Egipčanska mumija v Ljubljani

Kdo je človek, ki je razstavljen kot eksponat za obiskovalce muzeja?

To je Amonov svečenik, ki se je imenoval Isahta in je deloval v Luxorju, njegova grobnica pa se je nahajala na drugem bregu Nila na tebanski nekropoli.

Kako se je mož, ki je pred tremi tisočletji skrbel za duhovno življenje starega Egipta, znašel v Ljubljani?

Po naključju, ker se je avstrijski diplomat Anton plemeniti Lavrin, ki je služboval v Kairu, zavzel, da bi tudi Kranjci imeli egiptološke spomenike in je dal njegovo mumijo sredi 19. stoletja pripeljati v Ljubljano.

Kje jo je dobil? Jo je kupil na bazarju?

Kupil jo je od preprodajalcev starih egipčanskih spomenikov, to je bilo takrat običajno. Zato je malo podatkov, kje naj bi se nahajala grobnica Isahte. Ve se, da je iz časa 25. ali 26. dinastije, iz 7. do 6. stoletja pred našim štetjem, ko so bile grobnice monumentalnih dimenzij in so posnemale templje. Podatek od preprodajalca je bil samo ta, da je iz bližine Memnosovih kolosov.

Kaj je argument proti sumu, da so diplomatu podtaknili mačka v žaklju, ali kako lahko verjamemo na besede egipčanskemu starinarju?

Napisi na krsti potrjujejo trgovčeve besede. Prvi jih je že leta 1866 razbral takrat komaj dvajsetletni egiptolog Albert Kosmač, ki je študiral orientalistiko na Dunaju.

Kdaj je bila mumija prvič razstavljena v Ljubljani?

V prvi polovici 19. stoletja je bila razstavljena kar v licejski knjižnici skupaj s krokodilom. Potem so jo prestavili v preddverje Narodnega muzeja, kjer je bila eden tistih predmetov, ki so privabljali ljudi v muzej. V recepciji takratne Ljubljane poznamo predvsem polemiko glede obeliska, ki ga je Lavrin želel iz Egipta pripeljati v Ljubljano. Bil je problem, kdo bo plačal prevoz tako kolosalnega spomenika iz Afrike; Kranjska deželna vlada tega ni hotela plačati.

Prvi obelisk so iz Egipta prepeljali Francozi in ga kot svetovno čudo postavili na Place de la Concorde v Parizu.

Ja, če bi takrat zbrali denar, bi imeli tudi v Ljubljani pravi egipčanski obelisk. Kam je zašel ta obelisk, še ugotavljajo, ena izmed domnev kaže, da je bil prepeljan v Ameriko.

Kaj pripovedujejo napisi na krsti o življenju Isahte?

Ne pripovedujejo o opravljenih delih umrlega, so verski teksti, magične formule, ki mu zagotavljajo večno življenje.

S čim je stari Egipčan lahko obdržal življenje tudi po smrti?

Vse življenje je moral delovati po moralnih principih, po veljavnih standardih pravičnosti. Ko je umrl, je bilo njegovo srce simbolično postavljeno pred sodbo deveterice Bogov, ki so tehtali: na eni strani njegovo srce, na drugi pa pero boginje Maat, boginje pravičnosti, in tehtnica je morala biti izenačena; njegova slaba dejanja niso smela biti težja od njegovih pravičnih del.

Kaj so bila dobra dejanja?

Ohranjeni so teksti napotkov: nikomur ne smeš napraviti krivice, v družbi starejših ne smeš preglasno govoriti, kadar si povabljen, moraš počakati, da prvo začne jesti gostitelj, ne smeš se prekomerno nažirati, nikogar ne smeš oslepariti.

Kako bi na preprost način predstavili princip branja hieroglifov? Če vidiš sliko sokola, je to A?

Simboli hieroglifov temeljijo na treh principih. Na fonetični pisavi, ki ste jo opisali, kjer vsak simbol stoji za en zvok. Prvi del besede je zapisan fonetično, na koncu besede pa je še determinativni hieroglif, ki označuje kategorijo te besede; ali gre za pojem, ime, ime božanstva, za geografski pojem, za arhitekturni. Včasih pa so še isti hieroglifi - ki drugače označujejo soglasnike - uporabljeni kot ideogrami, ko pomenijo točno to, kar prikazujejo: podoba sokola takrat pomeni tudi sokola. Hieroglifi niso bili pisani s presledki, ni praznih prostorov med besedami.

Cel tekst je napisan na en mah, brez pavze in pike?

Tako, zato je treba besedilo prebrati s pomočjo slovnice in hieroglifnih pomenov.

Kako je bilo mogoče, da skoraj dve tisočletji nihče ni razumel hieroglifov, potem pa se je pojavil Champollion? Zakaj je njemu uspelo?

Bil je genij, že pri petnajstih je bil fanatični raziskovalec Egipta, za maturitetno nalogo je napisal takšen tekst, da so ga takoj nastavili za predavatelja na univerzi. Znal je toliko jezikov Bližnjega vzhoda, da je na osnovi jezikovnih primerjav uspel dešifrirati hieroglife. V pomoč so mu bile kartuše, v katerih so se nahajala imena vladarjev in na ta način je prišel do rekonstrukcije. Tekoče je obvladal tudi koptski jezik, ki je zadnja stopnja razvoja staroegipčanskega jezika. Vse, kar si je zamislil, je tako za šalo sproti prevajal v koptščino.

Detektivsko vprašanje: ko še ni poznal hieroglifov, kako je lahko vedel, da so znaki pred njim imena faraonov?

Na rozetnem kamnu je isti tekst napisan v treh različnih jezikih: v starih hieroglifih, v demotski pisavi in v stari grščini. Imena faraonov so bila poznana že prek starogrščine.

Zakaj je sploh prišlo do splošne pozabe hieroglifskega branja?

Znanje hieroglifov ni bilo splošno, v zadnjih obdobjih so se svečeniki, ki so jih poznali, vse bolj zapirali v svoj skrivnostni svet kriptografskih napisov, ki še do danes niso popolnoma razvozlani. Sami svečeniki so poskušali prikriti svoje znanje hieroglifov tako, da so npr. napisali tekst, ki je izgledal banalen, če pa si poznal način dešifriranja, si lahko našel še skrit pomen kriptografske pisave. Ko so stari Grki prevzeli oblast nad Egiptom, so sami svečeniki vedno bolj komplicirali način pisanja hieroglifov in se zapirali v vase zaprt svet. In s tem je prišlo do splošne pozabe hieroglifov.

Čemu ta potreba skrivanja?

Svoja znanja so skrivali pred tujci. Aleksander Veliki se je proglasil za najvišjega svečenika oziroma najvišjega poglavarja Egipta. Vzel si je pravico, da sme vstopiti v najsvetejši del templja, ki je bil pridržan samo faraonom. Svečeniki so imeli pomembno vlogo, predvsem v obdobjih turbulenc, ko je bil Egipt ogrožen. Takrat so velikokrat oni prevzeli oblast.

Ali je na podlagi znanih zapisov mogoče govoriti tudi o herezijah, ali so bili vsi napisi pravoverni?

Egipt je imel kompliciran sistem verstva, saj je sočasno je obstajalo več božanstev. Celo za obdobje Amarne, ki so ga še v prejšnjem stoletju pojasnjevali kot čas monoteističnega verovanja v boga Amona, se je po novih odkritjih izkazalo, da so sočasno verjeli še v druga božanstva. Težko je govoriti o neverstvu, ker je bilo v Egiptu dovoljeno verovanje v različne bogove.

Če bi simplificirali: je obstajala široka paleta bogov, od posameznika pa je bilo odvisno, katere je spoštoval?

Bolj od mesta, v katerem je živel. V določenih mestih so poudarjali kulte različnih bogov, tako da se praktično pozna za vsako mesto templje in bogove, ki so bili tam čaščeni.

Ljubljanski Isahta ima na notranji strani krste upodobljeno sliko privlačne deklice. Je bila to popotnica za onostranstvo?

Ne, to je boginja Nut, ki je boginja neba. Ona sprejme pokojnika pod svoje okrilje, ki tako postane ena od zvezd na nebu.

Isahta živi kot zvezda na nebu, ob pregrešnem življenju pa bi lahko končal tudi bolj klavrno?

Takrat je umrlega požrla zver, njegovo ime je bilo izbrisano, ni prišel do večnega življenja. Trupla teh, ki niso upoštevali vodil moralnega življenja, so po smrti vrgli v Nil.

Zdaj sva v mitu. Kaj pa ob realni smrti?

Pokojnik si je že za življenja zgradil grobnico, ki je bila pripravljena za čas njegove smrti. Tudi načini mumificiranja so bili različni, odvisni od imovine pokojnika. Večina ohranjenih so grobovi pomembnejših oseb, za navadne ljudi se predvideva, da so bili mumificirani na preprosti način in potem pokopani v puščavskem pesku; njihovih grobov do zdaj še ni bilo odkritih.

Če si umrl kot kdorkoli že, pa si bil v vsakem primeru vsaj mumificiran.

Kult mrtvega je bil na začetku skoncentriran na faraona, kateremu je bilo omogočeno posmrtno življenje, se je v obdobju demokratizacije razširil na širši krog ljudi, tudi na navadne dvorjane.

Ali je bil posmrtni dom bogatejši kot oni za življenja?

Ni nujno, ker pa so ohranjeni predvsem spomeniki grobnih kultov in veliko manj stanovanjskih naselbin, dobimo tak vtis. Podatki nam niso znani, ker so bila naselja zgrajena ob robu območja Nila, ki jih je preplavljal, tako da so jih velikokrat na novo zgradili.

Do kdaj so vršili mumifikacije?

Še v času rimskega imperija. Ena od teorij predvideva, da je kot tradicija prišla v kroge katoliške cerkve, ki so uspeli mumificirati nekatere svoje svečenike. Vendar pa še ni dorečena, ker cerkev ne dovoljuje znanstvenih raziskovanj posmrtnih ostankov teh svečenikov.

So sovjetski znanstveniki balzamirali Lenina po principih egiptovskih mumifikacij?

Tega ne vem, bo pa dandanes še posebej s kloniranjem ponovno živelo zanimanje za mumifikacijo; z novega zornega kota pričenjamo razumevati znanje starih Egipčanov in tudi njihovo verovanje. Ko sem bila najstnica, se spominjam, kako smo se norčevali iz njihovega verovanja v ponovno življenje.

S kloniranjem lahko dobimo novega Tutankamona?

Odgovor bo prinesla prihodnost. Debate bodo zelo vroče, kaj je dovoljeno početi z mumijami.

Rimljani pa niso bili preveč fascinirani nad navadami Egipčanov, saj je sami niso dali mumificirati?

Pri njih je pretehtala katoliška vera, ki pa ima določene skupne osnove z starimi egipčanskimi bogovi. Figura boginje Izide, ki pestuje majhnega Horusa, je praktično simbolizirana v Mariji z Jezusom. Tudi zgodba je bila zelo podobna. Gre za sina boga Ozirisa, ki ga je poskušal brat Set onemogočiti in prevzeti oblast nad Egiptom. V zadnjem poskusu ga je popolnoma razkosal, ker pa je bila Izida vseveda, ga je ponovno sestavila in z mrtvim oz. ponovno oživljenim Ozirisom je spočela sina Horusa.

Sinonim za učenost Egipta je legendarna aleksandrijska knjižnica. Od kod so prišli ti barbari, ki so jo uničili v požaru?

To so bili Rimljani, omenja se Julija Cezarja. To je tragedija, vendar pa se na osnovi najdenih pisnih virov iz Egipta poskuša vsaj sestaviti register del, ki jih je obsegala.

Kolikšen del Egipčanov je bil pismen?

Vladajoči sloj in faraoni seveda, običajni ljudi pa ne, vendar pa so obstajali pisarji, ki so pisali in sestavljali pisma za navadne ljudi. Znani so teksti, ko človek prosi za pomoč bogove, da ga duše umrlih ne bi nadlegovale v življenju.

Ko opisujete pisma slehernikov: so ti prek pisarjev pisali samo bogovom in uradnikom?

Najdeni so drobci keramike, takoimenovani ostrakoni, ki so se uporabljali za korespondenco; nekdo npr. piše: pošlji še toliko delavcev na področje te in te grobnice.

To pomeni, da je sel nesel pismo v obliki keramične ploščice?

Tako. Pisma so obstajala tudi na papirusih, ki pa so slabo ohranjeni zaradi poškodb papirusov. Na srečo so učenci pisarjev vadili tako, da so standardne tekste kot nekakšno šolsko knjigo s papirusov prepisovali na ostrakone.

Krsta svečenika Isahte je popisana s hieroglifi tudi na notranji strani. V njej je bil le pokojnik, ki je končal svoje bralno življenje, komu so torej ti teksti namenjeni?

Magični ritualni teksti so namenjeni bogovom.

Faraonom, katerih želja je bila, da po smrti zažarijo na zvezdnem nebu, so v grobnice nanosili še velika bogastva. Čemu?

To je simbolika, tako kot če bi se mi spraševali, kaj bodo rože na grobu umrlega.

Kaj pa zgodbe, da so s pokojnim faraonom odšli v grobnico tudi njegovi podaniki?

Ne, to mnenje je danes že izginilo. Tako so mislili egiptologi v prejšnjem stoletju, medtem ko sodobna egiptologija ne govori več niti o suženjelastniškem sistemu, ne govori o sužnjih, ampak bolj o služabnikih. Spremenile so se definicije. Raziskava znanosti velikokrat izhaja iz pojmovanj in sistemov naše lastne družbe. Šele takrat, ko se določene strukture pojavijo v sodobni družbi, lahko dojamemo te iste politične strukture v preteklosti. Zaradi tega mislim, da se bo egiptologija še naprej razvijala. Bolj ko bo naš sodobni svet napredoval v tehničnem razvoju, bolj bomo lahko razumeli tehnike starih Egipčanov. Še vedno ni popolnoma razkrito, na kakšen način so zidali piramide.

Ta dvom v obstoj sužnjev pri Egipčanih zamaje tudi Biblijo, ki govori o Jožefu in naposled Mojzesu, ki svoje ljudstvo odpelje iz egipčanskega suženjstva.

Znano je že, da so bile določene vsebine hebrejske religije rahlo prirejene, tudi zgodovinski viri in absolutne datacije so zelo problematične, ker so Hebrejci staroegipčansko zgodovino in kronologijo priredili po svojem okusu, po svojih vladarjih.

Ali je v Sloveniji poleg mumije in mumificiranega krokodila še kak poseben egipčanski pomnik?

Dva kamnita sarkofaga iz stare države se nahajata na pokopališču v Vipavi, dvesto predmetov iz egipčanske zbirke je v Narodnem muzeju pa nagrobni stožec iz rimske Emone.

Kaj so že Rimljani prinašali egiptovske relikvije v Emono?

To je bila sekundarna najdba iz arheoloških odkopavanj slojev Emone. Okoliščine te najdbe so zelo nejasne, ker so podatki o teh starih izkopavanjih zelo skopi. Stožca tudi niso našli in situ, na mestu, na katerem je počival, temveč šele na kupu zemlje, ki so ga odkopali.

Dobri dve in pol stoletji pustolovci, trgovci in raziskovalci že izkopujejo ostanke starega Egipta. Česa še niso odkrili? Grobnice Aleksandra Velikega?

Ne išče se toliko blišča in pompoznosti, ampak se raziskave osredotočajo na določena vprašanja. Na denimo pojasnitve družbenega zastoja, sprememb verstva v določenem obdobju, problem politeizma ali monoteizma; to mislim, da so večje uganke. Nova izkopavanja bodo lahko prinesla nepričakovane podatke, ki bodo morda odgovorile na vprašanja o sami strukturi družbe.

Ali je zdaj za zdaj mit ali realnost, da je faraonka Hačepsut z lažno brado kot ženska zavladala kraljestvu?

Ženske so imele pomembno vlogo tudi v starem Egiptu, bile so vrhovne svečenice, prek ženske linije se je oblast faraonov v določenih obdobjih sploh lahko nadaljevala. Tudi tu gre bolj za naše interpretacije, za umišljene predstave o zapostavljanju žensk v starih družbah. Ko govoriva o podobah, z njimi si pomagamo pri dataciji posameznih izkopanin, ko upoštevamo spoznanja upodabljajočih umetnosti; posebne načine, na katere se upodabljali določene like v različnih obdobjih. Egiptologija je zelo široka znanost: je istočasno jezikoslovje, arheologija in umetnostna zgodovina. Poskušamo raziskati vse spektre življenja človeka.

Kaj pa živali? So tudi njih balzamirali?

Svete živali. V poznem obdobju so znane celo živalske nekropole. Na področju templjev so gojili svete živali, ki so jih potem selekcionirali na osnovi barve in vzorčka. Dandanes imate na Japonskem zlate in srebrne ribe, ki jih gojijo in vzgajajo tako, da bi dale določen vzorec. Človek si želi nadvladati naravo in si jo prirediti po svojih predstavah.

Je imel morda krokodil status hišnega ljubljenčka?

O tem se ne ve. Znano pa je božanstvo Sobek, ki je bog v obliki krokodila, in zato so častili tudi krokodile kot vodno božanstvo, kot simbol rodovitnosti.

Kdaj so začeli pustolovci in raziskovalci odkrivati Egipt?

Prvi že v antiki. Manj poznani so prvi arabski zapisi o starih egipčanskih ostalinah, ki so iz časov pred Napoleonovo ekspedicijo. V Muenchnu imam kolega, ki dela doktorsko disertacijo o poročilih Arabcev ob svojem prihodu v Egipt; v kakšnem stanju so bile piramide in sploh spomeniki takrat.

Se plenitve piramid pojavljajo šele v sodobnejših časih?

Ne, plenili so jih že v egipčanskem času. Zato se tudi predvideva, da so bile mumije iz grobnic umaknjene v takoimenovane cachette, v skrivne votline, kjer so jih svečeniki poskušali zaščititi pred roparji.

Rop piramide te v poslednji sodbi ni pripeljal na nesmrtno zvezdno nebo. Sklepali bi torej, da je bilo tudi takrat brezboštvo precej razširjeno?

Lahko predvidevamo, da so bili to tisti, ki niso imeli omogočenega balzamiranja. Ki tako ali tako niso imeli videli pred seboj poti v nesmrtnost.

Je bil Ra vedno bog sonca, ali je lahko hkrati utelešal še kakšno drugo božansko silo?

Vedno je bil prisoten, le da se ga je v določenih obdobjih bolj, v določenih pa manj častilo. To si lažje predstavimo s paralelo grških bogov. Koncept pojmovanja starega Egipčana je, da so tako dobre kot slabe sile pozitivne, ker vzpostavljajo ravnovesje. Iz tega principa tudi izhaja to, da so dovoljevali verovanja v različne kulte; različna mesta so častila različna božanstva.

Danes je moderni pojem reciklaža materialov. So tudi Egipčani predelovali stare stavbe v nove namene?

Reciklaža je predvsem znana iz obdobja Ramzesa II. On je dal zelo veliko monumentalnih kipov preurediti v lastno podobo. Bil je vladar, ki je izredno veliko stvari opremil s svojim imenom. Egiptologi so v zadnjih letih ugotovili, da je veliko "njegovih" spomenikov stalo že pred njim. Za Rimljane pa je znano, da so zadnjo odkrito piramido najbolj severno od vseh piramid v svojem času praktično posneli in uporabili njene kamne pri svojih gradnjah. Tudi stari Egipčani so svoje stavbe včasih gradili iz starih monumentov.

V devetnajstem stoletju se je razvila trgovina prodajanja spomenikov evropskim diplomatom, raziskovalcem in trgovcem?

Še danes je prisotna v določeni meri. Grobnice, ki so zaprte pogledu turistov, so najbolj izpostavljene, zato ker se lahko iz njih naskrivaj ropa. Dokumenti izpred sto let kažejo, da stanje zaprtih grobnic ne odgovarja več današnjemu. S sten se reže slikarije in se jih prodaja turistom.

Če grem na bazar v Kairo ...

... lahko kupite marsikaj, ha-ha. Sem slišala, da se da dobiti celo knjige iz nacionalne biblioteke, ki se jih ne dobi na izposojo. Tako se govori v egiptoloških krogih.

Značilnost starega Egipta je, da se je razselil dobesedno na vse strani sveta. Kateri je največji kos, ki so ga kdaj odpeljali?

Največji so obeliski. V Bostonu obstaja kos boginje iz granita, ki je tako velik, da ga med prenovo stavbe Oriental Institute of Egyptology sploh niso mogli prestaviti in so morali zato cel koncept prenove prilagoditi temu kolosalnemu kipu. Z njim imajo probleme, ker je začel pokati zaradi notranje strukture granita, ki ni neuničljiva. Še ni razpadel, ker pa ima toliko razpok, se bojijo, da jim razpade.

Katero je bilo največje zadovoljstvo prvih skupin organiziranih turistov iz 19. stoletja?

Kaže, da plezanje po piramidah, zakaj prvi obiskovalci so imeli velik užitek ovekovečiti se s fotografijo na vrhu piramid. Danes je to prepovedano iz varnostnih in tehničnih razlogov.

Mark Twain je v potopisnih novelah pripovedoval peripetije s plačevanjem bakšiša Arabcem, ki so ga vlekli proti vrhu in mu med vzponom grozili, da ga pahnejo dol, če ne plača dodatka.

Še danes so možne številne stvari. Slišala sem za raziskovalce, ki lahko izmerijo in poslikajo monumentalne zgradbe, če podkupijo čuvaje, tudi običajni turisti si z bakšišem kupijo dovoljenje, da fotografirajo tam, kjer je prepovedano.

Proučujete tudi ples pri Egipčanih: kdaj se je takrat plesalo?

Ples je bil ritual in tako se je plesalo na grobovih, na pogrebih, pri čaščenju bogov. Ohranjeni so zapisi dram, pri katerih je ples igral vlogo. V novi državi pa je ples dobil drugačno vlogo, ko se je pojavljal v sklopu prizora pojedine umrlega z gosti kot na kakšni banket sceni. Plesalke naj bi skrbele za zabavo goste, njihovi gibi so bolj zapeljivi, obleka je bolj prozorna in tančičasta.

Ali tudi erotičnost plesa sodobnih arabskih trebušnih plesalk izvira iz starega Egipta?

Orientalni ples izhaja iz plesa nove države. Plesalke v tem obdobju so bile pogosto tetovirane, na ramenu so imele recimo vtetovirano božanstvo plesa Bes, ki je upodobljeno kot pritlikavec z obrazom, kot da bi imel na glavi levjo masko, iz ust pa mu običajno visi jezik. Ob priliki izvajanja lepega dne - takoimenovane svete poroke, so plesalke uprizarjale telesnost v pravem pomenu besede: erotičnost, spočetje...

So bile plesalke dovolj cenjene, da so jih mumificirali?

Seveda, ampak one so bile običajno tudi glasbenice, ki so igrale inštrumente, in celo svečenice. Imele so pomemben položaj v družbi.

Na krsti Isahte piše, da se poslavlja od sveta z željo Ozirisu, da mu podeli 1.000 volov, 1.000 gosi ...

Tisoč je simbolična številka, ki pomeni nešteto, na tisoče in tisoče. Posvečene kruhke so darovali potomci umrlega.

So to hrano žrtvovali na pogrebu ali so jo pogrebci sami pojedli?

Mislim, da so jo použili povabljeni gostje. To lahko primerjamo z znanimi primeri iz etnološkega sveta, v vzhodnih kulturah lahko najdemo velike praznike, pri katerih se celo naselje posveti darovanju in pripravljanju hrane bogovom, po opravljenem obredu in simbolični daritvi bogovom, pa so hrano razdelili med obiskovalce, ki več dni častijo in praznujejo in zato ta množica potrebuje tudi hrano.

Smrt je bila torej v Egiptu eden lepših praznikov?

Poznamo sicer tudi žalovalke, toda smrt je bila vsekakor čaščena kot lep praznik in veselje.

Na krsti tekst teče v epski tretji osebi, naenkrat pa dramatično preseka: spregovorila je boginja Mut.

To je pogosto pri religioznih tekstih. Bogovi govorijo zelo v tradicionalnem jeziku: če imamo tekst v jeziku srednje egipčanske države, pa spregovori eno izmed božanstev, bo spregovorilo v jeziku stare države. Ritualna uporaba jezika gre vedno za obdobje nazaj, za to je dramatičnost nagovora boginja še toliko bolj poudarjena. Za govor bogov so uporabljali druge slovnične konstrukcije, druga zapisovanja imen in druga uporaba besed.

Koliko je star Isahta?

Lepo starost je doživel, rekli bi lahko, da je srednjih let, vendar pa natančna analiza njegove starosti še poteka. Skaniranje in rentgentske posnetke je potrebno še primerjati z ostalimi mumijami po svetu. Pri nas zaenkrat še ni specialista zdravnika, ki bi se ukvarjal s tem profesionalno. Morda bomo odkrili tudi natančen vzrok njegove naravne smrti. V svetu obstaja posebna veja medicine, ki se ukvarja z raziskovanjem bolezni starih Egipčanov. Na ta način ugotavljajo, katere bolezni so izredno stare in se niso pojavile šele v modernem času. Ta korak, ki smo ga začeli z raziskavami in dokumentacijo, je šele začetek nadaljnjih preiskav. Še veliko vprašanj je, na katere bomo morda lahko poiskali prave odgovore.

Stari Egipčani so poznali zelo veliko zdravilnih rastlin, egipčansko zdravstvo je slovelo. Na osnovi starih receptov danes egiptologi ugotavljajo, katere bolezni so takrat zdravili. Ti so prevedeni v posebni knjižici, poleg rastlin so za ozdravljanje uporabili tudi magične reke. V Muenchnu je primerek mumije, ki ima protezo palca na nogi, ki je bil amputiran in nadomeščen z leseno protezo, izdelano tako umetniško dovršeno - celo z nohtom, da je videti kot živa replika pravega palca.

Ali je kakšna staroegipčanska beseda prešla v sodobne jezike?

Še vedno so mnoge ohranjene v koptskem jeziku, podobne so konstrukcije besed v arabskem jeziku. Veliko naših besed, ki zadevajo stari Egipt, je grškega izvora. Egipt se je po staroegipščansko imenoval Kmt, kar izgovarjamo kemit, v pomenu črna zemlja, plodna ravnica ob Nilu. oz. krokodil.

Egipt, piramide so izposojenke iz grščine, so v slovenščini egipčanska izvora samo imena?

Ja, npr. Tutankamon, to je tut-anh-Amon: podoba, življenje, bog Amon, kar pomeni podobo živega Amona.

povezava