Zmagovalka stavke je vlada

Vlada je stavko dobila potem, ko je v spor s Fidesom posegla zdravniška zbornica. Se je zbornica kot stanovska organizacija zdravnikov v tem konfliktu postavila na vladno stran?

Ravno nasprotno. Predsednik zbornice je bil vsaj po moji presoji intelektualni motor stavke. Bitenc se je zavedal, da je stavka tik pred zlomom, zato je v zadnjem trenutku potegnil zavoro in Fidesu pomagal iztržiti vsaj minimum. H koncu stavke je največ prispevalo javno mnenje, ki je bilo do stavke izredno odklonilno, bolj kot do katere koli druge stavke doslej.

Je bil glavni povod za stavko dvig zdravniških plač in ne izboljšanje zdravstvenega sistema, kot je razlagal Fides?

Nedvomno. Finančne zahteve so bile ves čas glavna tema, čeprav so se zamegljevale z drugimi zahtevami. V stavkovni zahtevi po novi kolektivni pogodbi je tičalo pričakovanje o 11-odstotnem dvigu zdravniških plač. Fides je v skladu z besedilom aneksa iz leta 2000, ki ga je podpisal tedanji minister Bručan, menil, da mu nova kolektivna pogodba avtomatično prinaša tolikšen porast plač, spregledal pa je, da tudi ta aneks temelji na uskladitvi zdravniških plač s sodniškimi, ne dopušča pa njihovega preseganja. Ko smo dokazali, da so plače že dolgo usklajene s sodniškimi, je Fides na dan prišel z novimi, še hujšimi finančnimi zahtevami. Hipokrizija stavke je bila ravno v tem, da so po eni strani stavkajoči govorili, kako želijo sanirati zdravstvene zavode, povečati zaposlenost in imeti stabilen zdravstveni sistem, hkrati pa so ga hoteli obremeniti z novimi osmimi milijardami za lastne plače. Če bi vlada ustregla zdravnikom, ki se po plačah že zdaj uvrščajo na vrh med javnimi uslužbenci, bi sprožila plačno spiralo, ki ji ne bi bilo videti konca. Takšno početje bi bilo še posebej nevarno zato, ker smo pred sprejetjem zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ko sindikati samo čakajo, da bi sledili tistemu, ki bi prvi izskočil. Po nekaterih ocenah bi se takšna spirala končala pri približno 40 milijardah tolarjev zahtevkov na letni ravni, kar bi bilo katastrofalno za gospodarstvo.

Se strinjate z oceno, da so zdravniki v tej stavki poraženci, saj po finančni plati niso pridobili skoraj nič?

Strinjam se, da se je vlada uspešno pogajala, saj sporazum ne predvideva niti povečanja zdravniških plač niti povečanja cen za glavnino ur dežurstva, to je vse dotlej, dokler obseg dežurstva ne preseže zakonsko dovoljenega obsega 520 ur letno. Zato pa bo boljše plačan tisti del zdravnikov, ki dežura več, kot je to sploh dovoljeno po veljavni zakonodaji. Skratka, presežki dežurnih ur se bodo po ceni, ki velja za nadure, plačevali le tistim zdravnikom, ki v dežurstvu delajo več kot 10 ur tedensko.

Problem preobremenjenosti torej rešujete tam, kjer dejansko obstaja, in ne po uravnilovki vsem hkrati ...

Točno tako. S sprejeto rešitvijo bolje plačujemo tiste, ki so res preobremenjeni, hkrati pa spodbujamo njihove predstojnike, da zaposlijo nove zdravnike, saj je cena nadure višja kot običajna ura. Naša finančna koncesija je samoomejevalna. Denar, ki ga danes namenjamo za boljše plačilo preobremenjenih zdravnikov, se bo sčasoma preusmeril v nove zaposlitve, saj bomo zaradi prilagoditve evropski zakonodaji do konca desetletja tako ali tako morali ukiniti nadštevilne ure dežurstva.

Za koliko se bo najbolj obremenjenim zdravnikom povečala vrednost ure dežurstva?

Bruto vrednost dosedanje ure dežurstva v povprečju znaša 3100 tolarjev (ura rednega dela znaša 3050 tolarjev). Po novem se bo del dežurnih ur prelevil v nadure, ki so vredne v povprečju 4500 tolarjev.

Fides je sprva zahteval, da se kot nadure vrednotijo dežurstva vseh in ne le najbolj obremenjenih zdravnikov, češ da jim ta pravica pripada po razsodbi evropskega sodišča.

Na sodišču je šlo za primer španskih zdravnikov, ki jih je zanimalo, ali se pripravljenost na domu lahko šteje v delovni čas. Odgovor sodišča je bil, da se v delovni čas šteje ves čas, prebit na delovnem mestu, torej vse dežurstvo, od pripravljenosti pa tiste ure, ko te dejansko pokličejo v bolnišnico. Ta sklep pa prav nič ne govori o plačilu za te ure. Fides si sklep evropskega sodišča razlaga kot navodilo, da se vse to delo plačuje v obliki nadur, kar je napačna razlaga. Dežurstvo je posebna oblika dela, mešanica aktivnega dela in pripravljenosti, med katero lahko tudi spiš. Večina držav dežurstvo plačuje znatno manj kot aktivno delo izven rednega delovnega časa.

Sindikat se je sicer odpovedal vključitvi zdravniškega dodatka v osnovno plačo, čeprav je še dan prej opozarjal, da ta pravica izhaja iz obvezne razlage k poklicni kolektivni pogodbi, ki je bila v uradnem listu objavljena pred dvema letoma.

Vladna stran meni, da njihova interpretacija ne drži. Takšna rešitev velja samo za sodnike, vendar je izrecno zapisana v njihovem zakonu. Za zdravnike in vse druge poklice velja zakon o razmerjih plač v javnih zavodih in kolektivne pogodbe, ki plačo delijo na osnovno plačo in dodatke. Fides je sicer napovedal, da bo zadevo skušal iztožiti, vendar ne dvomim o razlagi vladne strani.

K čemu se je vlada v podpisanemu sporazumu še zavezala?

Obljubila je, da bo poskrbela za zaposlitev 50 novih zdravnikov. Gre predvsem za splošne zdravnike, ki jih zdravstveni zavodi v določenih regijah potrebujejo za redno delo v dopoldanskem času, ker brez njih ne morejo zagotavljali preskrbljenosti prebivalstva, pa tudi nekatere bolnišnične specialiste, na primer anesteziologe. Se pravi, da se bodo z njimi zapolnila tista prosta mesta, ki že obstajajo, vendar se nanje zdravniki običajno ne prijavljajo. Hkrati se je zavezala, da bo omogočila specializacijo vsem zdravnikom, ki so končali prvo leto sekundariata in opravili strokovni izpit. Obe strani sta se tudi strinjali, da za razbremenitev z dežurnim delom potrebujemo še dodatnih 325 zdravnikov. Vlada vse te obljube lahko izpolni, vendar ne tako, da iz žepa potegne dodaten denar, ampak da skupaj z Zavodom za zdravstveno zavarovanje pritisne na delodajalce, da ti res zaposlijo manjkajoče zdravnike. Doslej je bila namreč politična opredelitev prav obratna. Zaradi izgub so delodajalci najbolj varčevali prav pri zaposlovanju. Kmalu po stavki leta 1996, ko se je ugotovilo, kako velik znesek denarja je potreben za nove zdravniške plače, so zdravstveni zavodi podpisali skupaj z ZZZS, ministrstvom za zdravstvo, Fidesom, Zdravniško zbornico in Slovenskim zdravniškim društvom zavezo, da bodo del denarja za dvig plač zagotovili z obstoječimi sredstvi, kar je pomenilo, da so morali privarčevati štiri in pol milijarde. Fides je torej pozabil, da je leta 1998 prav zaradi dviga plač sam soglašal z varčevanjem. Eden od varčevalnih ukrepov je bil tudi moratorij na zaposlovanje novih zdravnikov. Iz tega je mogoče videti, kako se politika na področju zaposlovanja iz leta v leto spreminja. Nerealno je bilo pričakovati, da se bodo zdravniške plače podvojile, hkrati pa se bo povečevalo tudi zaposlovanje. Takšnega stroška ne prenese nobena država. Osebno sicer menim, da omejevanje zaposlovanja ni bila dobra rešitev, a zaradi pomanjkanja denarja boljše v tistem trenutku ni bilo. Kup denarja je omejen in mogoče ga je le prerazporejati. Že tako ali tako je prišlo do zmanjševanja pravic bolnikov.

Ali ni takšno stališče demagoško? Denar za nove zaposlitve je vedno mogoče najti. Nekaj bi ga dobili že, če bi se vlada odpovedala nakupu 42 milijonov dolarjev vrednega letala ...

Tudi če bi se odpovedal lojalnosti nekaterim vladnim odločitvam, še vedno ne morem mimo dejstva, da gre za drugačen red velikosti. Letalo je kupljeno za dvajset let, in tudi če dodamo stroške za vzdrževanje, je strošek na letni ravni veliko manjši od zahtev Fidesa, ki bi v dvajsetih letih pomenil 160 milijard tolarjev. Odpoved letalu in avtomobilom ne more nadomestiti sistemskih povečanj stroškov, ki nato vztrajajo iz leta v leto.

Vseh verjetno res ne, nekatere pa zagotovo ...

Imate prav. Ampak v maniri iste logike bi lahko direktorjem zavodov poočitali preveč drago opremljene pisarne, tajnicam pa fikuse. Lahko bi tudi rekli, da imajo Slovenci predobre avtomobile in naj raje kaj več primaknejo za zdravstvo. Potratnost vlade je težko ocenjevati po posamičnih odločitvah, res pa je, da bodejo v oči. Najbrž prav iz teh razlogov predsednik države še vedno nima svoje rezidence.

Vlada je Fidesu obljubila, da bo v mesecu dni ugotovila, kako visoke so izgube v zavodih, ni pa se zavezala temu, da bo izgube v določene roku tudi odpravila. Skratka, vse je v zraku ...

Kot ustanoviteljica javnih zdravstvenih zavodov je vlada njihove izgube tako ali tako dolžna sanirati. Vendar pa finančnih lukenj v zdravstvu zaradi stavke ni mogoče napolniti, in to čez noč. Če bi bilo to mogoče, bi sam prosil za stavko enkrat na pol leta. Obljuba, da bomo ugotavljali, v kolikšni meri so za izgube krivi objektivni razlogi, sovpada s politiko ministrstva za zdravje. Že nekaj časa namreč opozarjamo, da so izvajalci podfinancirani. Hkrati pa sem dokazoval, kako je zmanjkovalo denarja za zdravstvene pravice državljanov tudi na račun višjih plač zdravstvenih delavcev. Te so še pred petimi leti v celotnem proračunu zavoda za zdravstveno zavarovanje pomenile približno 50 odstotkov, danes pa že 60 odstotkov. Prispevna stopnja z izjemo manjšega lanskega dviga že nekaj let ostaja nespremenjena, hkrati pa so zavodi dolžni izvajati nove metode in storitve. Da bi se jim računica izšla, so bili prisiljeni varčevati, in to so počeli predvsem z zamrznitvijo novih zaposlitev. Zaradi tega početja je Slovenija po številu zdravnikov na repu evropskih držav.

Se vam ne zdi sprenevedavo, da se vlada sklicuje na demonstracijski efekt v ostalem javnem sektorju, ko pa zdravniki pri dvigu plač niso zahtevali nič drugega kot to, kar jim je vlada obljubila že leta 1996?

To ne drži, čeprav večina zdravnikov, ki so stavkali, tega ne ve. Leta 1996 se mi je stavka zdela upravičena, ker je bilo delo zdravnikov takrat resnično podcenjeno. Obravnavani so bili kot kot vodoinštalaterji ali še slabše. Njihov apel, da je v razvitem svetu položaj zdravnikov na lestvici poklicev bistveno boljši, se mi je zdel pravi. Po stavki so se zdravniške plače v relativnem smislu izenačile z evropskimi. Po absolutnih zneskih se sicer še vedno ne morejo primerjati z najboljšimi plačami v tujini, v primerjavi z drugimi poklici pa so v lastni državi na primernem mestu. Prav zato je bila tokratna stavka tako problematična: zdravniki sedaj marsikdaj navajajo že absolutne zneske plač zdravnikov v tujini, s tem pa se skušajo izvzeti iz obstoječe socialne strukture. S plačami želijo preskočiti logične meje, pri čemer so zanemarili, da živijo v državi, kjer se zdravstvu namenja manj denarja in kjer drugi poklici čakajo samo na to, da se bodo lahko pridružili plačni spirali. Zdravnikom se ne dogaja nobena krivica, a tudi če bi se jim, stavka ni pravi odgovor. Grožnja z zdravniško stavko je podobna grožnji z atomsko bombo, že grožnja je vprašljiva, uporabiti pa je ni mogoče.

Fides bi vam ugovarjal, da se stavki ni bilo mogoče izogniti, ker se niste pravočasno odzvali na sindikalna opozorila o preobremenjenosti zdravnikov, pomanjkanju kadra, prav tako pa ste se izogibali tudi pogajanjem o kolektivni pogodbi. Tovrstna ignoranca je bila tudi glavni razlog za zahtevo po vašem odstopu ...

Nobeden od njihovih očitkov ne drži. Nikoli niso zahtevali, da želijo biti razbremenjeni pri dežurstvih. Upam si celo trdili, da precejšen delež zdravnikov z razbremenitvijo ne bo zadovoljen. Vsak dohodek namreč pomeni višji standard; nekaterim zdravnikom pa prav dežurstva prinašajo po polovico ali več plače mesečno. O kolektivni pogodbi so pogovori s Fidesom potekali že lani v prvi polovici leta, vendar jih je Fides zapustil, ker ni soglašal z našim predlogom. V ozadju kolektivne pogodbe je bilo že takrat pričakovanje zdravnikov o 11-odstotnem dvigu plač, vendar je bilo zagotovilo vlade o uskladitvi zdravniških plač s sodniškimi že tedaj izpolnjeno, in če Fides s tem lani ne bi soglašal, bi imeli stavko že lani.

Od kod potem prepričanje širše javnosti, da vlada na tem področju še ni izpolnila obljub? Zakaj se je vlada šele sredi stavke spomnila, da so zdravniške plače že izenačene s sodniškimi ...

Ne verjamem, da je širša javnost prepričana, da vlada ni izpolnila svojih obljub. Saj ji Fides o tem ni predložil nobenih podatkov. Ko je zdravstveno ministrstvo sredi leta 2000 prevzel Bručan, so mu svetovalci jasno povedali, da se bodo plače zdravnikov izenačile s sodniškimi že z izpolnitvijo povišice, ki se je začela izplačevati za nazaj od januarja 2000. Vendar Bručan tega dejstva ni želel sprejeti in je z aneksom obljubil še drugo zvišanje zdravniškega dodatka. Ne pozabite, da se je to dogajalo v volilnem letu. Podpisal je aneks, njegovo izpolnitev pa prepustil svojim ministrskim naslednikom. Ta aneks sicer res obeta porast zdravniškega dodatka, vendar pa je v njem ponovljena nekdanja zaveza vlade, da se bodo zdravniške plače poviševale do uskladitve s sodniškimi, ne pa, da jih bodo presegle. Interpretacija tega, kar piše v aneksu, je ves čas sporna in zato je nad njo dve leti visela grožnja s stavko. Če bi ministrstvo že lani javno povedalo, da je aneks izpolnjen, bi imeli morda stavko že takrat.

Zakaj skušate okriviti Bručana in Bajukovo vlado, ko pa je 11-odstoten dvig že leta 1996 obljubila Drnovškova vlada?

Drnovškova vlada je obljubila uskladitev zdravniških plač s sodniškimi, ni pa govorila o odstotkih. Usklajevanje se je uveljavljalo postopno in zato sta sledila še dva aneksa h kolektivni pogodbi. Zadnji je bil sprejet v času Bručana in ta je predvidel, da se izenačitev plač opravi v dveh delih: prvi del dviga je bil uresničen takoj, drugi del pa preložen na naslednje leto. Bručan je nedavno v oddaji TVS Aktualno potrdil, da z aneksom ni nameraval zvišati zdravniških plač nad sodniške.

Ne spomnim se datuma, ko je vlada izplačala drugi del aneksa ...

Saj ga ni. Analize so pokazale, da so bile zdravniške plače usklajene s sodniškimi že s prvim dvigom, zato vlada ugotavlja, da je s tem aneks v celoti izpolnjen. Fides se tega zaveda, zato zdaj namenoma odklanja vsakršen pogovor o uskladitvi plač.

Fides vaše izračune o izenačenosti plač s sodniškimi odklanja, češ da bi morali upoštevati plače vseh 5100 registriranih članov zdravniške zbornice, ne pa le 3500 zdravnikov specialistov.

Če bi v primerjavo zajeli plače vseh zdravnikov, bi morali zajeti tudi plače vseh pravnikov. Diplomanta medicinske fakultete ne moremo primerjati s sodnikom, ampak kvečjemu z diplomantom pravne fakultete. Vladna stran je bila v primerjavah obeh poklicev korektna, celo tako zelo, da kot argument pri usklajevanju doslej nikoli ni uveljavljala nezdružljivosti sodniškega poklica z drugo pridobitno dejavnostjo.

Zakaj je tako neverjetno, da bi zdravniki preskočili sodnike? Predsednik zdravniške zbornice dr. Marko Bitenc trdi, da so v tujini zdravniške plače celo za 40 do 50 odstotkov višje od sodniških ...

Morda v zasebnem zdravstvu, nikjer pa tam, kjer prevladuje javno zdravstvo. Seveda pa bi bil možen tudi tak pristop, vendar mora z njim soglašati vsa družba, ki daje plače tako zdravnikom kot sodnikom. Dvomim pa, da je takšno odstopanje plač možno izsiliti s stavko. Odmev javnosti na sedanjo stavko je jasno pokazal, da zdravniki niso dobili podpore.

Do kdaj mora vlada opraviti pogajanja o kolektivni pogodbi, če se želi izogniti ponovitvi stavke?

V mesecu dni, se pravi do konca aprila. V sporazumu sicer ni zapisano, da bo Fides v nasprotnem primeru stavko ponovil, kar pa še ne pomeni, da tega ne bo storil. Mislim pa, da med zdravniki vse bolj prevladuje spoznanje, da poklic, ki po višini dohodkov spada v elito, zelo težko stavka. Navsezadnje bi lahko stavkali tudi ministri.

Saj bi lahko, ampak vam ni treba, ker imate kot minister višjo plačo kot zdravniki.

To ni res. Samo moja plača za redno delo je neznatno večja od prejšnje, skupni dohodki pa so manjši kot takrat, ko sem bil strokovni direktor Kliničnega centra.

Na sindikalnem shodu zdravnikov v KC je bil ta podatek predstavljen kot lažen.

Ne vem, ali so predložili kak dokaz. Pregledal sem originalne dokumente iz Kliničnega centra za leto 2000. To leto sem v KC prejemal skoraj natančno milijon tolarjev bruto prejemkov mesečno. V rumenem tisku je pisalo, da je moja plača v KC znašala 1,7 milijona. V zadnjih mesecih je bila proti meni organizirana prava kampanja neresnic in polresnic in ta s plačo je bila le ena izmed njih.

Je laž tudi podatek, da ste že kot direktor KC imeli svoje zasebno podjetje?

To pa je res in ne vem, zakaj bi se mi bilo treba tega sramovati. Odkar sem minister, to podjetje ne posluje. Ustanovil sem ga skupaj z ženo zato, ker sem se v prejšnjih letih precej ukvarjal z izobraževalno dejavnostjo in je bilo treba te dohodke ustrezno registrirati zaradi davkov. Na tem področju verjetno še danes poteka precej neobdavčene dejavnosti.

Hočete reči, da ste podjetje ustanovili zaradi poštenosti?

Natanko zato. Čeprav ne vem, zakaj bi nekaj, kar je treba storiti po zakonu, moral razglašati za poštenost. Prej bi se nasprotnemu početju lahko reklo nepoštenost.

V takšen altruizem težko verjamem ...

No, pa verjemite cinični varianti - sem strahopetec, ki si ne upa goljufati države pri davkih.

Po podatkih ministrstva naj bi v Sloveniji do leta 2010 potrebovali med 600 in 700 novih zdravnikov. Zakaj želite ta problem reševati z uvozom zdravnikov iz tujine, hkrati pa ne poskrbite za to, da bi se zaposlovala domača delovna sila? Trenutno je na razpolago 225 sekundarijev, ki se ne morejo redno zaposliti, ker jim zavodi nočejo plačati specializacije. Ali gre za to, da so uvoženi zdravniki za državo cenejši kot izšolanje domače delovne sile?

S pomočjo propagandne akcije SDS se mi skuša podtakniti, da slovenske zdravnike zanemarjam na račun tujcev, kar ni res. Do konca desetletja moramo povečati število zdravnikov za 600 do 700. Ker študij v povprečju traja sedem let in pol, da ne omenim sekundariata, so tisti, ki se bodo zaposlili do leta 2010, že vpisani na medicinsko fakulteto in jih ne moremo pomnožiti. Do leta 2010 bomo zaposlili več kot tisoč slovenskih diplomantov, vendar se bo z njimi povečalo današnje število zdravnikov za 100 do največ 200. Če hočemo povečati število za 700, bomo morali pritegniti tudi zdravnike iz tujine. Druge racionalne rešitve ni. Že zdaj vsako leto iz tujine uvozimo 30 zdravnikov. V tem ne vidim nič slabega. Na zadnjem izboru revije Viva za "naj" zdravnika so kar trije od štirih izbrancev po rodu iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Nad tem sem bil navdušen. Če si že ksenofobijo natakne na zastavo kaka politična stranka, je vsaj ne gojijo Slovenci. Kar pa se tiče sekundarijev, moram povedati, da smo na ministrstvu želeli pospešiti njihov prehod v specializacijo, zato smo zdravstvenim izvajalcem predlagali ustanovitev posebnega sklada, ki bi bil namenjen izključno za plače specializantov. A kljub vsem prizadevanjem ministrstva in podpori zdravniške zbornice so zdravstveni zavodi naš predlog zavrnili. Financiranje specializacij so obdržali v svojih rokah in posledica tega je bila, da so na razpis zbornice, ki je ponujal 244 specializantskih mest, prijavili le 84 kandidatov. Denar gre še vedno raje za pokrivanje izgub kot za izšolanje nujno potrebnih zdravnikov.

Napovedali ste reformo zdravstvenega sistema, ki jo sestavljajo trije stebri: učinkovitejša raba obstoječih sredstev, dvig prispevne stopnje za 0,5 odstotka ter krčenje pravic zavarovancev. Medtem ko na prvi dve napovedi še čakamo, je tretja v polnem pogonu. Pred kratkim ste javnost razburili z racionalizacijo brezplačnih ginekoloških pregledov, namenjenih zgodnejšemu odkrivanju karcinoma na materničnem ustju. Po novem ti brezplačni pregledi ne bodo na voljo vsako leto, ampak le še vsako tretje leto. Zakaj?

Zgledovali smo se po večini evropskih držav, kjer te preglede opravljajo na tri ali celo na pet let. Gre za spremenjeno strokovno doktrino, ki ni povezana z varčevanjem, hkrati pa bo razredčitev pregledov omogočila, da bodo ginekologi pregledali več žensk. Do zdaj se je letnih pregledov udeleževala samo ena tretjina Slovenk, kar je veliko premalo, če vemo, da v skandinavskih državah na takšne preglede redno hodi 70 odstotkov žensk. To se dogaja, ker ginekologi pregledujejo samo ženske, ki se same odločijo za pregled, namesto da bi aktivno vabili tudi druge. Nizek odstotek pregledanih žensk je kriv, da so naši uspehi pri zgodnjem odkrivanju raka na materničnem vratu precej slabši kot v državah, kjer ženske pregledujejo redkeje kot pri nas. Ta odstotek bomo skušali povečali tako, da bomo ginekologe tudi finančno spodbujali k povečevanju deleža pregledanih žensk.

Ali za zavarovance ne bi bilo najugodnejše, če bi se namesto racionalizacije nekaterih pravic rajši odločili za prenos manj pomembnih pravic iz obveznega v prostovoljno zavarovanje?

Zagotovo. Vendar to ni mogoče, ker je prostovoljno zavarovanje že zasedeno s pravicami, ki bi po vsej logiki morale biti del obveznega zavarovanja. Ko je ZZZS ustanavljala prostovoljno zavarovanje, je v želji, da bi se zavarovalo čim več Slovencev, v to zavarovalno polico spravila vsaj delček vseh pravic. Stoodstotno brezplačne so ostale samo urgentna medicina, pediatrija, perinatologija in preventiva, vse ostalo pa je šlo delno pod streho prostovoljnega zavarovanja. Zato mora polico prostovoljnega zavarovanja kupiti tudi revež, ker ga sicer bolezen lahko finančno pokoplje. ZZZS je s tem povečal krivičnost sistema, ki v prostovoljnem zavarovanju ne temelji na solidarnosti, temveč zgolj na vzajemnosti. Ali če povem drugače: obvezno zavarovanje temelji na odstotku posameznikovega osebnega dohodka, kar pomeni, da bogati plačajo več in financirajo zdravljenje revnih, ki plačajo manj. Takšne solidarnosti pri prostovoljnem zavarovanju ni, saj je premija enaka ne glede na plačo in seveda po žepu najbolj udari najrevnejše. Zadeva sploh ne bi bila sporna, če bi bili v prostovoljno zavarovanje vključeni le programi, ki revnih ne zanimajo. Ker pa so vanj vključeni tudi tako pomembni programi, kot so bolnišnično zdravljenje in zdravila, so tudi revnejši prisiljeni sodelovati v dodatnem zavarovanju.

Ali ne bi bilo prav zaradi tovrstnih posledic pametno, da bi imela vlada večji nadzor nad početjem zavarovalnice?

Zaradi pravkar omenjenega pravzaprav ne, saj je vlada tista, ki pripravlja zakone in jih lahko tudi spreminja. Potreben pa bi bil večji nadzor ZZZS pri izvajanju financiranja. Druga možnost bi bila, da zavarovalnica nase prevzame odgovornost za izgube izvajalcev. Zdaj je položaj namreč tak, da ZZZS dobi denar od prispevne stopnje in ga razdeli med izvajalce po načelu partnerskega dogovarjanja med ministrstvom za zdravje in izvajalci, tako da se vsak hip lahko izgovarja, da ni kriv niti za način delitve sredstev niti za izgube izvajalcev. Pravzaprav zavod nikoli ni za nič kriv. Če imajo izvajalci izgubo, jo mora sanirati država, čeprav je praktično ves denar za zdravstveno varstvo pri zavodu. Najmanj, kar lahko rečem, je to, da je to zelo nenavadna zakonska rešitev.