Umreti v vesolju

Vaša petdesetletna predstava Noordung doživlja reprizo vsakih deset let, zadnja predstava pa naj bi bila predvidoma leta 2045, ko ste napovedali svojo smrt v vakumu vesolja. Mislite, da je občutek umreti v vesolju nekaj posebnega?

Povejmo takoj na začetku, da sem po poklicu gledališki umetnik in da me kozmonavtika pred srečanjem s knjigo "Problem vožnje po vesolju" ni preveč zanimala. Leta 1987 sem si z objavo manifesta Rdečega pilota zgradil pomemben obrat v svoji umetnosti. Vse je temeljilo na preprostem obratu, namesto da bi si izbral dramski tekst, za katerega bi si moral zgraditi prostor - scenografijo za igralce, sem izbral Noordungov volumen v njegovem geostacionarnem satelitu. V njem se bo v prihodnosti zgodilo tisoč novih dram. Dram, kakršnih še ni bilo! Ta gledališki obrat in bitka za abstraktno gledališko umetnost sta me pripeljala leta 1998 v neposredno bližino vesoljskega programa, v Zvezdno mesto, v trening center Jurija Gagarina. Bralce moram vnaprej opozoriti, da sem specialist za dramo in konflikt in nikakor ne za vprašanja tehnologije. Seveda sem se v teh petih letih marsikaj naučil. Srečal sem se z najboljšimi v tem poklicu. Kot strokovnjak za gledališče vem, da je eden od osnovnih principov tragedije "catastrophe", to je trenutek, ko v drami pride do obrata, ki gledalce popelje v "katarzis" ter pomiritev s kozmosom. Toda tako je bilo pred dva tisoč leti v tragediji. Raziskovalci konflikta danes vemo, da je drama v informaciji. V telelogiji!

Moje srečanje z vesoljsko tehnologijo mi je pokazalo, da ni bolj kompleksnega izdelka na planetu, kot je vesoljska postaja. Na Mednarodni vesoljski postaji (ISS) je 6000 sistemov. Da ne govorimo o podsistemih. Sam sem se srečal neposredno s postajo Mir, ki je izkustvena osnova za tehnološke rešitve ISS. Vsak dan smo se srečevali s sojuzom TM, s katerim potujejo na postajo trije potniki, na desni strani navigatorja je knjiga z vsemi sistemi, če pride do kakršnekoli katastrofe. Ko pride do katastrofe, je totalna ali pa ...

Praktično ni izhoda ...

V takšnih situacijah pride sproščanja ogromnih pritiskov, in če plovilo zdrži te pritiske, zagotovo pride do okvare ali uničenja katerega od sistemov. Nemogoče je poznati vse sisteme in tedaj se začne preverjanje, kaj je šlo narobe. V roke vzameš priročnik in pogledaš. Kozmonavti in astronavti so ljudje, ki delujejo v do človeka neprijaznem okolju. Ogromen delež raziskav je usmerjenih v to, kako omogočiti življenje na vesoljski postaji. Po Miru je Mednarodna vesoljska postaja, če bo potekalo tako, kot je predvideno, tista, ki bo planetarno javnost okupirala prihodnji dve desetletji. Poglej, sam sem se srečal z vesoljskim programom pred petimi leti, pa še do danes ni bilo umetnika v vesolju. No, bila je predstava v razmerah breztežnosti. Ko sem bil tam, sem veliko spraševal in poskušal razumeti razliko med ruskim in ameriškim principom. Veš čas je bil govor o različnih vlogah sojuza TM in shuttla.

Shuttle je plovilo v obliki letala, sojuz pa je v bistvu raketa. Sicer pa so Rusi prav tako imeli svoj shuttle, ki je neslavno utonil v pozabo ...

Rusi imajo shuttle, Buran, ki je pravzaprav slaven. Ko se shuttle vrača na Zemljo, v principu ne more delovati kot letalo. Nemogoče ga je navigirati. Neke vrste jadralno letalo je. Ko gre gor, je raketa, ko gre nazaj, je, kot bi jadral. Buran je že imel sposobnosti upravljanja kot pri letalih. Shuttle je konstrukcijsko tako narejen, da ima pri vstopu v atmosfero samo 2,9G pritiska, če poteka vse o.k. Sam sem si predstavljal, gre za enormne pritiske. Seveda, če je vstopni kot večji, pritisk narašča.

V sojuzih pa gre za nekajkrat večje pritiske ...

Pri sojuzu je pritisk veliko večji. Varnostni momenti so takšni, da ne bi smelo priti do takšnih lomov, kot je bil pri Columbii. Za vstop v Zemljino orbito se je sojuz TM izkazal za idealnejšega.

Navsezadnje so imeli Američani v zadnjih letih precej več nesreč kot Rusi. Izgubili so dva shuttla od petih.

Katastrofe danes doživljamo medijsko. Televizija je muzej za nesreče. In ko pride do nje, se začne preigravati statistike. V tej statistiki se hitro ugotovi, da je imel ruski vesoljski program na začetku razvoja več nesreč, tudi takšnih, za katere javnost ni izvedela, sam sem bil na takšnem kraju nesreče, toda kasneje v drugi fazi razvoja so se zminimalizirale. Sojuz se je izkazal kot zelo uspešen. Kot idealna forma dveh krogel, ki sta ena nad drugo. V spodnji krogli je tisti del, ki je namenjen za bivanje kozmonavtov pri vstopu v orbito. Ko posadka doseže orbito, se odpre prehod v drugi del plovila. Forma je odlična, seveda je vse prej kot udobna. Space shuttle je preprosto kot cockpit letala. Kake velike razlike, razen da posadka pri izstrelitvi leži, ni. V sojuzu je za telo zelo neudobno, če se izstrelitev zavleče. Včasih se ta premakne tudi za nekaj ur. In biti nekaj ur v položaju, ko imaš noge zelo pokrčene, ni ugodno. Ko sem prišel na selekcijo in so me dali v centrifugo, sem šele prvič pomisli, da mogoče nisem mislil tako resno. Toda ko te enkrat zaprejo, ni več izhoda, in začnejo goniti pritisk. Drugi ključni preizkus je vrtljivi stol. Gre za vestibularni aparat, aparat ravnotežja. Ta je zelo pomemben pri sojuzu, ker se veliko vrtiš. Ujeti moraš vesoljsko postajo. Za pot navzgor je potreben dan in pol, za nazaj le nekaj več kot tri ure. Doslej ni bilo veliko katastrof ob vrnitvi.

Sojuzi pristajajo podobno kot ameriške rakete. Modul s padalom ...

Rusi pristajajo na Zemljo. Zakaj?

Iz preprostega razloga; ker so Američani pri programu Apollo pristajali v morje, so Rusi hoteli dokazati, da zmorejo pristati tudi na Zemljo. Gradimo se na razlikah, ali ni tako?.

Potovanja v vesolje so del vsakdanjika, vesoljcev pa se kljub prvim "space" turistom še vedno drži neki pridih herojstva. Še posebej, če umrejo pri svoji misiji.

S poletom ni skoraj nič primerljivega. Kozmonavt ali astronavt postaneš v trenutku, ko se konča odštevanje. Odstopa ni več. Pravzaprav te usposabljajo za posebne trenutke, ko gre lahko nekaj narobe. Ali posebne čisto v drugem smislu; recimo ko greš z Orlan obleko ven iz postaje, recimo prvič, in pogledaš navzdol proti Zemlji, dobiš neznan občutek, verjeti moraš, da ne boš padel dol.

Kozmonavte in astronavte so namensko medijsko prikazovali heroično in nadčloveško. Vendar to definitivno ni tako, kozmonavti se borijo s svojim heroizmom. Kozmonavt je: zdravo funkcionalno telo, ki je sposobno izvršiti zadane mu naloge. Pri poletih je vse avtomatizirano. Ključen človek poleta je navigator, ki prevzame v roke navigacijo, če odpove avtomatizem. In tudi selekcija se dela po tem ključu, začne se z izbiro navigatorja, potem inženirja krova in nazadnje z nadzornikom življenjskih funkcij.

Vendar mora biti pri astronavtih vseeno prisotna neka neustrašnost.

Niti ne. Eden mojih glavnih predavateljev je bil doktor psihologije, ker smo v campusu pač morali opravljati tudi psihološke teste. Vprašal sem ga, iz česa je doktoriral, odgovoril mi je, da iz teme kamikaze!

Torej so vesoljci po naravi kamikaze?

Njegova definicija kamikaze je bila zelo preprosta: Vsak je kamikaza! Samo človeku moraš izključiti v njegovih kognitivnih procesih določen vzorec ali ga vključiti, to sem jaz dodal, recimo, slavo, boga, znanost, mater, domovino. Sam sem takrat v centrifugi pri simulaciji vključil register Umetnost. In že si kamikaza. Vesoljci so ljudje, ki se usedejo na vrh bombe, ali pa kot je v shutllovem primeru, jahajo na bombi.

Eden od velikih problemov kozmonavtike je bil sočasni vžig motorjev. Vžig se je moral zgoditi v isti tisočinki, če ne, se je raketa nagnila in razturila. Takšnih nesreč je bilo kar nekaj.

Podobne, kot jih lahko gledamo o dokumentarcih o raketnem pionirju Wernerju von Braunu in prvih vojaških raketah.

Ne! Pri von Braunu so se v glavnem sesedale. Ena od znamenitih nesreč je bila, ko se je raketa prevrnila in odpeljala kot avto. Zgodovina katastrof se tudi spreminja. Po mojem potrebujemo manjša plovila. Zakaj je shuttle tako velik? Zgolj zaradi nosilca goriva in tovora. Shuttle nosi desetkrat več tovora kot progress. V tem trenutku se projekt X-price ukvarja s tako imenovanim dvostopenjskim plovilom. Letalo, ki je podobno vohunskemu Black birdu, ki leti 20 km visoko in izstreli orbitalno plovilo.

Podobno kot so bile v sedemdesetih in osemdesetih tiste futuristične slike shuttlov, ki vzletajo s trupa boeinga 747.

Plovila konstrukcijsko niso zdržala. Tako bo tudi "Lockheed martina" treba prevrednotiti. Saj bi bil ogromen in bi imel tank z gorivom kar vključen v sebi. Ko rečem manjša, mislim v bližnji prihodnosti. Vsekakor so plovila, ki letijo do orbite, nekaj drugega kot plovila, ki plujejo po vesolju. Ta bo šele treba definirati. Ne bodo ne letala, kot so shuttli, ne lifti. Ptice v breztežnosti ne morejo leteti.

Rusi ostajajo pri raketah, najbrž tudi zaradi denarja.

Ruski vesoljski program porabi toliko denarja, kot ga je približno zaslužil film Vojna zvezd. Problem je v tem, da ne sojuz ne progress ne moreta v vesolje tovoriti stvari, ki jih tovori shuttle. Kljub denarju je ruski vesoljski program fascinanten! Zvezdno mesto je akropola, če se izrazim staromodno. Toda shuttle vozi bazično tehnologijo za gradnjo mednarodne vesoljske postaje.

S padcem Columbie se je torej nekako sesula logistika vesoljske postaje.

Progress in sojuz dovažata hrano in ljudi. Rusi sicer izdelujejo elemente, shuttli pa jih tovorijo do postaje. Shuttle ima namreč v hrbtu veliko skladišče. Tudi Američani imajo velike probleme s kapitalom. Ko se shuttle vrne, je potrebna prenova, vredna 60 milijonov dolarjev. Nova gradnja sojuza pa stane zgolj 16 milijonov dolarjev. Ruski program je kategorično cenejši in varnejši. To je dejstvo v tem trenutku.

Vesoljska tehnologija se je, vsaj kar se plovil tiče, nekako zaustavila. Shuttli so nastali v osemdesetih letih, Rusi pa letijo tako kot pred tridesetimi leti. Kljub velikemu tehnološkemu napredku v zadnjem desetletju se vsaj na prvi pogled ni zgodilo prav veliko.

Prisoten sem bil pri razreševanju enega od detajlov, ki veliko pove o novi situaciji odnosov med ZDA in Rusijo. Zaradi kontrolnih plošč je nastala dilema med agencijama. Šlo je za to, ali naj se Mednarodna vesoljska postaja digitalizira. Seveda! Rusi so bili navajeni na sojuzov analogni panel in niso imeli nič proti digitalizaciji, toda digitalizacija ima tudi svoje negativne strani. Ob prevelikem pritisku digitalna tehnologija odpove. Kaj potem? Popravljanje digitalnih sistemov je precej bolj zapleteno. Rusi in Američani so nato dosegli kompromis, analogni panel je shematsko prenesen v digitalni program. Toda tukaj niso samo Američani in Rusi. Tu je še evropski vesoljski program, Arianne in neodvisna produkcija, ki je seveda popolnoma onemogočena oziroma totalno kontrolirana. Ne smemo pozabiti, vesoljski program je vojaški program v vseh primerih. Zato je Asociacija avtonomnih astronavtov (AAA) zelo pomembna. Sam ji pripadam. Lahko jo najdete na internetu.

Povejmo še enkrat, vesolje je navsezadnje ustvarjeno ali proizvedeno, tako da naj človek ne bi potoval po njem. Zato je to na neki način fascinantna bitka med naravo in kreacijo.

Ne nazadnje je težko ostati dolgo v vesolju. Krikaljov je bil po desetih mesecih, preživetih na vesoljski postaji, telesno precej deformiran.

Če vzamemo besedo deformiran dobesedno, je odgovor da, če pa vzameva Krikaljova, se je samo podaljšal. Človeško telo se bo spremenilo. To je dejstvo. In tega dejstva se najbolj veselim. Prišlo bo do čudeža brez čudeža, do svetega brez žrtvovanja. Ta, ki se odloči, da se bo izstrelil, je samomorilec, vsak, ki se odloči, da bo živel do konca svojega življenja, je samomorilec. Smrt ni relevantno vprašanje. Znanje, kreacija in svoboda, da.

Umreti v vesolju, sicer šele čez 42 let, si želite tudi vi.

Moj projekt je, da ko bom umrl, grem gor umret. Hočem umreti na belvederu.

Nekateri ljudje imajo vizijo, da če že morajo umreti, potem bi umrli v vodi ali pa kot alpinisti v gorah.

Vsak kozmonavt, opravil sem pogovor z najmanj desetimi, je dejal, da ko gleda iz vesolja na Zemljo, ga niti malo ne mika, da bi se vrnil.

Kaj doživljajo, kaj je tako fascinantnega?

Vsekakor je drugače od posnetega, vsi so mi rekli, da so posnetki na neki način pornografski. Gre za metafizične kategorije. Vidiš konkretno globino vesolja. Tridimenzionalno črno. Z Zemlje je pogled romantično opisan z zvezdami ali pa si orientacijsko usmerjen. V tem smislu je tehnologija potovanje v prihodnost, mit potovanje v preteklost. Umetnost in znanost, združena, nas bosta pripeljale do resnice. Ta se razlikuje od resničnosti. Tako danes že govoriva o mitu Columbie. O Columbii in kar se je res zgodilo, bodo sodili strokovnjaki, pa še tu so polja za špekulacije široka.

V tovrstnih nesrečah so tudi kasnejši uradni rezultati preiskav ponavadi zaviti v meglo.

Katastrofe opravljajo pomembno civilizacijsko nalogo. Kdo bi vedel, kakšno. Vem, da v resničnosti niso vse smrti enako pomembne, in to me žalosti. Zato se držim stavka: Smrt ni relevantno vprašanje.

Eden od očitkov pri shuttlu, ki se je pojavljal na samem začetku programa, je bil, da gre za nekakšno letečo krsto, saj praktično ni nobenih reševalnih naprav. Po drugi strani pa se najbrž posadka Columbie pri tisti hitrosti in pritisku nikakor ne bi mogla rešiti iz plovila.

Da se reševati v vesolju. Med mojimi prvi gledalci Likvidature atraktor v Bremnu je bil Richard Gordon, navigator pri poletu na Luno, Apolla 12. Pogovarjala sva se o tej temi. Z njim sem se pogovarjal o Apollu 13; njegova teza je bila, da je potrebnega več dela pri logistiki reševanja. Vsako vesoljsko plovilo dobi svojega dvojnika pri gradnji. Torej, vedno se izdeluje plovila v paru. Eden je v back upu, če se kaj pokvari. Ekipe so narejene na tri. Če eden odpade, se zamenja vsa trojica.

Najbrž zaradi usklajenosti posadke, če se ta več mesecev pripravlja skupaj.

Poznaš se v nulo. Vendar če odpade druga ekipa, se projekt začasno zaustavi.

Pri Columbii je bilo rečeno, da tudi če bi se posadka evakuirala recimo na Mednarodno vesoljsko postajo, bi potrebovali najmanj nekaj tednov, da bi za silo usposobili nov shuttle, ki bi jih šel iskat. Pa še ta bi smel imeti največ dva člana posadke.

Seveda bi jih potrebovali. Vendar je za vsem ogromno mitologije. Američani so največji mitomani. Prav zaradi tega so proti turizmu v vesolju. Rusi so dokazali, da lahko potuje vsako zdravo bitje in ne samo nadčlovek. V tem smislu je zelo pomembna razgradnja mitov.

Shuttle je potemtakem za turizem veliko bolj primeren, saj je sila, delujoča na posadko, veliko manjša kot pri sojuzu.

Res je. Shuttle je veliko udobnejši. S sojuzom TM so še pred 15 leti lahko potovali le kozmonavti, manjši od 180 cm. Šele sedaj so lahko visoki tudi 185 cm. Za Jurija Baturina, ki je višji, so morali posebej preurediti cel sistem glede na njegovo višino. Sedanji shuttli se bodo morali, kot sem že rekel, prevrednotiti. Nedvomno je, da bodo morali dobiti lastnosti Burana.

Buran je bil enako velik kot shuttli?

Enako velik. Zagotovo se bo v nekaj letih razvil projekt X-price, ki poteka po vsem svetu in ga v Moskvi razvija moj ruski producent predstave Biomehanika Noordung Sergej Kostenko. Rezultati so zelo blizu.

VPR: Burana in Pticka so izdelali 1988, nikoli pa niso leteli z njima v vesolje, niti ju niso razvijali. Kaj največ so z Buranom dosegli?

To, da se ga je dalo upravljati. Letel je poskusno brez posadke. Zakaj ni letel v vesolje? Odgovor je preprost. Sovjetski imperij je razpadel in zmanjkalo je denarja. Projekt Buran je zagotovo eno največjih zmagoslavij ruskega vesoljskega programa in tragična zgodba svetovne kozmonavtike.

Koliko plovil so izdelali?

Dve.

Na eno naj bi sesula streha hangarja, potem pa so ga skušali neuspešno prodati na dražbi zgolj za 6 milijonov dolarjev.

Obe sta neuporabni. Eden je v Kazahstanu, z njim so delali poskuse. Drugo je v parku Gorki v Moskvi.

V moskovskem Buranu naj bi bila sedaj celo restavracija.

Večja tragedija kot nesreča Columbie je zagotovo dejstvo, da Buran nikoli ni letel. Zaradi tega se niso razvili določeni sistemi za upravljanje. To je imel Buran odlično izdelano.

Zakaj ZDA niso uporabile njegove tehnologije?

Iz preprostega razloga. Niso imeli interesa. Tedaj so bile še vedno v vesoljski tekmi z Rusi. Tudi sicer ZDA ne bi šle nikakor v sožitje z ruskim vesoljskim programom, če ta ne bi bil cenejši.

Za ZDA in Rusi so svoj pohod v vesolje napovedali Kitajci. S kakšno tehnologijo?

Kitajci sodelujejo z Rusi. Ko smo imeli generalko za predstavo, so imeli Kitajci v iljušinu trening v breztežnosti. Tajkonavti, kot svoje vesoljce imenujejo Kitajci, bodo leteli že v naslednjih dveh letih, čeprav so že pred štirimi leti rekli, da bodo leteli do leta 2000. Kitajce nezgode še čakajo.

Američani na eni strani sanjajo o pristanku s človeško posadko na Marsu, po drugi pa potovanje shuttlov traja le par tednov.

Nihče ne ve, kaj se bo zgodilo s telesom ob dolgem bivanju v vesolju. Še ni bilo otroka, ki bi se rodil v vesolju. Kako se bo otroško telo razvijalo v teh razmerah, si sploh ne znamo predstavljati. Mikrospremembe so jasne, toda ...

Pot na Mars pa naj bi bila sploh kritična tudi zaradi goriva. V ZDA se je veliko govorilo o jedrskem pogonu plovil.

Vsa tehnološka vprašanja so rešljiva - to je izjavil William O'Neill na lanskem srečanju na OLATSU v Parizu. Npr. eden od začetnih velikih problemov na postaji Mir je bila zvočna izolacija, zaradi pomanjkanja prostora so slabo izolirali aparature. Hrup v postaji je bil neznosen. Pravi Art of Noise. 90 % dela v začetni fazi je bilo namenjenega odpravi hrupa. Dodaten denar, dodatni transporti, in kar je najpomembnejše, čas.

Ena od težav pri vesoljskih postajah je ustvarjanje umetne gravitacije.

Lani smo snemali film o predstavi v breztežnosti in umetnosti v vesolju pri Arthurju Clarku, veliki avtoriteti in futurologu. Z njim sem se o tem veliko pogovarjal. Zelo preprosto je odgovoril: kombinacija obojega, magnetnih čevljev in centrifugalne sile. To je že mit o vesoljskem plovilu, ki ga še nimamo.

Ampak telo se bo najbrž kljub temu razlezlo.

Da. Zato je ustvarjanje centrifugalne sile ena od glavnih rešitev. Toda kako sestaviti to plovilo v vesolju? Ljudje so si predstavljali, da se bo to zgodilo veliko prej. Osvojitev Lune je bila morda prehitra. Realnost so daljinsko vodeni projekti. Rakete z daljinsko vodenimi objekti so eden od pomembnih segmentov. Tragedija Columbie je ravno pravšnja za prevrednotenje projektov, tako konstrukcijsko kot kapitalsko.

Kakšen naj bi bil prihodnji razvoj? Jedrski motorji bi v primeru Columbie ali Challengerja pomenil Černobil.

Glavni problem je, kakšno gorivo bo na Zemlji. S čim se bomo vozili, recimo z vodikom ali vodko.

Krikaljova ste osebno spoznali. Ali se mu posledice predolgega bivanja še poznajo? Je ostal enako visok, so ga morali operirati?

Krikaljov je fascinantno normalna oseba v dobesednem in prenesenem smislu. Na fotografiji, ki jo imam tukaj, je Krikaljov poleg svojega kolega Jurija Gidzenka. Oba bi morala biti približno enako velika, Krikaljov sedaj izstopa po višini.

Kaj bo zdaj s posadko na ISS?

Nekaj časa bo ostala na postaji!

povezava

povezava