Slavocomunisti, filotitini, slavofili ...

Letos spomlad ste se vi, gospod Natalino Zuanella, avtor knjige

Zuanella: Obtožbe niso bile navadne, temveč politične, zato me ni dosti skrbelo in prav tako ne monsinjorja Marina. Duhovniki smo bili vedno pod pritiskom. Velikokrat so nas že obrekovali in pisali proti nam, še najpogosteje v lokalnem italijanskem tisku. Ponavljale so se kritike, da nismo dobri in lojalni državljani, da smo filotitini, projugoslovani, marksisti in da ne opravljamo duhovniških dolžnosti, ker se ukvarjamo s politiko.

V Kanalski dolini imava sošolca Marijana Gorjupa, ki se je že pred nama zagovarjal na sodišču. Tožila ga je neka učiteljica, ampak je bil oproščen. Gre za iste zadeve. Bil je pač duhovnik, ki se je brigal za slovensko kulturo in slovenski jezik. Mi duhovniki bi morali biti v cerkvi, v zakristiji in se ne bi smeli ukvarjati s temi zadevami, ker delamo razdor v skupnosti, v fari ...

Kaj imate v mislih, ko rečete, da se ne bi smeli ukvarjati s temi zadevami? Qualizza: Očitajo nam, da se zanimamo za slovensko kulturo. Če bi se za italijansko kulturo, bi bilo vse prav.

Zuanella: Italijansko kulturo povezujejo s katoliško pravoverno cerkvijo in z dvatisočletno civilizacijo. Za to pa vemo, kakšna je. Tako rekoč do danes - zdaj nimajo več povoda, ker se Slovenija počasi demokratizira - so slovensko kulturo povezovali s komunizmom in z marksizmom. Tistega, ki se je trudil za ohranjanje slovenskega jezika, so pri nas samodejno enačili s komunisti in marksisti.

Torej lahko govorimo v preteklem času?

Zuanella: Zares se ta odnos še vedno vleče. Proces gre naprej. Slovenija je samostojna država že deset let in ne kaže nobenega pohlepa do Italije, ampak vseeno so ljudje, ki opozarjajo na to, da je Slovenija nevarna. Le kdo bi imel apetit do te naše uboge revne zemlje, ki nima niti ljudi?

Duhovniki so bili vedno tarča italijanskih nacionalistov in veliko jih je bilo preganjanih. V naših krajih je to stalnica vsaj sto let. Seveda so bili tudi duhovniki, ki jih te stvari niso zanimale. V nobeni drugi dekaniji, tudi v Furlaniji ne, ni bilo tega pojava. Najbolj žalostno je, da tisti nacionalisti, ki nas najbolj preganjajo, niso Italijani, temveč domačini, Beneški Slovenci, ki so jih zastrupili z nacionalizmom.

V knjigi omenjate, da je bila paravojaška organizacija dejavna v vzhodni Furlaniji, posebej še v Nadiških dolinah. Pravite, da je bila formalno pristojna za obrambo meja pred morebitnim vpadom Titovih čet, v resnici je nadzorovala, zasledovala in vodila kartoteke ljudi, ki bi lahko bili sumljivi in nevarni (krajevni župniki, slovenofili, komunisti in njihovi simpatizerji), ter nad njimi po potrebi izvajala preventivno in represivno dejavnost.

Zuanella: Če je duhovnik govoril v cerkvi slovensko, so ga seveda nadzorovali, še posebej v Špetru, kjer je center dekanije, nekoliko manj tudi v Šentlenardu. Zadnji slovenski župnik v Špetru je bil gospod Janez Petričič (do leta 1935) in namesto njega je prišel furlanski italijanski duhovnik. Z njim se je začelo vse v italijanščini. V Špetru ni bilo moč slišati slovenske besede. Prvič smo spet spregovorili po slovensko leta 1974, ko smo imeli proslavo ob 30. obletnici smrti Ivana Trinka. Leta 1991 je prišel gospod Dionizij Matevčič, ki je rojen v Pačuhu v dreški občini. Takoj si je zelo pogumno začel prizadevati, da bi se spet govorilo po slovensko. Duhovnik, Marij Qualizza, ki ga je nasledil leta 1998, je nekoliko previdnejši.

Se morate še danes bati?

Qualizza: Še. Mogoče so pritiski zgolj psihološki in se sami preveč obremenjujemo s tem. Tudi to je treba upoštevati. Ampak škoda je, ker se je izgubilo delo, s katerim je začel v cerkvi g. Matevčič, četudi Špeter še vedno ostaja središče slovenske prenove v Benečiji. Za to je marsikaj naredil prof. Pavel Petričič, vendar na civilnem področju in bolj na levem političnem polju. Ker je bil prof. Petričič v mladih letih komunist, marsikdo očita njegovim pobudam, da so preveč marksistične.

Ste iz najmlajše generacije slovenskih duhovnikov v Benečiji?Qualizza: Natalino je eno leto mlajši, čeprav sva sošolca. Tudi on že rine v sedemdeseta. Rojen je na božič leta 1941. Imava še dva sošolca, in sicer gospoda Marijana Gorjupa v Ukvah, znanega duhovnika, ter Dionizija Matevčiča, župnika v Žabnicah in na Višarjah. Isto leto, to je leta 1965, smo imeli novo mašo.

Število duhovnikov je odvisno tudi od upadanja prebivalstva. Pred 80 leti nas je bilo v Benečiji 21.000 tisoč, danes bi težko našteli 6000 Beneških Slovencev. Za nas je hujši problem kot za Furlane, četudi imajo podobne težave, ampak njih je še vedno 700.000. Težave, ki jih imamo mi v gorskem predelu, so splošne težave vseh goratih območij, le da je pri nas hujše, ker lahko izumre narod. Zato se povezujemo z delom kaplana Martina Čedermaca, ki je kot simbol beneškega duhovnika razumel, da vera ni nekaj, kar mora ostati skrito v cerkvi, v zakristiji, hkrati ti pa daje moč, da se ukvarjaš z vsemi vprašanji, ki tarejo človeka. Drugače vera nič ne pomeni. Zato so bili duhovniki pri nas vedno povezani z ozemljem in s problematiko ozemlja.

V Benečiji ni bilo nikoli slovenskih šol? So imeli duhovniki za to toliko pomembnejšo vlogo? Hkrati me zanima, ali ima kakršno koli povezavo s tem tudi tolikšno število italijanskih učiteljev, ki jih je predlagal polkovnik Olivieri za viteški križ in za posebna priznanja.

Qualizza: Seveda lahko najdemo povezavo, ampak pri tem vprašanju moramo seči precej nazaj. Že v 19. stoletju, 1872, so ustanovili učiteljišče v Špetru. V ustanovitveni listini je bil namen jasno zapisan: učiteljice (večinoma so bila dekleta) naj bi učile revne otroke v Benečiji in jih iz barbarstva peljale v civilizacijo, ki je možna le, če je italijanska ali latinska. Načrt italijanske administracije je torej bil, in to že vse od leta 1867, ko smo prišli pod Italijo, iztrgati naše ljudstvo iz barbarstva in ga popeljati proti luči civilizacije. Ne s silo, temveč z omiko. V tem zavodu so učiteljice vzgajali v misijonarke italijanske kulture pri nas.

Več kot tisoč let smo ohranili našo besedo brez šol tudi v civilnih ustanovah. Ni se spremenilo po padcu Beneške republike leta 1797, pod francosko administracijo, avstro-ogrsko in tudi kasneje ne, ko je prišla Italija. Edina šola, ki ni nikoli nehala delovati, je bila cerkev. In v cerkvi se je vedno molilo, pelo in pridigalo in učilo katekizem v slovenščini. Latinski so bili le obredi ... Tudi doma se je govorilo samo slovensko.

Bevk pri opisovanju ozračja v knjigi Kaplan Martin Čedermac ni pretiraval?

Qualizza: Ne, ne, vedeti moramo le, da jo je napisal v času fašizma. Ne pozabimo, da so prišli leta 1933, mi pravimo na viljo rožince, 14. avgusta, orožniki v Špeter in Šentlenard z vladnim ukazom, da se od tega dne v cerkvi ne sme več govoriti slovensko. Martin Čedermac je Anton Kufolo, je Jože Kramar ...

Torej vloga italijanskih učiteljev je bila jasna in nekateri so jo v tem religioznem duhu tudi izvrševali. Velika škoda za našo kulturo je nastala po 2. svetovni vojni, takrat so se rodili sadovi semen, ki so bila posejana v času fašizma, kot pravi Natalino. Takrat se je začel pravi pritisk. Konec 40. let so pri nas ustanovili otroške vrtce. Otroci so tako do tretjega leta še govorili slovensko, ko so vstopili v vrtec, so se naslednji dan doma že pogovarjali v italijanščini. To je bila za nas katastrofa. Vendar se je zdaj zgodil čudež. Marsikatero dekle in fant, ki se kot otroka nista navadila slovenščine, sta se spet vrnila k slovenski besedi.

Če prav razumem, Beneški Slovenci po letu 1945 tako in tako niso bili za priključitev k Jugoslaviji. Od kod potem tak strah italijanskih oblasti?

Qualizza: Beneški Slovenci na splošno res niso bili za priključitev, vendar se je v Benečiji oblikovala skupina slovenskih partizanskih borcev, ki so imeli velik vpliv, mi je pravil moj župnik Angel Kračina. Osmega septembra 1943, ko je padla Italija, je v Benečiji izbruhnilo na lepem navdušenje za slovenstvo. Nastopila je prava beneška pomlad. Mnogi dijaki, ki so obiskovali špetrsko učiteljišče, so sestavili bataljon. Ko so prišli v stik s slovenskimi partizani, posebno z voditelji, so razumeli, da gre za politično podkovane in marksistično usmerjene borce, in se jih je veliko vrnilo domov. Nekaj jih je ostalo. V tistem času je bilo nekaj markantnih ljudi, ki so imeli močan vpliv. Izkazali so se za pogumne in pokazali so slovensko zavest.

O slovenski zavesti ne dvomim, vendar sem bila prepričana, da ni bilo želje po priključitvi k Jugoslaviji?

Qualizza: Pri ljudstvu ne.

Zakaj ste se lotili preučevanja dejavnosti tajnih italijanskih organizacij v vzhodni Furlaniji?

Zuanella: Dolgo sem imel v mislih, da bi napisal nekaj takega. Imel sem intuicijo, da vse, kar se je dogajalo po 2. svetovni vojni v naših krajih, ni bilo slučajno, ampak da je bilo zrežirano. Vendar nisem imel nobenih dokumentov. Giulio Andreotti, večkratni predsednik vlade, je v parlamentu objavil seznam tistih ljudi, ki so bili vključeni v tajno protikomunistično organizacijo Gladio. Med njimi je bilo veliko naših ljudi. Hkrati je bila v Gazzetinu, videmskem dnevniku, objavljena novica, da so v knjižnici videmskega semenišča našli arhiv partizanske organizacije Osoppo. In tu so hranili tudi dokumentacijo paravojaških formacij, ki so nastale takoj po vojni. Organizacije so nastale kot posledica hladne vojne. Če gledamo v tem kontekstu, je njihov nastanek mogoče razumeti. Ampak, kot sem zapisal v knjigi, nikakor ni mogoče razumeti in opravičevati tega, da so te organizacije sodelovale pri razvrednotenju celotne narodne skupnosti, kot se je to dogajalo v Nadiških dolinah.

Zanimalo me je predvsem prvih deset let po 2. svetovni vojni, saj so takrat v naših krajih naredile največ škode. Dobil sem dokumentacijo od leta 1945 do 1956. Dopoldan sem fotokopiral, popoldan je sodnik že zaprl arhiv.

Tako sem imel v rokah sovražnikovo dokumentacijo, dokumente Tretjega korpusa in organizacije Osoppo. Pri pisanju sem uporabil tudi intervjuje, članke v časopisih. Leta 1991 smo začeli objavljati v Domu, petnajstdnevniku katoliških Slovencev Videmske pokrajine, ki ga urejuje monsinjor Marino. Podlistek je izhajal skoraj tri leta.

Naši bralci so pokazali veliko zanimanja, prav tako naši nasprotniki. Moram reči, da nismo imeli velikih težav: pritiski posameznikov so že bili, uradni pa ne. Veliko jih je bilo, ki niso bili zadovoljni s pisanjem, saj smo razkrivali neznano stran zgodovine. Posledice teh tajnih organizacij smo čutili, vendar pa do takrat nismo vedeli, kdo se je skrival za tem.

Qualizza: Knjigo smo v italijanščini predstavili prve dni maja 1997. Vedeli smo, da je to gradivo zelo pekoče, zato je bila naša avtocenzura stroga. Nismo želeli, da bi nas tožili zaradi obrekovanja. V Benečiji še nismo izdali knjige, ki bi imela takšen odmev. Tudi lokalna časopisa Messaggero Veneto in Gazzetino sta nam posvetila veliko pozornosti.

Tožba je bila stvar zasebne pobude?

Zuanella: Niti država niti cerkev se nista ukvarjali s tem. Sinovi teh akterjev, ki jih zares nihče ne obrekuje, so se čutili prizadete in se jim je zdelo, da morajo braniti čast svojih staršev. Vendar v besedilu ni nobene podlage za tožbo. Želeli so, da bi sodišče sprejelo njihovo tezo, da sva obrekovala te ljudi, zato da bi knjiga izgubila verodostojnost. Prek sodišča so želeli doseči legalizacijo te strukture, ki je bila ilegalna, čeprav je bila ustanovljena v času hladne vojne in zaradi obrambe pred komunizmom in vzhodnim blokom. Nikoli nismo trdili, da je bila organizacija kriminalna, v tistih časih je bila pač potrebna. Kritizirali smo predvsem izkoriščanje te organizacije za preganjanje notranjega 'sovražnika'. Ta sovražnik so bili duhovniki, slovenski jezik, slovenska kultura ...

Vi torej mislite, da je bila ta organizacija potrebna? Vaša ugotovitev, ki ste jo podprli s prepričljivimi argumenti, je bila, da bi bil jugoslovanski vdor v Furlanijo zadnja stvar na svetu, ki bi jo lahko pričakovali po sporu med Titom in Stalinom.

Zuanella: Pravzaprav se s tem nisem ukvarjal. Mene to zelo malo briga. Hotel sem poudariti le, da je ta organizacija delovala v demokratični Italiji po 2. svetovni vojni, da se je razvila iz boja proti fašizmu in nacizmu, da je preganjanje v okviru te organizacije naredilo naši slovenski skupnosti v Videmski pokrajini več škode kot fašizem. Tako kot državni aparat z ustanavljanjem otroških vrtcev po vseh vaseh. Drugod v Italiji jih ni bilo.

Te organizacije so ustvarile protislovensko ozračje in so zastrupile našo dolino. Ustvarilo se je ozračje, ki ni bilo naklonjeno slovenskemu jeziku. Slovenski jezik se je enačil z ideologijo. Z nacionalizmom so zastrupili naše ljudi in jih prepričali, da je slovenski jezik nekaj drugorazrednega. Še danes, ko je Slovenija samostojna že deset let, se čuti ta strup. Leta in leta bomo morali delati, da se ta meja, ki je bila na terenu, zabriše tudi v glavah.

Natalino je že večkrat rekel, da v Ljubljani ne vedo, kako težavne so razmere v Benečiji. To, da se je do danes ohranila slovenska beseda, je pravi čudež.

Tisti, ki gledajo Beneško Slovenijo iz Ljubljane, morajo gledati stvarno. Tukaj nismo imeli slovenskih šol, tukaj nismo imeli ničesar. Slovenska beseda se je ohranila le v narečju in narečje je postalo za nas pravi in edini jezik. Tisti ljudje, ki niso izobraženi, nočejo izstopiti iz narečja v knjižni jezik. Pravijo, da nočejo ljubljanskega jezika. In naši nasprotniki to pridno izkoriščajo. Zato smo imeli vedno težave. Za narečje jih je danes veliko, za slovenski jezik pa ne.

V katerem jeziku učite verouk?

Zuanella: Pred 30 leti sem na Trčmunu učil v narečju, zdaj ga otroci ne znajo več. V dolini o tem ne bi bilo niti govora, tam govorijo le italijansko. V knjižni slovenščini je nemogoče učiti, ker ne razumejo nič.

Mi smo v italijanskem morju. Tudi starši, ki so zavedni Slovenci in so spet odkrili svoje korenine in pošiljajo otroke v dvojezično šolo, med sabo ne govorijo niti v narečju, pogovarjajo se v italijanščini, ker ne znajo drugega.