Odgovori na preteklost

Če bi imeli večstrankarski sistem, potem bi se verjetno na predsedniških volitvah pojavil kot samostojni in neodvisni kandidat s svojim programom.

Hm-hm, ali sem to slučajno jaz rekel kdaj?

To je bila vaša izjava za Mladino 24. februarja 1989.

Takrat sem bil seveda nestrankarski, tudi si nisem predstavljal, da bom v doglednem času postal predsednik stranke. Moja pozicija ni bila nikoli zelo izrazito strankarska, tudi v LDS ne, ampak bolj državna.

Ko ste l. 1989 postali predsednik Jugoslavije, ste bili hkrati tudi član zveze komunistov ...

... nisem bil več, članarino sem nehal plačevati, mislim da leta 1984.

Ko ste bili izvoljeni, vas je vsekakor povabil v avdienco tedanji šef slovenske partije Milan Kučan. Kaj vam je takrat dejal?

Pred tem se sploh nisva poznala, kar očitno kaže, da on ni računal na to, da bom zmagal. Če bi računali name resno, bi se najbrž kaj bolj potrudili okoli mene. Prvič sem se srečal z njim, ko me je povabil predsednik slovenskega predsedstva Stanovnik in takrat so bili prisotni tudi Kučan in drugi vodilni funkcionarji, da smo se sploh spoznali. Kandidiral sem kot samostojni kandidat in tudi po izvolitvi neposredne komunikacije ni bilo; bila je občasno tako kot takrat z drugimi funkcionarji.

Med predsedovanjem Jugoslaviji ste bili hkrati tudi voditelj Gibanja neuvrščenih. Na konferenci v Beogradu ste sprejeli tudi libijskega voditelja Moamerja al Gadafija, ki je sicer na črni listi politikov EU, ki se z njim že desetletja ne srečujejo. Kakšno srečanje je bilo to?

Heh-heh, to je bilo eno bolj nenavadnih srečanj. Gadafi je delal velik show, najprej je poslal kot darilo tri kamele, ki so ostale v Beogradu in jih seveda nimam tukaj. Že ob samem prihodu je nastal zaplet: ker ga nisem čakal na letališču, ni hotel pristati in je z letalom krožil nad Beogradom. Ni bil zadovoljen, da ga pričakuje član predsedstva. Ko je njegov veleposlanik zatrjeval, da bo naredil samomor, sem ga prišel sprejet na letališče. Imela sva zelo nenavaden razgovor, zdel se mi je nekako odsoten, tako da bi sploh težko rekel, o čem sva govorila. Neuvrščeni so bili zame velika izkušnja; brez državniških izkušenj sem moral tri mesece po izvolitvi voditi takrat največje srečanje državnikov na svetu.

Kot jugoslovanski predsednik ste bojkotirali zadnji partijski kongres in ste šli raje na tekmo za Zlato lisico na Pohorje. Udeležili pa ste se 600-letnice proslave bitke na Kosovu, ki je bila manifestacija srbskega militantnega nacionalizma in ni bila državni praznik. Na Gazimestanu je tako dobil Slobodan Milošević priložnost, da je simbolno pokazal, da je prvi mož Jugoslavije, ko smo gledali posnetke, kako ste se vi kot državni predsednik pripeljali na slovesnost v džipu, on kot partijski šef Srbije pa je priletel s helikopterjem. V čem je bil raison oditi na slavje politikov, ki so uvedli policijski teror nad Albanci Kosova?

Res je, šel sem na Gazimestan po zelo temeljitem premisleku, vedoč, da to utegne biti problematizirano. Kot predsednik sem imel odgovornost, kako preprečiti nastajajočo vojno. Takrat se je zdelo, da je možnost. Poskusiti je bilo treba najti sporazumno rešitev. Posvetovala sva se s Stanovnikom, tudi je on je prišel, da ne bi prekinili komunikacije s Srbi. Pri meni je šlo tudi za prizadevanje, da se izpusti nekaj sto Albancev, ki so jih Srbi imeli zaprte kot politične zapornike. V pripravah za Gazimestan je bilo dano zagotovilo, da jih bodo kot kontra gesto za moj obisk izpustili in to so res storili. Sem se pa na Gazimestanu počutil zelo neprijetno.

Kjerkoli ste predsedovali, so bile za vas značilne številne poti po svetu in srečanja z državnimi voditelji največjih držav tako npr. z Bushem, seniorjem, kot Bushem, juniorjem. Urad predsednika Slovenije ima omejen budžet: ali to pomeni, da se boste - če boste seveda izvoljeni -, kot predsednik omejili na obiske po Sloveniji?

Mislim, da ima urad predsednika države kar dovolj velik budžet, zdaj ima menda celo več ljudi kot urad predsednika vlade, tako da ne vidim težav, saj je imel tudi predsednik Kučan nekaj mednarodnih aktivnosti. Če bom izvoljen, bom vsekakor poskušal nadaljevati z obiski po svetu v nekem normalnem obsegu. To mislim, da je politični kapital za Slovenijo. Naš predsedniški sistem je sicer podoben nemškemu, njihov predsednik Rau mi je dejal, da približno dve tretjini svojih aktivnosti usmerja v mednarodne aktivnosti, kot so srečevanja s tujimi državniki in prisostvovanje mednarodnim dogodkom, in tretjino na domače aktivnosti. Pri meni bi to razmerje ne bi bilo isto, morda pol-pol.

Torej v primeru izvolitve ne boste bistveno povečali predsedniškega budžeta?

Ne, mislim, da ne bo potrebno.

Zadnji obiski predsednika Kučana so bili v Moldaviji, Romuniji, Ukrajini, Kazahstanu, nekakšen tretji svet. Ali bi vi nadaljevali s takšno usmeritvijo?

Težko je reči, katera srečanja in kdaj. V nekem daljšem obdobju naj bi prišle na vrsto vse države, ki so nam nekako zanimive. Po pravilu želimo biti tam, kjer se odloča o glavnih stvareh na svetu. Jaz sem poskušal biti že do sedaj prisoten v Evropi in ZDA. To bi poskušal čim bolj obdržati, čeprav ne podcenjujem drugih.

Kazahstan ima posebno lastnost, predsednika, ki ga ni izvolilo samo več kot 90 % volilcev, temveč je zanj glasoval celo njegov predsedniški tekmec, ki je to prostodušno povedal pred kamerami. Ali obstajajo za vas neki standardi, ko bi rekli, s tem se pa ne bom srečal?

Absolutno obstajajo, ko gre za resne kršitve človekovih pravic v neki državi. Odreagira tudi mednarodna skupnost; Kazahstan ni izoliran, ker je pomemben zaradi nafte in naravnih bogastev. Američani ga niti slučajno ne ignorirajo. Svet je takšen, kot je.

Če se slovenska zunanja politika usklajuje z ZDA in EU, v čem je njena avtonomna drža? Na obisku ste sprejeli zunanjega ministra Izraela, države, ki ne spoštuje resolucij združenih narodov in izvaja državni teror nad Palestinci?

S Peresom smo govorili o njegovi oceni in o tem, kako vidi izhod iz krize. Peres je Nobelov nagrajenec in si prizadeva za mirno rešitev, vsi v svetu se z njim pogovarjajo. Če gledamo izključno iz enega vidika, bi zelo hitro prišli v situacijo, ko se skoraj z nikomer več ne bi srečevali.

Z Jaserjem Arafatom pa se po vrhu neuvrščenih niste več srečali?

Sem se še enkrat sredi devetdesetih na Malti...

.. ne pa v Palestini ali v Sloveniji.

Ne, tam ne, na Malti sva dobila skupaj neko mediteransko nagrado, srečala sva se tudi v Davosu in New Yorku na zasedanju ZN. Tu ne drži, da bi bili mi enostranski v tem primeru. Stiki so z obema stranema.

Ko sta bila predsednik Kučan in zunanji minister Kacin v Izraelu, se nista sešla s palestinskimi voditelji. Francoski predsednik Chirac npr. je demonstrativno odšel v Gazo.

Jaz v Izraelu še nisem bil.

Ste pa bili predsednik vlad, ki so za reševanje mariborskega TAMA porabile desetine milijonov nemških mark z rezultatom, ki je bil stečaj podjetja, množica nezaposlenih, odstopljeni minister Tajnikar, nekaj zadovoljnih upnikov in pa posamezniki, ki so obogateli z malverzacijami, denimo posrednik Zarić, ki je imel provizijo med 30 in 40 %. Kaj je vlada storila v preiskovanju teh eklatantnih zlorab?

TAM je tipični primer tranzicijske zgodbe, podjetje, ki je bilo usmerjeno na jugoslovanski, ruski in iraški trg. Na trge, ki so kolapsirali. Vodstvo TAMA je iskalo možnosti za preživetje, nekaterim podjetjem je uspelo, TAMU ni. Zelo težko bi takrat rekli, da država ne bo pomagala pri sanaciji in bi ljudi postavili na cesto. Iz današnje perspektive bi bilo to morda boljše. Toda upoštevati moramo, da je Maribor bolj depresivno mesto in tudi cela regija. Mislim, da je država morala poiskusiti sanirati TAM.

To razumem, meril sem na malverzacije, ne nazadnje je bila vpletena celo SOVA, ki je poročala o kriminalnih dejanjih.

SOVA se v bistvu ne sme ukvarjati s tem, če pa pri svojem delu naleti na takšne podatke, jih mora odstopiti kriminalistom, kar se je tudi v tem primeru zgodilo. Nadaljnje preiskave kriminalistov in pravosodnih organov tečejo svojo pot, vlada pri tem ne sme imeti nič. Interes vlade je bil v prvi vrsti reševanje delovnih mest. Vzpostavljena je bila nova ekonomska cona v Mariboru, kjer zdaj dela vrsta manjših in srednjih podjetij. Težko bi rekli, da je šlo vse to v nič.

Seveda ne vse, ampak na račun pomoči množici delavcev je obogatelo nekaj poslovnežev in posrednikov, kar se je tako lahkotno pozabilo in odmislilo. Ko že omenjate skrb za Maribor: meščani so zbrali čez 30.000 podpisov želja in zahteve, da institucijo Elektro Holding postavite v Maribor in ne v Ljubljano. Kako da tako velika in jasno izražena težnja Mariborčanov ni vplivala na vas, da bi posredovali v njihov prid?

Zato ker so bile takrat že sprejete odločitve in njihovo spreminjanje bi ogrozilo tudi načrte za preoblikovanje celotnega elektroenergetskega sistema in odpiranje trga. Priganjali so nas navsezadnje tudi evropski roki, zraven pa smo ocenjevali, da tudi Mariboru ne bi bistveno pomagal holding s parimi ljudmi. Potem je bila najdena kompromisna rešitev, da je bil v Mariboru postavljen sedež za hidroelektrarne.

Če se preselimo na Depalo vas. Zaradi napada vojaških specialcev na civilista ste zaradi objektivne odgovornosti odstavili obrambnega ministra Janšo, kasneje se je izkazalo, da je ta civilist v resnici tajni sodelavec policije, da je šlo za spopad med vojaškimi in policijskimi posebnimi enotami. Kaj o tem kot premier veste več danes? Kakšno zgodbo vidite zdaj?

Morda bi z izkušnjami, kot jim imam danes, celotno situacijo razrešil že prej brez teh problemov, v katere se je razvila. Takrat je dejansko šlo za tekmo ali nezaupanje med strukturo, ki jo je postavljal obrambni minister Janša, in med strukturami, ki so prej eksistirale na notranjem ministrstvu in so bile bolj kontinuiteta prejšnjega sistema. Tudi sumničenja drug drugega, scenariji, da se pripravlja vojaški udar, incidenti, indici... Ko je postajalo čedalje bolj vroče, sem poskušal akterje pomiriti. Ko je kljub temu prišlo do "Depale vasi", sem posegel po predlogu za zamenjavo obrambnega ministra, vendar so sledili tudi ukrepi v notranjem ministrstvu, kjer je bila zamenjana vrsta ljudi, ki so bili vključeni v nastajanje teh napetosti. To vidim kot del zorenja države in premagovanja napetosti, ki so nastajale v tem procesu. Spremenil se je politični sistem, prihajali so novi ljudje, pojavili so se konflikti interesov, kdo bo vladal zdaj naprej, kdo bo kontroliral razne službe. Konflikt se je na nek način moral zgoditi, izkušnja pa se je odrazila pozitivno, na notranjem in obrambnem ministru in njihovih tajnih službah smo potem vzpostavili normalno državno delovanje.

Vi sami ste v svoji knjigi opisovali jugoslovanske tajne službe, ki so vas nadzorovale in vam prisluškovale v Beogradu. Z ustanovitvijo nove slovenske države tajne policije, ki so dotlej nadzorovale politične oponente in o svojih ugotovitvah poročala vrhu slovenske partije, niso naenkrat prenehale funkcionirati. Kakšne izkušnje ste imeli z njimi?

Ko sem postal predsednik jugoslovanskega predsedstva brez politične baze za seboj, sem bil nezaupljiv do vseh teh služb. Del tega nezaupanja se je preneslo, tudi ko sem začel s funkcijo premiera slovenske vlade. Nisem vedel, s kom imam dejansko opravka, koliko lahko komu zaupam. To je včasih oteževalo mojo presojo, lahko sem dobil prave, ali pa neprave informacije. Nekaj se je tega prečistilo skozi Depalo vas, postopno pa tudi naprej. Ta proces je trajal nekaj let, s kadrovskimi zamenjavami, s stalno komunikacijo s sorodnimi institucijami drugod po svetu, z izpostavljanjem profesionalnih pravil obveščevalnih služb.

Lahko opredelite čas, od katerega zaupate tajnim službam?

Težko bi izrekel točno leto. Ta proces je bil postopen, včasih so se ti pojavi še kazali, morda bolj na liniji bivših delavcev teh služb in ministrstvih, personalnih povezav med njimi in njihovimi kolegi, ki so še ostali. Danes jim vsekakor zaupam.

Čas, ko so vas pomladne stranke parlamentarno premagale, je bil spomladi 2000 z nastopom Bajukove vlade.

Značilnost tega obdobja je bila ekstremno silovita medijska kritika te vlade, tako da ste celo vi dejali, da ste bili sami do njenih potez bolj razumevajoči. Zakaj tega niste javno izrekli v času, ko se je to dogajalo, ampak šele post festum?

Veliko napak, ki so jih naredili, je bilo pričakovanih in normalnih, ker so se na novo vzpostavljali. Čeprav je treba reči, da so bili tudi precej nerodni in so razbili več porcelana, kot je bilo potrebno. V veliki meri so si sami krivi. Jaz sem bil seveda politično na drugi strani. Ampak v tistih mesecih po nezaupnici sem se umaknil, nekaj čas sem opravljal le tekoče vodenje vlade, potem pa sem šel v politični razmislek, v sebi sem se odločal, ali naj kandidiram na parlamentarnih volitvah 2000. Zato sem bil v javnosti tudi bolj pasiven.

Ste eden redkih slovenskih politikov, ki se je srečal s koroškim glavarjem Haiderjem, s politikom, ki velja za najbolj nenaklonjenega do slovenstva. Razen kritik, kakšni so bili politični učinki tega srečanja?

Srečanje ni bilo načrtovano. Bil sem na novoletnem smučanju na avstrijskem Koroškem, na terenu glavarja Haiderja, ki je zvedel, da sem tam v hotelu, in en dan se je pojavil, se mi predstavil in mi čestital Novo leto. Izmenjala sva nekaj besed, težko bi si predstavljal normalni bonton tako, da bi ga ven vrgel. Kakšna je bila korist? Pozneje mi je kancler Schuessel rekel, da se mu zdi, da je ta gesta pomagala, da je Haider manj zaostroval do Slovenije in slovenske manjšine. Schuesslu se je zdelo celo, da bi več kontaktov z njim omililo njegovo ostrino in jo obrnilo kam drugam. Če ste opazili, se je Haider čez čas lotil bolj Češke in za nekaj časa bolj pozabil na Slovenijo. Bil je vključen še v eno srečanje, ko sem bil na uradnem obisku na Dunaju, je bil z drugimi deželnimi glavarji povabljen na uradno večerjo, na kateri je prišlo do krajšega srečanja.

Zaprtje jedrske elektrarne v Krškem je ena njegovih glavnih političnih zahtev, odstranitev jedrskih odpadkov iz mesta pa množična zahteva prebivalcev Krškega, protestno pismo vam je naslovil celo župan občine in član LDS. Zdaj nastaja vtis, da je idealno mesto za skladiščenje teh odpadkov kar v krškem v sami elektrarni. Ali ste kot premier določili konkretni datum, do kdaj bodo jedrski odpadki odpeljani iz mesta?

Točnega datuma nimamo. Definitivno rešitev je treba najti do konca obratovalne dobe nuklearke. Nekateri mislijo, da bi sedanja rešitev lahko bila tudi dokončna, da tehnično povsem zadovoljuje. Mi pa politično želimo zaradi interesa prebivalcev najti neko drugo končno odlagališče. Zato smo v pogodbi s Hrvaško sprejeli skupno obveznost, da delimo stroške odvoza odpadkov in najdemo dokončno odlagališče. Možno je to tudi v tujini. Težko je postaviti točen datum, kdaj se bo pokazala prava in dovolj racionalna možnost. V Sloveniji ne moremo nikogar prisiliti, da v svojem kraju

sprejme te odpadke, tudi na Hrvaškem ne. Hrvatje so v pogodbi o jedrski elektrarni, ki pri nas še ni podpisana, sprejeli svoj del odgovornosti za jedrske odpadke. Menim, da je preveč populizma tudi s strani nekaterih lokalnih dejavnikov, tudi župana, ki mislim, da ni iz LDS, ampak iz SLS.

Pardon, imate prav, iz LDS je poslanec iz krške občine Branko Janc, ki pa je tudi podpisnik zahteve po presoji ustavnosti tega sporazuma. Vaš odgovor prelaga problem odstranitve jedrskih odpadkov na čas zaprtja nuklearke, pri čemer se sklicujete na mnenje o neškodljivosti začasne deponije teh odpadkov. Vendar pa je vaš minister Janez Kopač odstavil direktorja urada za jedrsko varnost Miloša Gregoriča, strokovnjaka, ki ima tako velik mednarodni ugled, da so ga angažirali v ekipi inšpektorjev za pregled iraški zalog jedrskega orožja. Gospod Gregorič pa se ni strinjal z vašim ministrom o zadovoljivih stopnjah varnosti skladiščenja jedrskih odpadkov, resda pri Žirovskem vrhu. Zato sem skeptičen do apriornih garancij vlade in vas sprašujem, če je vlada vseeno poskuša zdaj kaj storiti?

Če ni stalnega odlagališča, kako naj ga ustvarimo?

Obstaja izvozna prodaja?

Saj proučujemo takšne variante.

Kako daleč ste?

Težko rečem kaj dokončnega, ni znana točna višina stroškov. Vemo, da je Rusija pred časom omenjala takšno možnost, ampak tudi pri njih je to šele na začetku. Pravim, da se zavedamo tega problema in ga bomo reševali, ne moremo pa kar nekaj pričarati in prehiteti.

Vlada se je odločila za nakup primerjalno precej dragega letala v času, ko posledice potresa v Posočju še niso bile sanirane, ko potresnikom še ni pomagala obnoviti njihovih hiš in nekateri živijo še vedno v nadomestnih bivališčih. Ali to v vaših odločitvah ni igralo vloge?

To se mi zdi malo demagoško, obnova ni bila omejena z denarnimi sredstvi, ampak s tempom, v katerem je možno vse te poškodovane objekte popraviti in obnoviti. Letalo se kupuje za daljše obdobje recimo 20 let in na kredit in nima nobene zveze s sanacijo Posočja ali s čim podobnim. Kot sem že povedal, sprejemam kritiko za letalo, ki pa je bila po mojem nesorazmerna, s skoraj malo izživljanja, ampak recimo, da smo si del tega zaslužili. Potem smo to popravljali in našli cenejšo varianto letala.

Omenjate usodni čas obnove Posočja. Ob naravni katastrofi se je izkazalo, da je v sedemdesetih celo nekdanja Jugoslavija hitreje pomagala žrtvam potresa. Čas v obnovi katastrofe se ravna po pregovoru: kdor hitro da, dvakrat da.

Tisto, kar mi minister in odgovorni zagotavljajo, je, da je tokratna izgradnja veliko bolj kvalitetna, kot je bila v nekdanji Jugoslaviji, ko niso gradili tako kvalitetno protipotresno in je bilo to tudi vzrok za poškodbe pri zadnjem potresu.

Kdaj prileti novo letalo?

Mislim, da septembra naslednje leto.

Ljudje često ugibajo o vašem zdravju. Ste popolnoma premagali raka? Kdaj ste zadnjič zaradi slabosti prekinili državniški program?

To je bilo v začetku maja na obisku v ZDA, o čemer se je na široko poročalo. Izkazalo se je, da je bil vzrok slabosti dehidriranje zaradi velikih naporov. To je bil pa tudi edini primer. Veste, kar se zdravja tiče, nočem biti prepotenten in reči, da sem popolnoma premagal raka. Rak lahko vedno pride nazaj in udari: pri meni ali pri komerkoli, nikoli ne veš. Ko sem imel pred tremi leti operacijo ledvice zaradi tumorja, me je par znancev prav sočustvovalno gledalo, pa so vmes sami zboleli in jih ni več. Te stvari so takšne. Zdravniki so mi povedali zelo jasno, da sem sposoben opravljati funkcijo. Nimam nobene terapije niti je nisem imel. Garancije za prihodnost pa ne morem dati, ne sebi ne drugim.

Vas je izkušnja bolezni, razmišljanja najbrž tudi o smrti pripeljala bližje kakšnega izmed bogov? Začeli ste prakticirati jogo, kako ste jo našli, se odločili za njo?

Joga je fizična aktivnost z razgibalnimi in energetskimi vajami, pomembnimi za psihično ravnotežje. Ne vidim je v povezavi z religijo. Enostavno sem želel vzpostaviti bolj uravnotežen princip prehrane, s pozornostjo na zdravi prehrani, in najti ritem življenja, v katerem sem stalno v ravnotežju. Seveda, če prideš v nekem momentu bližje smrti in moraš začeti razmišljati o njej, začneš drugače gledati na marsikaj. Notranje ravnotežje je pomembno, notranji mir. Politika, status, moč, pa manj. Nisem se opredelil za konkretno veroizpoved, sem pa prebral več knjig iz različnih religij, tudi primerjam njihova sporočila med seboj.

To bi lahko razbrali tudi iz vaših zadnja leta številnih srečanjih z verskimi voditelji, ne le s papežem in nadškofom Rodetom, ampak tudi z dalajlamo in patriarhom Aleksejem II. Koliko je bilo pri teh druženjih govora o religioznosti?

Dalajlama mi je razložil svoj sistem meditacij.

Ga zdaj prakticirate?

Recimo, da jaz prakticiram svojega, upoštevam pa tisto, kar se mi zdi koristno in to vključim. Z ruskim patriarhom sem imel prijateljsko srečanje, ker pa je on v Rusiji pomemben dejavnik, je srečanje bilo politično. Pogovarjala sva se o položaju cerkve v Rusiji, spremembah glede na sovjetski čas in kako je s tem pri nas. Sem se pa že prej kdaj srečal z verskimi voditelji, v Egiptu z islamskim voditeljem na Al Asharju.

Toda ne spomnim se teve kamer, ki bi vas kazale na obisku pri slovenskem muftiju?

Ja, res ne. Mi imamo urad za verske skupnosti, srečanja s predstavniki teh skupnosti so običajno ob praznikih in proslavah, ko se z njimi praviloma tudi vljudnostno srečam. Nekaj več je srečanj s predstavniki rimskokatoliške cerkve, ker je tudi najmočnejša in je več nerešenih vprašanj med cerkvijo in državo.

Ali ni substancialno nerešljivo vprašanje odsotnost mošeje v Sloveniji, ko so islamski verniki brez božje hiše. Vaša stranka vlada v mestu že dva mandata, izdaja gradbena dovoljenja za Istrabenzove servise in stanovanjske četrti navzlic protestom tam bivajočega prebivalstva, za gradnjo mošeje pa jih zaradi nasprotovanja okoliške soseske ne izda?

V ta projekt se nikoli nisem mešal, tudi name se niso obrnili, mislim pa, da bi morali muslimani v Sloveniji imeti svojo džamijo.

Vaša stališča ponavadi dobijo moč, tokrat pa ostajajo ločena od prakse.

Tudi drugod se zelo redko mešam v lokalne zadeve, vatikanski nuncij ima že leta probleme z rezidenco, samo mi težko posegamo v lokalne postopke.

Vendar tu ne gre le za lokalne birokratske postopke, to so tisoči, deset tisoči slovenskih državljanov, ki verujejo v svojega boga, občinske oblasti pa jim onemogočajo, da si postavijo svoj tempelj.

Se strinjam z vami, ampak kakšni problemi se rešujejo hitreje, drugi počasneje. Prepričan sem, da se bo tudi ta rešil.

Poznana je vaša ljubezen do psov: že pokojni Arhur, še prej Lord, zdaj imate novega...

... Brodija.

Kako se med seboj razlikujejo po značaju?

Lord je umrl že mlad, bil je rotweiller, ampak zelo prijazen. Artur je bil zelo velik pes, a blagega značaja. Zdi se mi, da bo Brodi podoben, ker je tudi mastif, v marsikaterih potezah me že spominja na Arturja.

Znano je, da ste ločeni, v beograjskem obdobju so srbski časopisi namigovali, da ste homoseksualec, danes pa vaše življenje s partnericami za medije ne obstaja. Vas lahko vprašam po vaši osebni filozofiji partnerskih odnosov?

Povsem normalna, najbrž se ne razlikujem od večine Slovencev. Imam seveda svoje izkušnje, res pa je, da vsaj del zasebnosti skušam obvarovati pred javnostjo. Po drugi strani je pa res tudi to, da mi ostane zelo malo časa za zasebnost. Odkar sem v vrhunski politiki, sem temu popolnoma prilagodil tudi svoj način življenja. Preostanek časa namenim pripravi oziroma na nek način regeneriranju, da sploh lahko naprej funkcioniram. Z leti pa sem se tudi navadil, da živim samostojno in se težko odločam za spremembo statusa.

Predlog zakona o predsedniku je zaradi številnih privilegijev za bivšega predsednika izzval ostra nasprotovanja v medijih in v javnosti. Tudi vi ste se izrazili z zadržki do količine ugodnosti za nekdanjega predsednika. Zakaj je potem vaša vlada poslala tak zakon v proceduro?

Predlog je bil dolgo pripravljen, sodelovali so ljudje iz urada sedanjega predsednika. Vlada je prvotno verzijo še nekoliko okrnila, potem smo razmišljali, ali je čas pred volitvami pravi čas za vložitev tega zakona, toda potem bi izpadlo kot gesta proti sedanjemu predsedniku. Nekatere rešitve pa so potrebne.

Avtorstvo teh obsežnih postpredsedniških ugodnosti je v uradu predsednika države?

Recimo raje, da so pri predsedniškem zakonu sodelovali.

Delo je razkrilo, da uporabljate Titovo brunarico na Brdu kot svojo rezidenco. Kdaj ste jo dali preurediti v bivalne prostore?

Ne vem, če je bila to sploh kdaj Titova brunarica. Malo več kot dve leti nazaj, se je napravil prostor s pisarno in posteljo. To ni rezidenca, ampak gre za delovne zadeve, bolj diskretni sestanki in razgovori, ki se včasih dogajajo v tej brunarici. To je kombinirano delovanje, ko se nekaj dejavnosti izvaja na Brdu. Protokolarni dogodki na gradu, kakšni drugi sestanki in vmesno delo pa v bližnji brunarici.

Glede na prejšnje premiere je to vsekakor premierski nadstandard.

V svetu je to običajno.

Pri nas ni bilo.

Pri nas sem pa v glavnem vseskozi jaz predsednik vlade. In to ni noben luksuz.

Peterle in Bajuk?

Ja, ampak zelo kratek čas. Jaz leta in leta funkcioniram tako, da praktično delam cel dam. Dve tajnici sta izmenično ves čas v službi. Ne pomeni, da delam samo takrat, ko sedim v pisarni na Gregorčičevi. Veliko je drugih razgovorov in srečanj. Tam je veliko sestankov, o katerih ne objavljamo na spletnih straneh. S politiki, z opozicijo, s predstavniki verskih skupnosti, s tujimi državniki, s tujimi gosti. Brunarica na Brdu se problematizira v toku predvolilne kampanje. To ni posebna ugodnost, to je delo predsednika vlade.

Zakaj potem vlada ni predlagala uradno rezidence za premiera?

Mi smo mlada država, stvari se pokažejo s prakso. Večina tujih držav ima rezidence, v katerih se izvajajo bolj in manj javne aktivnosti, pa tudi zasebne. Morda bo ta debata prispevala k svetu primerljivi opredelitvi pravil. Po moji desetletni izkušnji, ko sem pretežno deloval v skromnih razmerah, se mi zdi, da morajo biti za funkcioniranje vlade dani ustrezni pogoji.

Mesec pred volitvami 1989 so bile objavljene javnomnenjske ankete, v katerih je vodil Marko Bulc z 52 %, pred vami z 28 % in Gojkom Staničem z 20%. Na volitvah ste vi potem dobili 57 %. Ali dopuščate možnost, da po tem zgledu vi izgubite na zdajšnjih volitvah?

Dopuščam. Če si 10 let predsednik vlade je zelo neugodno kandidirati na takšnih volitvah. Pa tudi motiv je zelo relativiziran.