Zame je Tuđman vojni zločinec

Imate precej nenavadno biografijo. Rojeni ste izven Hrvaške.

Rojen sem bil v ustaški družini hrvaških emigrantov v Argentini po drugi svetovni vojni. Ded po mamini strani je bil ustaš, imel pa je tudi krojaško delavnico v Zagrebu. In ob vikendih se je na Žumberku spopadal s partizani. Danes bi rekli, da je bil "vikend ustaš". Nato je prek Pliberka s papirji Rdečega križa zbežal v Buenos Aires. Oče je postal hrvaški nacionalist šele po prihodu Hitlerja na oblast. Izvor mojega priimka je pravzaprav češki - "Plzn", kakor češko pivo, vendar je bil po prihodu družine na Bavarsko priimek germaniziran. Od tam je družina odšla v Romunijo, nato pa v Bosno, v Prnjavor, mesto, ki je imelo pred drugo svetovno vojno največ nacionalnih manjšin. Tam je moj ded spoznal babico s priimkom Ćosić. Postali so gradbeniki in so živeli v Bosni in na Kosovu. Leta 1936 se je v Uroševcu rodil moj oče. In kaj mislite, kako ga je ded poimenoval - po nekem popularnem nemškem politiku tistega časa.

Adolf?

Tako je, Adolf. Moj ded je kot nekakšen "švab" s simpatijami dočakal nastanek NDH. Na Kosovu so v tem času Srbi že maltretirali Albance, oče pa je to kot na pol Nemec in na pol Hrvat vse bolj opazoval. Med vojno se je nato družina preselila v Sarajevo, kjer so kot gradbeniki delali za Wermacht. Očetov brat, moj pokojni stric, je bil vojak SS. Leta 1944 je ded spoznal, da s tem pedigrejem verjetno njegovo srečanje s partizani ne bo zelo prijetno, zato je emigriral v Argentino. V Argentino se je v tem času zlila reka hrvaških emigrantov z NDH-jevsko vlado na čelu. Skupaj s Pavelićem. Moj oče je odraščal v Pavelićevi senci, v krogu Pavelićevih osebnih stražarjev. V šestdesetih so Pavelića v atentatu ranili pripadniki Udbe in ob pomoči cerkve je odšel v Španijo, kjer je leta 1960 umrl. Rojen sem bil leta 1962, vendar sem imel nad posteljo Pavelićevo sliko in križ. Ne sicer v uniformi, pač pa Pavelića v civilni obliki. Kar kaže vsaj na neki "državljanski" odmik družine od "bojevniške" Hrvaške. Sliko Pavelića sem snel pri šestnajstih letih, ko sem spoznal, da to, kar počnejo Hrvati v Argentini, nima zveze s pametjo. Po Pavelićevi smrti so imeli nekakšno Hrvaško osvobodilno gibanje (HOP), v katerem so upali, da nam bo State Department podariti samostojno Hrvaško in da jo bodo osvobodile v tujini izurjene hrvaške enote. Živel sem v senci teh zgodb. Bil sem majhen fašist, majhen ustaš, sovražil sem Žide, Srbe, bil prepričan, da so Hrvati žrtve in podobno. Takšni so bili tudi mnogi Slovenci, ki so živeli v Argentini. S to razliko, da so imeli Slovenci in stari Dalmatinci nekaj več stikov z jugoslovanskim veleposlaništvom v Argentini. Mi pa smo bili popolnoma zaprti v geto. Vendar so bile tudi med nami takšne frakcijske razlike, da se na primer nisem mogel svobodno družiti s svojim najboljšim prijateljem Tomislavom Frkovićem, ki je bil vnuk ministra NDH za gozdarstvo, Ivice Frkovića. S šestnajstimi leti sem nato skupaj s še nekaterimi vrstniki začel spoznavati, da je resnica precej bolj zapletena, in sem ideologijo mame in očeta poslal v tri krasne.

Kakšne so bile v tem času razmere v Argentini?

Leta 1976 se je že pričela diktatura in začeli smo spoznavati vse njene strahote. Dve leti pozneje je bilo v Argentini svetovno nogometno prvenstvo. Kilometer od mesta, kjer je bil finale prvenstva med Nizozemsko in Argentino, je bila pomorska šola, v kleteh katere so pripadniki tajne policije moškim in ženskam z električnim tokom žgali spolne organe. Medtem ko smo mi igrali svoje vloge in se delali, kakor da živimo normalno življenje, so v kleteh in po raznih temnicah ubijali mladino. Nenadoma je na primer izginil celoten razred mojih vrstnikov. To so bili le šestnajst let stari otroci! Zgodilo se je v tisti znani "svinčeni noči". In tako sem kljub temu, da sem bil rojen v ustaški družini, postajal vse bližji levim idejam. To je bil čas mojih največjih osebnih dilem. Vse se je zaostrilo leta 1982, ko smo bili v vojni z Veliko Britanijo. Tudi sam sem sodeloval v tej vojni - v zalednih enotah smo z letali vozili strelivo in orožje našim vojakom. Po tej vojni, v kateri je padlo tudi nekaj Hrvatov, sem se odločil za študij strojništva in se začel ukvarjati z novinarstvom. V tem času se je Argentina že začela soočati s svojo stvarnostjo, z dejstvom, da je 29.000 ljudi "izginilo", da so ubiti. Ker me je zanimala teologija osvoboditve, sem leto dni preživel v Braziliji. Tam so cerkev obtoževali, da se je opirala na marksizem. Mislim, da to ni res in da se je cerkev v Braziliji v nasprotju s cerkvijo v Argentini pravilno postavila na stran siromašnih in sprejela izziv agrarne reforme. To mi je bilo zelo všeč. Zato sem se odločil, da postanem frančiškan. Pet let sem nosil redovniško obleko. Nato sem leta 1989 prišel študirat teologijo v Jugoslavijo.

Ste hitro ugotovili, kaj se pripravlja?

Konec države smo že lahko slutili. Mesec dni po mojem prihodu je Milošević na Gazimestanu napovedal vojno. Ob prebiranju Glasa Koncila, Mladine, Danasa in drugih revij sem poskusil razumeti, kaj se dogaja. Redovniki na Reki se skoraj niso zavedali, kaj se pripravlja, in so bili popolnoma inertni. Moj brat Branko je prišel leto za mano in se takoj, leta 1990, pridružil Zboru narodne garde. Izginil je - oziroma padel - 29. oktobra leta 1991 blizu otoka Šipana v medsebojnem obstreljevanju s patruljnim čolnom št. 128 jugoslovanske vojske. Vsi na hrvaškem čolnu so bili razstreljeni v ogromni eksploziji. Na čolnu so imeli namreč veliko eksploziva, s katerim bi morali dvigniti v zrak neki sovražnikov most. Patruljni čoln jih je potopil in brat je umrl. V trenutku, ko sem izvedel za ta dogodek, sem vstopil v isto enoto - četrto gardno brigado ZNG s sedežem v Splitu. Pet mesecev, do prihoda Unproforja, sem bil vojak, nato smo bili demobilizirani. Streljal sem, streljali so tudi name, mislim pa, da nisem nikogar ubil. Nato sem nadaljeval študij teologije. Kmalu sem lahko tudi na Hrvaškem opazil isti model kršitev človekovih pravic, ki sem jim bil priča v Argentini. Takoj ko je bil položaj na fronti "zamrznjen", se je "fronta" preselila v mesta, kjer so se začeli izvajati zločini nad civilisti, minirati hiše, deložirati vse, kar ni imelo zveze z obrambo Hrvaške. O tem sem pisal in postal eden od ustanoviteljev hrvaškega Helsinškega odbora.

Vaša vloga v cerkvenih krogih ni bila spregledana. Kakšna je bila vloga hrvaške cerkve?

Cerkev danes bolj zanima vračanje nepremičnin kot pa širjenje ideje miru, človekovih pravic in vsega pozitivnega, kar je zapisano v evangeliju. Sam kritiziram cerkev le kot neko gnilo institucijo in njihove mešetarje, ki so v pomembni meri odgovorni tudi za vojne zločine. Nacionalizem in cerkev na Hrvaškem sta neločljivo povezana. Tako je že dolgo. Ko sem v Argentini prvič videl nadškofa Kuharića, sem v njem videl ne samo verskega vodjo, temveč tudi predstavnika naše neobstoječe države. S padcem komunizma so žal mnogi Hrvati poistovetili zmago HDZ z zmago katoličanstva. Cerkev se ima še danes za "braniteljico duha". Takoj potem, ko smo člani helsinškega odbora v času "Nevihte" opozorili na številne zločine, storjene proti srbskemu civilnemu prebivalstvu, je na primer urednik Glasa Koncila in duhovnik Živko Kustić objavil komentar, kjer je v naslovu zapisal stavek, češ da se dogaja "še nikoli videna humanost bojevanja". S tem je napadel temelje katoliške teologije. Ni "humanih vojn". Ni "humanosti" v ubijanju. Vojne so lahko samo nujno zlo. In to je zapisal celo po tem, ko so bili njegovi zločini znani. Pravi, da "ni važno, kaj se je zgodilo v Medaškem žepu", pač pa "kako se bo hrvaški narod odzval". To je matrica, ki se ponavlja.

Prav zaradi pritiska haaškega sodišča, ki je obtožilo generala Bobetka kot osebno odgovornega za omenjene zločine nad civilisti, je hrvaška javnost znova združena v skoraj enotnem "odporu" proti izročitvi Bobetka Haagu. Je po vašem mnenju Bobetko glede na doslej znane dokaze odgovoren za to, kar mu očitajo?

Že takoj po izidu Bobetkove avtobiografije leta 1996 sem zapisal, da si je s tem delom sam napisal obtožnico. Desetega aprila 1992, na dan NDH, kar ni naključje, je Tuđman Bobetka imenoval za poveljnika južnega sektorja. Šest dni pozneje je Bobetko preselil poveljstvo v Grude, v Hercegovino, 20. aprila pa je že podpisoval ukaze na memorandumih HVO. Poslanec Ivić Pašalić lahko v Haagu kolikor hoče govori o tem, da Hrvaška vojska ni bila v Bosni - Bobetko potrjuje, da je bila! Malo pozneje, 14. junija, Bobetko ukaže, da se izdelajo izkaznice in našitki HVO. Hrvaški vojaki so torej snemali našitke hrvaške vojske in si prišili oznake HVO. Po ukazu Janka Bobetka. Ko je bila leta 1993 izvedena akcija Medaški žep, je dva dni zatem na seji Sveta za nacionalno varnost Tuđman s tem v zvezi kričal na Bobetka. Največ zločinov je bilo namreč narejenih ob umiku vojske. Tri leta pozneje, leta 1996, pa je Bobetko zapisal, da je bil zanj "Medaški žep ena od briljantnih operacij". S tem si je podpisal obtožnico. Kot poveljnik bi o storjenih zločinih moral izpeljati preiskavo. Ko so ga vprašali, zakaj je ni opravil, se je izgovarjal, češ da to ni bilo njegovo delo, da bi to morala izpeljati vojaška policija, zahtevo za to pa bi moral dati minister. S čimer krivdo posredno prelaga na pokojnega predsednika Tuđmana in vlado. Toda če ni izvedel preiskave in poskušal najti krivcev za zločine, potem po načelu poveljniške odgovornosti in 7. člena statuta haaškega tribunala sam prevzema odgovornost. Ko je knjiga izšla, so bili vsi, ki jih je Bobetko namočil - generali Domazet, Praljak in drugi - besni, ker so vedeli, kaj to pomeni. Bobetko jih je vse poslal v Haag.

Kako trdne pa so trditve tožilstva v obtožnici proti Bobetku?

Obtožnica proti Bobetku je v 90 odstotkih kopija obtožnice proti Ademiju, ki čaka na sojenje v Rogoznici, ker so mu v Haagu dovolili vrnitev. V obtožnici je nekaj netočnosti. Že ob sojenju v Ahmićih je sodišče sklenilo, da je treba vse žrtve označiti tudi z imenom in priimkom. V Bobetkovem primeru je v obtožnici sto žrtev, s podatki le za trideset, eden med njimi pa je človek, ki se je znašel sredi ognja in ga je lahko zadel kdorkoli. Vendar pa se ne glede na vse te netočnosti Bobetko ne more izvleči. Hrvaško javnost še najbolj moti to, da se v obtožnici govori o spopadih med hrvaškimi in srbskimi silami. V nasprotju z obtožnico proti Gotovini se tokrat ne govori o silah "Srbske krajine", kljub temu pa hrvaške nacionaliste moti tudi formulacija, ki govori o spopadu dveh vojsk. V Medaškem žepu namreč ni bilo JLA, temveč so bile paravojaške enote, ki pa so obdržale orožje JLA in s tem orožjem prek kanadskih enot Unproforja streljale na hrvaške sile, ki jim zaradi mirovnih sil OZN niso mogle odgovarjati. V hitri akciji so hrvaške sile vpadle z boka in presenetile srbske paravojaške enote, vendar so se hrvaške sile zaradi pritiska mednarodne skupnosti morale umakniti, ob umiku pa so nekatere hrvaške enote zaradi maščevanja zažigale hiše in ubijale civiliste. Bobetko je vedel, kaj se dogaja. Najpozneje čez dva dni bil obveščen o dogodku, danes pa v Globusu obtožuje načelnika generalštaba Stipetića in generala Ademija ter brani Norca in še nekatere poveljnike. Bobetko tudi potrjuje, da so zločine storile "domobranske enote", in odgovornost prelaga na ramena mrtvega predsednika Tuđmana in ministra obrambe Suška. S tem se maščuje Mesiću, saj ve, da se je vse začelo z objavo stenograma Sveta za nacionalno varnost v Harper's Magazinu in da je ta papir odšel iz Mesićevega urada. Ademija se je že prej odrekel z izjavo, da "svet z Ademijevim odhodom v Haag ne bo propadel". Mesićevega svetovalca za nacionalno varnost Agotića pa Bobetko obtožuje, da je ukazal bombardiranje kolon srbskih beguncev - kar je verjetno točna obtožba - ki so v času Nevihte bežale iz Hrvaške. Bobetko sedaj strelja na vse strani in s tem dokazuje tudi, da je strahopetec, ki ga je strah le za lastno kožo.

Od kod pravzaprav tako različne reakcije javnosti ob obtožbah Gotovine, Norca, Ademija in Bobetka? Je bilo Ademija lažje izročiti, ker je Albanec, in ali hrvaška vlada res ne ve, kje je Gotovina?

Gotovina je "izginil", toda v dogovoru s hrvaško vlado. Dan preden je Carla Del Ponte prišla v Zagreb, sem bil v isti restavraciji kot Gotovina. Policija je že mesec dni pred tem vedela za nalog za aretacijo. Ne bi ga bilo treba aretirati, lahko pa bi ga imeli pod nadzorom in vedeli, kje je. Proces proti Norcu gre za sedaj zelo dobro, in če se dokaže to, kar smo že lahko slišali, da je Norac osebno streljal na civiliste, potem mu tudi po hrvaških zakonih ne uide dvajset let zapora. Ademi pa je mirno odšel v Haag zato, ker ni imel kam. Žena je Hrvatica, kot aktivni oficir vojske pa se zaradi izgube pokojnine ni mogel skriti nikamor.

Vendar tudi hrvaško javno mnenje kaže zelo različno razpoloženje. Skoraj točno pred letom dni je bil na Hrvaški televiziji v Latinici, kjer ste gostovali tudi vi, prikazan film pokojnega novinarja Božidarja Kneževića Nevihta nad Krajino. Kljub šoku, ki ga je izzval film s prikazom zločinov hrvaških enot nad srbskimi civilisti, je okoli 75 odstotkov ljudi v anketah zahtevalo kaznovanje vseh, ki so storili vojne zločine. Danes skoraj enak odstotek ljudi zahteva, da država celo za ceno sankcij ne izroči generala Bobetka.

V javnem mnenju glede primera Bobetko je zaslediti nekaj usmiljenja do 84-letnega starca, ki je preživel dva srčna infarkta, ima srčni spodbujevalnik, je sladkorni bolnik, ima težave z jetri in številne zdravstvene težave. Bobetko tudi ni kak velik strateški um, ki bi bil simbolnega pomena za Hrvaško, bil je bolj izvajalec akcij. Ampak Hrvati imamo pogosto radi skrajnosti - najprej na primer psujemo, potem pa jočemo za Titom. Hrvaški državljani so tudi zelo slabo informirani, pa tudi polpismeni - 40 odstotkov Hrvatov nima niti osnovne šole. V Kaštelih imamo deklico Elo, ki je okužena z virusom HIV in namesto v šolo hodi na pouk v knjižnico, ker je starše strah okužbe in ne dopuščajo stikov svojih otrok z njo. Pojasnila, da socialni stik ni nevaren pri prenosu HIV, ne pomagajo. Knjige se na Hrvaškem prodajajo v dveh ali tri tisoč primerkih. Zgodba nekega starca, starega vojaka, ki ima v hiši dve puški, ki se bo branil na berglah in pravi, da ga bodo iz hiše odpeljali "samo mrtvega", je te ljudi emocionalno pretresla. Vendar pa večina ljudi ne pozna obtožnice in ne ve, za kaj pravzaprav sploh gre.

Kaj pa odziv predsednika Ivice Račana? Od socialdemokrata in zagovornika vstopa hrvaške v Evropsko unijo bi bilo pričakovati drugačno ravnanje.

Ivica Račan je vse, le socialdemokrat ne. Račan je uspešen ekvilibrist. Že v Tuđmanovem času je izdal vsa svoja načela. Izdal je delavski razred, manjšine in ni niti pisnil ob kršenju človekovih pravic v devetdesetih. Na oblast je prišel "po nesreči" in zaradi dveh razlogov: ker je Tuđman umrl, HDZ pa je bila zaradi zlorab že dovolj osovražena stranka. Nikoli pa ne bi postal premier, če ne bi pred tem sklenil zveze s Hrvatom Budišo, ki je bil zaprt leta 1971, in z njegovo stranko, ki je bila dovolj hrvaška, da kameleonsko pokrije njegove pomanjkljivosti. Račan je namreč v zavesti večine ljudi na Hrvaškem ostal "komunist" in "jugoslovanar". Šivi v vladi so hitro popokali, potem pa se je pokazalo, da je Račan pripravljen na vse, celo na to, da pleše ob zvokih tuđmanizma in nacionalizma, samo da ostane na oblasti. Račan bi lahko izpeljal preiskavo o vojnih zločinih, vendar tega ni želel.

Ste o tem prepričani?

Sam sem raziskal kar nekaj krajev zločinov, in to dobro vem. Ob uboju dveh starcev v Prokljanu, primeru, ki sem ga odkril, sem celo po odhodu policije na kraju zločina našel tulce in okoli dva kilograma kosti. Če je policija tako malomarno opravljala svoje delo, potem si lahko mislite, kaj so počeli tam, kjer česa niso želeli odkriti. Račan tako kot nekoč Tuđman ni zahteval dosledne preiskave teh zločinov. Tožilstvo v Haagu je čakalo, dokler jim ni prekipelo. Račan je lagal, ko je trdil, da ni vedel za to obtožnico. Obtožnica proti Bobetku je bila Račanu napovedana že aprila letos. V Haagu so čakali, ali bo Račan organiziral srečanje med predstavniki tožilstva in Bobetkom ali pa bo prikril zadevo. Račan jo je prikril.

Pa se vam ne zdi, da s tem, z brskanjem po teh zločinih, skrunite podobo domovinske vojne na Hrvaškem? Med obrambnimi in napadalnimi vojnami so verjetno vendarle določene razlike.

Tožilstvo v Haagu je doslej vložilo šestdeset obtožnic in od tega samo tri proti Hrvatom iz Hrvaške. Večina je bila vložena proti Srbom. Nekako je tudi haaško tožilstvo s tem dalo vedeti, da vidi razliko med tistimi, ki so napadali, in tistimi, ki so se branili. Tu seveda je nekaj politike. Da niso obtožili Izetbegovića, je politična odločitev. Bošnjaki so zadnji prišli na sezname za obtožbe, ker so bili največje žrtve v vojni. Haag je bil tudi zelo toleranten do Hrvaške. Tožilstvo je šele po Tuđmanovi smrti objavilo, da je "razmišljalo" o vložitvi obtožnice proti Tuđmanu. Vendar je niso vložili. Lahko pa bi jo. In verjetno bi jo morali. Zame je Tuđman vojni zločinec. Tuđman je vedel za mnoge zločine ali pa jih je koordinirano dopuščal. Nič se ni storilo brez njega. Povelja so prihajala po liniji Zagreb-Mostar-osrednja Bosna. Mate Boban ni delal nič brez vednosti Tuđmana. Razumem hrvaške nacionaliste in hrvaške nadškofe, ki so celo v javni izjavi zapisali, da je nesprejemljivo, ker Haag zahteva "ravnotežje krivice", ali kot je dejal nadškof Bozanić, da je nesprejemljivo, da sedaj na isto klop sedajo "tako krvniki kot žrtve". Zaradi ogromnega trpljenja, ki je bilo prizadejano Hrvaški - 15.000 ubitih, 50.000 ranjenih, 400.000 razseljenih, četrtina države je bila okupirana - je to mogoče razumeti. Toda ni si mogoče zatisniti oči pred dejstvom, da je bila to tudi dogovorjena vojna z Miloševićem. Njihova veličastna akcija osvoboditve Dubrovnika je bila navadna trgovina - Dubrovnik je bil zamenjan za hrvaško Posavino. Seveda se je streljalo in jaz v rovu nisem mogel reči: "Hej, prijatelj četnik, ne streljaj name, ker sta se tvoj in moj šef že vse dogovorila." Toda prav tako je nesporno dejstvo, da se je Tuđman sredi te vojne štiridesetkrat pogovarjal z Miloševićem in da o tem priča Hrvoje Šarinić. Prav tako je bilo res, da sta se Mate Boban in Radovan Karadžić srečevala v Gradcu in dogovarjala o delitvi ozemlja, hrvaška vojska pa je prodajala bencin za srbske tanke, ki so napadali Muslimane. Tuđman in Ćosić sta se dogovarjala o "humani preselitvi" prebivalstva in res je, da je Tuđman želel imeti državo z največ 5 odstotki manjšin. Tuđman je želel imeti državo, ki bi bila čim bolj podobna Sloveniji. In delno mu je uspelo. V Splitu se je te dni osem ljudi izreklo za pripadnike pravoslavne veroizpovedi. Osem! To je rezultat sramote, strahu in pritiskov. To je slika našega duhovnega stanja. Da ne govorimo o tem, kako je v Gospiću in podobnih krajih.

Torej ne pristajate na tezo, da so Srbi ali kakšni drugi narodi včasih sami kolektivno krivi za posledice politike, za katero so glasovali?

Moja mama je dolga leta obtoževala vse Srbe, da je izgubila sina, mojega brata. Potrebovala je leta, da je ugotovila, da niso vsi Srbi šovinisti, da so bili mnogi lojalni državljani in celo v uniformi naše vojske. Zato sem prepričan, da bodo Hrvati, kljub svoji ranjenosti, sprejeli Srbe. V tej vojni so Srbi seveda poraženci. Pri razčiščevanju zločinov pa moramo vztrajati zato, da ločimo osebno od kolektivnega. Hrvati smo moralno kolektivno odgovorni, ker smo večkrat izbrali avtokratsko osebo na položaj predsednika države, tako kot so Srbi moralno kolektivno odgovorni, ker so večkrat izbrali Miloševića za predsednika. Ni pa mogoče krivde za konkretne zločine pripisati celotnim narodom. Kar pa spet ne pomeni, da jih nismo dolžni raziskati in kaznovati krivce. Gre za krivce, ki so povzročili nekaj tisoč smrti srbskih civilistov na Hrvaškem. Za mnoge dolgo nismo vedeli. Sam na fronti nisem videl nobenega zločina. Da so se res dogajali, sem ugotovil šele leta 1992.

Predsednik Mesić nastopa drugače od Račana. Zakaj, če pa mu to sedaj ne prinaša popularnosti?

Mesić ima še dve leti mandata, hkrati pa je načelen človek, ki že dlje časa vztraja pri razčiščevanju vseh prikritih zločinov. Kmalu bo nastopil na sodišču v Haagu in zato ne more imeti ene zgodbe za Haag, druge pa za domačo javnost. Mesić dobiva mednarodne nagrade. Vse to naj postavi na kocko zaradi Bobetka? Istega Bobetka, ki je glavni govornik na zborovanjih, kjer Mesiću že dve leti psujejo mater in o njem govorijo kot o "ciganu"? Račan pa vse, kar počne, dela le zato, da si ohrani fotelj. Račan ve, da so lokalne volitve meč nad njegovo glavo in da lahko v vsakem trenutku izgubi večino. Bobetko bi bil lahko detonator za predčasne parlamentarne volitve. Račana je strah napovedi, da bodo vojaška združenja z orožjem branila Bobetka. Kar se verjetno ne bi zgodilo. Še pred izročitvijo Bobetka bi namreč ministrica za pravosodje najbrž zadržala odločitev zaradi njegovega slabega zdravstvenega stanja. Nekateri mu napovedujejo le še leto dni življenja. Za tožilstvo v Haagu to ni skrivnost. Račan je desnico prehitel s tem, da je našel majhne napake v obtožnici in se je odločil za pravni spor s Haagom, v katerem bo izgubil, vendar si sedaj z njim kupuje čas. Ankete kažejo, da bi njegova stranka na volitvah dobila 15 do 19, HDZ pa že sedaj okoli 25 odstotkov. Vsi davki so šli gor, brezposelnost ni padla, dolgov mu ni uspelo reprogramirati, gospodarski program države je slab in vse govori proti Račanu. Račan je spremenil le odnos Hrvaške do Bosne - vse ostalo je ostalo enako. Zato je Račan ob "primeru Bobetko" z vlogo zaščitnika poskusil odvzeti glasove desnici. To pa ne bo trajalo več kot dva ali tri mesece. Medtem pa upa, da mednarodna skupnost ne bo bolj pritisnila nanj, ker ve, da bi po padcu njegove vlade lahko na oblast prišla desnica. Čaka nas torej še eno obdobje regresije. Morali bomo še počakati, da na oblast pride naša generacija.

Kaj boste počeli do tedaj?

Pisal, tukaj v kulturnem centru pa se bom ukvarjal z umetnostjo in poslušal džez.

Ali haaško tožilstvo v primeru Bobetko svojega dela ni moglo opraviti z bolj subtilnimi pritiski?

Ne, ker se njihove zahteve ignorirajo. Pred letom dni je bilo Carli Del Ponte obljubljeno, da se bo obračunalo z zločinci nižjega ranga. Da bo rešen primer ubojev v Lori. Zgodilo se ni nič. Nato je Feral odkril zločin v Pavlin Dvoru. Tam je bilo v neki hiši ubitih nekaj deset Srbov. Njihovi ostanki so bili zakopani v jame v neki vojni bazi, nato pa leta 1997 v sodih prepeljani nekam blizu Gospića. Zgodilo se je torej nekaj podobnega, kar je Milošević delal z mrtvimi Albanci. Vendar pa je nekdo hotel, da se zadeva razve, saj so med ostanki našli osebne izkaznice in obleke iz podjetja, kjer so delali srbski civilisti. Lahko so jih takoj identificirali. Lahko je odkriti tudi odgovorne, ki so ta trupla leta 1997 vozili 500 kilometrov daleč. Haaški preiskovalci so zadevo odkrili, hrvaški pravosodni organi pa so vse skupaj poskusili prikriti. Med potencialnimi osumljenci je namreč tudi Miroslav Tuđman. Na primeru Pavlin Dvor lahko pade celotna propaganda o domovinski vojni. Ker se lahko dokaže, da so Hrvati, sicer v manjših razsežnostih, pa vendar v vseh drugih pogledih delali enako, kot so delali Srbi. Nekaj osumljenih v teh primerih je bilo presenetljivo hitro izpuščenih. Tudi Hrastov, človek, ki je na mostu v Korani ubil sedemnajst srbskih civilistov. Desničarski sodnik, ki pleše ob ustaških pesmih Marka Prkovića Tompsona vpričo 40.000 ljudi in vodi omenjeni primer Lora, je izpustil osumljene iz pripora. Dva sta mu takoj zbežala. Gotovina je v dogovoru s hrvaško vlado, ki dobro ve, kje je, že leto dni "na begu". Carla Del Ponte je zato dala znak, da začetek sojenja proti Miloševiću zaradi zločinov v Hrvaški in Bosni ne pomeni popuščanja Hrvaški.

Nekateri so kljub temu prepričani, da "lažete", da kot hrvaški novinar prav s svojim pisanjem o teh zadevah dajete tožilstvu še dodatne razloge za pritiske na državo.

Vsi, ki pišemo o vojnih zločinih, za dolga leta zaostajamo za obveščevalnimi službami. Vsaka enota Unproforja je imela obveščevalne oddelke. Celo Čehi. Podatke našega Helsinškega odbora za človekove pravice o 30.000 zažganih hišah in 1000 ubitih civilistih v akciji Nevihta smo dobili iz OZN. Ker je tedaj posebni odposlanec Mazsowiecki zaradi Srebrenice odstopil s položaja, so v OZN iskali partnerja na Hrvaškem, ki bi mu lahko posredovali te podatke. Dali so jih nam. To so bili popolnoma verodostojni podatki. In ker se vse ve, lahko tisti, ki poskusijo karkoli zamolčati, zgolj škodijo naši državi. Leta 1993 je celo Mate Granić v Spieglu priznal 5000 miniranih srbskih hiš. Danes se tega ne spominja več. Jaz te logike ne sprejemam. Zločini morajo biti kaznovani. Moj brat ni padel in jaz nisem postal hrvaški vojak zato, da bo skupina ubijalcev in maščevalcev poteptala veliko delo, ki smo ga storili - branili smo napadeno domovino. Prav zato, ker sem branil svojo državo, imam moralno pravico, da kritiziram tiste, ki so ji s svojimi vojnimi zločini škodili. In ti zločini so bili del vladajoče politike in del načrta, da se zmanjša število Srbov, da se prestrašijo, da se ustvari Pavelićeva vizija etnično čiste države. Ta trditev hrvaškim nacionalistom ni všeč, vendar je to njihov problem. Nisem "hrvaški" novinar. Sem novinar in po naključju Hrvat. Sem pa tudi argentinski patriot. Bil sem v 27 mestih in sem jokal, ko sem videl padec newyorških nebotičnikov. Ob petdeseti obletnici sem bil v Hirošimi, da bi videl, kako se Japonci spominjajo svojih mrtvih. Tri leta sem živel v Bosni. Zdaj želim napisati dober politični roman, v katerem bom povedal zgodovino svoje družine skozi politično zgodovino dogajanj na Balkanu. Želim tudi obogateti, ker v španščini pišem za štiristomilijonsko tržišče. In to mi ne bo uspelo, če bom nacionalist.