Predsednik ni absolutistični monarh

Matevž Krivic, Mladinin kolumnist, je pred dnevi zapisal, da bi bili vi najprimernejši kandidat za predsednika republike.

Sem prebral. Znanci so me opozorili na to kolumno.

In? Kakšna se vam zdi zamisel?

Podobnih nasvetov je bilo več. Cela vrsta ljudi mi piše in me poziva, naj kandidiram. Kolumno v Mladini jemljem kot enega od številnih predlogov, ki pa sam po sebi še ne pomeni nič.

Pa o možnosti, da bi kandidirali, razmišljate?

Do zdaj, po pravici povedano, o tem nisem razmišljal. In kolikor vidim, danes kandidiranje ni čisto v skladu s tistim, kar sam pojmujem kot funkcijo predsednika republike. Tudi časopisi na funkcijo predsednika gledajo drugače, kot nanjo gledam sam. Vsi od kandidata zahtevajo program. Sprašujejo ga, kaj bo naredil. To je smešno. Ustava funkcijo predsednika določa povsem drugače.

Po ustavi funkcija predsednika republike nekoliko spominja na funkcijo britanske kraljice.

Funkcija predsednika republike je predvsem simbolična. Za parlamentarno demokracijo je skorajda smiselno, da predsednika države izvoli parlament. Tudi pri nas je med pisanjem ustavnih osnutkov veljalo, naj bi predsednika republike izvolil parlament. Potem je na tej točki nastala sprememba. Neposredne volitve dajejo funkciji predsednika nekoliko večjo težo, kljub temu pa ljudje funkciji predsednika pogosto pripisujejo preveč pooblastil. Kot da bi nekako potrebovali monarha. Naši ljudje so psihološko navezani na nekakšnega monarha; v preteklosti so ga v resnici vedno imeli nad sabo. Konec koncev, tudi Tito je funkcioniral kot monarh.

Ko rečete "monarh", mislite na absolutističnega monarha, ne na britansko kraljico.

Gotovo. Slovenci smo vedno živeli pod absolutističnim monarhom. Ljudje imajo to skoraj v podzavesti. Zdi se jim, da države drugače sploh ni mogoče voditi. In na predsednika se obračajo, kot da bi imel možnost ukrepanja, delovanja. V resnici predsednik ne more narediti nič. Če si predsednik prizadeva, da bi kaj naredil, denimo ob pomoči avtoritete, ki jo ima, se že podaja na pot kršenja ustave. Ali če se izrazim bolj milo: to, da bi predsednik kakorkoli ukrepal, z ustavo ni predvideno.

Kaj pa, če predsednik v javnosti nastopa kot moralna avtoriteta in oblikuje pozive, strateške predloge? Je to dvomljivo?

Predsednik republike mora stalno vplivati kot moralna avtoriteta. Vendar ne sme izvajati neposredne operativne politike. Ustava ne predvideva, da bi predsednik naročal vladi, državnim organom ali ljudem, kaj naj počno.

Funkcija predsednika je torej funkcija, ki nima operativne oblasti?

Predsednik je absolutno brez operativne oblasti. Pri nas so stvari nekoliko pomešane. Tudi vlada si pogosto jemlje oblast, ki je po ustavi nima. Misel, da je vlada tista, ki določa politiko države, je popolnoma zgrešena. To je skregano s teorijo odločanja in intenco ustave.

Na začetku devetdesetih let ste bili predsednik ustavne komisije. Kako to, da predsednika volimo na neposrednih volitvah? Zaradi te ustavne rešitve nastajajo nesporazumi. Ko gredo ljudje na volitve, si predstavljajo, da z glasovanjem nekomu dajejo operativno oblast. Vendar ustava tega, da bi imel predsednik operativno oblast, ne predvideva.

Tedaj je neposredne volitve predsednika republike zahtevala Stranka demokratične prenove, predhodnica današnje Združene liste socialnih demokratov. Ves čas so vztrajali, da je treba neposredno voliti predsednika, župane ... Tak je bil pač njihov koncept. Morali smo delati kompromise. Ni se nam zdelo pametno, da bi se na tej točki lomila kopja.

Ta rešitev povzroča zadrege.

Ne vem, ali povzroča zadrege.

Bolj natančen bom: povzroča napačna pričakovanja.

Gotovo. Vendar ta pričakovanja niso pogojena z ustavno definicijo funkcije predsednika. Predsedniška pooblastila so v ustavi jasno definirana. Velika pričakovanja, kaj bi lahko predsednik storil, so del mentalitete naših ljudi. Ta mentaliteta pa ima korenine globoko v zgodovini.

Postavite se, prosim, za trenutek v vlogo čisto navadnega volivca. Kaj bi želeli slišati od kandidata za predsednika republike? Na katero vprašanje bi vam moral odgovoriti?

Najprej bi kandidata vprašal, kako pojmuje samo funkcijo. Če bi mi začel razlagati, kaj vse bo naredil, bi mi bilo jasno, da nima pojma.

Ne zaupate kandidatu, ki bi vam predstavil program in seznam načrtovanih ukrepov?

Ne gre za nezaupanje. Kandidat za predsednika republike ne more obljubljati ničesar. Ne more! Če kaj obljublja, tega nikakor ne more izpolniti. Če pa bi začel predvolilne obljube izpolnjevati, bi lahko to storil zgolj s kršitvijo ustave.

Kaj želite vedeti o kandidatih?

Zanima me osebnost kandidata. Je kot osebnost vreden mojega zaupanja? Kako se je odločal v življenju? Kako se je odločal, ko je bilo treba tvegati? Gotovo ne bi podprl kandidata, ki kandidira zaradi ugleda, plače ali karierizma. Opažam, da nobeden od do sedaj znanih kandidatov ni povedal, zakaj želi biti predsednik. Od vsakega kandidata želim vedeti, zakaj hoče postati predsednik. Navesti mi mora, kateri motivi ga ženejo, da bi bil rad predsednik. Ga motivira ugled? Materialne ugodnosti? Motilo bi me, če bi se za funkcijo predsednika potegoval kdo, ki je izrazito mlad. Pa ne zato, ker bi bila zrelejša leta avtomatično povezana z modrostjo, mladost pa z zaletavostjo. Poznam veliko primerov, ko stereotip o modrosti starejših ne drži. Težko pa si predstavljam, kaj bi gnalo izrazito mladega človeka, da bi si želel postati predsednik.

Na sedanjem seznamu so dva doktorja, dr. Arhar in dr. Drnovšek, gospa Barbara Brezigar, Zmago Jelinčič ...Vam je osebnostni profil katerega od znanih kandidatov blizu?

Arhar bi lahko ustrezal tej predstavi. Tudi Drnovšek, gotovo. Ima izkušnje, primerna leta, ustrezen ugled. Vendar mi mora Drnovšek naprej odgovoriti na vprašanje, zakaj želi biti predsednik. Zato, da bi trajno ostal na oblasti? Ali zato, da bi še kaj naredil? Manjka mi odgovor na temeljno vprašanje. Enako vprašanje bi zastavil Arharju. No, zdi se mi, da bi bil Arhar morda primernejši za kakšno operativno funkcijo. Na takšni funkciji bi lahko naredil več. Kar malo škoda ga je za zgolj reprezentativno funkcijo.

So štorije o zavarovalnici Vzajemna in dr. Arharju spremenile vaš odnos do Arharja kot možnega kandidata?

Ne. No, to, da je bil pripravljen sprejeti tako visoko plačo, me je zmotilo. Sicer pa je napad nanj precej politikantski. Tempiran je na Ahilovo peto Slovencev. Če prikažeš, da ima kdo previsoko plačo in prelep avto, ga uničiš.

Zakaj pravite, da gre pri vsej stvari za politikantski napad?

Ker so podatki o Arharjevi plači obstajali, že preden je objavil kandidaturo.

Vendar se dr. Arhar iz primeža, v katerem se je znašel, ni izvil pretirano spretno.

Bil je do konca nespreten. Povedati bi moral svoje načelno stališče. Podatek o tako visoki plači pa je v resnici šibka točka.

Lahko bi rekel, da so mu takšno plačo pač ponudili in da jo je sprejel.

Verjamem, da bi visoko plačo vsak sprejel. Ne vem pa, ali se potem res počutiš dobro.

Drnovšku za zdaj kaže najbolje. Prihaja iz stranke, ki že sicer obvladuje velik del oblasti. Se vam zdi higienično, da bi tudi reprezentativno funkcijo zasedel človek iz stranke, ki obvladuje znatno število realnih vzvodov oblasti?

Zelo jasno bom odgovoril: ni higienično. Hkrati je nastopil čas, ko mora priti do zamenjave na čelu oblasti. Bil sem v Franciji, ko je Mitterrand kandidiral za predsednika. Povsod so bili obešeni plakati: "Potrebna je izbira novega človeka!" Na podlagi gesla o potrebni spremembi je celo zmagal. Opozoril pa bi na droben detajl. Čeprav je Drnovšek šef največje stranke, ni strankarski človek.

Lahko to trditev temeljiteje pojasnite?

Vsaka stranka ima določeno ideologijo, hierarhijo, razmerja moči. Stranka ne terja le intelektualne, pač pa tudi emocionalno involviranost. Emocionalne involviranosti pri Drnovšku po mojem mnenju ni. Zato pravim, da ni strankarski človek. Dozdeva se mi, da bi leta 1992, če bi presodil, da mu to bolj koristi, lahko izbral tudi kakšno drugo stranko.

Čeprav za Drnovška pravite, da ni strankarski človek, bi se ob njegovi zmagi ravnotežje moči dokončno nagnilo v prid LDS.

Vprašanje, ki sem mi ob tem zastavlja, je, kako bi na položaju predsednika republike ravnal človek, ki je tik pred tem vodil največjo vladajočo stranko. Ali bi ostal znotraj meja ustavnih pooblastil? Lahko bi postal tudi nekakšna siva eminenca države. Možno je, da bi tudi na položaju predsednika republike vladal. Tedaj bi res dobili bolj monarhistično obliko države.

Se vam ne zdi, da siva eminenca v uradu predsednika republike biva zadnjih deset let? Da je, skratka, predsednik Kučan nekakšna siva eminenca države?

Takšno vprašanje bi zahtevalo širšo analizo. Za mnoge je sedanji predsednik utelešenje prejšnjega sistema. Zame je predsednik Kučan deloma simbol tranzicije. Je posrečena vez med prejšnjo oblastjo in konceptom nove ustavne ureditve. Njegova vloga je bila povsem svojstvena in posebna. Upam si trditi, da neposrednih zaslug za prelom s prejšnjim sistemom in nastanek nove države sicer nima. Brez Demosa ne bi prišli do svoje države. To sem povedal že večkrat. Dodajam pa, da lastne države brez Kučana ne bi ohranili. Zato pravim, da je njegova funkcija zelo svojstvena. Če sklenem: zdi se mi, da je kar dobro speljal svoj mandat. Diaboliziranje Kučana se mi ne zdi le neokusno, tudi nobene teže in podlage nima. Res pa je, da je le Kučan lahko deloval na način, kakor je deloval.

Torej iščemo zelo drugačnega predsednika od dosedanjega?

Absolutno. Ustavna ureditev mora na tej točki še zaživeti. Ustavne ureditve nismo uveljavili še na celi vrsti drugih točk. Slovenski ustavni red še ni konsolidiran.

Naj se bodoči predsednik ukvarja z vprašanjem, kaj je nacionalni interes? Vtis imam, da se v politični in tudi intelektualni eliti zadnja leta s tem vprašanjem niso dovolj temeljito ukvarjali. Naj bodoči predsednik k sodelovanju ob definiciji nacionalnega interesa povabi kak gremi?

Ne. Vprašanje nacionalnega interesa je, prvič, teoretično vprašanje, glede katerega obstajajo velike kontroverze. Ključno vprašanje, ki se pri tem zastavlja, je, kaj se je zgodilo na relaciji posameznik-družba. Emancipacija posameznika je šla tako daleč, da družba zaradi neoliberalistične filozofije in prakse ni več sociabilna. Vprašanje nacionalnega interesa je povezano z bolj temeljnimi vprašanji o tem, kaj se dogaja na relaciji posameznik-družba. Zanimivo se mi zdi, da komunizem in neoliberalizem podobno odgovarjata na vprašanje o domovini. Proletarci nimajo domovine, pravi komunizem. Dobro je povsod, kjer lahko delam kariero, pravi neoliberalizem. Pri tem pozabljamo, da danes ne moreš biti Evropejec, če pred tem nisi Francoz, Nemec ali Slovenec. Sam sem prepričan, da je individualnost posledica okolja, iz katerega izhajaš. Individualnost je rezultat okolja. S tem, ko priznamo, da je individualnost rezultat družbene vključenosti, hkrati priznamo, da brez nacionalnosti tudi individualnosti ni. Če pa priznavamo nacionalnost kot pomembno kategorijo, se pojavlja tudi potreba po obstoju nacionalnega. In tu smo pri nacionalnem interesu. Najbolj na kratko ga lahko definiramo kot interes za svoj obstoj. Če je osnovni cilj lasten obstoj, so drugi cilji derivat tega cilja. Tu trčimo na čisto konkretna gospodarska vprašanja. Je v nacionalnem interesu za vsako ceno braniti vsako fabriko? Najbrž ni. Presoditi je treba, kako kaka stvar prispeva k ohranjanju naše nacionalnosti.

Predlagate torej presojanje od primera do primera. Pa se lotimo primerov. Kako gledate na razpravo o bankah in nacionalnem interesu?

Da bi o tem rečeh meritorno govoril, moraš biti bančni strokovnjak.

Ne sprašujem vas kot bančnega strokovnjaka, pač pa kot strokovnjaka za sistemsko teorijo.

Oglejte si, kaj piše dr. Štiblar. Na Zahodu je večinski lastniški delež v velikih bankah domač. Na Poljskem je v domači lasti le še nekaj odstotkov, na Madžarskem pa skoraj nič. Če hočeš obvladovati svojo usodo, moraš imeti določene ingerence v bankah. Bančništvo je področje, kjer moraš obdržati prevladujočo besedo.

Kaj pa pivovarstvo?

To je čisto druga stvar. Pri pivovarstvu se ne zastavlja vprašanje, ki je danes zastavljeno ob prodaji Leka: pri farmaciji gre namreč za vprašanje, ali se boš vključil v mednarodni gremi, ki obvladuje vse vzvode. Pivo znamo delati sami. Nobenega posebnega znanja ne bomo pridobili, če se vključimo v mednarodne pivovarniške povezave.

Pri farmaciji pa z vključitvijo v mednarodne povezave lahko pridobimo?

Treba je tehtati. Vprašanje je, ali lahko sam slediš znanstvenim in tehnoloških dosežkom, ali se lahko postaviš po robu kapitalski moči konkurence. Hkrati bi se morda pridružil Mencingerjevemu stališču: zakaj bi prodajali dobra podjetja tujcem? To je tako, kot da bi kmet prodal zemljo in postal dninar. Zastavlja se mi tudi vprašanje, kaj bo po prodaji z razvojnimi oddelki naših najboljših podjetij? Bo tuji lastnik razvojne oddelke obdržal ali razpustil? Če bi tuji lastniki zapirali razvojne oddelke, lahko zapremo kar ves Lek. Ne le to: zapremo lahko tudi farmacevtsko fakulteto, univerzo. Potrebujemo zagotovilo, da tuji lastnik ne bo zapiral razvojih oddelkov.

Je za vas pomembno, iz katere države prihaja lastnik? Lastnik Leka naj bi postal farmacevtski gigant iz nevtralne Švice.

Seveda je pomembno. Besen sem, ker smo Banko Koper prodali Italijanom. To se mi zdi skorajda sinonim za nacionalno izdajstvo.

Kapital iz nevtralne Švice pa se vam zdi primeren?

Čeprav sem rekel, da je izvor kapitala pomemben, bi dodal še tole: kapital je danes predvsem mednaroden. Velike multinacionalne družbe so v zadnjih desetletjih demontirale številne pridobitve socialne države. Tudi če k nam pride multinacionalka iz uglednega švicarskega okolja, ki gotovo nima nobenih teritorialnih pretenzij do Slovenije, je treba vedeti, da bo to multinacionalko vodila logika velekapitala. Logika velekapitala pa je povsod enaka.

Kdo naj se ukvarja z vprašanjem definiranja nacionalnega interesa?

To je predvsem naloga znanosti. Da pa bi to operacionalizirali, je znanost premalo. Znanost nacionalnega interesa ne more prevajati v vsakdanje življenje. Nacionalni interes je treba opredeljevati vsakič znova. Ima več dimenzij; zvenelo bo morda smešno, a ima tudi emocionalno dimenzijo. Hkrati morajo biti te opredelitve logično konsistentne z vrhovnim ciljem: ali nekaj služi ohranjanju naše identitete ali ne.

Predsednik vlade je pred dnevi namignil, da se lahko Slovenija zaradi trenj, ki se pojavljajo med Evropsko unijo in ZDA, znajde v situaciji, ko bi se morala odločiti med EU in zvezo Nato. Kako naj se Slovenija odloči ob tako predstavljeni alternativi?

Najprej se je treba odločiti za Slovenijo. Odločitev za vstop v mednarodne integracije je zgolj sredstvo, da uveljavimo interes za svoj obstoj. V mednarodne integracije ne vstopamo zato, da bi zanikali svoj obstoj. Jasnega in enostavnega odgovora ni. Jasno je le vprašanje: katere integracije nam koristijo pri uveljavljanju interesa za obstoj. Za Slovenijo je ključno vprašanje, kako obstati. Ne moremo obstati sami v konfrontaciji z okoljem. Država smo postali zaradi okolja, ki nas je sprejelo. Nismo postali država zato, ker smo se uspešno rukali z jugoslovansko armijo. Država smo postali, ker nas je sprejela mednarodna skupnost. Brez strinjanja mednarodne skupnosti ne bi imeli države. To je treba vedeti. In državo bomo ohranili zgolj s strinjanjem mednarodnega okolja, v katerega smo položeni. Naše neposredno mednarodno okolje je gotovo Evropa. Evropa je absolutno tisto okolje, v katerega se moramo integrirati. Kako, je vedno vprašanje. Vključevanje v EU je najpomembnejše. Pri tem ne gre za to, da bi čim hitreje, z brezglavo dirko, brez skrbi za svoj razvoj in ne da bi poznali odgovore na ključna vprašanja, drveli v EU. Bojim se, da smo do zdaj v želji čim bolj ustreči EU včasih preveč hiteli in pri tem zanemarjali svoj razvoj. Skrb za našo podobo, skrb za to, kako nas bo videl Bruselj, sicer ima svoj pomen. Vendar te bo kot osebo ali nacijo vsak upošteval, če boš sam nekaj predstavljal. Če pa si zgolj rezultat zahtev okolice, nisi nič.