Nisem džuboks

jebe!

Predrag Miki Manojlović je legenda srbskega gledališča in filma. Igral je v številnih gledaliških igrah na odrih po nekdanji Jugoslaviji in v tujini; med drugim v predstavi Mahabharata v Royal Shakespeare Theatru v Londonu v režiji Petra Brooka.

Posnel je 27 filmov, med njimi so Hajka (Živojin Pavlović, 1977), Samo enkrat se ljubi (Rajko Grlić, 1981), Oče na službeni poti in Podzemlje (Emir Kusturica, 1985 in 1995), in več TV-serij, tudi Odpisane (1974) in Grlom u jagode (1979). Od leta 1993 živi in ustvarja v Parizu.

Film, ki ga te dni snemate v Zagrebu, nosi naslov Kao u lošem snu. Nekdo je za ta film dejal, da je to "nenavadna zgodba o povsem navadnem človeku". Film poudarja problem nekomunikativnosti in hermetičnosti glavnega junaka. So ti problemi tudi problemi sodobnega urbanega človeka?

Film za to govorno območje nosi naslov Kao u lošem snu, ker ljudje tukaj razumejo pomen besede "kao". Drugod bo film nosil naslov Who the Fuck Start the First. Ta naslov asociira na dramo scenarista filma Dejana Dukovskega Da mu jebem mamu, ko je prvi poćeo. Zgodba v tem filmu je preigravanje zgodbe o Kasparju Hauserju, torej večne zgodbe o osamljenosti in nerazumljenosti posameznika sredi družbe. Tu glavni junak ne živi kot Kaspar Hauser v svojem avtističnem svetu, pač pa v nekem svojem svetu z mračno izkušnjo vojne in spopadov, ki so potekali zadnjih deset let v teh krajih. Zgodba se prične, ko se Kaspar tega filma vrne iz vojne in ni sposoben komunicirati z okolico. On sicer govori, se pogovarja z ljudmi, vendar ne on ne okolica, vsi ti Kasparji Hauserji, niso drug drugemu sposobni dati osnovne stvari, zaradi katere obstaja svet: ljubezni. Film govori o današnjem človeku, ki so se mu temeljne vrednote sesule v prah, in on sam je del tega prahu. Obstaja kot fizični torzo, s kostmi, kožo, z mišicami, ima tudi čustva, vendar popolnoma napačno usmerjena. Komunikacija je nikakršna.

V tujini ste že vrsto let. Zakaj ste sploh odšli?

Nisem odšel zaradi političnih ali ekonomskih razlogov. Odšel sem zaradi nečesa, kar sem vedno iskal: smisel v svojem delu. Pri svojem delu v gledališču in pri filmu sem izpolnjeval nekakšne kroge smisla. Pri vsaki predstavi, v vsakem gledališču, v vsakem filmu. Moj prvi krog se je zaprl leta 1985. Takrat sem odšel. V Londonu sem sodeloval s Petrom Brookom. Pravzaprav je on našel mene. Zakaj in kako, to je dobro vprašanje. Potem sem se vrnil in s tem naredil svojo največjo napako. Namesto da bi začel nov, drugi krog svojega ustvarjalnega razvoja, sem ponovno stopil v prvega. Če pa bi vedel - kdo pa je? - da bo tu čez nekaj let vojna, se zanesljivo ne bi bil vrnil. Odhod leta 1993 je bil samo logično nadaljevanje tega, kar se je z mojo ustvarjalnostjo dogajalo v tujini. V filmu in gledališču. V zvezi z mojim odhodom ni bilo nič naključnega. Moj nadaljnji ustvarjalni razvoj v okoliščinah, kakršne so bile v Beogradu leta 1991, 92 in 93, ni bil možen. Nisem labilen tip, vendar resnično nisem več vzdržal. Morda je to za vas v Sloveniji čudno, ker je bilo pri vas drugače. V Beogradu in z menoj je bilo tako.

Se zdaj počutite kot brezdomec, apatrid?

Vsekakor! Tako sem se začel počutiti, ko se je začela vojna. Ne zato, ker bi bil zagovornik velike Srbije v katerem koli smislu. Zame je prejšnja država bila sprejemljiva in neka vrednota, vendar nisem neumen. Zdaj je, kar je. Gre za prekinitev stikov in komunikacij, ki je še vedno prisotna. Že kot otrok sem se vedno veselil, ko sem se iz Italije približeval Sežani. Zdaj moram zaviti in grem čez Avstrijo in Madžarsko v Beograd. Ko sem kot otrok prihajal v Slovenijo z vlakom, sem se vedno spraševal, zakaj v Dobovi menjajo lokomotivo. " Jebi ga," so mi pojasnjevali, "Slovenci imajo neko drugo elektriko." Vidite, že take stvari sem doživljal zelo čustveno. Čustva so zame ena najpomembnejših stvari v življenju. Ko ti enkrat kdo to zajebe, se znajdeš v nenaravnem položaju. Za ljudi, kot sem jaz, je bil zato razpad Jugoslavije enostavno boleče dejstvo. To je zdaj končana zgodba. Moramo pa se spet poskušati približati drug drugemu.

Kako ste preselitev občutili pri svojem delu, zaradi jezika?

Jezik je za igralca brez dvoma ključno vprašanje in izrednega pomena za njegovo izrazno sposobnost. Bilo je težko, brez dvoma. V vsakem jeziku je treba osvojiti njegov duh, da bi se lahko v njem svobodno izražali. Osvojiti duh jezika pa je zelo težko. To ni samo poznavanje slovnice. To je odkrivanje skrivnosti, ki jo vsak jezik nosi v sebi. To je lahko neskončno dolg odnos.

Je treba pri tem sprejeti okolje, katerega jezik se učite? Ne politično, mislim kulturno, človeško?

Vsekakor! Ne pravijo kar tako, če se "ne počutite kot doma", so vsa prizadevanja zaman. Če ne jemljete tega okolja za svojega. Jaz Franciji in Angliji pripadam. Za vsako velja posebna zgodba. Francija mi je blizu, ker sem tam kot otrok občasno živel. Babica me je maltretirala s francoščino in še danes sem ji za to hvaležen. Angleščine sem se moral naučiti, ko sem igral pri Brooku. Osem ur sem bil na odru, to je bilo izredno naporno, a poučno. Enostavno sem se moral naučiti angleščine, če sem hotel igrati. Poleg tega sta kot jezika francoščina in angleščina zelo različni.

Igrali ste v Mahabharati Petra Brooka. Več tisočletij stara zgodba je znana. Gre za vojno med dvema družinama, za nasilje in nemoč pred nasiljem. To zgodbo še danes doživljamo po vsem svetu, zadnje desetletje tudi na območju nekdanje Jugoslavije. Je ta stara zgodba o zločinu, strasteh, tudi ljubezen je velika strast, nasilju, je to človeku nekaj imanentnega, so ljudje na hribovitem Balkanu glede tega kaj posebnega?

Ne, nikakor ne gre za posebnost. Za zdaj je videti, da to nosimo kot človeštvo v sebi. Mahabharata je stara več tisočletij. Govori o vojni in plačilu za zločine. V Bhavagadgiti se govori o tem, da se ne more začeti novo obdobje, dokler ni končano obdobje pred tem. Upoštevaje stara vzhodna spoznanja mi sedaj po več tisočletjih končujemo neko obdobje. Čas je fenomen, ki ne pozna bližnjic. Obstajajo pa ljudje, posamezniki, ki lahko s svojimi spoznanji to našo pot usmerijo na pravo pot, ji dajo smisel.

So bili taki ljudje nekoč vrači, kasneje duhovniki in politiki, potem tudi umetniki? So ti to, kar danes imenujemo opinion makerji? Ali obstaja odgovornost teh ljudi za razvoj, za vojne?

Gotovo imajo ti ljudje, politiki, akademiki, umetniki, večjo odgovornost kot drugi. To so vrhovi posameznih družb in imajo brez dvoma nanje velik vpliv. V katerem koli času, na različne načine. Zgodi pa se, da imate v posameznih okoljih zelo sposobne ljudi, ki pa so v svoji ustvarjalnosti zelo omejeni. Enostavno ne morejo priti do izraza ali pa se ne znajo izraziti. Pogosto pa ti ljudje, ki lahko odločilno vplivajo na dogajanje, delujejo povsem iz egoističnih razlogov. Kakšna politika, kakšna umetnost! Zajebi, pozabi. Gre za povsem pritlehne osebne koristi. Posledice pa nosimo vsi.

Kako potem naprej, z "nogami do kolen v krvi"? Je mogoče iti prek vsega?

Seveda je mogoče. Vendar tega ni mogoče ukazati. Ljudje morajo priti do svojih lastnih spoznanj. Recimo, po vseh teh klanjih v vojnah na območju Jugoslavije je iluzorno pričakovati, da bodo to enostavno pozabili. Mogoče je oprostiti, vendar se mora to zgoditi v človekovi notranjosti, v vsakem posamezniku, počasi in postopoma. Kaj je cilj današnjega človeka, v tej krčmi, kjer smo danes, kot bi rekel Krleža? Mislim, da je cilj, da bo strpnost večja, kot je sedaj, da bo taka, ki bo omogočala mirno skupno življenje različnim ljudem. Prava strpnost, ne pa da sem toleranten, dokler je vse v skladu z mojimi interesi ali pričakovanji. Ko pa ne gre več, pa kdo te jebe!

Vaša mama in oče sta bila tudi igralca, mar ne?

Da, kar zadeva igralstvo, se za marsikaj lahko zahvalim mami in očetu. Oba sta bila igralca. Iz otroštva imam zaradi tega dobre in slabe izkušnje, vsekakor pa poučne glede tega, kaj je igralski poklic. Na akademiji so bile te izkušnje velika prednost.

V Beogradu je dolga leta deloval slovenski režiser Bojan Stupica. Ste ga poznali?

Kako ne, bil je družinski prijatelj. Spoznal sem ga že kot otrok. Prva stvar, ki mi je ostala v spominu, je bil njegov ogromni trebuh, in ker je bil visok, se mi je zdel kot velikan. Ob neki priložnosti, ko mi je bilo šest ali sedem let, mi je iz svoje višine, kajti bil je res zelo visok možakar, kot bog položil roko na glavo. To sem kasneje občutil kot neke vrste iniciacijo za igralski poklic, posvetitev v svet svojih staršev, njihovih prijateljev, ljudi iz gledališča. Bojan Stupica je bil fantastičen režiser in neverjeten človek.

V Sloveniji je bilo v zadnjih letih na televiziji kar nekaj ponovitev nekdaj kultnih serij. V nekaterih ste sodelovali tudi vi: Odpisani, Vrnitev odpisanih, Grlom u jagode. Te serije so se po kakovosti v času predvajanja - to so bila sedemdeseta leta - precej oddaljile od takratne produkcije. Kako ste jih vi doživljali v času snemanja?

S filmskega, z igralskega stališča mi je zelo všeč, da so te serije doživele reprizo v Sloveniji prav v tem času. Zato ker so po mojem preprosto dobre, kakovostne. Recimo Odpisani, govorim o prvi seriji, druga že ni bila več tako kvalitetna. Ta serija je zelo zanimiva, kar zadeva žanr in tehniko snemanja. Črno-bela in ne barvna tehnika, to je še danes preverjen recept.

Podobno kot Hetrichova in Štivičićeva serija Kam gredo divje svinje?

Točno. Te serije so resnično bile in ostajajo zakon. Iz tistega obdobja bi se nemara našla še kakšna. Takrat je bil režiser Aleksandar Đorđević popolnoma zrel človek in izoblikovan ustvarjalec. Vedel je, kaj hoče in kako to narediti. Mi smo s to serijo delali strip in tega smo se zavedali. Sijajna zamisel. Bil sem še študent na akademiji. Sočasno pa sem že delal v gledališču in za sabo sem imel že nekaj dobrih vlog. To je bilo priporočilo za snemanje serije za televizijo. Hecno pri tem je, da filmski režiserji mislijo, da je za uspešnega igralca v gledališču posebna nagrada, če mu ponudijo vlogo v filmu. Brez tega naj bi bil igralec kljub uspehu v teatru brezvezen kurac. Hkrati pa srečaš v filmih igralce, ki snemajo samo filme, in med njimi so tudi take budale, da to ni res. Ti v gledališču ne bi prestopili praga, ne bi mogli niti pobirati vstopnic.

In kje je tu zgodba o Odpisanih?

Zgodba gre naprej tako: takrat je bila na Televiziji Beograd šefinja igranega programa gospa, ki je to bila že takrat, Zora Korać. Ona je uveljavila načelo, ki je kasneje postalo pravilo: če želiš snemati film, daj ga snemati mulcem. "Starcem" daj snemati dokumentarce ali dnevnik. Prosim vas, seveda so tudi izjeme. Tako je posel dobil Karanović, ki je imel takrat 29 let. To je bilo za tiste čase izredno malo. Pri pisanju scenarija je sodeloval Rajko Grlić, prav tako mladenič. Snemalec je bil Živko Zalar, imel je okrog 25 let. Vsi drugi smo bili še mlajši. Recimo Diklić je imel 21 let. In zato je bilo vse tako uspešno, tekoče, da je še danes gledljivo. Mladi vedno imajo kaj povedati in to tudi znajo narediti, še zlasti, če imajo pri tem podporo.

Kar zadeva filmsko produkcijo, niste ravno oboževalec Hollywooda?

To je odvisno od konkretnega filma. Zelo me zanimajo vsi kakovostni filmi; je pa res, da vse manj takih pride iz Hollywooda. No, ne obožujem, niti me ne zanima to, kar Hollywood vse bolj postaja. Čista hi-tech produkcija. To je zadnja faza, ko je očitno, da gre film v Hollywoodu v kurac. Vse vrednote in ustvarjalnost, razen denarja, seveda. Sem velik nasprotnik produkcije, ki oblikuje desetinam in desetinam milijonov mladih zavest in okus tako, da jim najprej ponudi najrazličnejše avdiovizualne igrice kot ustvarjalni izraz njihovega odraščanja. S tem jim opredeljujete, da je kasneje vse zunaj tega pravi življenjski, ne zgolj avdiovizualni šok. V najstniških letih s tako izoblikovanim okusom na enak način doživljajo tudi tovrstne filme. Kakršen koli ogromen dobiček taki filmi naredijo, ti filmi delajo veliko škodo. Ker reducirajo človeka na golega konzumenta, ne jemljejo ga kot soustvarjalca v vsakdanjem življenju. V igri sta čisti transfer in surogat, ne pa kreacija in original.

Vas moti primitivno enostavna sporočilnost s črno-belim vrednostnim sistemom?

Vsekakor! Good guy, bad guy sistem. Živ primer tega in take prakse je sedanji predsednik ZDA Bush. Ves sistem socialnih vrednot praktično deluje v vlogi nadzora posameznika in cele družbe. To je v Ameriki pripeljalo do velikih zlorab. Prišlo je do kodificiranja človekovega obnašanja, kot da bi ljudem vgradili v glavo čipe. Po taki tragediji, kot je bila, ko so se oni idioti zaleteli v stolpnici v New Yorku, pride pred javnost njihov predsednik in reče: Obstajajo bad guys in good guys. Kot da mi tega nismo vedeli, kot da smo mi vsi bedaki, ki ne znamo sami razmišljati. Ne želim se spuščati v politiko, čeprav se tega ne bojim, vendar moram reči, da očitno njihov predsednik preprosto ni sposoben pojasniti fenomena in slabosti svoje kulture, civilizacije, te "svetlobe", ki jo nosijo v sebi. Vse to se pač ni zgodilo popolnoma brez zveze, prek kurca, zaradi napake na letalih. Pri vsem tem je zame zastrašujoče tole: sam nikoli nisem bil, niti nisem želel biti uporabljen za cilje, ki niso moji cilji, v katerih ne vidim smisla. Ne funkcioniram na kovanec, na dolar. Nisem džuboks, delujem na smisel.

Imeli ste tudi nekaj ponudb iz Hollywooda?

Da, vendar nič pretresljivega. Nisem jih sprejel, v glavnem zaradi tega, o čemer sem prej govoril.

Je druga pot morda low budget film? Ste njegov velik zagovornik.

Zanesljivo. Film, ki ga sedaj snemamo v Zagrebu, je tak. V tem hotelu (Opera, nekdanji Intercontinental) živimo zastonj, ker nas lastnik sponzorira. Sam delam praktično za cigarete. No, to pravilo samo po sebi seveda ne zagotavlja kakovosti. Saj poznate reklo: low budget film, low result.

To, da tukaj delate "za cigarete", pomeni, da vendarle imate nekaj denarja. Če ni podedovan ali priigran na loteriji, je plod vašega igranja v filmih, ki so bili tudi finančno uspešni. Vsaka finančna uspešnost torej le ni slaba sama po sebi, mar ne?

Brez dvoma. Kriterij je sporočilo filma. In tudi vsak nizkoproračunski film se ne naredi tako, da vsi delajo praktično zastonj. Low budget filme zagovarjam zaradi racionalizacije stroškov, humanega sporočila in iskrene ustvarjalnosti. Na tak način se posnamejo filmi, ki se z megastroški nikoli ne morejo posneti.

Zaradi tega ali ker preprosto ni denarja, so nizkoproračunski filmi v teh krajih vse pogostejši, praktično "zadnji hit". Poznate kakšne filme ali filmske ustvarjalce mlade generacije iz Slovenije?

Ne, žal ne. Slišal sem za Jana Cvitkoviča in njegov uspeh v Benetkah, nisem pa videl ne tega ne katerega drugega slovenskega filma novejše produkcije.

Poznate razmere v Srbiji?

Pravzaprav ne dosti bolje kot tiste v Sloveniji. Vem za imena, za številke, ne morem pa razpravljati o kakovosti. Očitno pa je, da je v Srbiji v filmu prisotna velika vitalnost. Kot ste dejali za Slovenijo, je tudi tam veliko mladih, ki se ne pustijo kar tako pohoditi. To mi je zelo všeč. Očitno so v Srbiji v filmu, književnosti in še kje še vedno ostali ljudje, ki se niso pustili odriniti, pohoditi, ki niso pustili, da jih politika popolnoma zjebe.

Je ena od možnih poti za srbski film, da igralci in režiserji postanejo producenti kot Ljubiša Samardžić?

Ne bi ravno komentiral Samardžića, ker je igralec, moj kolega. Je pa ta pristop gotovo zanimiv.

Ne marate filmskih producentov?

Ne, kje pa. Brez pravih producentov ne bilo cele vrste klasičnih in legendarnih filmov. To so zelo pametni ljudje, ki vejo, kaj hočejo. Na splošno pa se izogibam producentov, ki ne živijo za film, ampak predvsem za svojo promocijo ali zaslužek. To se na žalost pogosto dogaja tam, kjer že sicer ni dovolj denarja. Sam bi bil producent, če bi resnično verjel v sporočilo filma, ne pa da računam zgolj na dober zaslužek. Drugi pogoj je, da bi imel dovolj lastnih sredstev. Lahko je biti producent s tujim denarjem. Zasebnim ali državnim. Vaš lastni denar vam daje ustvarjalno kredibilnost in svobodo.

Kot je naredil recimo Jean Jacques Beineix?

Točno. On je zbral denar, tudi od drugih, vendar na svoje ime, tveganje je bilo njegovo. Vložil je svojih 20 milijonov. Frankov seveda, ne dolarjev. Pod takimi pogoji bi se spustil v producentski projekt. Danes s svojimi izkušnjami vem, kaj bi lahko bil dober film. Nimam pa toliko denarja, da bi delal filme.

V vaši generaciji so bili domala filmske ikone režiserji t. i. "praške šole". To je seveda veljalo le za diplomante te šole z območja nekdanje Jugoslavije. Danes je ta mit tako rekoč izginil, vsekakor pa ti režiserji niso prisotni toliko, kot bi glede na svoja leta lahko bili. Zakaj?

Žalostno in sramotno je, da večina teh ljudi danes tako rekoč ne dobi filma za snemanje. Lahko razpravljamo o tem, koliko je pri tem politike, koliko osebnih zamer in koliko njihovih osebnih slabosti, da v danih razmerah ne zmorejo toliko vitalnosti kot nekateri mlajši režiserji. Dejstvo je, da jih veliko ne snema. Karanović že leta ne dobi filma, enako Goran Marković. Grlić je nekaj malega delal. Zdi pa se mi tudi, da režiserje "praške šole" s tega območja spremlja usoda tega prostora v politično-geografskem smislu. Zakaj so bili nekoč boljši filmi kot sedaj? Ne samo zaradi tega, ker je bilo morda več denarja kot sedaj. Glavni razlog je, da so jih delali, da so pri njihovem snemanju sodelovali najboljši iz prostora, ki smo mu rekli "od Vardarja pa do Triglava". Tu ne gre za politično nostalgijo, preprosto bilo je več ljudi, večja izbira in večja kakovost. Tudi trg je bil bistveno večji, kot so sedanji trgi. To je bila že resda majhna, a vendar filmska industrija. Danes je to manufaktura. Danes v Ljubljani, Zagrebu ali Beogradu dobite, če jih, seveda, 100.000 gledalcev in zadeva je super. V bistvu je to, gledano skozi številke, en kurac. Ta razcepljenost kinematografijo ubija. Po mojem se bo na nekih novih, drugačnih temeljih moralo začeti povezovanje.