Kubanski Vaclav Havel

Kaj točno je Projekt Varela in kaj želite z njim doseči?

Projekt Varela je prvi organizirani disidentski korak v naši totalitarni državi, temelji pa na ustavi kubanske revolucije in na kubanskih zakonih. S projektom ne zahtevamo opustitve socializma, ampak zagotovitev temeljnih pravic, kot so pravica do osebnega prepričanja, minimalne ekonomske svoboščine in pravica do obveščenosti. Ne zahtevamo niti večstrankarstva, le možnost, da bi navaden človek lahko kandidiral na volitvah. Želimo zagotoviti spoštovanje ustave, priznavanje pravic, ki so nam z ustavo zagotovljene, pa tudi, da se spremenijo zakoni, ki onemogočajo udejanjanje teh pravic. Toda čeprav ustava zagotavlja pravico do referenduma, če se ta zahteva z najmanj 10.000 podpisi, mi pa smo zbrali že skoraj 30.000 podpisov, se oblast ne zmeni za naše zahteve. Odgovorila je pravzaprav s tem, da je aretirala in na dolgotrajne zaporne kazni obsodila več kot 50 vodilnih sodelavcev pri našem projektu.

Naj vas takoj vprašamo nekaj, kar bo gotovo zanimalo naše bralce: kako to, da niste bili aretirani in obsojeni tudi vi?

Prepričan sem, da je Fidel Castro ugotovil, da bom, če me aretira, obsodi in zapre skupaj s 75 drugimi zaporniki, dobil Nobelovo nagrado za mir, ker sem se že lani uvrstil v ožji krog kandidatov. Mislim, da mu ni prav nič do tega in mi je zato prizanesel z zaporom.

Menite, da se je Castro za represivne ukrepe odločil, ker se je opozicija zganila oziroma je "dvignila glavo", in ali ste za te ukrepe "krivi" vi, ker ste prejeli nagrado Saharova in s tem kubanski opoziciji dali mednarodno veljavo?

Ko sem oktobra 2002 dobil to nagrado Evropskega parlamenta, je svetu postalo jasno, da je opozicija na Kubi, kot pravite, "dvignila glavo", zato je Fidel, brez dvoma, odgovoril z novim valom represije. Aretiranih je bilo 2000 sodelavcev ali promotorjev Projekta Varela. To je neizpodbiten dokaz, da je režim udaril naravnost po nas. Ali imam za to kake posebne zasluge? Morda le to, da me pozna precej ljudi, toda režimu je postalo jasno, da več tisoč ljudi želi spremembe in da strah počasi plahni. Namen strogih zapornih kazni je pri navadnih ljudeh okrepiti strah pred političnim delovanjem.

Domnevam, da ni lahko živeti s tem, da se je v zaporu znašlo toliko vaših prijateljev in sodelavcev. Kako pravzaprav živite?

Že leta in leta v mojem življenju in v življenju moje družine nič ne poteka normalno in sproščeno. To, da me niso aretirali, še ne pomeni, da me ne bodo ubili. Miren sem, družina ve, kaj prestajam, in me popolnoma podpira. Jasno so mi povedali, da ne bom preživel padca režima, ljudje, ki me bodo ubili, pa so v moji neposredni bližini.

Hočete reči, da poznate ljudi, ki bi vas lahko ubili?

Natančno tako.

Nadaljujte, prosim ...

Tajna policija prebira mojo pošto, prisluškuje mojim telefonskim pogovorom, v celoti nadzoruje moje življenje. To pa še ni vse. Nadzorujejo tudi mojo ženo, otroke, prijatelje mojih otrok, njihove starše, moje sorodnike, prijatelje itd. Vsem smo, soproga in jaz, pa tudi najini otroci, hvaležni, ker prenašajo vse to, čeprav seveda vedo, da trpimo za svobodo našega ljudstva in naše države.

Ko sem prebiral vaša dela, sem dobil vtis, da ste zaprisežen pacifist, česar za številne nasprotnike režima in kubanske disidente, na primer tiste v Miamiju, ne bi mogli reči. S številnimi sem se osebno pogovarjal in so do vas zelo kritični. Zato vas sprašujem: si je prihodnost Kube, tako želen prehod v demokracijo, po vašem mogoče predstavljati brez nasilja?

To je edina možnost. Tistim, ki nas kritizirajo, odgovarjam: Kuba je kot ugrabljeno letalo, oblast pa se proti ugrabiteljem bori tako, da jih zadržuje v zraku in čaka, da bo letalo strmoglavilo, ker mu bo zmanjkalo goriva. Podobno razmišlja del naše politične diaspore. Mi v opoziciji pa menimo, da je letalo naša država, potniki pa naše ljudstvo, ki ga je treba rešiti in z njim mirno pristati. Brez dvoma je režim zajela panika. Zdaj si je izmislil nevarnost ameriške invazije, da bi mobiliziral množice, in manipulira z umetno ustvarjenim strahom državljanov. Priznam, nevarnost nasilja obstaja. Nekateri si ga celo želijo, prepričan pa sem, da se ob pomoči svetovnih demokratičnih sil Kuba lahko izogne krvavemu modelu tranzicije, kakršnega ste doživeli v nekdanji Jugoslaviji.

Kubanski desničarji iz Miamija vas obtožujejo celo paktiranja s Castrom.

Res je, Projekt Varela napadajo in trdijo, da smo tisti, ki smo si ga zamislili, pripravljeni sklepati kompromise s Castrom. Trditev utemeljujejo s tem, da je v naših dokumentih upoštevana kubanska ustava.

Zanje je nesprejemljivo, da se sklicujete na komunistične zakone, to je po njihovem popolnoma zgrešeno, očitajo vam tudi, da ste iz projekta dosledno izključili diasporo.

Menim, da ima zdaj Fidel Castro eno samo resnično težavo - Projekt Varela, to pa zato, ker je vanj vključenih na tisoče ljudi. Trdim tudi, da komunistična partija, vlada in varnostna služba nenehno razpravljajo o tem projektu. Biti moramo legalisti in spoštovati veljavne pravne predpise. Diaspora ni izključena. Prav nasprotno. Drugi korak je po naši strategiji priprava delovnega dokumenta, ki smo ga poimenovali Nacionalni dialog. Predvideva tudi upoštevanje mnenja diaspore o vseh pomembnih vprašanjih naše sedanjosti in prihodnosti. Diaspori v Miamiju predlagamo, naj se na Kubo vrača počasi in umirjeno in naj nikakor ne sodeluje v prvi garnituri nove oblasti po Castrovi smrti. Menimo, da kubanski izseljenci še vedno ne razumejo, da je 45 let totalitarnega režima spremenilo strukturo naroda, navade in mentaliteto. Ljudje so bili žrtve komunizma in zdaj jih ne smemo spremeniti v žrtve demokracije. Zato je pomemben nacionalni dialog, s katerim je mogoče pravočasno ustaviti vsakršno obliko nasilnega ravnanja. In še nekaj, če že govorimo o diaspori. Pomoč, ki jo od diaspore v Miamiju prejemajo soproge političnih zapornikov in znaša 50 dolarjev na mesec, se mi zdi sramotno skromna, znesek bi bilo treba nemudoma povečati. Naši ljudje v ZDA imajo veliko denarja, in če želijo pomagati, lahko to storijo tudi tako.

O čem govori dokument o nacionalnem dialogu?

Prihodnost Projekta Varela zagotavljamo z novim dokumentom, s katerim spodbujamo nacionalni dialog, da bi bilo mogoče analizirati vsa področja družbenega življenja. Ne predlagamo dialoga med oblastjo in opozicijo, čeprav bi ga, če bi nam ga oblast ponudila, sprejeli. Toda oblast tega niti ne zna niti noče storiti. Gre za nacionalni dialog vseh z vsemi. Pogovor naj bi se začel v bazi, med ljudmi. Zato smo ustanovili komiteje državljanov s približno 150 celicami po vsej Kubi. V vsaki celici je približno deset ljudi, njihova naloga pa je začeti dialog v svoji lokalni skupnosti.

Nekateri analitiki menijo, da vsem prizadevanjem navkljub zamujate in da vas bodo novi bogataši odrinili popolnoma na rob. Morda tudi zato, ker so najpomembnejši disidenti zaprti ...

Brez dvoma so zaprli naše najboljše ljudi, da bi jih čim več izločili iz igre. Če pa razmišljam o tranziciji, se moram strinjati z vami, tudi sam sem prepričan, da se je že začela. A prave tranzicije oziroma demokratizacije ne bo brez splošne civilne pobude. Vključitev državljanov pa bo lahko sledila le procesu dialoga med vsemi zainteresiranimi. Na vseh ravneh, na otoku in drugod. Radi bi preverili utrip naše družbe, ker se bojimo, da bi kubansko ljudstvo, če bi doživelo enak model tranzicije, kot so ga v Vzhodni Evropi, postalo še siromašnejše, da bi ga popolnoma oropali. Ljudje okoli Fidela so zelo bogati in se že pripravljajo na tranzicijo. Kuba živi v preteklosti, kajti za nove bogataše se je tranzicija že začela. Če opoziciji ne bo uspelo vsiliti tranzicije po volji ljudstva, je edino, kar lahko doleti Kubo, surovi desni kapitalizem.

Se zavedate, da vas bo ameriški kapitalizem z lahkoto utišal, če vas bo dojel kot nevarnega katolika, ki mu močna družbena solidarnost in socialna pravičnost veliko pomenita?

Tega se zavedam. Toda utišajo nas lahko ali nas bodo skušali utišati ne le ameriški kapital, ampak tudi desnica v diaspori in celo katoliška cerkev.

Zakaj cerkev?

Katoliška cerkev na Kubi, če govorimo na splošno, ker je tudi nekaj pomembnih izjem, ki ravnajo popolnoma zrelo in solidarno, je preveč previdna, in čeprav se deloma ukvarja z žgočimi kubanskimi težavami in v zvezi s tem tudi z disidenti, nima prav nikakršnega odnosa do zgodovine človekovih pravic. Le peščica duhovnikov, predvsem frančiškani, je podprla opozicijo, in zaradi tega so morali zapustiti Kubo. V cerkveni hierarhiji ni očitnega gibanja, ki bi zagovarjalo človekove pravice. Cerkev ni niti pobudnica niti nosilka sprememb. Nekoliko večjo solidarnost z našim gibanjem je zaznati v nekaterih skupnostih redovnic. Mislim, da je v kubanski cerkvi prevladal fatalizem; zgolj čakajo na smrt Fidela Castra, da bi videli, kaj se bo zgodilo potem. To je nevarna ruska ruleta, saj gre za igranje z usodo, hkrati pa za hladno racionalizacijo, ki naj bi ljudi osvobodila vsakršne odgovornosti za sedanji trenutek, v katerem je naše ljudstvo izpostavljeno hudemu trpljenju.

Kljub temu je marsikdo prepričan, da je le katoliška cerkev sposobna preprečiti morebitne spopade ali celo državljansko vojno. Zakaj bi vas cerkev hotela utišati, če ste njen možni sodelavec in če razglaša potrebo, da se laiki, kakršni ste vi, ki ste tudi dejaven vernik, politično in družbeno angažirajo?

Cerkev je že napadla Projekt Varela, češ da je prenevaren, in zame je to strahopetnost brez primere. Vloga cerkve in njena odgovornost za dogajanje v kubanski družbi sta ogromni in prav zato iščemo način ali formulo, da bi cerkev bolje vključili v proces družbenih sprememb.

Rekli so mi, da vaše gibanje nima dovolj močne intelektualne komponente ...

To drži, toda v danih okoliščinah ima močno družbeno podstat in dinamiko. To utemeljujem s pomembnostjo lastnoročnega podpisa državljanov na zahtevi po referendumu, saj s tem dejanjem kljub vseprisotni kulturi strahu pogumno potrjujejo željo po spremembi. Ni mi jasno, kako da večina škofov ne dojame, koliko to pomeni. Kaj pa bi lahko storil papež Wojtyla v rodni Poljski, če ljudstvo ne bi hotelo sprememb? Naših 30.000 podpisov ima izjemen političen in psihološki pomen. Najstarejša latinskoameriška diktatura pa se boji možnosti preverjanja svoje vladavine na svobodnih volitvah.

Dobivate kako konkretno pomoč mednarodnih nevladnih organizacij iz EU ali ZDA?

Ne še.

Kaj pa ameriški in evropski politiki? Kaj menijo, da se bo zgodilo?

Menim, da ameriški in evropski politiki razumejo, da po Fidelovi smrti na Kubi ne bo kakega neocastrizma, ker bi bilo to lahko nevarno. V nekdanji komunistični Evropi so politični komisarji postali direktorji podjetij. Tukaj pa vlada sistem nasilja, ki branjevko na trgu sili, da postane lopov, ker le tako lahko preživi. Ko bo Castro umrl, Kubanci ne bodo sprejeli oblasti novih bogatašev, ki so še do včeraj vladali ljudstvu kot komunistični voditelji, ljudi stradali in jih silili v brezglavi beg, saj si do obal Floride s splavi prizadeva priti več tisoč Kubancev. Politiki se za zdaj držijo bolj ob strani in le opazujejo.

Toda kakor je videti zdaj, sta edini možnosti nova oblast s staro ekipo, ki bi jo sestavljali novi bogataši, ali pa popolna zmeda.

To je zame, ki sem prepričan pacifist, nesprejemljivo. Če bomo doživeli zmedo in revanšizem, predvidevam, da se bo to zgodilo na ravni ulice, ker je družba, to je treba odkrito priznati, popolnoma izgubila spoštovanje do avtoritete in zakonitosti.

Kakšno gospodarstvo si želite?

Tranzicija je v Vzhodni Evropi pripeljala do deprivatizacije, ta pa je izničila tako rekoč vse oblike humanosti. Sam se zavzemam za odprtje trga, čeprav mi je jasno, da bo svoboda s tem okrnjena. Rad bi verjel, da je pri nas kljub vsemu mogoče vzpostaviti gospodarstvo, ki bo liberalno, pa vendar humano, gospodarstvo, ki bo delovalo v splošno korist, v dobro družbe. Prepričan sem, da nove sile lahko ustvarijo družbo po meri ljudi.

Čeprav je na Kubi potekal obsežen proces dekristjanizacije kulture?

Da, verjamem v plemenitost naših ljudi.

Vas ljudje doživljajo kot voditelja?

S takšnimi špekulacijami se ne ukvarjam. Pomembno je, da smo se vsi, ki sodelujemo pri Projektu Varela, začeli zavedati, kako dragocen je trud, ki ga v ta projekt vlagamo. To naši sodržavljani cenijo. Mislim, da me imajo ljudje radi in da stopajo v stik z mano odkrito in z naklonjenostjo. Veliko pomembnejša od tega pa je njihova zavest, da so se za zapahi znašli heroji, ki napovedujejo demokratično pomlad in pozivajo ljudi, naj se osvobodijo strahu.

Kako dolgo se bo Castro izogibal sodelovanju z opozicijo?

Tega nihče ne ve. Carter ga je neposredno izzval, naj v bližnji prihodnosti začne razpravo o nujnih spremembah ustave, ki bi omogočile državljansko podporo projektu. Oblast pa kljub temu ni sprejela želenih zakonskih sprememb, ampak je na naš projekt odgovorila z domnevnimi devetimi milijoni podpisov Kubancev, ki si na otoku za vselej želijo socializma. Nikoli se ne ve, kajti učinek te dokaj nespametne ideologizirane propagande je nasproten tistemu, ki ga je pričakoval režim. Oblast je s tem dosegla ravno nasprotno, saj so se do tedaj popolnoma neobveščeni ljudje začeli spraševati, kaj sploh je Projekt Varela.

Ste zaprisežen katolik, enako tudi večina aretiranih. Je Projekt Varela verski politični program?

Ne. Naše gibanje ni versko. Člani pa so pripadniki različnih družbenih in verskih svetovnih nazorov. Med nami so katoliki, protestanti, ateisti, prostozidarji itd.

Opišite mi nekoliko podrobneje svoje sodelavce, bodoče kubanske politike.

Civilni borci nimajo strelnega orožja. Na Kubi smo le ljudje razprtih rok, ki jih ponujamo vsem, na otoku in drugod. Kot bratje, vsemu človeštvu. Mi smo že zmagovalci, kajti naša največja zmaga je to, da v naših srcih ni sovraštva. Tistim, ki nas zapirajo, preganjajo in mučijo, pravimo: ti si moj brat, vi ste naši bratje, ne sovražimo vas, vedeti pa morate, da nas ne boste podjarmili s strahom, ker nas je osvobodila resnica. Kljub vsemu pa vam, bratje, ki nas preganjate, nočemo vsiljevati svoje resnice, ampak vas vabimo, da jo poiščemo skupaj.

Mnogi, ki Kubo opazujejo iz Evrope, jo žal vidijo skozi ameriško politiko ali skozi osebnost Fidela Castra. Kakšna pa je prava Kuba?

Ta otok je raj, vendar za nekatere tudi pekel. To je država, kjer se resničnost pred vašimi očmi spremeni v svoje popolno nasprotje, če pogledate nekoliko pod površino uradne propagande in interesov velikih turističnih koncernov. Kuba je dežela nasprotij. Kot sem že dejal, je raj in pekel, odvisno od zornega kota in od tega, ali vam o njej govori 5 odstotkov predstavnikov privilegiranega in družbeno dobro pozicioniranega prebivalstva, ki je blizu režimu, ali tisti, ki stopijo pred vaš očarani pogled in govorijo v imenu 95 odstotkov prebivalstva, ki se hrani z neprekinjeno revolucijo, ker kruha pač nima. Iz realnejše perspektive je ta prostor po mojem bližji tistim, ki občutijo strastno željo po svobodi ali obup, kakor želite, kajti takoj ko ugodni vetrovi in morski tokovi to dopuščajo, se pojavijo ljudje na splavih, ki v iskanju boljšega življenja z več dostojanstva poskušajo priti do Floride, čeprav obstaja velika verjetnost, da jim bodo to preprečili morski psi. Želja po svobodi in obup ali nemoč, pravim, kajti v moj vsakdanjik v glavnem vstopajo ljudje, ki na mesec zaslužijo toliko, kolikor boste vi, ki ste tu turist, plačali za košček piščanca in pivo, vožnjo s taksijem ali uro priključitve na internet. Toda tudi v takšno Kubo sem na smrt zaljubljen.

Mislite na smrt, ki na vas preži iz pištole morilca, pripadnika tajne policije, ki ga, kot pravite, poznate?

Lahko tudi na takšno smrt, ki jo spoštujem, a se je ne bojim.

Ko so vam izročili nagrado Andreja Saharova, vam je predsednik Evropskega parlamenta dejal, da ste danes za Kubance to, kar je bil v 80. letih prejšnjega stoletja Andrej Saharov za večino Sovjetov. Upanje na svobodo in spoštovanje človekovih pravic. Kaj bi v tej luči pomenilo, če bi vas, bog ne daj, resnično zadela krogla iz pištole, ki so vam jo napovedali ali, bolje rečeno, obljubili?

Pat Cox je to dejansko rekel in dodal, naj nikoli ne hodim sam. Podprl je mojo odločitev in odločitev mojih sodelavcev, da uporabimo pero, ne meč, podpise, ne krogle, mir, ne nasilje. Nisem heroj in nočem, da me ima kdo za heroja. Sem navaden človek z močno izraženim čutom odgovornosti. Heroji zdaj gnijejo po zaporih. Heroji so žene političnih zapornikov. A vendarle, če me bo ta krogla našla, se kubansko ljudstvo ne bo ustavilo. Naša svoboda in demokratična prihodnost sta neizbežni. Ne glede na to, kako dosledno Fidel Castro o tem molči.