Šarm športne arhitekture

Agonija Planice se vleče že nekaj let. Planica je v lasti Športnega društva Planica, za katerim stojita Janez Gorišek in Branko Dolhar. Večino projektov obnove Planice vodita sama, prišla sta navzkriž s Smučarsko zvezo, Fundacijo za šport ... Vi ste že pred leti izdelali projekt nove podobe Planice. Kaj se sploh splača renovirati in kaj je treba postaviti novega?

S Planico se ukvarjam že dvajset let, in sicer na različnih ravneh, od prostorskega načrta celotne Zgornjesavske doline, kjer smo proučevali, kako bi širše območje smiselno in funkcionalno preoblikovali tako, da bi funkcioniralo v poletnem in zimskem času. S tem se je začelo, iz širšega smo prehajali na ožji kontekst. To so bili prostorskoureditveni pogoji za ožje območje Planice. To je bilo pred približno desetimi leti, ko sem sodeloval z Urbanističnim inštitutom Slovenije. Tudi iz tega projekta je sledil ureditveni načrt. V njem je bila podrobno obdelana arhitekturna zasnova ožjega območja skakalnic in doma v Planici. Te rešitve so bile predstavljene na mednarodnih konferencah na Japonskem in v Avstraliji kot primer sonaravnega urejanja okolja. Zadeva je bila v tujini in v strokovni javnosti zelo odmevna in je bila dobro sprejeta. Tisto, kar se sedaj dogaja pri nas, pa je pravo nasprotje tega.

Kaj se pravzaprav dogaja?

Vse se dela na hitro, parcialno in vse uravnava en sam človek ali dva. Vemo, da sta to Dolhar in Gorišek, ki nikogar ne spustita zraven. Pri našem projektu je recimo sodelovalo petnajst različnih strokovnjakov. Njima sploh ni pomembna niti strokovna niti laična javnost in v tej njuni improvizaciji je mogoče, da se Planica ureja netransparentno. Če bi naredili urejen športni park, bi imel upravljalca, ki bi to vzdrževal, pokazati bi moral, kam so šla vsa sredstva ...

V vašem projektu gre za urejanje celotnega prostora Planice.

Poglejte, projektiranje samih skakalnic ni nikakršna znanost. V Bloudkovih časih, ko je šlo vse to nekako peš, ko je izdeloval te profile in se moral konzultirati s tujci ... Zdaj dobite od FIS vse profile skakalnic na disketah in moj študent v prvem letniku je sposoben locirati in umestiti skakalnico v teren. Saj to ni nobena znanost.

Vse profile določi FIS, določene so omejitve, kaj lahko in česa ne moreš narediti. Druga stvar v zvezi s skakalnico je umeščanje te skakalnice v prostor. To je zahtevnejše delo. Mora biti interdisciplinaren tim, od hidrologov, ekologov, krajinarjev. Zlasti na tako zahtevnem območju, kot je Planica. Planica je na robu prvega območja Triglavskega krajinskega parka, v širšem območju tega parka. Zato se je treba teh zadev lotiti še toliko pazljiveje. Hkrati pa tudi vključevati; poleg tega upoštevanja narave oziroma sonaravnosti upoštevati še najsodobnejše tehnološke dosežke, kot je teleskopska namestitev štartnega mesta, korigiranje na odskočni mizi ...

Koliko bi stal tak projekt in kdo bi ga financiral?

Lahko rečem, da se v zadnjem času nekaj premika. V OKS se vsaj deklarativno zavzemajo za celovito rešitev. Karkoli se bo delalo v Planici, bi moral biti natečaj, navsezadnje gre za javno oddajo del. Prva faza, ureditev doma, se je oddala kar po domače. Vsi pa vemo, če tu kaj narediš, arhitekturno-kompozicijskega, je to del celotne podobe. Morali bi imeti tekmovanje zamisli, da bi se poskušala izbrati najboljša. V Innsbrucku je bil recimo mednarodni natečaj za rekonstrukcijo skakalnic, kamor so povabili še mene. Zmagala pa je svetovno uveljavljena arhitektka Zaha Hadid. Tudi drugje, Lahti, Saporo, Nagano, so podobni natečaji ali pa se sestavi tim iz različnih strokovnjakov, ki so sposobni obvladati to problematiko. Deklarativno so za to, da se začne reševati celovito, ampak v isti sapi govorijo, da se mudi in da morajo do jutri prenoviti dom in depandanso v Planici. Zgraditi nameravajo telovadnico, pa sploh ni jasno, kakšno. Tudi to je strokovno vprašanje, saj je tu predviden center za priprave različnih športnikov in bi morala biti najmanj v velikosti rokometne dvorane.

Ali ni Planica na premajhni nadmorski višini, da bi bila primerna za višinske priprave?

Za izboljšanje aerobne slike res ni najprimernejša, čeprav ima izjemno mikroklimo. V Planici je pet stopinj manj kot v Kranjski Gori. Za ovinkom je 30 cm več snega, kot ga je v Ratečah. S tega vidika, glede snežnih in podnebnih razmer, je izredno primerna. V prostorskem planu smo predvideli tudi povezavo z žičnico od Kranjske Gore do Planice.

V Planici se vsako leto le nekaj krpa, vse skupaj pa je videti kot v Bloudkovih časih.

Da. Niso pa to majhna sredstva. Gledal sem, kako je Janez Gorišek na karo papir narisal, koliko profilov, koliko lesa je treba požagati, in to oddal in dobil sredstva tik pred tekmo, da je tekma sploh bila. Moram pa reči, da je sama organizacija tekem vedno na zelo visoki in kakovostni ravni. Glede tega nimam pripomb in se mi zdi, da te ekipe ne bi bilo pametno razformirati. Treba jo je smiselno upoštevati, za tisto, za kar je usposobljena, to je organizacija tekem. Ta ekipa pa ni sposobna interdisciplinarno reševati vprašanja vse Zgornjesavske doline in Planice do Tamarja. Mogoče bi morali to rešiti tudi prek državnega zbora. Prava sramota je, da skoki, kjer imamo izredno tradicijo, nimajo pravega objekta. V Bloudkovem arhivu sem našel kar osemdeset skakalnic. Po popisu iz leta 1938 so bile skakalnice drugi najbolj razširjen športni objekt, za vadbišči za odbojko. Skoki so eden izmed redkih športov, kjer smo v svetovnem vrhu v vseh pogledih, v tekmovalnem in organizacijskem smislu. Le objekti ne spremljajo tega razvoja. Zdaj se nekaj premika z objektoma v Kranju in Podutiku.

Kaj če bi v Planici pustili samo velikanko in upoštevali usmeritev, da se skakalnice premaknejo bliže večjim mestom.

Smučarska zveza je sprejela strategijo in v njej opredelila, da se v večjih mestih, kot so Kranj, Velenje, Ljubljana, gradijo do 120-metrske plastične skakalnice. Sam zagovarjam isto strokovno stališče in sem proti plastificiranju Bloudkove skakalnice. Planica je lepa ravno zato, ker je tako naravna. Takih skakalnic, umeščenih v naravno okolje, ni v svetu. Klasične skakalnice s stolpi, to je že skoraj mestna arhitektura in to sodi v mesto. Tam pa je tudi zaledje gledalcev. Hkrati je tam bližina šole, trenažni prostori, ambulante, masaže ...

Se načrtuje, da bodo na novih skakalnicah v Kranju in Podutiku tudi tekme svetovnega pokala?

Težnja je, da bi bil svetovni pokal tudi v poletnem času. Mogoče bo na poletnih tekmah celo več obiska kot na zimskih. Tekme bodo lahko ponoči, ob ugodnem vetru in v dobrem ambientu. Potrebna bo širša mreža plastičnih skakalnic na račun naravnih z naravnim snegom.

Kako daleč je projekt Podutik?

Za Podutik je sprejet ureditveni načrt, tudi v mestnem svetu. Zdaj se bo šlo v kandidiranje za pridobitev sredstev za projekte. V Ljubljani je problem, ker je toliko želja, olimpijski bazen, nova dvorana, nov stadion ... Težko je vse te zadeve financirati. Je pa res, da je bilo v zadnjih štiridesetih letih narejeno zelo malo. Slovenija je bila znana po tem, da ima razmeroma zelo razvito mrežo objektov, namenjenih šolski športni vzgoji v osnovni šoli. Zelo kakovostno, morda celo bolje kot v Italiji. Veliko slabše je v srednjih šolah, porazno pa na univerzi. Študentje imajo zelo malo možnosti za obštudijske športne dejavnosti.

Vlada je v proračunu obljubila za stadion le 150 milijonov tolarjev.

Pojavlja se še drug problem. Vedno več prebivalcev je v mestih in vedno večje je zanimanje za šport in rekreacijo, površin, namenjenih športu, pa je vedno manj. V 60. letih se ni zgradila soseska brez vsaj enega sklopa športnih igrišč, skupaj z baliniščem za starejše ljudi. Sedaj pa se gradijo soseske, kot so Nove Poljane, Bežigrajski dvor, Zupančičeva jama, vse brez ene športne površine. To dovoljujejo mestni urbanisti, to sprejmejo tudi projektanti, v interesu naročnika pa je tako ali tako samo profit.

V Ljubljani je večna dilema, ali postavljati nove dvorane ali obnavljati stare. Se splača obnavljati Tivoli?

Ko se dela nova dvorana, je treba prevetriti vse dosedanje. Že vnaprej moramo vedeti, kaj se bo zgodilo s staro. Predlagal sem, da se dvorana Tivoli preoblikuje v univerzitetno športno središče, kjer ne bi bil samo šport, ampak tudi druge dejavnosti, npr. knjigarne. Študentje ne potrebujejo dvorane za deset tisoč ljudi, da bodo gledali, kako se jih deset rekreira, ampak dvorano, kjer bo deset študentov gledalo, kako se jih deset tisoč rekreira. Potrebujejo veliko drobnozrnate strukture in ponudbe. Aerobika, jazz balet, namizni tenis, judo ... Tu ne potrebuješ tribun za deset tisoč ljudi. Če pa se dela nova dvorana za vrhunski šport, se mora reči, da se dela za vrhunski šport. Študentski in vrhunski šport sta funkcionalno nezdružljiva.

V Stožicah se je načrtovala univerzitetna dvorana za vrhunski šport?

To je bila zahteva, ker so pričakovali sredstva od Evropske skupnosti. Obljubljenih je bilo 100.000 evrov za znanstveno-šolske objekte in so hoteli prek študentov uresničiti objekt za vrhunski šport. Na natečaju sem sicer sodeloval tudi sam in sem predvidel posebno dvorano za študente. Ločil sem jo od dvorane za vrhunski šport, pri čemer ima manjša dvorana tudi funkcijo dvorane za ogrevanje. Nisem pa ju postavil pod isto streho. Če se bo gradila športna dvorana, je treba povedati, kaj bo z gimnastičnim centrom, kaj bo s Halo Tivoli, kaj bo s študentskim športom. Če se bo delal nov stadion za nogomet, se mora natančno povedati, kaj bo s sedanjim centralnim stadionom, kje bo imela domicil Olimpija, kakšen bo stadion in kje bodo trenažne kapacitete. V Novem Sadu je poleg stadiona še šestnajst pomožnih igrišč. Dinamo jih ima recimo osem. Za B-ekipo, mladince, kadete ... V Ljubljani so še vedno v igri tri možnosti za novi stadion. Ena so Stožice, druga možnost je na levem bregu Save, v industrijski coni na Brnčičevi v Črnučah, in tretja možnost je seveda predelava tega stadiona s poslovnimi prostori v jami poleg njega. Po tej različici bi Olimpija imela trenažna igrišča na severu Ljubljane. Sicer se omenja, da se delajo projekti, pa sploh še ni bilo natečaja. Za stadion mora biti najprej natečaj, saj gre za javna sredstva, za objekt, pomemben za mesto. Edini natečaj je bil za novo športno dvorano.

Se ne bi splačalo postaviti stadiona v kakšno nakupovalno središče? Recimo v BTC.

Povsem se strinjam s tem, da se stadion postavi v urbanem delu. Vredno bi bilo premisliti o stadionu v BTC. Že zaradi same gravitacije, poleg tega je tam že veliko parkirišč. Odlična zamisel. Potem je tu še Litostroj, sploh ne vemo, kaj bo tam. Mislim, da se vse dela bolj po domače. Po mojih podatkih zadeve ne stojijo, ampak se zemljišča pripravljajo. O natečaju pa se sploh še ne govori.

Je mogoče Plečnikov stadion toliko posodobiti, da bi dobili moderen stadion?

Plečnikov stadion je pod spomeniškim varstvom. Višja stopnja zaščite velja za del, kjer je bil oltar za evharistični kongres. Karkoli se bo delalo, je najprej treba narediti historično in fizično valorizacijo. Če je ta stadion spomenik, bi moral biti namenjen ogledovanju. Velik del tega spomenika pa ne obstaja več ali pa je v čisto propadajočem stanju. Na podlagi zgodovinske in fizične valorizacije bi šele prišli do osnove, kaj se tu sploh lahko naredi.

Finančno naj bi bila obnova Plečnikovega stadiona precej ugodnejša?

Če bi bil stadion v BS 3, bi imel poleg še toliko in toliko poslovnih površin. Treba pa je narediti tudi ekonomski izračun. Ekonomisti bi morali izračunati, kolikšna je investicija, kako visoki so obratovalni stroški in kolikšna bi bila donosnost. Za manj denarja bi se prenovila Hala Tivoli, ne vem pa, za koliko manj denarja bi se prenovil Plečnikov stadion. Navsezadnje je še spomeniško zaščiten. Poglejte, kako je z NUK-om, kjer gradnja tako rekoč stoji že deset let.

Če bi se zgradila nova dvorana, kaj bi bilo recimo s hokejem?

Ena možnost je, da bi bil tudi hokej v novi dvorani. Tehnološko je vse mogoče, operativno pa so s tem veliki stroški. Spodaj morajo biti hlajena tla, da lahko zgoraj igraš košarko ali rokomet, to je zelo draga zadeva. Obstajajo sistemi, da je lahko vse polivalentno, ampak to je izredno drago. Hokej bi bil še vedno v Hali Tivoli.

Težave so tudi z bazeni. Slovenski arhitekti so bojkotirali natečaj za prenovo Ilirije.

Zanimivo je sploh to, da kadar gre za gradnjo športnega objekta, se razpiše mednarodni natečaj. Tako je bilo za dvorano v Stožicah, enako za Ilirijo. Prometna glava pri drugem projektu pa je izredno tehnološko in oblikovno zahteven problem. Tam recimo ni bilo mednarodnega natečaja. Mislim, da so slovenski arhitekti sposobni graditi športne objekte.

Direktor Stadiona, d. o. o., Marjan Rekar je dejal, da bo potreben mednarodni natečaj za stadion, saj slovenski arhitekti že od leta 1936 niso gradili stadiona.

Mislim, da ni čisto tako. Lahko bi imeli konzultante iz tujine, vendar v sodelovanju z našimi arhitekti. Tako, da se bo tudi naše znanje dvignilo na višjo raven. Glede Ilirije mislim, da Ljubljana potrebuje center vodnih športov. V prostorskem planu Ljubljane smo to predvideli ob južni obvoznici, tam, kjer je industrijska cona. Ljubljana nujno potrebuje 50-metrski pokriti bazen. Plavanje sodi med elementarne športne zvrsti in takšni objekti morajo biti dobro dostopni vsem prebivalcem. Prava sramota je, da še ni pokritega olimpijskega bazena. Res je, da smo majhna država, vendar je Ljubljana evropska prestolnica. K temu sodijo objekti, kot so Cankarjev dom, Klinični center, muzeji, in sodijo kakovosti športni objekti, namenjeni vrhunskemu športu.

V prostorskem planu Ljubljane je plavalni center ob južni obvoznici. Zakaj je potem megaprojekt obnove Ilirije tako rekoč sredi mestnega središča?

Bil sem proti temu in nisem sodeloval na natečaju. Tudi v polemiki, ki je bila, sem zagovarjal mnenje, da je to vmesno območje med urbanim delom mesta in krajinskim delom, kot je Tivoli, treba reševati z neko vmesno stopnjo, ne z intenzivno pozidavo.

Ali obnova bazena v Tivoliju ne bi bila cenejša in boljša kot prenova Ilirije?

Tehnološko se da vse prenoviti. Vendar je treba dobro premisliti, kaj to pomeni s funkcionalnega vidika, kaj to pomeni z oblikovnega vidika, kaj to pomeni z vidika krajinske podobe Tivolija, da se tam pojavi še en večji volumen. V času načrtovanja tivolskega bazena tudi nisem sodeloval na natečaju, ker se mi je zdela lokacija neprimerna. Ne delam karkoli, delam po nekem moralnem kodeksu, če je zadeva na določenem kraju upravičena. Vprašam se kje, kdaj, zakaj. Nazadnje kako. Ali ima zadeva sploh smisel z različnih vidikov?

Namesto graditve vrhunskih ali tudi malo nižekategornih športnih objektov se je začelo prekrivanje igrišč z balonskimi strehami.

Načeloma sem z različnih vidikov proti balonom. Prvi vidik je, da se pod balonom ne more vzpostaviti takšna mikroklima kot pri pokritem objektu. Druga stvar je, da imajo zelo slabo urejene spremljajoče prostore, kot so garderobe, sanitarije in komunikacije. Tretja pa je vizualnost, kaj pomeni to v okolju. Veliko bolj se zavzemam za visokotehnološke fleksibilne strehe. Da se premika celotna streha v pokritih objektih.

Premične strehe in pomične igralne površine se uporabljajo tako rekoč pri večini najsodobnejših stadionov. Bi to moral imeti tudi morebitni novi ljubljanski stadion?

Danes se stadioni gradijo za osemdeset let naprej. Pri Hali Tivoli se vidi, kako hitro je postala tehnološko zastarela, kaj se je z njo zgodilo v štiridesetih letih. Deset let je bila takšna, kakršna je bila, nato so jo vseskozi prenavljali in obnavljali. Sam zagovarjam tezo, da se mora velikost arene prilagoditi tekmovalni prireditvi. Recimo, da imamo stadion za 25.000 ljudi in tekmo na republiški ravni, kjer je 1000 gledalcev. To je povsem nestimulativno za gledalce in tekmovalce. Zadeve v svetu gredo v smeri doziranja igralnih površin in doziranja avditorija. V projektu nove športne dvorane v Stožicah sem s storage boxi načrtoval tribune za 1800 do 10.000 gledalcev. Pri novem stadionu bi moral biti del tribun stalen, del pa bi morali reševati montažno. Velik poudarek novih stadionov je tudi na udobnejših sedežih.

Na splošno je pri gradnji stadionov opaziti, da imajo nekoliko manjšo zmogljiost od predhodnikov.

Potreben je kompromis med visoko tehnologijo in polivalentno uporabo prostora. Najslabši in najdražji je prazen prostor. Z neko tehnologijo je možen Pavarottijev koncert, ko temu primerno oblikuješ areno. Naslednjič je to nogometna tekma za 25.000 ljudi, tretjič tekma za 5000 ljudi. S tehnologijo se lahko ustvarijo različni ambienti.

Pri trženju stadiona je tudi vprašanje, kdo ga upravlja. Če bi ga dali recimo v najem, bi se najemnik bolj potrudil, kot če je recimo v javni lasti ...

Veliko se da iztržiti z VIP-tribunami. Bil sem v Hartwall areni v Helsinkih, kjer bo naslednje svetovno prvenstvo v hokeju. Stavba je zgrajena energetsko varčno. Njena fasada je energetsko absorbcijska in 40 odstotkov energije dobijo iz okolja. Za toplo vodo, klimatiziranje ... Z oddajo VIP-tribun v tej dvorani pokrijejo 40 odstotkov stroškov. Pri nas bi jih lahko oddajali različnim podjetjem, kot so Krka, SCT ...

Ali ne bi bila v Ljubljani recimo možna združitev športne dvorane in stadiona v enem samem objektu?

Tu gre za zelo dolgoročno vizijo, ker ne bo več razlike med stadionom in dvorano. V nekem skladišču bodo spravljene igralne površine, v storage boxih bodo tribune, posebej bo spravljena pomična streha. To je perspektiva in v tej smeri se razmišlja v svetu.

Toda tehnološke rešitve so predrage, denarja pri nas ni. Kaj je cenejše, dva objekta v prihodnosti za isti denar ali en tehnološko dovršen?

Tu gre za ekonomske fisibility študije. Visoka tehnologija je kot začetna investicije zelo draga. Toda recimo pri berlinskih športnih dvoranah, ki so zgrajene energetsko varčno, so izračunali, da se bo investicija v visoke tehnologije povrnila v šestih letih, nato pa bodo delali z dobičkom. Ekonomski izračuni so v tujini cela znanost, pri nas pa se zadeve urejajo po občutku. Ljubljana bi morala imeti najsodobnejše objekte. Objekt, ki ga delaš za osemdeset let, mora biti najsodobnejši.

Objekti naj bi bili zgrajeni za osemdeset let. Muenchenski stadion je star komaj trideset let, pa že gradijo novega. So bili materiali v preteklosti tako slabi?

Problem so akrilne plošče. Nekje sem prebral, da gre za utrujenost materiala.

Toda tudi najsodobnejši materiali bodo že čez nekaj desetletij povsem zastareli.

Če gradiš za osemdeset let, moraš uporabiti najboljše. Čez deset let bo najsodobnejše zastarelo. Sistem mora biti odprt tudi za nadgradnjo.