Mirovnica na čelu Srbije

Ko je pred nekaj leti kar tako, brez razloga, tedanji predsednik (miloševičevske) republiške skupščine Dragan Tomić dejal: "Naša država je pravo čudo ...", ni niti slutil, da je v petih besedah napovedal prihodnost in, ne da bi se tega zavedal, povedal življenjsko zgodbo Nataše Mićić, sedanje srbske predsednice. Oziroma, če smo čisto natančni, gospa Nataša je pri nepolnih 35 letih vršilka dolžnosti predsednika in hkrati predsednica republiške skupščine. Opravlja torej dve od treh najpomembnejših funkcij v državi (premierka še ni postala); je prva predsednica v mačistični zgodovini patriarhalne Srbije; končala je študij prava; v rojstnem Užicu (ki je nekoč imelo "predpono" Titovo) je imela advokaturo; v politiko je vstopila sredi devetdesetih let kot članica Državljanske zveze, stranke, ki jo je dolga leta vodila Vesna Pešić. Pred septembrskimi volitvami leta 2000, ko je bilo za vsako ceno treba odstraniti Slobodana Miloševića, je bila Nataša na kandidatni listi Demokratične opozicije Srbije (DOS) šele stotriinšestdeseta. Prišla je v parlament, predlagana je bila za podpredsednico srbske skupščine in bila na ta položaj tudi izvoljena. V turbulentnih političnih obračunih je Dragan Maršićanin, tesen sodelavec dr. Vojislava Koštunice, odstopil s položaja predsednika parlamenta in zamenjala ga je, glej no, glej, Nataša Mićić! Že tedaj se je militaristična, ženomrzniška in tradicionalno neandertalska Srbija zgrozila ob fizičnem dejstvu, da je predsednica skupščine izjemno čedna, elokventna, nadvse inteligentna in mlada ženska. Cenene novinarske primerjave, češ da je Nataša Mićić zgolj pravoslavni klon Nicole Kidman (z njo so jo neprestano primerjali zaradi njene postave in las, namigovali pa so tudi na obstoj lika, ki se imenuje Tom Cruise), so prodrle v samo skupščino, kjer je nenehno doživljala napade Srbske radikalne stranke (beri Vojislava Šešlja). Ena najgrših radikalk - lepota ni bila nikoli odlika članov stranke dr. Šešlja - je Natašo celo polila z vodo, ker jo je ta spravila ob živce s svojim posredovanjem in zahtevami, naj se poslanci v skupščini vedejo civilizirano. In navsezadnje, ko lani jeseni po dveh krogih predsedniških volitev v Srbiji nobeden izmed kandidatov - dr. Vojislav Koštunica, dr. Vojislav Šešelj, dr. Miroljub Labus - ni dobil večine glasov (ker volilna udeležba ni bila več kot petdesetodstotna), mandat dotedanjega predsednika Milana Milutinovića, kandidata za zagovor pred haaškim sodiščem, pa se je naglo iztekal, je bilo treba upoštevati pravila ustavne igre, ta pa pravijo, da kadar predsednik Republike Srbije ne more opravljati svojih dolžnosti, njegovo funkcijo prevzame predsednik parlamenta. Dan pred novim letom je Nataša Mićić postala predsednica. Ugledni časniki, kakršna sta Nin in Politika, so dogodek pospremili s primernimi fotografijami na naslovnicah. Na njih so se videle Natašine dolge noge pri izstopanju iz avtomobila, sporočilo pa je bilo jasno: našo državo vodi seks simbol in za nas ni rešitve. Še sreča, da so bili tudi takšni, ki so ta cinizem spregledali kot seksizem najslabše vrste, vendar to ni pomirilo razgretih/razjarjenih možakarjev, ki se nikakor niso mogli sprijazniti s tem, da bo, si lahko predstavljate, Nataša Mićić ena od treh članov vrhovnega sveta za obrambo in da bo torej ona - ženska!!! - odločala o vojni in miru na ozemljih, ki so, je to sploh treba razlagati, le začasno zasedena, dokler jih mi, kosmati, prepoteni in bradati The Srbs ne osvobodimo na vekov veke! Z gospo predsednico smo se sestali v srbski skupščini, v njenem kabinetu. Medtem ko smo čakali, da opravimo pogovor za Mladino, smo se prepričali, da mimohodu radovednih novinarjev ni konca: Pirot, Pariz, Beograd, New York. Nekoliko neprespana, z neizbežno cigareto, je bila videti za odtenek bolj utrujena kot prej, toda takšni so najbrž videti vsi predsedniki, celo če so ženskega spola.

Ne vem, zakaj, ampak prepričan sem bil, da se bova pogovarjala v vaši novi pisarni v srbskem predsedstvu.

Sedež imam še vedno tu, v srbski skupščini, katere predsednica sem, kajti parlament, osrednja demokratična institucija, ni več last enega samega človeka kot nekoč, v času Slobodana Miloševića.

Toda pisarna v predsedstvu vas čaka?

Čaka, seveda, tam opravljam tekoče posle, tja odhajam po potrebi ... Nimam daleč (predsedstvo stoji čez cesto, nasproti skupščine, op. av.). Pred imenovanjem nisem imela nobenih stikov z Milutinovićem, pošiljala sem mu le dopise v zvezi z razglasitvijo zakonov.

Čeprav nisem bil nikoli v tisti pisarni, vem, kakšna je videti: ameriški novinar Peter Maas je v knjigi Love Your Neighbour opisal vsako podrobnost - sliko Save Šumanovića, veliko rustikalno mizo, okna, naslanjače ... preproge. Vse.

To je ena od najlepših stavb, prav tako pisarna v njej, kar jih ima Srbija. Zaradi transparentnosti mislim nekega dne povabiti novinarje, naj pridejo, vse to posnamejo in o tem poročajo ... Povabila bom tudi vas, obljubim.

Biti predsednica Republike Srbije in hkrati predsednica parlamenta ni le nevsakdanje, ampak, če dovolite, je ob tem mogoče pomisliti celo, da včasih občutite osebnostno zmedo pri opravljanju obeh funkcij. Kdaj se počutite eno in kdaj drugo?

Nobene zmede ni, le velik dodaten napor. Dovolj težko je biti že predsednica parlamenta, ki se pri nas v vsem šele razvija - od tehnične opremljenosti do odpiranja parlamenta državljanom, svetu ... Da ne govorim o zasedanjih in sejah, o poslih, ki jih predsednik republike sicer ne opravlja, sploh pa mi ni treba pripovedovati o tem, da smo se vsi, ki smo se po 5. oktobru znašli na oblasti, tu znašli brez izkušenj ... Ne bojim se odgovornosti, seveda, toda so stvari, ki jih nisem počela še nikoli doslej in ki se jih moram ...

Naučiti ...

Seveda, učim se in si prizadevam, da bi našla dobre svetovalce, sodobne, takšne, ki si bodo prizadevali za našo evropeizacijo, za vzpostavitev civilne družbe, za civilni nadzor nad vojsko ... Ne moreš vsega narediti sam, treba je najti dobre sodelavce.

Kaj je danes v Srbiji laže, biti predsednik države ali predsednik parlamenta?

Glede na to, kar sem povedala doslej, sem laže predsednica skupščine, saj to počnem že leto dni, vpeljala sem se že, imam svoj način dela ... Biti predsednica republike pa je nekaj popolnoma novega.

Vrniva se k lanskim volitvam. Kdaj vam je padlo na pamet, da boste morda prav vi predsednica? V prvem ali drugem krogu volitev?

Po izidih v drugem krogu volitev, po prvem glasovanju, tedaj mi je postalo jasno, da Srbija morda ne bo dobila izvoljenega predsednika in da bo moral predsednik skupščine opravljati to funkcijo, hkrati pa sem pomislila, da bo gotovo kdo zahteval, naj odstopim s položaja predsednice skupščine ... Resnično sem si prizadevala, da bi izvolili srbskega predsednika, ne glede na to, da s kandidati nisem bila zadovoljna, saj bi bilo tako bolje za ugled države in laže zame. Resnično se kot članica Državljanske zveze nisem nikoli borila za oblast in, morda je to zdaj videti naivno, niti na misel mi ni prišlo, da bom kdaj zasedla takšne položaje. Dolgo sem, recimo, razmišljala, ali naj sprejmem predlog Državljanske zveze, naj bom ljudska poslanka ("Zdaj ni čas za sebičnost," so mi rekli.), in potem verjela, da bo za mojo pravniško kariero bistveno, če si bom od blizu ogledala, kako se sprejemajo zakoni, pri tem pa nisem niti slutila, kaj me čaka. Spomnim se celo, da sem bila v dvomih, ali naj se res začnem poklicno ukvarjati s politiko. Vedela sem, da je Miloševića treba odstraniti, a sem čutila, da bodo tisti, ki prihajajo za njim, imeli težave. Rada sem govorila: "Gorje tistim, ki bodo tu prižgali luč." Pri tem sem mislila na vsa vprašanja, s katerimi se bomo morali ukvarjati ... Seveda imam tremo, biti predsednica republike je odgovornost, o kateri nama sploh ni treba razpravljati, saj oba veva, za kaj gre.

Bralci Mladine niso podrobno seznanjeni s tem, kaj dela predsednik/predsednica Srbije. To pravzaprav - teoretično - ni funkcija z veliko izvršilne oblasti?

Na splošno: predsednik predstavlja državo, sodeluje v vrhovnem svetu za obrambo, ima stike s tujino, v skupščino vrača zakone, s katerimi ni zadovoljen ... ukvarja se s pomilostitvami.

Od vseh naštetih predsedniških opravil, to ste gotovo opazili, je sodelovanje v vrhovnem svetu za obrambo brez dvoma najbolj razjarilo tukajšnje militantne moške ...

Zato ker vsi vedo, da sem popoln pacifist in da se bom zavzemala za civilni nadzor nad vojsko, poleg tega pa za čim prejšnjo vključitev v Partnerstvo za mir. Da se bomo lahko prilagodili svetovnim merilom, saj smo v nedavnih vojnah ogromno izgubili ... Čas je, da se vrnemo tja, kamor se moramo vrniti. V mir, ker vojne - to zagotovo vem - ne bo več ... Hkrati sem se pripravila na medijsko degradacijo, a kljub temu tega ni bilo lahko prenesti. Recimo naslovnici Nina in Politike; gre za zelo resna časnika, za Politiko je fotografija mojih nog precedens v stoletni zgodovini. V bulvarskem tisku berem, da pričakujem otroka in da bodo težave, ker ni jasno, kaj naj Srbija ukrene glede tega, bo šla na porodniški dopust predsednica ali kar vsa republika ... Smešno. Pa vendar je to obdobje prilagajanja ženskam v srbski politiki! Treba bo nadomestiti zamujeno!

Kako se je na te zgodbe odzvala vaša družina?

Hudo jim je bilo, ker sem si zaradi vsega tega delala skrbi, Užičani že vedo, kaj me moti in kaj mi gre na živce ...

Kako pa so se odzvali v Užicu?

Moji Užičani so pravzaprav napravili fotografijo, ki se je pojavila v Ninu in Politiki. Fotograf, ki se mi je predstavljal kot prijatelj in ki mi je obljubil, da slike mojih nog, ko izstopam iz avtomobila, ne bo objavil, me je prevaral. Sicer pa je ozadje nastanka fotografije zanimivo. Srbska vlada je tamkajšnji bolnišnici odobrila visok znesek, resnično sem se zavzemala, da bi to dosegla, zato sem prišla brez varnostnikov (če bi bili zraven varnostniki, bi me težko slikali tako), sploh pa mi ni treba omenjati, da sem se zavzela za mesto in regijo ... potem pa sem doživela, kar sem ... In spet so se, vsem tem dogodkom navkljub, ljudje okoli mene bolj razveselili od mene same, podpirajo me, in to je najpomembnejše.

Vas je presenetila medijska promocija ne le širom po svetu, ampak tudi v Bosni, Hrvaški, Makedoniji in Sloveniji, kjer ste nenadoma - z razlogom - postali srbska izjema? Ste brali članke o sebi?

Sem, nenadoma sem ugotovila, da so se ljudje daleč od Srbije bolj razveselili tega dogodka kot ljudje v Srbiji ... Tega resnično nisem pričakovala in seveda mi godi; bila sem prepričana, da bodo moj položaj videli kot začasno rešitev, da se ne bodo ozirali na funkcijo, vendar se je izkazalo, da se jim to zdi zelo pomembno, in seveda sem tega vesela. Tuji diplomati ne skrivajo zadovoljstva, zanje je vse tako sveže, novo. Naj se pohvalim, vsak dan dobim kup pisem iz tujine, v katerih me prosijo za avtograme, fotografije, me podpirajo ... To je resnično lepo.

Mar vse skupaj, priznajmo, ni videti nekoliko preveč norčavo, kakor da smo v pravljici?

Morda bi bil boljši primer film Dobrodošli, Mr. Chance, v katerem doživljam svojo politično reprizo in kjer je mogoče, da Nekdo, ne le iz Beograda, postane Nekaj. To je spodbudno in dobro pri vsem skupaj.

S politiko ste se začeli ukvarjati sredi devetdesetih let, v najhujših vojnih časih.

Državljanska zveza Srbije je bila stranka, ki mi je bila zelo blizu, zavzemala se je za človekove pravice, borila se je proti vojni ... Sama pa sem svoj delež prispevala, kakor sem vedela in znala: lepila sem plakate, sodelovala v kampanji "od vrat do vrat", se udeleževala mitingov, nastopala v občilih, zagovarjala sem prepričanje, da je Miloševića treba spraviti z oblasti.

Užice ni bilo mesto, ki bi v miloševičevskih časih ponujalo kakršno koli prihodnost. To je bilo mesto, središče za ugrabitve, vdore, nasilje, radikalizem, zemljepisno idealno za vsakršno vojno ... Kako je bilo živeti v takšnem okolju?

Veliko teže kot v nekaterih drugih mestih. Na žalost smo imeli boljši vpogled v vojno dogajanje, na kraju samem smo izvedeli, kaj vse se je dogajalo, tisti, ki smo mislili drugače, smo prevzeli večje breme resnice od drugih ... in bili nemočni, na žalost naša protivojna kampanja ni bila nič drugega kot ena od oblik Sizifovega dela, saj ni bila učinkovita. Vse to je bilo čutiti v vsakdanjem življenju, od omemb Užiškega korpusa do zvokov granatiranja, ki smo jih poslušali ... Slišali ... Najhuje je bilo leta 1992 in 1993. Prav tako se spominjam protesta vojaških vojnih invalidov sredi devetdesetih let v Beogradu, ko sem na enem samem mestu videla toliko grozljivih in strašljivih prizorov, da me je ta podoba popolnoma pretresla ...

Ste, ko ste bili mlajši, verjeli v naivni mir, tam okoli leta 1989?

Sem, verjela sem, še na kraj pameti mi ni padlo, da bodo, recimo, žrtve ljudje iz mešanih zakonov. In da se bo Bosna tako strahotno razdelila; to je bilo nemogoče predvideti. Grozljivo! Včasih se vprašam, kako smo vse to sploh preživeli in ostali normalni, če smo sploh ostali normalni ... Če nič drugega, je danes vendarle bolje: ni več strahu pred policijo, svoboda je pristna. Kar pa zadeva politike, živijo veliko teže, imajo veliko manj privilegijev, javnost jih vsak dan spremlja, nič več ni tako, kot je bilo pod Miloševićem.

Moram vas vprašati: ste predsednica Srbije (oziroma vršilka dolžnosti) in se teoretično ukvarjate z istimi posli, kot sta se Milošević in Milutinović, sedanji in prihodnji obtoženec v Haagu. Koliko je to - biti The President - odločilno, če govorimo o vojnih zločinih ali državnem genocidu, za katerega se je zamisel porodila v pisarni, kjer včasih delate?

Veseli me, da bosta oba odgovarjala za tisto, kar sta naredila ... Kajti, to morate upoštevati, ves sistem je bil drugačen. Dragan Tomić, prejšnji predsednik skupščine, v šestih mesecih ni imel toliko intervjujev, kolikor sem jih jaz imela danes, v nekaj urah; nihče ni vedel, s čim se ukvarja v prostem času, katera podjetja predstavlja, kaj dela ... Bilo mu je laže kot meni! Tomić je resda sodeloval s Šešljevimi radikali, bili so njegovi zavezniki! To pomeni, da je zdaj naša naloga boriti se proti takšnim ljudem, ki so nas vodili v vojne in tragedije ... in ki so nas pripeljali sem, kjer smo zdaj.

Ko ste prišli na položaj predsednice skupščine, ste se v duhu pripravili na udarce radikalov? Njihov primitivizem ste poznali?

Predvsem nisem pričakovala, da bom po Miloševiću poslušala miloševičevske izpovedi, radikalske pridige, norosti ... Oni naj bi bili pošteni, fini, prave cvetke - mi pa gnoj! Na to se še nisem navadila. Na položaju predsednice skupščine sem hotela ostati dostojanstvena, toda ... zgodilo se je, kar se je - da so me polivali z vodo in da je takrat stanka Voje Koštunice stopila na Šešljevo stran.

Kako sodelujete z ženskami v parlamentu? Kljub vsemu živimo v Srbiji, državi moških.

Odlično. Celo z ženskami iz SPS najdem skupen jezik, mislim, da po nekakšni ženski liniji ... Do žensk čutim odgovornost, saj so volilno pravico dobile šele leta 1946, na primer moja mama. Ženske bi rada osvobodila spon in jim pokazala, da ni nič strašnega ukvarjati se s politiko, da to ni umazan posel in da gre za vprašanje interesov. Ženske v politiki niso nič slabše od moških. To bi jim rada povedala.

In še za konec: kdaj ste bili zadnjič v Sloveniji?

Recimo leta 1987, bila sem v Mariboru in na Ptuju, kjer imam neko sorodstvo.

Kaj pa v beograjskem Mercatorju?

Udeležila sem se odprtja, videti je bilo vsaj zanimivo. Kar pa zadeva obiske Slovenije v prihodnosti, bi rada navezala stike s slovenskim parlamentom ... in to priložnost bi lahko izkoristila za vnovičen obisk Slovenije.

Še zadnje vprašanje: najbrž ste opazili, da sem bil tako uvideven, da vas vse do zdaj nisem vprašal, kateri film z Nicole Kidman vam je najbolj pri srcu.

Ne govorite mi o njej, resnično me prav preganja ... Recimo prejšnji teden sem si hotela ogledati film Monsunska poroka, neki odtrgani indijski film, ki so mi ga priporočili ... Ko sem prišla v kino in vstopila v dvorano, se je izkazalo, da so film zamenjali. Namesto Monsunske poroke so predvajali film - z Nicole Kidman v glavni vlogi! Nevzdržno, zares, celo za predsednico Srbije!