Družba moči

Zakaj ima vladajoči, ne samo politični razred sploh pravico do privilegijev?

Opravljanje funkcij, povezanih s politično močjo, se praviloma šteje za družbeno tako pomembno, da politikom pripadajo nekateri posebni privilegiji. Recimo visok ekonomski status in družbeni ugled. Poleg tega pa je možnost odločanja o pomembnih javnih zadevah že sama po sebi privilegij. To pa ne pomeni, da so politični oblastniki nujno najbogatejši in najuglednejši v neki družbi. Poleg politične elite obstajajo v modernih družbah še druge elite, na primer ekonomske in kulturne, s svojimi privilegiji. Politična dejavnost torej ne prinaša vedno izjemnih ekonomskih ugodnosti in visokega ugleda. Mislim, da je v tem kontekstu uporaba besede privilegij morda problematična. Ta pojem namreč ni nevtralen, saj lahko vnaprej sugerira, da so ugodnosti, ki pripadajo nosilcem političnih funkcij, nezaslužene, torej nelegitimne. Zato je bolje preprosto ugotoviti, da nekaterim dejavnostim v družbi, ne le političnim, pripadajo višje nagrade kot drugim. Na vprašanje, zakaj je tako, sta možna dva zelo različna odgovora. Po prvem visoke nagrade zagotavljajo, da pridejo pravi ljudje na prava mesta. Te nagrade namreč spodbujajo posameznike in posameznice, da se usposabljajo in potegujejo za družbeno pomembne funkcije. Tiste, ki že zasedajo pomembne položaje, pa nagrade spodbujajo za dobro opravljanje dolžnosti, povezanih s položajem. V tem primeru so ugodnosti, povezane s pomembnimi položaji, res razumljene kot nagrade, torej kot povračilo za posameznikovo prizadevanje. Poleg tega pa opravljanje pomembnih funkcij zahteva tudi dostop do ustreznih sredstev. S tega vidika je pravica do uporabe dragih službenih avtomobilov hkrati sredstvo in nagrada za uspešno opravljanje funkcije. Brez te pravice bi bili funkcionarji prikrajšani tako v funkcionalnem kot tudi v motivacijskem smislu. Drugi odgovor pa posebne nagrade, ki pripadajo političnim in drugim pomembnim družbenim vlogam, res vidi kot privilegije. Po tej razlagi vsi ljudje skušamo pridobiti čim več družbenih dobrin, kot so denar, moč in ugled. Politična moč je s tega vidika pomembna zlasti zato, ker omogoča dostop do drugih dobrin. Še več - pogosto tudi omogoča, da druge prepričamo, da smo do teh dobrin upravičeni. Po tej razlagi politike le malo zanimajo koristi državljanov, ampak predvsem lastne koristi. Seveda se prva ali druga razlaga ne nanašata le na politike, ampak tudi na druge družbeno bolj ali manj cenjene dejavnosti. Tudi na zdravnike in na univerzitetne profesorje.

Določeni privilegiji ljudi, ki opravljajo politične funkcije, pa vendarle obstajajo. Recimo pravica do imunitete ali pravica do uporabe službenih avtomobilov, stanovanj.

Kot sem že rekel, določene ugodnosti omogočajo učinkovito opravljanje funkcije ali pa so celo pogoj za njeno opravljanje. Imuniteta prav gotovo spada mednje. Pri drugih ugodnostih, ali če hočete, privilegijih pa je ključno vprašanje njihove legitimnosti. Bolj kot vprašanje, kakšni so ti privilegiji, je pomembno vprašanje, ali ljudje menijo, da so politiki do njih upravičeni. Glede tega vsaj pri nas politiki niso v posebno ugodnem položaju. Če bi primerjali privilegije politikov in menedžerjev, bi se morda pokazalo, da slednji po ugodnostih, ki jim pripadajo, v marsičem prekašajo politike. Vendar pa je njihov ugoden položaj praviloma manj izpostavljen kritičnim pogledom in bolj legitimen. Politiko ljudje navadno obravnavajo s posebno kritičnostjo in zato menijo, da ugodnosti, ki pripadajo politikom, četudi so razmeroma skromne, niso upravičene. Hkrati pa z večjo naklonjenostjo gledajo na morebitne privilegije ne le gospodarstvenikov, ampak tudi kulturne elite.

Ali ni politična moč sama po sebi dovolj velika pravica, privilegij za posameznike, zakaj bi imeli politiki poleg nje še druge ugodnosti?

Nesporno politična moč daje sama po sebi njihovim nosilcem izjemno pomembno mesto v družbi. Če nam je všeč ali ne, politikom tudi v demokratičnih družbah poleg tega pripadajo še druge ugodnosti. Kot sem že rekel, je to dejstvo mogoče pojasniti na zelo različne načine. Vendar pa je treba upoštevati, da so politiki zaradi izjemnosti svojega položaja vsaj v demokratičnih sistemih izpostavljeni visokemu nadzoru. Višjemu kot druge družbeno pomembne dejavnosti.

Ali ni tako, da Platon predlaga državo, v kateri naj bi bili filozofi, ki jo vodijo, brez premoženja, in seveda ni niti pomislil, da bi dal filozofom pravico do privilegijev?

Platon je v svoji utopiji filozofom oblastnikom elegantno odvzel vse, kar bi vodilo k njihovi pristranosti pri političnem odločanju. Odsotnost privilegijev naj bi bila eden od pogojev, da se politiki pri odločanju ne bi ravnali po svojih partikularnih interesih. Tudi Marx je bil navdušen nad odločitvijo pariške komune, da morajo politični funkcionarji svoj posel opravljati za delavsko plačo. Le v utopičnem svetu politika ni spopad različnih interesov. Prav v demokratičnih političnih sistemih je ta spopad posebej očiten.

Oblast ima v sebi vgrajeno skorumpiranost, moč pokvari človeka, privilegiji, ki jih dobijo tisti na oblasti, pa na neki način poskušajo uravnotežiti "pokvarljivo naravo človeka".

To je precej priljubljena razlaga ali pa morda celo opravičevanje, zakaj politikom pripadajo posebne ugodnosti. Politiki naj bi bili dovzetni za skušnjave, ki jih prinaša njihov položaj, če se jim zagotovijo dobre razmere in dobro plačilo za njihovo delo. V tem je morda nekaj resnice. Vendar pa je verjetno več resnice v trditvi, da je vsaj v demokratičnih razmerah treba z določenimi ugodnostmi spodbujati ljudi, da se potegujejo za politične funkcije. Poleg visokega nadzora nad delovanjem politikov je za demokracijo značilna tudi visoka negotovost. Nihče ne ve za izid naslednjih volitev in ne ve, kako dolgo bo na oblasti. Verjetno bi se dalo dokazati, da sodelovanje v demokratični oblasti ni pravo mesto za pridobivanje dolgoročnih ekonomskih ugodnosti. Bolj je pomembno, da politika omogoča posameznikom javno uveljavitev in pridobitev bolj subtilnega "kapitala", kot so poznavanje vplivnih posameznikov, dostop do posebnih informacij in izkušenj. Ta kapital je možno uporabiti tudi zunaj politike. V Sloveniji je javnost izrazito nenaklonjena temu, da bi bili politiki za svoje delo nagrajeni z visokimi dohodki in drugimi ekonomskimi ugodnostmi. Celo v primerjavi z drugimi srednjeevropskimi postsocialističnimi družbami je za slovensko prebivalstvo značilna močna naklonjenost egalitarizmu. Zato že razmeroma majhne neenakosti zaznavamo kot prevelike in nelegitimne. Zakoreninjenost egalitarizma v Sloveniji je deloma mogoče pripisati izkušnjam iz socialističnih časov, kjer je bil egalitarizem politično negovana vrednota, hkrati pa so bile ekonomske neenakosti majhne ali pa vsaj dobro prikrite. Drugi pomembni razlog za naklonjenost egalitarizmu pa je verjetno majhnost in s tem preglednost slovenske družbe. Ni težko opaziti, če kdo v kakršnemkoli pogledu, ne le glede svojih dohodkov in premoženja, odstopa od povprečja. V teh okoliščinah sta družbeni nadzor in pritisk k normalnosti, tj. k podrejanju večinskemu toku, na vseh področjih zelo izrazita. V majhni družbi je tudi politikom težko uiti vsestranski kontroli. Po tej plati je pri nas politikom teže kot družbah, ki omogočajo več anonimnosti.

Ali se tudi zaradi privilegijev vsaj vodilni politiki vedno bolj oddaljujejo od volilcev - zaradi pripadajočih ugodnosti se počutijo bolj pomembne, kot pravzaprav so. Obnašajo se kot despoti, češ jaz imam letalo, jaz imam avto, jaz vladam državi, zakaj bi se sploh oziral na mnenja nepomembnežev.

Na splošno bi bilo težko trditi, da je za popularnost politikov vedno dobro, če so izraziti "ljudski". Presenetljivo je, da ohranjanje distance do javnosti in celo negovanje določene skrivnostnosti lahko prineseta politikom več ugleda kot visoka odprtost. Seveda pa se despotska drža v demokratični politiki ne obnese, saj nepomembneži lahko prej ali slej izrazijo svoje mnenje na volitvah. V Sloveniji so stvari verjetno malo drugačne, saj naklonjenost egalitarizmu skoraj nujno vključuje prepričanje, da so dobri tisti politiki, ki so po svojih lastnostih blizu svojim volivcem.

Če je bolje, da privilegiji obstajajo, saj na takšen način omogočajo normalno demokracijo, pa se vendarle dogaja, da jih ljudje na visokih položajih izkoriščajo.

Če so v nedemokratičnih režimih zlorabe položajev bolj ali manj normalni del politike, je v demokratičnih ta nevarnost, ki je morda inherentna politiki, obvladovana z mehanizmi neformalne kontrole. Seveda so pomembna tudi neformalna pravila, ki določajo, kaj se v političnem delovanju spodobi in kaj ne, vendar pa so na koncu pomembne predvsem pravne norme. Oboje sicer sili politike k samokontroli, toda samo za pravnimi pravili stojijo formalne sankcije, zaradi katerih se politikom zloraba položajev praviloma ne splača. Toda kršitev norm se dogaja na vseh družbenih področjih, in čudno bi bilo, če bi bili politiki izjema. Raziskave kriminala višjih družbenih slojev kažejo, da je ta kriminal celo tedaj, ko so norme jasno določene, težko odkriti in da je praviloma manj strogo kaznovan kot kriminalna dejanja nižjih slojev. Zato so skušnjave, katerim so lahko izpostavljeni politiki, verjetno nadpovprečne, saj jim njihov položaj ponuja veliko možnosti za kršitev norm, hkrati pa imajo občutek, da se lahko izognejo sankcijam.

Morala pa ima vseeno pomembno vlogo pri volilcih, če politik recimo izkorišča svoje privilegije, volilci to opazijo.

V politični retoriki ima sklicevanje na moralo, politično odgovornost, poštenost in podobno pomembno mesto. Zlasti v bolj tradicionalnih družbah si je s tem mogoče pridobiti naklonjenost volilcev. Dejansko pa je sklicevanje na politično moralo lahko znamenje, da pravila, ki urejajo delovanje politikov, niso jasna ali pa so brez moči. Zato veliko moraliziranja v politiki ne pomeni zmanjševanja možnosti zlorab političnih položajev, ampak celo pomeni povečevanje te nevarnosti. Tudi sklicevanje na moralne razloge ob političnih odstopih ali odstavitvah je pogosto le elegantno prikrivanje pravih razlogov, ki so praviloma zelo pragmatični. V demokratični politiki je edina pomembna moralna vrlina pripravljenost spoštovati pravila, ki urejajo procese političnega odločanja.

Če minister naredi neki majhen, s stališča prava nepomemben prekršek, če recimo ne upošteva prometnih predpisov ali pa če malo izkoristi svoj privilegij, kdaj prestopi mejo med politično dopustnim in nedopustnim dejanjem?

Ob kršitvi pravnih pravil ni nobenih dilem. Upoštevati je treba le tisto, kar je bilo že rečeno o deviantnosti višjih slojev. Kaj je politično dopustno ali nedopustno, ni mogoče določiti vnaprej. Po eni strani politiki lahko po reakciji javnosti sklepajo o "dopustnosti" svojih dejanj in od njihove pragmatične presoje je odvisno, če in kako bodo to reakcijo upoštevali. Po drugi strani pa lahko politikovi kolegi in kolegice, na primer njihova stranka, njihova vlada, ugotavljajo politično neprimernost posameznih dejanj. Moralna merila so pri tem v ozadju, v ospredju so politični interesi in razmerja moči. Zato so lahko včasih posamezniki močno politično sankcionirani za navidez drobne spodrsljaje, velike zmote pa ostanejo hote neopažene.

Ali je uporaba službenega avtomobila za zasebne namene zloraba privilegija?

To je seveda stvar predpisov in morda njihove interpretacije. Pač pa reakcije javnosti ob domnevni zlorabah kažejo, da so politiki prav v drobnih stvareh izpostavljeni zelo močnemu javnemu nadzoru. Še enkrat bi spomnil, da v družbi obstajajo še druge elite, ki lahko mnogo bolj v miru uživajo svoje privilegije. Če bi primerjali politike in gospodarstvenike, bi se verjetno pokazalo, da se spodrsljaji in zlorabe slednjih merijo z mnogo blažjimi merili. S tem nočem reči, da se mi zdi javna kontrola nad delovanjem politikov sporna. Sporno se mi zdi, da se pri velikem zanimanju za politiko pogosto ne opazi, da so tudi na drugih področjih možne zlorabe. Še več, izjemna pozornost, ki jo je v javnosti deležna politika, ustvarja vtis, da so ostale družbene elite razmeroma nebogljene. Zato poudarja vpliv politikov na gospodarske odločitve, pogosto pa se podcenjuje možnost vplivanja gospodarske elite na politične odločitve. V demokratičnih družbah je politika sicer najbolj viden, ne pa edini center moči.

Če se postavite v vlogo nekega očeta z visokogorske kmetije, katerega sin vsako jutro do šolskega avtobusa pešači kakšno uro in se do šole vozi še enkrat toliko, gotovo ni navdušen, ko zve novico, da njegov minister vsako jutro svojega sina v šolo pelje s službenim avtomobilom.

Če ljudje iz najnižjih slojev opazujejo privilegije višjih slojev, so seveda lahko neznansko frustrirani. Ampak ne samo takrat, ko opazujejo politike. Če bi oče, ki ga omenjate, razmišljal o možnostih, da bi njegov sin študiral na eni od ljubljanskih fakultet, bi bil spet nezadovoljen. Možnosti, da bi se to zgodilo, so zelo majhne, saj študira predvsem mladina iz višjih slojev. Pripadniki nižjih družbenih slojev imajo veliko razlogov za nezadovoljstvo, ko opazujejo naraščanje družbenih neenakosti. Ponavadi se z naraščanjem neenakosti misli predvsem izkristaliziranje novih elit, malo pozornosti pa je deležen srednji sloj, to je sloj univerzitetno izobraženih ljudi. Ta sloj je v novih razmerah le še utrdil svoj položaj, ki si ga je deloma pridobil že v starem režimu. Pripadniki tega sloja imajo izobrazbo, ki je odločilen dejavnik družbene promocije, visoko zaposlitveno varnost in nadpovprečne dohodke. Ker se dobro zavedajo pomena izobrazbe, veliko pozornost posvečajo izobrazbi svojih otrok. Tako univerza danes skrbi predvsem za samoobnavljanje višjega in srednjega družbenega sloja.

V državah Vzhodne Evrope, ki so doživele žametne revolucije, obstajajo politiki, ki imajo izkušnjo z nedemokratičnim sistemom. Ali se ti politiki bolj izogibajo izkoriščanju privilegijev kot njihovi zahodni kolegi? Na vzhodu je namreč še vedno živ spomin o političnih kastah.

Raziskave kažejo, da je zaupanje v politične ustanove v teh družbah bistveno nižje kot v zahodnih družbah. To pa lahko tudi pomeni, da javnost vsaj v srednjeevropskih novih demokracijah spremlja delovanje politikov z večjo pozornostjo kot na zahodu. Skratka, politiki so v teh državah močno izpostavljeni kritičnim pogledom. Res pa je, da imajo politiki v teh družbah, kjer so spremembe zelo hitre in pravila pogosto nejasna ali neučinkovita, večjo možnost zlorab politične moči. Vendar pa raziskovalci ugotavljajo, da so bile srednjeevropske postsocialistične družbe kljub vsem težavam zelo uspešne pri utrjevanju demokratičnih političnih sistemov. Pesimistične napovedi, da bo dediščina socializma dolgo negativno vplivala na njihove razvojne možnosti, se niso uresničile.

Obstajajo tudi takšni politiki, ki se bonitetam namenoma izogibajo, recimo živijo v majhnem stanovanju in podobno.

Motivi za takšne odločitve so verjetno zelo različni. Ne kaže pa spregledati, da je to eden od možnih načinov za pridobivanje simpatij javnosti. Za skromnostjo se v tem primeru lahko skriva neskromnost. V Sloveniji je javnost zaradi zakoreninjenosti egalitarističnih vrednot nedvomno naklonjena politikom, ki poudarjajo svojo skromnost. Seveda pa njihov "ljudski" življenjski stil ne zagotavlja, da ti politiki bolje opravljajo svoj posel kot tisti, ki uživajo v ugodnostih, ki jim jih dopušča njihov položaj.

Ali se oblast v Sloveniji počuti dovolj odgovornega glede na prekrške, ki jih dela?

Primerjalne ocene kažejo, da Slovenija spada med tiste postsocialistične države, kjer je utrjevanje demokratičnega političnega sistema potekalo razmeroma hitro in nemoteno. To tudi pomeni, da v Sloveniji ni bilo takšnih zlorab politične moči, ki bi lahko ogrozile stabilnost demokracije, in da je privrženost demokraciji močna med pripadniki politične elite in v javnosti. Te ocene so dobro zagotovilo, da si lahko v prihodnje obetamo "normalne" poskuse zlorabe oblasti, to je takšne, ki jih dopušča in prenese demokratični politični sistem. Upam, da se bo "normalizirala" tudi naša pozornost do politike in s tem tudi do kršitev pravil v politiki. S tem ne mislim zmanjšanja pozornosti do politike, pač pa predvsem povečanje javne pozornosti do dogajanj ne drugih družbenih področjih, ki so sicer manj vidna, a nič manj pomembna kot politično področje.

Zakaj opravičujete, relativizirate privilegije politikov s privilegiji gospodarstvenikov, njihova vloga je popolnoma drugačna.

S tem ko trdim, da tudi vodilni položaji v gospodarstvu prinašajo marsikatere ugodnosti, ne opravičujem nikogaršnjih privilegijev. Samo ugotavljam, da so poleg političnih v družbi še drugi položaji, ki prinašajo ekonomske ugodnosti, moč in morda tudi ugled. In še enkrat trdim, da so ti položaji in njihove ugodnosti deležni manj pozornosti ter da so morebitne zlorabe teh položajev praviloma obravnavane bolj benevolentno kot zlorabe na političnem področju. Vemo, da se tudi kulturniki ne branijo privilegijev in da jih tudi oni lahko skušajo pridobiti po nedovoljenih poteh. Če so zasačeni, pa brez zadržkov trdijo, da so njihovi privilegiji neznatni v primerjavi z nacionalno pomembnostjo njihovega poslanstva. Javnost in celo sodišča pa so hitro pripravljeni verjeti njihovim opravičilom. Seveda možnost odločanja o skupnih zadevah daje politikom posebej izpostavljen položaj v družbi in jim nalaga posebno vrsto odgovornosti. Njihova odgovornost je dosti bolj difuzna kot pri drugih položajih, zato se pri njih lahko celo drobne deviantnosti v zasebnem življenju v določenih okoliščinah izkažejo za resen politični spodrsljaj. Spet ne trdim, da je to prav ali narobe. Tisti, ki se podajajo v svet politike, se te posebne odgovornosti morajo zavedati. Če se je ne, potem je majhna verjetnost, da se bodo v tem svetu dobro znašli. Očitno pa opravljanje političnih funkcij prinaša zadovoljstva in ugodnosti, ki odtehtajo vse neprijetnosti, ki so s temi funkcijami povezane. Morda je zelo pomembna nagrada že sama narava političnega posla. Politika se dela, kot je poudarjal Max Weber, z glavo in srcem, in malo je človeških aktivnosti, ki se dogajajo na očeh javnosti, ki zahtevajo tako visoko stopnjo osebne angažiranosti. Ob vsem govorjenju o posebnosti politike pa ne kaže spregledati, da so tudi na drugih področjih vodilne funkcije povezane z močjo. Ta moč seveda ni tako splošna, kot je moč politikov, vendar pa je praviloma tudi formalno, predvsem pa neformalno manj nadzorovana.