Juha za kosilo

V zadnjem času se je vaša strategija nastopanja v javnosti čisto spremenila. Še pred letom dni ste pogosto povzdignili glas, včasih ste grdo gledali. Zdaj pa ste prijazni, z vami se v javnosti pojavlja soproga. Vam je to spremembo strategije predlagala PR služba? Ali je do spremembe prišlo bolj spontano?

Do tega je prišlo bolj kot ne spontano, funkcija predsednika vlade je drugačna od funkcije ministra še zlasti finančnega. Po mi[Author ID1: at Fri Jul 25 15:34:00 2003 ]o[Author ID1: at Fri Jul 25 15:34:00 2003 ]jem mora predsednik vlade posegati po bolj ostrem načinu komuniciranja v javnosti le izjemoma in samo ko je to nujno. Funkcija predsednika vlade je, da usmerja delo vlade in predstavlja stališča celotne vlade, ki temeljijo na upoštevanju različnih stališč in tudi kompromisih. Minister za finance pa je po drugi strani človek, ki mora pričakovanja ministrskih kolegov ali interesnih skupin vedno znova postavljati na realna in trda tla.

In zato včasih trdo dvigne glas.

Običajno se mora do skupin ali posameznikov postaviti trdo. Različni ministri za finance to sicer počno različno. Praviloma pa ministri za finance ne morejo biti posebej priljubljeni med tistimi, ki nekaj pričakujejo. Dober minister za finance mora nujno zniževati prag pričakovanj.

Sedanji minister za finance je dober?

Mislim, da je. Solidno opravlja nalogo racionalizacije javno-finančnih izdatkov.

Torej te naloge vi kot prejšnji minister za finance niste opravili dovolj dobro, če jo mora zdaj opraviti novi minister, dr. Mramor?

Gre za kontinuiran proces. Vsi ministri za finance se ukvarjajo s tem, da neprenehoma, vedno znova različna pričakovanja postavljajo na realna tla. V Sloveniji smo imeli kar nekako srečo, da smo v minulih letih te apetite brzdali. Zato je javno-finančna slika primerljiva z boljšimi državami EU.

Pred tedni ste govorili o rekonstrukciji vlade. Ste po zadnjem koalicijskem sestanku na Brdu pri Kranju načrte o rekonstrukciji vlade pospravili v predal?

Načrti za rekonstrukcijo vlade so se pojavljali izključno v povezavi s funkcioniranjem vlade in izvajanjem programa ter nalog vlade. Po moji oceni smo v koaliciji in med člani vlade uspešno zaključili razgovore o ključnih prioritetah, ki jih imamo do konca vladnega mandata. Sami ste lahko opazili, da se je delo v vladi v zadnjih dveh mesecih intenziviralo, začrtali smo si pot, zato v tem trenutku rekonstrukcija ni posebej smiselna. Če pa bi se vendarle izkazalo, da na kakšni od zastavljenih programskih točk prihaja do resnih problemov, je rekonstrukcija še vedno možna. Ne glede na to, da se volitve bližajo in da je časa za takšne posege vedno manj.

Kateri resorji so bili pred tedni problematični?

Potrebno je bilo izpostaviti ključne programske cilje in dinamiko njihovega uresničevanja. Ključni poudarki so bili izpostavljeni v programu za učinkovit vstop v Evropsko unijo. Sprejeli smo jih na koalicijskem sestanku na Brdu, vključeni so v makrofiskalnem scenariju in proračunskem memorandumu. Tičejo se tako proračuna, nujnega varčevanja in ekonomske politike kot nekaterih drugih politik. Denimo regionalnega razvoja z regionalizacijo, kjer smo imeli določene koalicijske probleme, a je sedaj doseženo soglasje. Nenazadnje je tu zdravstvena reforma, ki je zelo pomemben projekt. Dogovoriti se je bilo treba, da gremo s to reformo naprej in da jo izvedemo. Še nekaj projektov je na mizi: tičejo se funkcioniranja pravne države, nacionalnega kulturnega programa itd.

Do volitev je 500 dni, vi pa na dnevni red postavljate težke reforme. Se jih glede na to, koliko časa imate, niste lotili s preveliko žlico?

Tudi februarja 1996, ko sem bil kakšnih 300 dni pred volitvami imenovan za ministra za delo, smo kljub temu pričeli s pomembnimi projekti. Tedaj so mi očitali, da gre za predvolilne obljube. V tistem obdobju smo pripravili izhodišča za pokojninsko reformo, zaposlovalno politiko in socialno reformo. In te projekte smo tudi izpeljali. Zdaj smo v podobni situaciji. Imamo projekte, ki so se pripravljali in izvajali z nižjo dinamiko, sam pa sem prepričan, da jih lahko pospešimo, pošljemo v državni zbor in pridemo do rešitve. Tak projekt je, denimo, volilna zakonodaja. O tem projektu se je govorilo tri leta, zakon pa ni prišel nikamor. Dogovarjanje v koaliciji se ni premaknilo. Tudi na osnovi preverjanja programov smo se odločili, da sprejmemo odločitev, presekamo in zakon pošljemo v državni zbor. Če pogledate stranke, ki so se opredelile za ali proti, vidite, da obstoji velika možnost, da bo reforma volilne zakonodaje izvedena. Res pa je, da tega ne moremo napovedati s popolno gotovostjo.

Za spremembo volilne zakonodaje potrebujete 60 glasov.

Točno. Ne glede na izjavljanje strank bodo o odločitvi glasovali poslanci. Ta zakon pa se tiče tudi interesov posameznih poslancev. Zato hipotetično lahko pri posameznih poslancih pride tudi do konflikta interesov. Novela zakona o volitvah bo namreč dala večjo moč volilnemu telesu, izvolitev poslanca ne bo več odvisna od tega, v katerem volilnem okraju kandidira. Volilni zakon je zdaj v parlamentarni proceduri.

Pred meseci je podjetniška frakcija LDS pohopsala Vzajemno zdravstveno zavarovalnico. Skozi to zavarovalnico se letno pretoči na desetine milijard denarja. Zdravstvena reforma pa predvideva, da bi se denar, ki je do zdaj avtomatično potoval v Vzajemno, preusmeril v Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Je zaradi predvidene selitve finančnih tokov prišlo do kakšnega upora znotraj podjetniške frakcije LDS?

Rad bi poudaril, da ne obstaja nobena podjetniška frakcija LDS.

Predsednik nadzornega sveta Vzajemne je Bojan Petan, v prejšnjem sklicu član državnega sveta, zdaj pa predsednik brežiškega odbora LDS.

Kot vem g. Petan ni več predsednik brežiškega odbora LDS. V Vzajemni so morda tudi posamezni člani LDS, vendar tu ne gre za nikakršno frakcijo, LDS pri imenovanju nadzornega sveta Vzajemne ni imela nič. In nobene možnosti ne vidim, da bi že zato, ker so člani LDS imeli kak poseben vpliv na sam potek zdravstvene reforme. Nanjo vplivajo lahko kot državljani, njihovo članstvo v LDS pa njihovega glasu ne bo okrepilo, prej obratno. Kar se tiče zdravstvene reforme same, lahko rečem, da je bilo pred leti, ko se je začel projekt dodatnega prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, to smiselno. Prinesel je dodaten vir za zdravstvene storitve. Skozi čas pa se je zaradi pritiskov, ki jim je bila izpostavljena zdravstvena zavarovalnica, ZZZS, povečeval obseg in vrste storitev, katerih financiranje je bilo z ZZZS preneseno na dodatno zavarovanje. Zato so se morale poviševati tudi premije. Zaradi objektivnih težav ZZZS, ki so povezane s staranjem prebivalstva, se je obseg dejavnosti, ki je bil prenesen na dodatno zavarovanje, tako povečal, da danes ni več smiseln, saj je obseg in vrsta storitev takšna, da po svoji vsebini dejansko spada v obvezno zavarovanje. Kar dokazuje tudi dejstvo, da se je velika večina (preko 90 %) vseh državljank in državljanov dodatno zavarovalo. Takšno financiranje javnega zdravstvenega sistema ni več sprejemljivo. Po eni strani namreč sedanji sistem ne zagotavlja niti ustrezne solidarnosti, po drugi strani pa ni niti finančno učinkovit. Finančni del zdravstvene reforme je le logična korekcija in racionalizacija financiranja zdravstvenih storitev. Vendar pa sprememba sistema financiranja ne sme biti edini in najpomembnejši del zdravstvene reforme. Najpomembnejši cilj reforme mora biti izboljšanje dostopnosti kvalitetnih zdravstvenih storitev in racionalizacija sistema. Če ti dve predpostavki ne bosta izpolnjeni, je zgolj sprememba sistema financiranja nesmiselna. Zato bomo vrstni red prioritet zdravstvene reforme spremenili. Poudarjam, da je javna diskusija, ki se odvija, zelo pomembna, zdravstveno reformo bomo nedvomno dopolnjevali z razmišljanji, ki se pojavljajo.

Napovedana zdravstvena reforma je ena najbolj levičarskih potez LDS v zadnjih letih. Je to povezano z dejstvom, da so na lokalnih volitvah velik uspeh dosegle male lokalne levičarske liste?

Ne.

Nedvomno pa gre za levičarsko potezo.

Gre za potezo, ki zagotavlja bistveno višji nivo solidarnosti in socialne pravičnosti. To so vrednote, ki jih LDS dejavno uresničuje. O zdravstveni reformi govorimo že vsaj dve, tri leta. Še kot minister za finance sem z ministrom Kebrom ure in ure razpravljal, kako spremeniti zdravstveni sistem, ki ni bil niti učinkovit niti solidaren.

Odgovorili ste torej na kritiko, da je Slovenija vedno manj socialna država?

Ne, to je odgovor vlade na probleme zdravstvenega sistema, na probleme dolgoročne vzdržnosti zdravstvenega sistema, na probleme nezadostne učinkovitosti in dostopnosti sistema. Reformo moramo razumeti kot paket. Hkrati gre za reformo, ki jo je bilo težko zastaviti. Še nedaleč nazaj so predstavniki ZZZS govorili, da reforme ne potrebujemo. Njihovo običajno stališče je bilo: vlada in parlament naj dvigneta prispevno stopnjo in bomo s tem razrešili večji del problema. Racionalizacije znotraj sistema pa bomo, so govorili, izvajali mi sami.

Govorite o prejšnjem vodstvu ZZZS. Prejšnje vodstvo ZZZS je menilo, da je sistem stabilen. Vaše analize kažejo, da sistem na srednji in dolgi rok ni stabilen?

Sistem kontinuirano povzroča javno-finančno izgubo. Če je stabilnost to, da sistem kontinuirano povzroča 10 do 12 milijard letne javno-finančne izgube, potem sistem je stabilen. Obstoječi sistem stabilno povzroča nesorazmerja. Da bi ta nesorazmerja odpravili in hkrati odpravili probleme, ki v zdravstvu obstajajo ter se tičejo vsakega posameznega državljana, je reforma potrebna. Nivo stabilnosti, o katerem govorite, želimo dvigniti na nek drug nivo, ki bo zagotavljal tudi boljše storitve.

Rekli ste, da v LDS ni podjetniške frakcije. Ali v LDS ni nobenih frakcij? Kot predsednik stranke boste to vedeli.

Mislim, da znotraj LDS ni posebnih frakcij.

Besedi "frakcija" ne pripisujemo negativnih konotacij.

Vem. V LDS je veliko posameznikov, ki o problemih razmišljajo na različne načine, vendar zaradi tega ne bi govoril o frakcijah. V LDS ni posebej organiziranih skupin, ki bi znotraj stranke poskušale uveljavljati specifične programske, politične ali kadrovske cilje in stališča, z izjemo tistih, ki se vežejo na generacijsko pogojene specifične cilje in probleme kot npr. MLD ali Sivi panterji.

Gre torej za neko konsolidacijo stranke?

Preprosto govorim o tem, da se posebne frakcije niso izoblikovale. In ne delujejo.

Pred časom smo se pogovarjali z večjim številom ljudi, ki so v širšem vrhu stranke, pa se je tedaj zdelo, da na vprašanja odgovarjajo zelo različno.

To je logično. Pred meseci so bile na mizi zelo različne možne rešitve. Zdaj pa je organizacijska shema stranke postavljena, ta deluje prek svojih organov. Seveda pa v stranki obstajajo različna mnenja.

V čem se današnja LDS razlikuje od stranke, ki so je vodil dr. Drnovšek?

Razlikuje se predvsem po tem, da je ne vodi dr. Drnovšek. Program, ki smo si ga zastavili pred volitvami leta 2000, se glede izhodišč in ključnih izvajalcev programa ni bistveno spreminjal. Tudi program sedanje vlade je podoben programu, ki ga je leta 2000 zastavila vlada dr. Drnovška. Seveda, nekateri ljudje so se zamenjali, morda je dinamika, način delovanja in izvajanja programa, dobila druge tone. Kar je povsem normalno. V osnovi pa LDS ostaja, kar je bila.

Je dr. Drnovšek še vedno del strankarske zgodbe?

Dr. Drnovšek je zelo pomembna zgodovinska oseba znotraj LDS. Je dolgoletni uspešni predsednik in bo zato za LDS vedno imel velik pomen.

Z dr. Drnovškom se med drugim razlikujeta tudi po - kot pravijo naši informatorji - načinu prehranjevanja. Menda so bila v času, ko je vlado vodil dr. Drnovšek, kosila nekakšen obred, vi ste pa zadovoljni tudi s sendvičem.

Nimate dobrega informatorja. Tekom dneva navadno pojem juho. Dolgih kosil pa res nimam.

Zdi se nam, da je dr. Drnovšek rečem prepuščal, da gredo svojo pot, vi pa bolj intervenirate. Zdi se, da je bil dr. Drnovšek za odtenek bližji

Danes so objektivne okoliščine vodenja vlade drugačne. Način oblikovanja vlade, okolja, v katerem vlada deluje - odnos medijev, strokovne javnosti, in širše javnosti - so različni. Tudi način funkcioniranja dr. Janeza Drnovška skozi čas se je ustrezno spreminjal. Način, kako sem postal predsednik vlade, je opredelil po eni strani odnos opozicije, po drugi strani pa tudi javnosti do vlade. Popolnoma logično je, da nisem v enaki poziciji kot je bil dr. Drnovšek; menim, da je za državo to celo dobro. Strokovna javnost, mediji, opozicija, vsi ste bolj kritični do vlade in mene. Kar je dobro. Dokazati se moramo z dejanji, konkretnimi ukrepi, rezultati. To je nekaj, kar preprosto moramo še storiti. Prepričan pa sem, da bomo uspeli. Ker pa sva z dr. Drnovškom različne osebnosti, se razlikujeva tudi glede subjektivnega načina delovanja. Sam sem se recimo kot minister za delo in minister za finance zadnja leta intenzivno ukvarjal tudi z detajli. In ti detajli me zanimajo tudi danes.

Kakšni so odnosi med predsednikom republike in predsednikom vlade?

Ponovil bi oceno predsednika republike, da so najini odnosi korektni, relativno redno se srečujeva. Strinjam se z njim, da bi bilo smiselno, če bi se srečevala še večkrat. Te pobude sem bil vesel in se bom potrudil, da bova še več sodelovala.

Pred časom je vodja opozicije Janez Janša spregovoril o nujnosti sklica konvencije o prihodnosti Slovenije. Čeprav ste, kolikor razumemo, skeptični do vizionarstva, nas vendarle zanima, kam bi vi postavili vrednostno središče slovenskega naroda. To naj bi bila namreč ena od točk, s katero se bo ukvarjala konvencija. Je vrednostno središče slovenske nacije A) literatura? Je to B) osamosvojitvena zgodovina? Je to morda C) slovenski šport? Ali morebiti D) rock'n'roll?

Pripisujete mi, da sem skeptičen do vizionarstva. V preteklosti sem bil osebno razmišljanju o prihodnost precej bolj naklonjen od večine tistih, ki se danes zelo zavzemajo za začetek te diskusije. Vodil sem programski svet LDS; ta je pripravljal volilni program za volitve 2000. Sam sem vedno poudarjal, kako pomemben je program. Dodal pa bi, da imamo v tej državi številne strateške dokumente, ki govorijo o prihodnosti. Bil sem eden od tistih, ki je te strateške dokumente tudi operacionaliziral v dokumente posameznih ministrstev. Tako denimo strategija gospodarskega razvoja temelji na novi razvojni paradigmi: konec je tranzicije in prilagajanja, napočil je čas, da konkurenčno vstopimo v Evropsko unijo ter oblikujemo družbo, temelječo na znanju. To razmišljanje se opira na lizbonsko strategijo, ki prav tako izhaja iz koncepta družbe, temelječe na znanju, konkurenčnosti in solidarnosti. Do teh dokumentov nisem skeptičen: te dokumente smo potrebovali, še jih potrebujemo in moramo jih dopolnjevati. Bolj skeptičen pa sem do tistih, ki niti nočejo vedeti, da v Sloveniji ti dokumenti že obstajajo. Imamo, denimo, poročilo o razvoju, ob katerem vsako leto diskutiramo, kaj so vizije, kako bomo strategije prilagodili potrebam prihodnosti. Pozdravljam, da so se nekateri zbudili in tudi sami ugotovili, da diskusijo o prihodnosti potrebujemo. Lahko rečem samo: Dobro jutro. Torej bomo odslej skupaj diskutirali o prihodnosti. To je dobro, diskusija o prihodnosti deluje mobilizacijsko, upam, da bomo k tej diskusiji pritegnili čim širši krog ljudi z različnih področij. Diskusija o prihodnosti pa ni tako enostavna, da bi vam lahko z postregel z odgovori A, B, C ali D.

S temi črkami si skušamo pomagati pri iskanju vrednostnega središča nacije.

Če o vrednotah govorimo v kontekstu strategije o prihodnosti, je po mojem mnenju potrebno govoriti o pluralnosti vrednot. Sicer pa vrednote v Sloveniji merimo že desetletja; raziskava Slovensko javno mnenje, ki jo vodi dr. Toš, kaže, kaj so centralne vrednote slovenskega prebivalstva in kako se spreminjajo. Centralne vrednote po teh raziskavah so solidarnost, vzajemnost, delovno mesto, zdravstvo, pravna država. Vrednostnih središč je torej več. S stališča strategije razvoja pa so za nas ključne vrednote kot so solidarnost, vzajemnost, učinkovitost, znanje; na tem lahko temelji tudi konkurenčnost Slovenije. In na uspešnosti lahko gradimo kulturno identiteto. Na teh vrednotah lahko gradimo identiteto našega uspeha v EU v prihodnosti.

Gospod premier, bankomati Nove Ljubljanske banke, ki je še vedno v vedno v delni državni lasti, ljudem nočejo dati njihovega denarja. V banki pa je obupna gneča. Dnevnik Finance poroča, da ste tudi vi pred bankomatom ostali brez gotovine. Bo vlada uveljavila svoje solastniške pristojnosti in ugotavljala odgovornost za probleme?

Dejstvo, da sem sam ostal brez denarja iz bankomata, ni pomembno. Pomembno je, da so se znotraj informacijskega sistema NLB pojavili veliki tehnični problemi in napake. V preteklosti se je o nedorečenostih in slabostih informacijskega sistema NLB sicer govorilo, zdaj pa se je to tudi v praksi izkazalo, da je problem velik. Verjamem, da bo Banka Slovenije, ki je svojo preveritev situacije že naredila, potegnila ustrezne poteze. Računam, da bo ustrezne poteze potegnil tudi nadzorni svet. Ugotoviti je treba, kdo je za napake odgovoren, ter potegniti ustrezne zaključke. Država bo kot lastnik prek predstavnikov nadzornega sveta svojo vlogo odigrala. Država in paradržavni skladi obvladujejo okoli 40 odstotkov lastništva. Država torej ni edini niti večinski lastnik. Ne glede na to pa sem prepričan, da bo nadzorni svet svojo nalogo opravil.

Se torej Voljču maje stolček? Natančneje, bodo predstavniki države v nadzornem svetu dobili navodilo, naj sodelujejo pri majanju Voljčevega stolčka?

Predstavniki države imajo navodilo in odgovornost, da resno preučijo, kaj se je dogajalo. Na osnovi ocene o odgovornosti naj tudi ukrepajo.

Izračunali smo, da so danes plače ministrov, če merimo v ameriških dolarjih, bistveno višje kot pred desetimi leti.

V zadnjem času je dolar padel. Kakšno drugo metodologijo bi morali uporabiti. Morali bi upoštevati obe valuti, evre in dolarje kot tudi gibanje rasti domačih cen in povprečnih plač. Če pogledamo rast plač ministrov oz funkcionarjev v zadnjih 10 letih, so se te povečale za 64 odstotkov, medtem ko so se povprečne plače v Sloveniji povečale za 79 odstotkov.

Glede na dosežen dogovor s sindikati javnega sektorja, pa ne bo eskalacije ministrskih plač. Ministrske plače bodo torej relativno padle.

Če so ministrske plače zamrznjene, se kot domine zamrznejo še druge plače.

Temelj je dogovor s sindikati. Dogovor s sindikati pomeni, da rasti plač v javnem sektorju ne bo. Ker ne bo rasti plač v javnem sektorju, pač pa bo premija, minister za delo na osnovi zakonodaje ne bo mogel ugotoviti rasti teh plač. Ker ne bo rasti plač v javnem sektorju, ne bo osnove za rast plač ministrov, rast plač poslancev in sodnikov.

In to bo vplivalo na inflacijo.

Tako je.

Koliko?

Toliko, da bomo v tem in naslednjem letu dosegli zastavljene cilje. V letošnjem letu tveganje predstavljajo cene naftnih derivatov. Te cene proti našim pričakovanjem naraščajo. To smo kompenzirali z nižjo trošarino, vendar tega ne bomo mogli početi v nedogled. Če se bodo torej cene naftnih derivatov še naprej dvigovale, bo to imelo dodaten vpliv na inflacijo. Kljub temu ocenjujemo, da bomo blizu napovedanemu cilju, 5,1 odstotni inflaciji. V naslednjem letu pa načrtujemo 4,3 odstotno inflacijo.

Ko smo ravno pri ceni naftnih derivatov: se bo Slovenja potegovala za to, da bi v Iraku upravljala s kakšnim okupacijskim sektorjem? Zadnjič smo brali, da slovenska vlada razmišlja, da bi Slovenija skupaj z Danci v Irak poslala nekaj vojakov ali policistov. Če prav razumemo, bi Slovenija sodelovala pri okupaciji Iraka.

To ne drži. Slovenija ni in ne bo sodelovala pri okupaciji Iraka je pa pripravljena sodelovati pri uresničevanju resolucije OZN.

Kaj ne drži? Minister za zunanje zadeve je dejal, da slovenska vlada razmišlja o možnosti, da bi slovenske sile sodelovale v stabilizacijskih silah. To pa so okupacijske sile, ne?

Ne, niso. Uradna tolmačenja so, da so okupacijske sile le tiste, ki so sodelovale pri napadu na Irak. Državi, kot sta Norveška ali Danska, nimata statusa okupacijske sile. To je bil tudi osnovni pogoj, da Norveška v Irak pošlje okrog 150 vojakov. Ti sodelujejo pri stabilizaciji razmer, pri zagotavljanju varnosti v Iraku. Ti dve državi bosta sile poslali na osnovi resolucije 1483 varnostnega sveta. Ta resolucija poziva članice Združenih narodov, naj sodelujejo pri humanitarni pomoči, gospodarski obnovi in pri varnostni stabilizaciji Iraka. Stabilizacijske sile torej delujejo ob silah, ki jih vi imenujete okupacijske sile. In to tudi de facto so. Če bi torej delovali skupaj z danskimi enotami, ne bi bili okupacijska sila. Sodelovali bi le v delu, o katerem govori resolucija varnostnega sveta. Ob tem bi rad poudaril, da smo mi dali pobudo za oblikovanje policijske misije Evropske unije v Iraku. To pobudo sem dal sam tedaj predsedujočemu evropskega sveta Costasu Simitisu, predsedniku grške vlade. To pobudo smo poslali tudi Javierju Solani, pobudo sem predstavil danskemu premieru Rasmussenu in nemškemu kanclerju Schroederju. Implicitno ta pobuda dejansko pomeni, da bi morali še večjo vlogo dobili Združeni narodi. O tej temi razprava teče prav v tem času. Za nas bi bila najboljša možna rešitev sodelovanje znotraj takšne misije, ki bi tekla pod patronatom Organizacije združenih narodov. Cilj misije pa bi bila izključno stabilizacija Iraka in zagotavljanje varnosti.

To ne bi bile modre čelade?

To bi bile evropske policijske sile, ki bi imele mandat Združenih narodov. Podobna operacija poteka v soseščini, v Bosni. Tam smo tudi dobili idejo.

Upamo, da nam ne bo treba v Irak.

Vam v nobenem primeru ne bo treba v Irak. Tja bi šli izključno profesionalci, ki bi se za to odločili prostovoljno. Nihče ne bo prisiljen. Prepričan sem, da se morajo v stabilizacijo Iraka vključiti Združeni narodi, varnostni svet.

Ali slovenske enote torej gredo v Irak?

Zadevo preučujemo. Ocenjujem, da bo, če bo sprejet ustrezna odločitev varnostnega sveta, možnost za naše sodelovanje odprta.

Kaj bi bila ustrezna odločitev varnostnega sveta?

Dopolnjena resolucija ali nova resolucija. Ne glede na to, kakšen bi bila odločitev varnostnega sveta, bi bilo naše sodelovanje zaradi objektivnih okoliščin zelo omejeno. Če se torej varnostni svet Združenih narodov odloči za izvedbo akcije stabilizacije Iraka, bi bilo prav, da pri tem sodeluje tudi Slovenija.

Okupacija Iraka temelji na napačni predpostavki, na predpostavki, da ima Irak orožje za množično uničevanje. Vilenska deklaracija, h kateri je pristopila tudi slovenska vlada, pravi, da je ameriški državni sekretar predstavil prepričljive dokaze o obstoju orožja za množično uničevanje. Kje je to orožje?

Potem ko je minister za zunanje zadeve pristopil k vilenski deklaraciji, je vlada sprejela še svoje stališče, v katerem je posebej poudarila nujnost, da se v iraško problematiko v največji meri vključijo Združeni narodi. Pristopili smo tudi k izjavi EU, evropskega sveta, ki je posebej poudarjala vlogo varnostnega sveta; odločitev varnostnega sveta naj bi bila predpogoj intervencije v Iraku. Te odločitve varnostnega sveta ni bilo. Ker odločitve varnostnega sveta ni bilo, Slovenija ni pristopila h koaliciji držav, ki so podpirale napad na Irak. In tudi ne bo pristopila. Vprašanje, povezano z orožjem za množično uničevanje, ki naj bi bilo povod za napad na Irak, je torej treba nasloviti na tiste, ki so se na koncu odločili za napad. Mi pa smo napad obžalovali. In nismo se pridružili okupacijskim silam. Po drugi strani smo takoj, ko se je napad zgodil, sprejeli sklepe, da pristopamo k humanitarnim akcijam v Iraku.

Slovenska vlada ni rešila problema "izbrisanih". Ustavno sodišče je že leta 1999 presodilo, da se je leta 1992 zgodil nedopusten izbris ljudi iz registra stalnega bivališča, vendar nedopustna poteza vse do danes ni bila popravljena. Letos je ustavno sodišče ponovno presodilo, da vlada in parlament problema izbrisanih še nista rešila na ustrezen način. Kolikor vidimo, reči v vladi stojijo, čeprav je ustavno sodišče postavilo šestmesečni rok za ureditev problema.

V državnem zboru sem že dvakrat poudaril, da bo slovenska vlada odločbo ustavnega sodišča izpolnila. V zvezi z izpolnjevanjem te odločbe smo opravili več diskusij na kolegiju predsednika vlade. Odločbo ustavnega sodišča bomo izvedli v dveh delih. Prvi del je tisti, kjer se lahko odločba ustavnega sodišča izvede brez posebnega zakona. Vse priprave na izpolnitev odločbe ustavnega sodišča tečejo tako, da bi jo lahko izpolnili septembra. Septembra se bo torej izvajal tisti del odločbe ustavnega sodišča o izbrisanih, ki se nanaša na one, ki so pravico do stalnega bivališča dobili na osnovi različnih zakonov iz vmesnega obdobja, po odločbi ustavnega sodišča pa jim je treba vrniti pravice za nazaj. Za tiste, ki po nobenem od omenjenih treh zakonov niso dobili stalnega bivališča, pa se pripravlja poseben zakon, ki bo določil način pridobitve pravice, zahtevane s strani ustavnega sodišča. Zakon je v osnutku pripravljen, pričakujem, da ga bo dala vlada septembra v državni zbor. In potem gre zakon v parlamentarno proceduro.

Kako si lahko kot Šiškar to dovolite?

Dovolim kaj?

Vam je laško pivo res bolj všeč od uniona?

Od kje pa vam podatek, katero pivo mi je bolj všeč?

V Velenju smo vas videli piti laško.

Pivo pijem zaradi žeje in ne zaradi imena. Katerokoli pivo bi omenil, bi delal reklamo zanj. Zato se ne bom opredelil ne za eno ne za drugo.