bi posnel zelo poceni film, saj veš, za dva dinarja - dva, trije igralci, peljejo se na morje. Morje mi je zelo pasalo.

Morje ti je vedno pasalo. Bolje rečeno - slovenskim režiserjem morje vedno paše.

Nikoli nisem hotel snemati v Ljubljani. Med snemanjem nočem stanovati doma. Dom te okupira s čisto drugimi mislimi. V hipu, ko si doma, imaš takoj probleme.

Nisi hotel imeti občutka, da hodiš v službo.

Če snemam film, hočem živeti v drugem svetu.

In morje je drug, paralelni svet.

Tako je. Šel sem domov in si rekel, aha, morje - scenarij sem napisal v treh tednih.

Hitro.

Scenarij vedno napišem v treh tednih. No, Peščeni grad pa je bil potem vendarle bistveno dražji, kot smo načrtovali, pa tudi zelo dobro sem zaslužil, ogromno. Ne spomnim se, da bi kdaj tako dobro zaslužil kot pri tem filmu za dva dinarja. Toda skoraj so ga prepovedali - zaradi konca. Na koncu se fanta odpeljeta proti neke sorte mreži - razumeš, ne, kot da se odpeljeta nazaj v arest, nazaj v lager.

Nazaj v socializem?

Ja. Film si je pogledal Beno Zupančič, kulturni minister, ki je potem vprašal: no, kaj pa to pomeni? In Janez Kališnik, snemalec, mu je razložil, da se film tako konča zaradi stila: ker se začne z linijami, se tudi konča z linijami. Aja, je rekel minister in odšel. Tedaj si moral vedno reči, da je bilo to in to mišljeno drugače, kot izgleda na prvi pogled.

In potem so te odkrili in ugrabili nemški producenti.

To se je pravzaprav zgodilo že med snemanjem Peščenega gradu. V tistem času so tujci v Sloveniji stalno snemali koprodukcije.

Zlati časi!

Vsekakor, ljudje so se učili obrti, pa tudi v glavah se je nekaj premaknilo. Nastala je filmska miselnost. No, nemški producent Egon Haebe si je ogledal Ples v dežju in bil noro navdušen. Najprej sva se dobila v hotelu Palace, kjer mi je rekel, da mu je zelo všeč moja filmska pisava, moje filmsko izražanje, nekaj tednov kasneje, ko sem še snemal Peščeni grad, pa sva se dobila v hotelu Bellevue, kjer mi je že izročil ček - za 5.000 mark! Kar je bilo tedaj nenormalno veliko. Hrošč je stal 4.000 mark. In ček mi je dal kar tako, za hec, za kofe, kot znamenje dobre volje - nobene pogodbe še nisva podpisala, nič nisem še storil.

Takih ni več. Pravi producent!

Ja, pravi. Potem je videl Peščeni grad, ki mu je bil noro všeč, celo tako zelo, da je predlagal, da bi negativ filma uničili in ga posneli še enkrat - v barvah in z nemškimi igralci.

Očitno na to nisi pristal. Kar pa vaju ni ločilo.

Ne. Zanj sem posnel dva filma, Erotikon (1963) in Maibritt (1964), toda preden sem začel snemati, sem mu rekel, da filma ne bosta ravno komercialna. Odgovoril je, da ga to nič ne moti, ker mu denar delajo drugi filmi. Rekel sem, v redu, ampak zakaj ne bi raje najprej posnela dva filma, ki bosta delala denar, pa bova potem snemala one druge, bolj osebne filme. Predlagal sem mu celo, da bi posnela Winnetouja - po Karlu Mayu. Vidiš, v času komunizma so nas učili, da so filmski producenti le izkoriščevalci in kapitalisti, kar pa ni držalo - Egon Haebe me je absolutno podpiral, totalno mi je zaupal, ves čas mi je ščitil hrbet in me gladil. Ugodil je vsem mojim muham, še več, pred mojimi očmi je zavrnil finance nekega nemškega bogataša, bivšega Goebbelsovega prijatelja, ker sem mu postokal, da me "filmske ideje" in "režijske ambicije" bogataševe žene ne zanimajo. Na mojo željo ga je nagnal.

Je bil zate ta nenadni prehod v tujino - na trg, med resne in finančno težke producente, med zvezde in denar - kulturni šok?

Le spočetka, toda hitro sem se privadil. Kar pa ni bilo težko - vse je bilo tako normalno. Sploh pa, filmske ekipe so povsod enake. Vsi snemalci so taki in taki, vse maskerke in garderoberke rade klepetajo, vse tajnice režije so majhne in vitke.

Tudi Švedinje? Maibritt si namreč posnel na Švedskem, ki je bila tedaj eno izmed prvih gorišč, torišč in oporišč seksualne revolucije.

Ja, in napisal sem ga skupaj z Volodjo Semitjowom, scenaristom slovitega švedskega filma Plesala je eno samo poletje. Ko sem prišel na Švedsko, še nisem imel glavne igralke, toda Egon mi je rekel, joj, brez skrbi, na Švedskem je ogromno lepih deklet. Stanoval sem v hotelu in Švedinje so potem hodile k meni, druga za drugo - na avdicijo. V glavnem so bile temnolase, tiste, ki so bile blond, so bile pobarvane, vse pa so imele isto hibo - prednja zoba sta bila pri vseh prevelika.

Si na Švedskem iskal Slovenko?

Ja, no - svoj tip, ne. Tako... saj veš - Brigitte Bardot. Film smo potem posneli na otočku, ki mi je bil tako všeč, da sem ga hotel celo kupiti.

Pa si s tema art filmoma tedaj zaslužil toliko, da bi lahko kupil švedski otok?

Ja. Saj ni bil tako drag. Imel je vse - luštno lesenjačo s prijetno notranjostjo, pa labode.

In morje.

Ha-ha. Fantastično.

Pa sta filma naredila kaj denarja?

Maibritt je šel zelo dobro, Erotikon pa ne, le v severni Nemčiji.

Zakaj?

Ker je ta del Nemčije bolj protestantski.

Ah.

Bavarska je bolj klerikalna, zato je bil Erotikon tam bolj ne kot ja. Tudi nemški kritiki so bili bolj navdušeni nad Maibritt, češ da diši po Ernestu Lubitschu.

Ha - lustspiel! Zakaj sta se potem s producentom razšla?

Zgrabila ga je megalomanija: v Baden-Badnu je hotel odpreti akademijo, graditi pa si je začel tudi neko stavbo, večjo od Metalke, zelo moderno, vse v steklu, toda na koncu se mu je vse to finančno povsem sesulo. Vse - res čisto vse! - so mu pobrali. Do zadnje pare. V hipu ga ni bilo več. Malce ga je reševala žena, ki je bila potomka dinastije Krupp.

Je njegov bankrot udaril tudi tebe?

Ja in ne. Z njim sem imel že podpisane pogodbe za tri filme, ki bi jih posnel na Tahitiju, tam, kjer je Murnau nekoč posnel Tabu, in ki bi mi skupaj prinesli okrog 150.000 mark. Po pogodbi bi ta denar dobil, pa če bi filme posnel ali pa ne. V obeh primerih torej. A je vse skupaj padlo v vodo. No, Haebeja je potem še kap. Ubog je bil, res, ubog.

Tako končajo pravi producenti. Vedno so malce tragični. In ti?

Na srečo se je tedaj zame zanimalo že tudi nekaj drugih producentov, ampak sem bil neumen - ponudili so mi dolgo, zelo drago TV nadaljevanko, pa sem jo zavrnil. Televizije pa že ne! Potem bi moral na Jamajki posneti hudo erotičen film.

Kako hudo?

Ne pornografskega, toda za tiste čase hudo erotičnega. Tri ženske in en moški na samotnem otoku - v džungli. One med sabo, pa on z dvema in tako dalje. Lahko si misliš. Toda producent je tik pred začetkom snemanja povsem propadel z nekim drugim filmom, tako da so tudi njemu vse pobrali. Z zadnjim drobižem me je peljal na kosilo. Boštjan, pejd, greva še nekaj pojest. Pojedla sva in potem je bilo vsega konec.

Ni dvoma - zaslišal se je krik. Sončni krik. Na slovensko sceno si se vrnil z lahkotnim, ironičnim, rajcaškim filmom. Sta te Švedska in Nemčija odprli, osvobodili?

Sončni krik sem napisal med vožnjo iz Nemčije v Ljubljano. Razmišljal sem in ko se mi je kaj posvetilo, sem zapeljal na stran in reč hitro zapisal. In tako celo pot. Nenehno sem ustavljal. Na Vibi so ga začuda zelo hitro sprejeli, toda ko je prišel v kino, so bili vendarle vsi spet malce šokirani. Zdelo se jim je, da je padel z neba.

Ni čudno - pisalo se je leto 1968. In v zraku so bile kontrakulturne vibracije - seks, free love, nonkonformizem, revolt.

Vse to je bilo tudi v filmu. Pa pop muzika, Kameleoni, golota.

In to frontalna golota!

Ja, prav imaš - vse tiste gole punce.

Prej je gole ženske kamera vedno pokazala le od zadaj - tudi ti si Mileno Dravić v Peščenem gradu pokazal le v hrbet.

Vse je bilo res lahkotno, zelo neobvezno, svobodno. Seks pri likih ni puščal nobenega občutka krivde, nobene slabe vesti.

Seks kot rekreacija - tega slovenski film prej ni poznal.

To je bil seks brez greha.

Na koga se je nanašal izraz "marmeladarji"?

Jasno - na komuniste, na partijo.

Le da partija tega ni vedela.

Filme sem tedaj vedno snemal z nekim namenom - da bi protestiral, iz upora. Saj veš, kot Mladina.

Le paziti si moral, da ne pogruntajo.

To sem moral vedno skriti: poskrbeti sem moral, da je šlo skozi in da se je obenem vedelo, v čem je štos. Poslali so mi cel spisek stvari, ki da jih moram izrezati iz Sončnega krika.

Recimo?

Fant in punca sta v čolnu, ki se začne zibati. Jasno je bilo, kaj počneta, France Štiglic, tedaj direktor Vibe, pa je bil nad tem tako ogorčen, da sem moral zibanje izrezati. Ostal je čoln, ki se ne ziblje. Štiglic mi je rekel: "Ves farovž se ruka, kadar fajmošter fuka." Hotel je tudi, da izrežem vse tiste gole punce, češ da so mladoletnice in da bom imel probleme s starši. Zahteval je, da se dobi negative vseh teh izrezanih posnetkov in se jih komisijsko uniči.

Glej: v Sončnem kriku je bilo le malce seksualnega namigovanja, pa je že skoraj gorel film - le dve leti kasneje pa že prideš z Maškarado, seksualno povsem eksplicitnim filmom. Seks v praznem bazenu, seks v avtu, analni seks, orgija z geji, lezbijkami in transvestiti. Kako to, da so sploh sprejeli scenarij za Maškarado? So bili tako slepi - ali pa si jih tako zapeljal?

Komisiji sem dal scenarij, iz katerega sem pometal vse pridevnike, tako da ni bilo točno jasno, kaj se dogaja, vsaj ne pri erotičnih prizorih. Tisto hujšo, "zeleno" verzijo pa je dobila le ožja ekipa.

Skratka, ni se jim sanjalo, da so potrdili film, v katerem bo ogromno zelo intenzivnega seksa.

Ne, niso imeli pojma. Toda vedeti moraš nekaj: tudi iz "zelene" verzije nisem uspel vsega spraviti na film. Vladimirja Kocha, glavnega dramaturga Vibe, sem poklical na Bled in mu med drugim povedal, da bom posnel dve verziji istega "transvestitskega" prizora - razlika bi bila le v tem, da bi se v eni verziji zaljubil deček v deklico, v drugi pa deček v dečka. Tako bi dobili dva filma: en bi bil bolj homo, drugi pa bolj hetero. Nič nas ne bi stalo, imeli pa bi dva filma, ki bi ju lahko prodajali ločeno. Ampak to ni bilo nič v primerjavi s tem, kar je še bilo v "zeleni" verziji, recimo dama, ki ima pod krilom psička.

Ekipa ni delala problemov?

Ne, sploh ne. Vse je bilo luštno. Prav zabavali smo se. Med snemanjem so bili vsi goli ali pa napol goli, toda v pavzi se niso niti oblekli. Mirno so igrali tarok. Goli. Kot da ni nič. Ko snemaš erotični film, si najbolj nedolžen.

Nobene vzburjenosti.

Ne, še kvantali niso.

Je bilo Vido Jerman težko prepričati, da so vsi tisti seksualni prizori nujni za zgodbo?

Brez problema. Na ti izdam malo skrivnost. Ko Miha Baloh od zadaj naskoči Vido Jerman, svojo filmsko ženo, sem v ta prizor vključil zelo kratek, hipen posnetek nabreklega penisa, ki naj bi bil Balohov. Jasno, v resnici ni bil Balohov, ampak od nekoga drugega, od nekega statista. Posnetek je bil tako kratek, da to erekcijo bolj zaslutiš kot vidiš. Reč smo snemali tamle, v nekdanji Vibini cerkvi, samo snemanje pa je bilo grozno.

Mu ni hotel vstati?

Ja, ni in ni šlo. Eno punco sem najel, da mu ga je za kuliso obdelovala, mi smo tečnarili, no, a sta že, toda vsakič, ko je fant pritekel pred kamero, do riti neke punce, ki je dublirala Vido Jerman, mu je erekcija uplahnila. To smo ponavljali in ponavljali. Toda ta posnetek sem potreboval - da ni blefa. Da se ta dotik začuti.

Na videu bi se to zdaj lepo videlo - le sliko bi zamrznil.

Le daj.

Reakcije so bile spet divje. Bolj divje kot kdajkoli?

Pisali so traparije. Tam je prizor, v katerem tisti fantek z roko zdrsne navzdol, vzdihuje, kamera pa potem odplava na ribico. Neki pisatelj je pisal, da si ga je moral mali na snemanju šestnajstkrat vreči na roko in da so ga morali potem odpeljati v bolnišnico. Neka gospa, sicer dokaj lahkoživa žena tedaj zelo visoke persone, je rekla, da bi me bilo treba kastrirati. Dialog listo so razmnožili in jo pošiljali okrog - še preden je film prišel ven. "Kurc te gleda". "Pizda je pozn, čao". To je bilo grozljivo. Vse je bilo naštelano, da bi film prepovedali. In so ga. Zahtevali so, da film čisto porežem. Viba mi je poslala spisek reči, ki jih moram izrezati. Izrezal sem za kaki dve minuti materiala, bolj ali manj bližnje posnetke s tiste orgije, a niso bili zadovoljni. Rekel sem, da več ne bom rezal. Pa so rezali sami. In rezali. In rezali. In ven je prišla 20 minut krajša verzija. Brez vsega. Na premiero nisem šel. Zbežal sem v Italijo, v Trbiž. Bilo mi je hudo. V taki državi nisem hotel več živeti.

Je bila Maškarada odraz slovenske družbene stvarnosti?

Zakaj pa ne? To so bili pač taki časi.

Kasneje so v kino spustili novo verzijo.

Ja, ta je bila malo manj porezana, toda prva, prava verzija je v kino prišla šele leta 1982 - in to v Slogo, v kateri so tedaj vrteli izključno porniče.

A tudi to v resnici ni bila prava verzija.

Ne, prav imaš - prava verzija je bila "zelena", ki je nisem nikoli posnel.

Hecno - kazni spet ni bilo. Takoj zatem si posnel film Ko pride Lev, v katerem je bil mladenič spet ujet med dve ženski, starejšo in mlajšo, materinsko in pohotno.

In spet so bili problemi. Spet sem moral rezati. Tokrat sem moral izrezati prizor, v katerem se luštna punca, tedaj 15-letna Marina Urbanc, ponoči vrne domov in jo starši vprašajo, kaj je počela, ona pa nežno, sladko, nedolžno, šarmantno odvrne - fukala sem. To je bilo za tiste čase preveč provokativno.

Štiri leta kasneje si posnel Bele trave - šel si na kmete. Kako to?

Bojan Štih, ki mi ni bil naklonjen in ki itak ni prenesel zvezdništva, je rekel: ti si do sedaj delal urbane filme, zdaj pa boš šel še malo na deželo, med kmete.

Na prevzgojo?

Ja, tega, ki je bil razvpit, je bilo treba utišati.

Toda tokrat so ti spisek prepovedi predložili že kar vnaprej.

Možgane mi je prala neka blondinka s CK-ja. Rekla je, da ne sme biti nihče v džinsu, da v kotih kmečkih hiš ne sme biti razpel, da se ne sme videti nobene cerkve in da ne sme biti nihče slečen. Zato sem oba junaka, fanta in punco, v posteljo poslal kar oblečena.

Kdaj je bilo v Sloveniji najtežje delati filme - v šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih?

Vedno je bila borba, toda očitno me niso hoteli čisto odrezati. Ne morem delati na komando. In ko so bile Bele trave posnete, jih je motil konec - ker dojenček na koncu umre. Hoteli so happy end, ki pa ga niso dobili. France Brenk...

... legenda slovenske filmske publicistike...

... ja, in velik rusofil, je moji punci pogosto jamral, joj, Boštjana je tako škoda, sem razmišljal, da bi bilo zanj najbolje, če bi ga za kako leto poslali v Sibirijo.

Da bi ti malce ohladili libido?

Ne, da me spravijo na pravo vejo. Meščanstvo - to ni bilo dobro. Pri meni že poreklo ni bilo pravo, ker nisem bil iz delavske družine. Ampak Brenk je to rekel ljubeče, brez zlobe. To je res verjel. Dobro mi je hotel.

No, libida ti niso ohladili. S kmetov si skočil naravnost v žarišče urbanosti - med hardcore porniče. Kako si postal prvi slovenski porno režiser?

Imel sem te nemške revije, v katerih so bili naslovi firm, ki so producirale porniče. Producentom sem poslal svoj rezime in kmalu sem dobil odgovor - od hamburške firme Tabu. Potem mi je telefoniral in rekel, da je že plačal mojo letalsko karto, ki me čaka na agenciji v Ljubljani. Vprašal sem ga: kako vas bom pa na letališču spoznal? Rekel je: starejši gospod v kratkih hlačah. In tako sem odletel v Nemčijo k najbogatejšemu producentu porničev, ki mi je takoj razložil: v porniču je glavna igralka vagina, glavni igralec pa penis. Nenehno je govoril. Kar je bilo dobro - to je bil zame povsem nov žanr. Do tedaj sem videl le enega ali dva porniča. Po vojni je po Ljubljani pod mizo krožil star, nemi pornič, v katerem sta se dve ženski tešili z banano.

Kje se je pa to gledalo?

Uh, doma, skrivaj, ne javno. To je bilo strogo prepovedano. Saj veš, v kakšno nemilost je padel Mario Foerster, ki je po vojni snemal tisto golo punco.

In koliko porničev si posnel?

Štiri - približno polurne. Tedaj so pisali, da so to prvi nemški romantični porniči. Igral sem se z zrcali, tako da je imela ženska štiri dojke. Skušal sem biti kreativen. Za dva porniča mi je scenarij napisal Marcel Buh. Snemali smo v Muenchnu in Frankfurtu, v bogataških hišah, budžet za vsak film je znašal 65.000 mark, za vsakega sem porabil tri dni, igrali pa so Nemci. Igralke so prihajale k meni v hotel in se slačile. Ne vem, kaj so si mislili receptorji, toda moral sem videti, kako punce izgledajo. To je posel, ne.

Kaj te je najbolj presenetilo pri tem novem žanru?

To, da so bile ženske precej bolje plačane od moških. Ženske so dobile 1.200 mark na dan, moški pa le od 600 do 800 mark. Kar je bilo čudno - snemanje porničev je za moške večji napor kot za ženske. Še bolj presenetljivo - mnoge izmed teh porno igralk so bile poročene in po snemanju so jih prišli iskat možje. Vse je bilo povsem normalno, čisto, družinsko. Nič umazanega. To so bile spodobne gospe. Vse je bilo zgledno organizirano.

Obrtniški triki ti niso delali preglavic?

Ne, hitro sem vedel, kako se naredi spermo: beljaku dodaš moko ali pa jogurtu nekaj drugega. S posebno pasto je treba namazati vagino, če ne pri bližnjih posnetkih ne deluje čisto, ker se ob penetriranju okrog nabira pena. Zelo težko je bilo hkrati posneti analni in vaginalni seks. Pri nekem igralcu smo imeli vedno probleme, ker se je njegova sperma takoj strdila, posušila, pa smo morali goljufati. Z beljakom in jogurtom.

Je kaka igralka med seksom doživela orgazem?

Tega nikoli ne veš. So pa uživale - brez dvoma. Jaz pa tudi. To sem počel iz upora - ker mi doma, v Sloveniji, tega niso pustili. Še stavek "Fukala sem" so mi izrezali.

Vidiš, dobro, da si delal v času partijske represije in pritiskov - si se imel vsaj čemu upirati. Danes imajo režiserji občutek, da se ni več čemu upirati. Kar filme in fantazijo malce ubija, ne.

Drži.

Ko si se vrnil, si posnel film Ubij me nežno, v katerem lezbijki nekemu fantu nad tiča spustita piranhe.

Scenarij tega filma je bil identičen scenariju Maškarade, tako rekoč isti scenarij. Hecno, da tega ni nihče opazil.

Niti producenti.

Niti producenti.

Spet si angažiral Dušo Počkaj, plesalko v dežju, ki se je tokrat prelevila v plesalko v disku.

Sliši se smešno, toda pri Plesu v dežju je bila za vlogo prestara, zato smo jo morali pomladiti, pri filmu Ubij me nežno pa je bila premlada, zato smo jo morali postarati.

Leta 1986 si šel v partizane - v Času brez pravljic, svojem zadnjem celovečernem filmu. Ni bilo tedaj malce pozno za partizanske filme?

Štih je rekel: vsak slovenski režiser je posnel partizanski film in tudi ti ga boš. In sem ga. Namerno sem pretiraval.

Spet si hotel posneti osladno melodramo. To je tvoja prva himna prokreativnemu seksu. Vsak seks je otrok.

Film je posnet po resnični zgodbi. Moral sem se držati resnice. Zgodilo se je pa nekaj čudnega: ekipa se je nekega dne na lepem razbežala. V Černobilu je prišlo do tiste jedrske nesreče in bali so se, da tudi k nam prihaja radioaktivni oblak in da bodo vsi pomrli. Niso hoteli ven, niso hoteli piti vode.

Ko je prišla svoboda, si se vključil v proces denacionalizacije - si že dobil vse nazaj?

Ne, še včeraj sem bil pri notarju.

No, ampak zdaj si bogat kot kak nemški producent - boš kaj investiral v filme, recimo v novo fazo slovenskega seksualnega osvobajanja?

Saj stalno snemam. S to novo, digitalno tehnologijo lahko delaš čudeže. Vse je še neizkoriščeno. Filmska abeceda se je povečala. Veliko bolj precizen si lahko. Fantastično. Fantazija se zdaj lahko razživi. Genialno. Toliko kot zdaj nisem še nikoli snemal. Redno hodim na Tajsko, zdaj grem že petič - tam snemam zelo zanimive stvari. Napol dokumentarno, napol igrano. Rahlo erotično. Tam si totalno frej. Čisto si brez greha. Všeč mi je ta Buda.

Daj, ljudstvo čaka.