Podatke na mizo!

S predsednikom SDS Janezom Janšo predlagata sklic predčasnih parlamentarnih volitev. Predčasne volitve predlagate zaradi finančne krize, v kateri se je znašla Slovenija. Simptom finančne krize pa naj bi bilo dejstvo, da se je državni proračun znašel v velikem minusu, zaradi katerega finančni minister napoveduje rebalans proračuna.

Ocena, da se je Slovenija znašla v finančni krizi, ni ocena, ki bi temeljila na sprotnem prebiranju trenutnih finančnih kazalcev. Tudi ne gre zgolj za dogodke zadnjih mesecev. Gre za procese, ki se odvijajo že dalj časa in čigar posledice so silno zaskrbljujoče. Koalicija Slovenija v parlamentu seveda nima zadostnega števila glasov, da bi vlado "prisilila" k odstopu in s tem dosegla predčasne volitve. Zato lahko naš predlog, da bi sklicali predčasne volitve, razumete kot predlog vladajoči koaliciji in poziv, naj ustvari podlage za dolgoročne rešitve.

Zakaj se vam zdi to potrebno?

Zato, ker se Slovenija danes nahaja na prelomnici. Slovenija mora narediti ključne korake na poti v Evropsko unijo in Nato. Že itak imamo resne težave z inflacijo. Sedaj pa morda že prebijamo še enega od maastrichtskih kriterijev, to je 3-odstotni proračunski primanjkljaj. Torej, reševanje javno-finančnih problemov je ključnega značaja. V tem trenutku ne vidim jasnih signalov, da bi se vlada teh problemov resnično lotila. Jasno je le to, da bo reševanje teh problemov za slovensko družbo predvsem na področju gospodarstva in javnih financ silno zahtevno.

Govorite o finančni in hkrati politični krizi. Kje je šiv med eno in drugo krizo?

Težko je reči, kdaj natančno se je finančna kriza začela. Prvi simptomi krize so se pojavili ob koncu leta 1997, ko je bil na predlog tedanjega finančnega ministra Gasparija sprejet odlok, s katerim so bili v proračun za leto 1997 knjigovodsko zajeti tudi proračunski prihodki prvih dveh tednov leta 1998. S tem je vlada dosegla, da je proračunski primanjkljaj za leto 1997 na videz ostal v mejah načrtovanega. V resnici pa je bil primanjkljaj večji. Te knjigovodske poteze, s katerimi se je skril realni primanjkljaj, pa so močno povezane z "zgodbo o uspehu". Hkrati pa so povezane tudi s konceptom delovanja velikih koalicij in s celotnim konceptom slovenskega političnega ustroja. Slovenija nima državnega proračuna, pač pa politično usklajen seznam zahtevkov in pričakovanj koalicijskih partnerjev. Država pa bi potrebovala proračun, ki bi bil narejen strokovno, proračun, ki bil strukturno konsistenten oziroma resnično razvojno naravnan.

To, da je vlada ob koncu leta 1997 malo pogoljufala koledar, še ni razlog za oceno o finančni in politični krizi.

Saj to je le začetek ... Sorodne knjigovodske poteze so se dogajale tudi v naslednjih letih. Leta 1998 je vlada čas zajemanja proračunskih prihodkov nategnila še za dva tedna; čas zajemanja prihodkov je torej trajal trinajst mesecev. Teh reči javnost ni opazila. Te operacije niso bile predmet javne razprave. Ob tem se mi zastavlja vprašanje o zasidranosti slovenske demokracije. Je sistem pregleden? Ali ljudje vedo, kaj se dogaja?

Ob koncu leta 1998 se je zgodilo še nekaj drugega. Spremenili so kriterije zapisovanja proračunskih izdatkov. Opustili so kriterij, da izdatek zapišemo, ko se poslovni dogodek zgodi. Vpeljali so sistem knjiženja na podlagi denarnih tokov. Delno so se ga neformalno posluževali že prejšnja leta. V bistvu to pomeni, da je izdatek zabeležen, ko je plačan. Prva posledica tega sistema pa je enostavna: če nečesa ne plačaš, izgleda, da se to ni zgodilo. To pa je odprlo novo možnost prikrivanja primanjkljaja. Dokler nečesa ne plačaš, poslovni dogodek ne vpliva na primanjkljaj.

Kaj so ostale posledice?

Najbolj usodna posledica je plačilna nedisciplina v gospodarstvu. Njen največji vir pa je ravno plačilna nedisciplina države. V Sloveniji je bila razglašena "zgodbe o uspehu", problem pa je v tem, da ta podoba ne ustreza resničnemu stanju.

Leta 2000 je prišlo do novih "inovacij". Primanjkljaj je bil "friziran" na ta način, da v proračun niso bila vključena sredstva, za katera so vedeli, da jih bo treba plačati. Hkrati so na račun obstoječih davčnih dolgov predvidevali izredne prihodke. Osem milijard SIT naj bi se nateklo z naslova izterjave davčnih dolgov. Če povzamem: za leto 2000 je bil proračun sestavljen tako, da so bili izdatki prikazani prenizko, na strani prihodkov pa je tedanja vladajoča koalicija načrtovala reči, ki se niso uresničile.

Od leta 1997 naprej se je v javnih financah vsako leto zgodila kakšna "inovacija", ki je pomagala prikrivati povečevanje primanjkljaja. Leta 2000 se je potem zgodilo nekaj nepričakovanega: aprila je bila izglasovana nezaupnica vladi. Nova vlada se je soočila s temi težavami. Ugotovili smo, da so slovenske javne finance predmet kozmetičnih ukrepov. Ugotovili smo, da nekateri izdatki, med njimi, denimo, plače učiteljev za mesec november, v proračunu za leto 2000 sploh niso bili planirani. Manevri, s katerimi je vlada izvajala to kozmetiko, pa so bili v službi določenega političnega programa, političnega programa zgodbe o uspehu.

In kaj ste tedaj, ko ste bili v vladi, naredili sami?

Prvi podatek ministrstva za finance je bil, da bo dodaten primanjkljaj znašal okrog 15 milijard SIT. Takoj smo se odločili za varčevanje. Naredili smo načrt, s katerim naj bi privarčevali šest milijard. Za ostalih devet milijard pa smo skušali ugotoviti, ali obstajajo druge možnosti na strani prihodkov. Na strani proračunskih prihodkov je bilo namreč predvidenih osem milijard, ki bi jih država pridobila z izterjavo davčnih dolgov. V polletnem poročilu o izvrševanju proračuna smo odkrili, da je davkarija izterjala samo 250 milijonov, čeprav je, kot rečeno, letni načrt govoril o osmih milijardah. Vsak pameten človek bi se vprašal, kaj je s to rečjo. Zahtevali smo dodatna poročila, in naleteli - milo rečeno - na gluha ušesa finančnega ministrstva in davčne uprave. Če govorimo o davčnih dolgovih, pa se moramo zavedati, da je to vprašanje, ki se tiče cele države. Sploh ni pomembno, kdo je v vladi. Če država za vse osebe ne more zagotoviti enakosti pred zakonom, predvsem pred davčnimi zakoni, je pod vprašaj postavljena njena verodostojnost. Ljudje morajo biti enaki pred davčnim organom. Sprašujem se, kako sploh lahko pričakujemo, da bodo ljudje podprli neizogibni program varčevanja, da bodo ljudje pripravljeni "zategniti pasove", če istočasno država ne zagotavlja, da so pravila za vse enaka. Ocenjujem, da sedanja vlada za to načelo nima posluha.

Zakaj je potreben varčevalni program?

Ministrstvo za finance je v javnosti ocenilo, da bo v tekočem letu dodaten primanjkljaj na področju prihodkov znašal 40 oziroma 45 milijard. No, zanimivo je že to, da se podatki razlikujejo; sam se ob tem sklicujem na poročilo, ki je bilo objavljeno v dnevniku Finance. Na prvi strani piše, da bo zmanjkalo dodatnih 40 milijard. Iz grafa na tretji strani, ki kot vir izrecno navaja ministrstvo za finance, pa lahko razberemo, da je dodatni primanjkljaj visok 45 milijard. Ko smo v državnem zboru novembra lani obravnavali proračun, je velika koalicija brez našega soglasja sklenila, da bo imel proračun 1350 milijard izdatkov. Predvideno je bilo, da bo 126 milijard primanjkljaja. Ta primanjkljaj je sestavljen iz dveh delov: tekoči primanjkljaj, ki znaša okrog 50 milijard, in drugi del, ki znaša nad 75 milijard in so ga učeno imenovali izravnalni primanjkljaj.

S tem izravnalnim primanjkljajem naj bi sanirali tisto goljufanje koledarja, ko je vlada davke pobirala trinajst mesecev, ob tem pa je trdila, da je teh trinajst mesecev enako enemu letu.

Tako je. Šlo naj bi za delno sanacijo. Sam vam sicer ne morem zagotoviti, ali je to vse. Morda je še kaj skritega pod preprogo. Zdaj pa minister Rop sporoča in predlaga, da je treba za 25 dni ustaviti sklepanje novih pogodb za blago in storitve ter nove investicije V tem času bo ministrstvo pripravilo rebalans proračuna. Kaj se je zgodilo? Na žalost, celovitih podatkov še nimamo!

Kakšne podatke pa imate?

Takšne kot vi. Vlada navaja, da so za povečan primanjkljaj krive okoliščine na svetovnih trgih, globalna recesija, 11. september ... Osama bin Laden ne more biti kriv, da bo v slovenskem proračunu zmanjkalo 45 milijard tolarjev. Že na osnovi skromnih dostopnih podatkov pa lahko naredim analizo, ki je alarmantna. Kaj nam je do sedaj povedal minister Rop? Povedal nam je, da pripravlja varčevalni program, s katerim bo privarčevanih okrog 15 milijard. Prav! Vendar to pomeni, da se bo proračunski primanjkljaj še vedno bistveno povečal. Če naj bi namreč celoten dodatni primanjkljaj znašal med 40 in 45 milijard, z varčevalnim programom pa bi prihranili le 15 milijard, to prinese okrog 30 milijard SIT dodatnega minusa. Ob lanskem sprejemanju proračuna smo sklenili, naj bi primanjkljaj znašal 126 milijard. Seštejmo: pristali bomo na številki nekje nad 150 milijard SIT. Številke vladnih ocen glede dodatnega primanjkljaja, s katerimi operiram, sicer niso nujno do decimalke točne, ker jih pobiram iz medijskih poročil. Ob tem pa je vendarle bistvena sledeča poanta: slovenski primanjkljaj v letu 2002 bo višji od tistega dela proračuna, ki je predviden za investicije in investicijske transferje.

Kaj to pomeni?

Če si ogledate proračun za leto 2002, boste videli, da je slabih 140 milijard rezerviranih za investicije in investicijske transferje. Primanjkljaj bo torej višji od te številke. S tem bomo šli prek meje, ob kateri morate, tudi če niste specialist za javne finance, prižgati alarm.

Lahko to poveste bolj po kmečko?

Poglejmo primerjavo iz gospodinjstva. Ena stvar je, če se zadolžite, ko se odločite za nakup družinskega avtomobila. Ta zadolžitev je razumljiva, ker avta ne kupujete vsako leto. Čisto nekaj drugega pa je, če se zadolžujete, ko kupujete krompir in makarone. Če se morate zadolžiti ob nakupu špecerije, je to za družinski proračun zelo resen alarm. Ob takšnem zadolževanju se prižgejo rdeče luči. Gospodje, kaj se dogaja?

Trdite torej, da slovenski proračun ni v minusu zgolj zato, ker investira v nove šole, pač pa je v minusu že ob kritju čisto elementarnih stroškov.

Točno. In to je zaskrbljujoče. Te skrbi ne izražam samo kot opozicijski politik. To bi moralo skrbeti vsakega državljana. Vsako vladajočo koalicijo bi to moralo skrbeti. Seveda, toliko bolj me skrbi, ko na to gledam skozi optiko omenjenih dogodkov, ki se vlečejo od leta 1997 naprej. Od tedaj naprej skušajo vladajoče koalicije podatke - kot se reče - zamutiti. In to je nesprejemljivo in kot se je že izkazalo - tudi nevarno. Rešitve iz te zagate pa brez zelo širokega konsenza ne bo.

S soglasjem, s katerim bi pristali na to, da se vsi nečemu odrečemo, bo pa problem. Soglasje je odletelo. Odfrčalo je z novim državnim letalom.

Počakajte. Ljudje morajo najprej razumeti, za kaj gre. Vedeti morajo, kaj se je dogajalo. Res pa je, da bi vlada potrebovala večjo moralno avtoriteto. To je v veliki meri izgubila z afero o letalu. Zdaj se lahko žogamo s številkami. Vlada hoče privarčevati 15 milijard. Letalo tudi stane 15 milijard. Res je, da bi nakup letala financirali s krediti izven proračuna, na račun obrambnih programov. Ampak na koncu je to ena in ista blagajna. Moj žep, vaš žep, žepi vseh Slovencev! Da se razumemo, ne bi se želel osredotočiti na nesrečno letalo. Pri proračunskem primanjkljaju je v igri veliko več kot eno letalo.

Seveda so stroški za nakup letala nižji od primanjkljaja. Hkrati pa lahko varčevalni paket katere koli vlade uspe le, če ima oblast na voljo nek minimalno manevrski prostor za retoriko, s katero v imenu boljše prihodnosti poziva k odrekanju v sedanjosti. Manevrski prostor za takšno retoriko pa si je vlada zaprla.

Sam vidim ključni problem v sledečem vprašanju: kako ljudem razložiti, da tako opevane zgodbe o uspehu v resnici ni bilo. Zgodba o uspehu je bolj zgodba, kot pa uspeh. Ljudem je treba iskreno razložiti, da ima država resne težave in da je narava teh težav dolgoročnega značaja. Dokler bo obstajal mit zgodbe o uspehu, bodo ljudje - učitelji, zdravniki, sodniki, zaposleni v industriji - povsem legitimno pričakovali višje plače.

Predpostavka, da začnemo debato o varčevanju, je ta, da kot družba razumemo, kaj je z našimi javnimi financami. Izgradnje širokega konsenza pa ne bo, dokler ne bo zagotovljena vsaj enakost pred davčno zakonodajo. Voz je obtičal v blatu. Ljudje so ga pripravljeni potegniti iz blata le, če dobijo zagotovilo, da ga iz blata vlečejo vsi. Ne pa, da nekateri še vedno sedijo na vozu in si ne mažejo nog.

Prižigate torej alarm. Ali obstajajo še kakšni podatki, zaradi katerih je prižiganje alarma utemeljeno?

Nekaj nenavadnega se dogaja tudi s pobiranjem davka na dodano vrednost. DDV je eden od največjih davčnih virov. Do sedaj se je izkazalo, da gre za relativno težko predvidljiv davčni vir. Ko sem bil predsednik vladnega kabineta, sem se posvetoval z najboljšimi slovenskimi davčnimi strokovnjaki; še na začetku novembra 2000 so ocenjevali, da bo davčna uprava pobrala med 15 in 20 milijardami manj DDV-ja kot je bilo načrtovano. Dejanski primanjkljaj na koncu leta pa je bil prek 30 milijard. Današnji razkorak med načrtovanimi prihodki in dejansko izterjavo DDV-ja pa je še bistveno višji. Nekaj dni stari podatki mi govorijo, da je davčna uprava ob izterjavi DDV-ja do aprila meseca na domačem trgu zbrala manj kot polovico vsote, ki jo je izterjala v enakem lanskem obdobju. Ugledni makroekonomski strokovnjak Veljko Bole v Gospodarskih gibanjih deloma razlaga, kaj naj bi se zgodilo v letu 2001. Pričakujem, da bo finančni minister med parlamentarno razpravo o rebalansu izčrpno poročal, kaj se dogaja s pobiranjem DDV-ja. Pričakujem tudi izčrpno ministrovo poročilo o učinkovitosti davčne uprave, povezano z dejansko izterjavo in zagotavljanjem bistvenega načela enakosti vseh pred zakonom.

Kje je po vašem mnenju največji problem? V tem, da država preveč troši? V tem, da nepravično pobira davke?

Gre za kombinacijo. Moram pa opozoriti, da rešitev ni zgolj v tem, da država bolj varčuje, ali zgolj v tem, da davkarija bolj učinkovito in pravično pobira davke. Država za varčevanje v resnici nima veliko manevrskega prostora. Država določene obveznosti ima in se jim ne more izogniti. Recimo: država ima obveznosti do upokojencev, ki jih mora spoštovati. Moramo pa se zavedati, da smo že zdavnaj na meji - po moji oceni že preko meje -, saj na tak ali drugačen način država pobere okoli 45% BDP-ja. Torej nam na področju davkov ne preostaja veliko manevrskega prostora. Slovenija bi morala povečati bazo, iz katere bomo lahko črpali proračunske prihodke. To pa je vprašanje celotne gospodarske politike, problem vizije našega gospodarskega razvoja. Gospodarsko rast lahko zagotovi le večje investiranje, vzpodbujeno z domačimi in tujimi naložbami. Nekaterih ključnih rezerv Slovenija še sploh ni aktivirala. Slovenija je med post-komunističnimi državami na zadnjem mestu glede tujih investicij. Po drugi strani pa v Sloveniji še vedno obstaja veliko nezaupanje v zasebno pobudo, kot jo poznajo razvite države. Zasebne pobude je bistveno premalo. Problema se torej ne moremo lotiti zgolj z dramatičnim črtanjem proračunskih izdatkov ali povečevanjem obdavčevanja. Davki so že itak zelo visoki. Gre predvsem za gospodarsko rast.

Kako jo lahko povečamo?

Menim, da je največji izziv slovenske tranzicije ta, da bi se s podjetništvom ukvarjalo kar največ slovenskih ljudi. Rešitev ni v spretnem preprečevanju vstopa tujcev v naše gospodarstvo, marveč v tem, da bo v našem podjetništvu čimveč slovenskih rok. Za razmah podjetništva bi Slovenija potrebovala nove temelje. Ob tem ni treba odkrivati tople vode niti ni treba iti daleč. Dovolj je, če greste v severno Italijo. V regiji Emilia - Romagna so imeli pred tremi desetletji strahovite gospodarske težave. Danes pa je to regija z najbolj vzornim gospodarstvom v Evropi. Gre za regijo z najvišjo kvaliteto življenja v Evropi. Kaj je bila značilnost Emilie - Romagne? Gospodarstvo Bologne je pred tremi desetletji temeljilo na orjaških, razpadajočih industrijskih kompleksih. Njihovo gospodarstvo je spominjalo na mariborski Tam. Potem pa so se odločili za popolnoma drugačen pristop. Sistematično so se začeli ukvarjati z razvojem malega gospodarstva. Povprečno podjetje v Emilii - Romagni ima danes sedem zaposlenih. S tem se je nekoč ukvarjal Romano Prodi, današnji predsednik Evropske komisije. Ključ za razumevanje njihovega uspeha pa je v tem, da so vzpostavili učinkovita omrežja sodelovanja med malimi podjetniki. Regija, ki je bila še pred 25 leti v velikih težavah, je danes evropski vzor. Ena od predpostavk njihovega razvoja je bilo bančništvo, ki je bilo opora takšnemu razvoju. In kaj imamo mi?

Kaj?

Banko v državnih rokah. Predsednik uprave NLB je pred časom pojasnjeval, zakaj kupuje banke v Jugoslaviji. Menda zato, ker tu, v Sloveniji, ne najdejo možnosti za poslovni razmah.

Kje naj bi bil problem? Je problem mentaliteta bankirjev? Je problem vladna vizija?

V moji oceni gre za problem vizije našega razvoja, problem celotne velike koalicije. Na kaj stavimo? Staviti bi morali na uresničitev tega, kar smo zapisali v ustavo. Staviti bi morali na zasebno pobudo. To pa zahteva, da verjameš v ustvarjalnost lastnih ljudi. V ustvarjalnost lastnih ljudi bodisi verjameš ali pa ne. Sam v njihovo ustvarjalnost verjamem. Slovenci nismo nič manj sposobni kot naši sosedje na severu ali na zahodu. Slovenija ima spodobno podjetniško zgodovino, vendar mora biti podjetniški duh osvobojen ovir. Sam verjamem, da se veliko več doseže v urejenem gospodarstvu, v katerem ima zasebna pobuda odločilno besedo. Ne verjamem v zavozlan sistem, kakršnega imamo, kjer je posamezniku silno težko začeti karkoli. Zgolj z antibirokratskimi programi ne bomo rešili problema. Potrebna je vizija, utemljena v zaupanju v ustvarjalnost naših ljudi, v ustvarjanju resnično prijaznega okolja domačim in tujem investitorjem. Ovire, ki obstajajo, pa bi morali neusmiljeno odpravljati.

Vlada je prodala 34 odstotkov Nove Ljubljanske banke. Do te prodaje ste skeptični.

Ne. Dokončnega mnenja o delni privatizaciji Nove Ljubljanske banke vam enostavno ne morem povedati, ker še ne poznam pogodbe. Ko bomo pogodbo temeljito preučili, bomo lahko kaj rekli. Meni osebno se ne zdi nič strahotnega, če smo delež banke prodali. Vedeti pa hočem, kakšni so bili pogoji prodaje. Belgijci so plačali celo več, kot sem sam pričakoval, da bo vlada lahko iztržila. Morda pa so s tem nakupom pridobili več kot 34 odstotkov pravic ... To, da se finančni prostor odpira za konkurenco in drugačne izkušnje, drugačno poslovno kulturo, je samo po sebi pozitivno. Ena od reči, ki jih Slovenija še kako potrebuje, je drugačna poslovna kultura v bančništvu. Sam sem gospoda predsednika Drnovška pred časom javno v državnem zboru vprašal, kako je možno, da predsednik uprave NLB govori, da v Sloveniji nima pravih priložnosti. In potem, ker nima pravih možnosti v Sloveniji, kupuje deleže v bankah na očitno rizičnem področju bivše SFRJ. Predsednik Drnovšek mi je odgovoril, da se z menoj strinja in je tudi sam zaskrbljen. Med nama je le ta razlika, da jaz nimam nikogar v nadzornem svetu NLB, predsednik Drnovšek pa ima. On torej lahko kaj naredi, jaz pa zaenkrat ne.

povezava